Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Roz (341-365)



  1.      sprožílo  -a s (í) 1. priprava za sprožitev, aktiviranje česa: zavarovati sprožilo; potegniti za sprožilo ročne bombe; sprožilo pri pasti 2. fot. priprava, s katero se sproži zaklop v fotografskem aparatu, filmski kameri: pritisniti na sprožilo / žično sprožilo 3. knjiž. kar povzroči, da kaj nastane, se začne: to je bilo sprožilo njegovega pisanja; vsakdanji dogodki so lahko sprožilo za umetniško obravnavo
  2.      sprožítelj  -a m () knjiž. pobudnik, začetnik: sprožitelj gibanja ♦ jur. sprožitelj postopka
  3.      sprožítev  -tve ž () glagolnik od sprožiti, začeti: sprožitev puške; mehanizem za sprožitev orožja / sprožitev sodnega postopka, upravnega spora; sprožitev kemičnega procesa, reakcije
  4.      sprožítev  tudi izprožítev -tve ž () glagolnik od sprožiti, iztegniti: sprožitev prsta, roke
  5.      sprožíti  in spróžiti -im dov. ( ọ́) 1. narediti, povzročiti, da se kaj napeto upognjenega sprosti, zravna: sprožiti s snegom obloženo vejo 2. z dotikom, s sprostitvijo spraviti a) v delovanje: sprožiti alarmno napravo; lisica je sprožila nastavljeno past / sprožiti fotografski aparat / pomeril je in sprožil; po nesreči se je puška sprožila / sprožiti strel ustreliti b) v gibanje, premikanje: stopal je previdno, da ne bi sprožil kamenja; plaz se sproži / sprožiti puščico; pren., ekspr. s svojim člankom je sprožil plaz ogorčenja 3. nav. ekspr. povzročiti, da kaj nastane, se začne: ta odločitev je sprožila nasprotovanje; spor je sprožil vojno; sprožiti demonstracije, spopade / publ.: sprožiti akcijo dati pobudo zanjo, začeti jo; na sestanku so sprožili vprašanje organizacije so začeli razpravljati o organizaciji; ob tem problemu se vedno sproži živahna razprava 4. ekspr. vzbuditi, povzročiti: igra je sprožila pri gledalcih veselo razpoloženje ● ekspr. četa je prečkala cesto, ne da bi bilo treba sprožiti en sam strel brez boja, streljanja; ekspr. sprožilo se je iz njega: Nič posebnega se ni zgodilo hitro je rekelelektr. sprožiti impulz; jur. sprožiti postopek, pravdo; kem. sprožiti (kemično) reakcijo; šport. sprožiti štoparico spróžen -a -o: sprožen plaz; sprožena past; ponovno je bilo sproženo vprašanje razorožitve
  6.      sprožíti  in spróžiti -im tudi izprožíti in izpróžiti -im dov. ( ọ́) hitro iztegniti: sprožiti prst / sprožiti kazalec ob palcu // iztegniti sploh: sedel je in sprožil noge; sprožiti roko predse, v pozdrav ∙ pristopil je k mizi in sprožil dlan začel prosjačiti spróžen tudi izpróžen -a -o: sprožene noge, roke
  7.      sprožljív  -a -o prid. ( í) ki se da sprožiti: past je bila lahko sprožljiva in zato nevarna
  8.      sprožník  -a m (í) knjiž., redko sprožilec: pritisniti na sprožnik
  9.      stározakónski  -a -o prid. (-ọ̄) rel. starozavezen: strogi starozakonski predpisi
  10.      stározavézen  -zna -o prid. (-ẹ̑) nanašajoč se na staro zavezo: starozavezne zgodbe / starozavezni preroki ∙ knjiž. govori kot starozavezni prerok vzvišeno, dostojanstveno
  11.      staroznàn  in staroznán -ána -o prid. ( á; á) knjiž. že dolgo znan: staroznana stvar / staroznano mesto zelo staro
  12.      starožíten  -tna -o prid. () knjiž. nanašajoč se na nekdanje (družbeno) življenje: zanimati se za starožitne običaje / raziskovati življenje starožitnih narodov starih, nekdanjihknjiž. mesto je ohranilo starožitno podobo starinsko
  13.      starožítnost  -i ž () knjiž. 1. nav. mn. predmet, stvar iz nekdanje materialne, družbene in duhovne kulture kakega ljudstva, naroda: proučevati starožitnosti; antične, slovanske starožitnosti ∙ knjiž. kupovati starožitnosti starine 2. daljna preteklost: raziskovati starožitnost; v starožitnosti so ljudje težko živeli
  14.      távžentróža  -e [žǝn] ž (-ọ̑) zdravilna rastlina z drobnimi rožnatimi cveti: tam raste tavžentroža; nabirati tavžentrože // posušeni deli te rastline: skuhati čaj iz tavžentrož / pog. piti tavžentrožo čaj iz tavžentrože
  15.      têžkooborožênec  -nca m (ē-é) pri starih Grkih in Rimljanih težko oborožen vojak pešec: težkooboroženci in lahkooboroženci
  16.      trózvéza  -e ž (ọ̑-ẹ̑) vojaška ali politična zveza treh držav: ustanoviti trozvezo; armade trozveze ♦ zgod. zveza Nemčije, Avstro-Ogrske in Italije leta 1882
  17.      trózvézdje  -a s (ọ̑-ẹ̑) knjiž. skupina treh zvezd: imeti v grbu trozvezdje ♦ astr. trozvezdje v Andromedi
  18.      trózvóčje  -a s (ọ̑-ọ̑) knjiž. glasovna ubranost treh (različnih) zvokov: smejati se v trozvočju // ubranost, skladnost treh (različnih) stvari sploh: trozvočje skal, dreves in šumeče reke
  19.      trózvók  -a m (ọ̑-ọ̑) muz. akord iz treh različnih tonov: toni trozvoka / durov sestavljen iz osnovnega tona, velike terce in čiste kvinte, molov trozvok sestavljen iz osnovnega tona, male terce in čiste kvinte; zmanjšani sestavljen iz osnovnega tona, male terce in zmanjšane kvinte, zvečani trozvok sestavljen iz osnovnega tona, velike terce in zvečane kvinte; pren., knjiž. trozvok opeke, betona in lesa
  20.      tróžílen  -lna -o prid. (ọ̑-) elektr. trižilen: trožilni kabel, vodnik
  21.      tuberóza  -e ž (ọ̑) vrtn. gomoljasta okrasna rastlina z dišečimi, lilijam podobnimi cveti v socvetjih, Polianthes tuberosa: opojen vonj tuberoz
  22.      ulcerózen  -zna -o prid. (ọ̑) med. razjeden, čirav: ulcerozno tkivo / ulcerozno vnetje črevesne sluznice ulkusno
  23.      viróza  -e ž (ọ̑) agr., med., vet. bolezen, ki jo povzročajo virusi: zdraviti virozo; viroza krompirja
  24.      virózen  -zna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na virozo: virozna rastlina / virozne bolezni virusne bolezni
  25.      zagrozíti  -ím dov., zagrózil ( í) obljubiti, napovedati komu kaj neprijetnega, hudega: zagrozil mu je, da se bo maščeval; zagroziti komu s kaznijo, tožbo / le čakaj, mu je zagrozil // zastrašujoče zamahniti s čim: zagroziti komu s palico, pestjo zagrozíti se zastar. razjeziti se: ko je to slišal, se je zagrozil nad njim zagrožèn -êna -o: zagrožena kazen

   216 241 266 291 316 341 366 391 416 441  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA