Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Roz (851-875)


  1.      gorèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 1. ki gori: goreč kup sena; goreča bakla; goreča hiša; v roki je držal gorečo trsko / še gorečo pipo je vtaknil v žep // ki gori in daje svetlobo: goreča sveča / goreča žepna svetilka; pren., knjiž. okna, goreča v večerni zarji 2. pesn. ki je po barvi podoben ognju: šopek gorečega maka; goreče rože 3. ekspr. razgret od bolezni, napora: hladila si je goreča lica 4. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: postal je goreč privrženec sistema; goreč govornik, politik; za delo je bil ves goreč / bil je njen goreč častilec / goreče srce // ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: z gorečim glasom ji je začel govoriti; goreč pogled / goreč poljub / njegove goreče besede so jo prevzele 5. ki se pojavlja z zelo veliko intenzivnostjo: goreča molitev, prošnja; imel je eno samo gorečo željo / goreča ljubezen goréče prisl.: goreče hrepeneti, ljubiti, prositi; goreče mu je stisnil roko; prim. goreti ♪
  2.      goríla  -e ž (ȋ) 1. največja človeku podobna opica, ki živi v tropski Afriki: gorila se je divje borila za svojega mladiča; močna, črna gorila 2. ekspr. zelo močen, orjaški, navadno grob človek: bil je prava gorila // zlasti v ameriškem okolju telesni stražar (kake poslovne, politične osebe): spremljale so ga oborožene gorile ♪
  3.      gorjáčar  -ja m (ȃ) 1. ekspr. surov, grob, nasilen človek: pri tem gorjačarju ni zalegla nobena lepa beseda; pren. kritiki gorjačarji 2. star. kdor ima gorjačo, ki jo rabi kot orožje: na zapuščenih cestah so tolovaji in gorjačarji ustavljali in strahovali ljudi ♪
  4.      gorjé  -á s, daj., mest. ed. górju, or. ed. gorjém in górjem; im., tož. mn. gorjá, rod. mn. górij, daj. mn. gorjém, mest. mn. gorjéh, or. mn. górji; im., tož. dv. górji, daj., or. dv. gorjéma (ẹ̑) 1. veliko trpljenje, žalost: občutiti gorje; pogumno prenaša svoje gorje; prizadejal mu je veliko gorja; zdaj bo konec gorja / v povedno-prislovni rabi, z dajalnikom: ekspr. gorje bo vsem, ki ne bodo utegnili zbežati hudo, slabo se jim bo godilo; star. gorje si ga babnici, če jo dobijo // kar povzroča trpljenje, žalost: čakalo nas je novo gorje — vojna; potožil mu je svoje gorje; bil je gorje za celo družino / gorje brezdomstva 2. v medmetni rabi izraža a) grožnjo, svarilo: gorje, če ne boš molčal; gorje mu, ki me ne bo poslušal b) čustveno prizadetost, strah: gorje, za to ni pomoči; gorje jim, če ne bo kmalu konec vojne ♪
  5.      gorjúša  -e ž (ú) bot., v zvezi morska gorjuša enoletna obmorska rastlina z mesnatimi listi in vijoličastimi ali rožnatimi cveti, Cakile maritima ♪
  6.      gorostásen  -sna -o prid. (ā) star. velikanski, orjaški: bil je resnično gorostasen človek / gorostasna prirodna katastrofa // ekspr. nemogoč, neverjeten: o njej je govoril najbolj gorostasne stvari; gorostasna trditev / gorostasna laž / gorostasen prizor strahoten, grozoten ♪
  7.      gorostásnost  -i ž (ā) star. kar je nemogoče, neverjetno: takšnih gorostasnosti ni mogel več poslušati / doživel je hude gorostasnosti strahote, grozote ♪
  8.      gósti  gódem nedov. (ọ́) 1. star. igrati, zlasti na godalo: lepo zna gosti; harmonike so godle celo noč / gosti na gosli; pren. veter je godel okrog hiše 2. ekspr. z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje: ljudje so se razhajali in jezno godli; vso pot je godla sama pri sebi / že spet gode nad možem / slabš. vedno gode eno in isto govori, ponavlja; nekaj so godli o strožjem hišnem redu govorili, pravili 3. oglašati se z zadovoljnim, brundanju podobnim glasom: v kotu je čepel maček in godel / ekspr. fant je kar godel od zadovoljstva 4. ekspr., z dajalnikom povzročati težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem: sin ji je hude godel; obljubila je očetu, da mu jih ne bo več godla ● ekspr. vse njegovo prizadevanje je šlo rakom žvižgat in ribam gost je bilo zaman, brez uspeha; ekspr. tako boš plesala, kot bom jaz godel tako boš delala, ravnala, kot bom jaz hotel góde se pog.: tebi se pa gode tebi se pa godi ♪
