Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Roz (341-365)
- sprožílo -a s (í) 1. priprava za sprožitev, aktiviranje česa: zavarovati sprožilo; potegniti za sprožilo ročne bombe; sprožilo pri pasti 2. fot. priprava, s katero se sproži zaklop v fotografskem aparatu, filmski kameri: pritisniti na sprožilo / žično sprožilo 3. knjiž. kar povzroči, da kaj nastane, se začne: to je bilo sprožilo njegovega pisanja; vsakdanji dogodki so lahko sprožilo za umetniško obravnavo ♪
- sprožítelj -a m (ȋ) knjiž. pobudnik, začetnik: sprožitelj gibanja ♦ jur. sprožitelj postopka ♪
- sprožítev -tve ž (ȋ) glagolnik od sprožiti, začeti: sprožitev puške; mehanizem za sprožitev orožja / sprožitev sodnega postopka, upravnega spora; sprožitev kemičnega procesa, reakcije ♪
- sprožítev tudi izprožítev -tve ž (ȋ) glagolnik od sprožiti, iztegniti: sprožitev prsta, roke ♪
- sprožíti in spróžiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, povzročiti, da se kaj napeto upognjenega sprosti, zravna: sprožiti s snegom obloženo vejo 2. z dotikom, s sprostitvijo spraviti a) v delovanje: sprožiti alarmno napravo; lisica je sprožila nastavljeno past / sprožiti fotografski aparat / pomeril je in sprožil; po nesreči se je puška sprožila / sprožiti strel ustreliti b) v gibanje, premikanje: stopal je previdno, da ne bi sprožil kamenja; plaz se sproži / sprožiti puščico; pren., ekspr. s svojim člankom je sprožil plaz ogorčenja 3. nav. ekspr. povzročiti, da kaj nastane, se začne: ta
odločitev je sprožila nasprotovanje; spor je sprožil vojno; sprožiti demonstracije, spopade / publ.: sprožiti akcijo dati pobudo zanjo, začeti jo; na sestanku so sprožili vprašanje organizacije so začeli razpravljati o organizaciji; ob tem problemu se vedno sproži živahna razprava 4. ekspr. vzbuditi, povzročiti: igra je sprožila pri gledalcih veselo razpoloženje ● ekspr. četa je prečkala cesto, ne da bi bilo treba sprožiti en sam strel brez boja, streljanja; ekspr. sprožilo se je iz njega: Nič posebnega se ni zgodilo hitro je rekel ◊ elektr. sprožiti impulz; jur. sprožiti postopek, pravdo; kem. sprožiti (kemično) reakcijo; šport. sprožiti štoparico spróžen -a -o: sprožen plaz; sprožena past; ponovno je bilo sproženo vprašanje razorožitve ♪
- sprožíti in spróžiti -im tudi izprožíti in izpróžiti -im dov. (ȋ ọ́) hitro iztegniti: sprožiti prst / sprožiti kazalec ob palcu // iztegniti sploh: sedel je in sprožil noge; sprožiti roko predse, v pozdrav ∙ pristopil je k mizi in sprožil dlan začel prosjačiti spróžen tudi izpróžen -a -o: sprožene noge, roke ♪
- sprožljív -a -o prid. (ȋ í) ki se da sprožiti: past je bila lahko sprožljiva in zato nevarna ♪
- sprožník -a m (í) knjiž., redko sprožilec: pritisniti na sprožnik ♪
- stározakónski -a -o prid. (ȃ-ọ̄) rel. starozavezen: strogi starozakonski predpisi ♪
- stározavézen -zna -o prid. (ȃ-ẹ̑) nanašajoč se na staro zavezo: starozavezne zgodbe / starozavezni preroki ∙ knjiž. govori kot starozavezni prerok vzvišeno, dostojanstveno ♪
- staroznàn in staroznán -ána -o prid. (ȁ á; á) knjiž. že dolgo znan: staroznana stvar / staroznano mesto zelo staro ♪
- starožíten -tna -o prid. (ȋ) knjiž. nanašajoč se na nekdanje (družbeno) življenje: zanimati se za starožitne običaje / raziskovati življenje starožitnih narodov starih, nekdanjih ∙ knjiž. mesto je ohranilo starožitno podobo starinsko ♪
- starožítnost -i ž (ȋ) knjiž. 1. nav. mn. predmet, stvar iz nekdanje materialne, družbene in duhovne kulture kakega ljudstva, naroda: proučevati starožitnosti; antične, slovanske starožitnosti ∙ knjiž. kupovati starožitnosti starine 2. daljna preteklost: raziskovati starožitnost; v starožitnosti so ljudje težko živeli ♪
- távžentróža -e [žǝn] ž (ȃ-ọ̑) zdravilna rastlina z drobnimi rožnatimi cveti: tam raste tavžentroža; nabirati tavžentrože // posušeni deli te rastline: skuhati čaj iz tavžentrož / pog. piti tavžentrožo čaj iz tavžentrože ♪
- têžkooborožênec -nca m (ē-é) pri starih Grkih in Rimljanih težko oborožen vojak pešec: težkooboroženci in lahkooboroženci ♪
- trózvéza -e ž (ọ̑-ẹ̑) vojaška ali politična zveza treh držav: ustanoviti trozvezo; armade trozveze ♦ zgod. zveza Nemčije, Avstro-Ogrske in Italije leta 1882 ♪
- trózvézdje -a s (ọ̑-ẹ̑) knjiž. skupina treh zvezd: imeti v grbu trozvezdje ♦ astr. trozvezdje v Andromedi ♪
- trózvóčje -a s (ọ̑-ọ̑) knjiž. glasovna ubranost treh (različnih) zvokov: smejati se v trozvočju // ubranost, skladnost treh (različnih) stvari sploh: trozvočje skal, dreves in šumeče reke ♪
- trózvók -a m (ọ̑-ọ̑) muz. akord iz treh različnih tonov: toni trozvoka / durov sestavljen iz osnovnega tona, velike terce in čiste kvinte, molov trozvok sestavljen iz osnovnega tona, male terce in čiste kvinte; zmanjšani sestavljen iz osnovnega tona, male terce in zmanjšane kvinte, zvečani trozvok sestavljen iz osnovnega tona, velike terce in zvečane kvinte; pren., knjiž. trozvok opeke, betona in lesa ♪
- tróžílen -lna -o prid. (ọ̑-ȋ) elektr. trižilen: trožilni kabel, vodnik ♪
- tuberóza -e ž (ọ̑) vrtn. gomoljasta okrasna rastlina z dišečimi, lilijam podobnimi cveti v socvetjih, Polianthes tuberosa: opojen vonj tuberoz ♪
- ulcerózen -zna -o prid. (ọ̑) med. razjeden, čirav: ulcerozno tkivo / ulcerozno vnetje črevesne sluznice ulkusno ♪
- viróza -e ž (ọ̑) agr., med., vet. bolezen, ki jo povzročajo virusi: zdraviti virozo; viroza krompirja ♪
- virózen -zna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na virozo: virozna rastlina / virozne bolezni virusne bolezni ♪
- zagrozíti -ím dov., zagrózil (ȋ í) obljubiti, napovedati komu kaj neprijetnega, hudega: zagrozil mu je, da se bo maščeval; zagroziti komu s kaznijo, tožbo / le čakaj, mu je zagrozil // zastrašujoče zamahniti s čim: zagroziti komu s palico, pestjo zagrozíti se zastar. razjeziti se: ko je to slišal, se je zagrozil nad njim zagrožèn -êna -o: zagrožena kazen ♪
216 241 266 291 316 341 366 391 416 441