  9.      goščáva  -e ž (ȃ) 1. z gostim grmovjem in drevjem porasel svet: težko se je prebijal skozi goščavo; skril se je v goščavo nad potjo // gosto grmovje ali drevje: z goščavo porasel svet / ekspr. vrt je taka goščava, da ga bo težko očistil / goščava in pušča 2. ekspr., z rodilnikom velika množina česa v majhnih medsebojnih presledkih: goščava dreves, stebel; pren. goščava perečih vprašanj 3. ekspr. gostost: grozdje se zaradi prevelike goščave trt ni lepo razvilo 4. redko kar je gostega, navadno v tekočini; gošča: v steklenici je ostala sama goščava ♪
  10.      govéji  -a -e prid. (ẹ̄) nanašajoč se na govedo: imajo nov goveji hlev / goveja koža; goveje meso, usnje / goveji golaž, zrezek; goveja juha / čreda goveje živine ♦ vet. goveja kuga nalezljiva bolezen goveda z vnetjem in nekrozo sluznice prebavil; zool. goveji zolj žuželka, katere ličinke se zajedajo v govedo, Hypoderma bovis ♪
  11.      govoríca  -e ž (í) 1. kar se širi navadno s pripovedovanjem: med ljudmi krožijo, se širijo o njem razne govorice; raznesla se je govorica, da pije; nasesti govoricam, ki jih širijo sovražniki; dogodek je povzročil govorice; prazne govorice 2. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: naučila se je kuhanja in nemške govorice; dolgo je bil v tujini, pa ni pozabil domače slovenske govorice / ljudska, pesniška govorica; govorica izobražencev / po govorici sklepam, da niste iz naših krajev po narečju; pren., ekspr. filmska, glasbena govorica; govorica arhitekture 3. navadno s prilastkom način, značilnosti govorjenja: zoprna mu je njegova sladka govorica; za seboj je zaslišal veselo govorico; ekspr. cmokasta govorica / rada posluša otroško govorico / oponašal je njegovo govorico 4. raba peša pogovor, govor: govorica ni hotela prav teči; obrniti govorico na ženitev; začeli so govorico o politiki ♪
  12.      govoríti  -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ȋ í) 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč // biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori // preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo // z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali / ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil ● fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten ♪
  13.      gòzd  gôzda tudi gózd -a m, mn. gozdóvi tudi gôzdi tudi gózdi (ȍ ó; ọ̑) 1. z drevjem strnjeno porasel svet: nad hišo se razprostira gozd; iti v gozd po drva; hoditi po gozdu; delati, živeti v gozdu; temni, zeleni gozdovi; gozdovi in travniki; prodal je več arov gozda / bukov, hrastov, smrekov gozd; iglasti, listnati gozd; tropski gozd // drevje, ki raste strnjeno skupaj: gozd zarašča pašnik; vihar je hudo opustošil gozd; pokrajina je porasla z bukovimi gozdovi / izkoriščati gozd; krčiti, trebiti gozd ♦ gozd. črni gozd z iglastim drevjem; enodobni gozd ki ima drevesa približno enake starosti; mešani gozd v katerem raste več drevesnih vrst; varovalni gozd ki varuje zemljišče pred erozijo 2. ekspr., z rodilnikom velika množina pokonci stoječih predmetov: gozd tovarniških dimnikov; po strehah je cel gozd televizijskih anten ● zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; pog. oče je bil dve leti v gozdu pri partizanih ♪
  14.      gózden  in gôzden -dna -o prid. (ọ̑; ó) nanašajoč se na gozd: gozdni obronek; gozdna jasa, poseka, pot / gozdna cesta cesta, zgrajena predvsem za odvoz lesa / zaščitni gozdni pasovi; velike gozdne površine / gozdni pridelki, sadeži, škodljivci; gozdne jagode; gozdna ptica, rastlina, žival; gozdno drevo / gozdni čuvaj, delavec; gozdni sklad; gozdna uprava; gozdno gospodarstvo / gozdni park gozd, urejen za park / gozdni prirastek; gozdna drevesnica drevesnica za sadike gozdnih dreves; gozdna žaga žaga z dolgim, širokim listom in ročajema na obeh koncih ◊ bot. divji gozdni koren visoka rastlina s pernato razrezanimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Angelica silvestris; gozdne kresnice visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih grozdih; kresničevje; čeb. gozdni med med temne barve iz mane na drevju, zlasti iglastem; etn. gozdni mož divji mož; geogr. zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; gozdna stepa področje, kjer se mešata gozd in stepa; zool. gozdni jereb rjavkasta gozdna ptica s čokatim telesom, Tetrastes bonasia; gozdni lazar; gozdna miš ♪
  15.      gŕbica  -e ž (ŕ) manjšalnica od grba: grbica na hrbtu se skoraj ni videla ♦ nav. mn., lov. rožena izboklina na rogovju srnjaka, jelena ♪
  16.      grebeníka  -e ž (í) bot. vodna rastlina z belimi ali rožnatimi cveti v grozdih, Hottonia palustris ♪
  17.      grebenúša  -e ž (ú) bot. manjša rastlina z raznobarvnimi cveti v grozdih, Polygala ♪
  18.      grézovka  -e ž (ẹ̄) bot. močvirska rastlina z rumeno zelenimi cveti v grozdu, Liparis loeselii ♪
  19.      grimása  -e ž (ȃ) nav. ekspr. nenaravne, spačene poteze obraza: delati grimase; obraz se mu je v grozi spačil v bolestno grimaso; komična grimasa; grimasa strahu; opazoval je grimase na obrazih poslušalcev // nenaraven, spačen obraz: izpod šminke se reži njena starčevska grimasa; igralec si je izmislil nenavadno grimaso ♪
  20.      grísti  grízem nedov. (í) 1. drobiti z zobmi: gristi bonbone, meso, orehe; nič ne grize, kar celo požira; težko grize, ker ima slabe zobe // zasajati zobe v kaj, zlasti v zadregi, jezi: premišljal je, kaj bi napisal, in grizel svinčnik; grizel si je ustnice / dušila je solze in si grizla nohte 2. rad napadati z zobmi: sosedov pes grize / konji so hrkali in se grizli / bolhe me grizejo pikajo; pren., ekspr. žena ga neprestano grize, zakaj je to storil; še vedno se grizejo med seboj zaradi dediščine 3. povzročati neprijeten, pekoč občutek: cestni prah je grizel v oči / ekspr. mraz me je vedno huje grizel 4. ekspr. vznemirjati, mučiti: grize ga ljubosumnost in negotovost; vem, da jo nekaj grize; skrb ga neprestano grize; grizel se je zaradi sinovega neuspeha 5. ekspr. prodirati v kaj trdega: sveder grize v beton; reka se grize v živo skalo / tovornjak se je grizel v klanec s težavo pomikal naprej ● ekspr. vest ga grize ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde; ekspr. rad grize besede rad išče v govorjenju, pripovedovanju drugačen smisel, kot v njem je; ekspr. dve uri smo grizli kolena hodili v hudo strmino; preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega grizóč -a -e: grizoč travno bilko, je stopal po stezi; zbudil ga je grizoč mraz ♪
  21.      griževnják  -a m (á) nar. zdravilna rastlina z drobnimi rožnatimi cveti; tavžentroža: čaj iz griževnjaka ♪
  22.      grižljáj  stil. grížljaj -a m (ȃ; ȋ) 1. količina hrane, ki se da naenkrat v usta: majhen, velik grižljaj; grižljaj kruha // količina hrane, ki se naenkrat pogoltne: grižljaj mu je zastal v grlu ∙ ekspr. privoščil si ni niti grižljaja niti malo, nič; ekspr. očital mu je vsak grižljaj kar je pojedel; jedla je po grižljajih počasi, brez teka 2. ekspr. kos jedila: mati mu je polagala na krožnik najslastnejše grižljaje; pren. pri tej kupčiji je dobil masten grižljaj // z rodilnikom majhna količina hrane: naprosil si je kruha, tu in tam celo grižljaj mesa ◊ lov. zadnji grižljaj smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne, jelena ♪
  23.      grmíčast  -a -o prid. (í) 1. podoben grmiču: grmičasta rastlina; grmičasta vrtnica ♦ bot. grmičasti jetičnik gorska rastlina z rožnato rdečimi cveti v socvetju, Veronica fruticulosa; grmičasta šmarna detelja 2. porasel z grmičjem: grmičast breg, svet ♪
  24.      grmíček  -čka m (ȋ) manjšalnica od grmič: brinov grmiček / grmiček vijolic ♦ bot. zlati grmiček zdravilna rastlina z drobnimi rožnatimi cveti; tavžentroža ♪
  25.      gròb  grôba m, mest. ed. grôbu in gróbu; mn. grobóvi tudi grôbi, mest. mn. stil. grobéh (ȍ ó) prostor v zemlji za pokop mrliča: pokopati, položiti koga v grob; spustiti krsto v grob / pesn. črni, hladni grob; molči kot grob; bilo je tiho kakor v grobu / skupen grob / kopati grob / ekspr. le malo ljudi ga je spremilo do groba šlo za pogrebom; govoril je ob odprtem grobu // pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan: vsak dan je nosila rože na njegov grob; oskrbovani, zapuščeni grobovi; njihov grob je čisto zarasel; grobovi talcev / grob neznanega junaka // ekspr. konec življenja, smrt: tako slab še nisem, da bi na grob mislil; vznes. bil ji je zvest do groba; prerani, prezgodnji grob / od zibelke do groba od rojstva do smrti; pren. revščina je grob ljubezni ● ekspr. sam sebi grob koplje nič ne pazi na zdravje; ekspr. sin ga bo še v grob spravil povzročil njegovo smrt; vznes. skrivnost je nesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. ta človek je pobeljen grob se kaže boljšega, kot je ◊ arheol. žarni grob z žaro s pepelom mrliča; rel. božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike ♪

   726 751 776 801 826 851 876 901 926 951  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA