Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Roz (1.626-1.650)


  1.      obračunávanje  -a s (ȃ) glagolnik od obračunavati: obračunavanje pokojnin, porabe električne energije; obračunavanje po novih normativih; obračunavanje v gotovini / obračunavanje z odpadniki / medsebojno, osebno obračunavanje / fizično obračunavanje; med državama je prišlo do oboroženega obračunavanja vojne, spopada ♪
  2.      obrájda  -e ž (ȃ) nar. vzhodnoštajersko brajda: po obrajdah zori grozdje ♪
  3.      obrámben  -bna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obrambo: obrambni jarek, nasip, stolp, zid; izdelati obrambni načrt; oslabiti obrambni sistem nasprotnika; obrambno sredstvo / obrambni položaj; obrambna postojanka / obrambna moč države / obrambna vojna; napadalno in obrambno orožje / obrambni igralec ◊ med. obrambna moč organizma; nav. mn., psih. obrambni mehanizem vedenje, ravnanje človeka, ki je v neprijetnem duševnem, čustvenem stanju; voj. obrambna linija; ključna obrambna pozicija pozicija, od obrambe katere je odvisna obramba širšega področja obrámbno prisl.: moštvo je igralo obrambno ♪
  4.      obrásti  -rástem in -rásem dov. (á) 1. rastoč biti, pojaviti se okrog česa: jelše so obrasle potok; grmovje je obraslo grajske zidove 2. rastoč biti na (vsej) površini: severno stran dreves obraste lišaj; streho je že obrasel mah obrásti se narediti nove poganjke (iz stebla): pšenica se še ni obrasla; presajene rože so se lepo obrasle obráščen -a -o: z drevjem obraščen prostor; obraščeno žito; prim. obrasel ♪
  5.      obràt 1 -áta m (ȁ á) 1. glagolnik od obrniti: obrat glave / obrat na, v desno, levo; obrat na petah; obrat s celim telesom; obrat nazaj / kot izvrsten letalec zmore tudi hitre obrate / obrat ključa, krmila, ročice / žarg. motor s tri tisoč obrati na minuto vrtljaji 2. dejstvo, da postane kaj (popolnoma) drugačno od prejšnjega: to je bil pomemben obrat v njegovem življenju / nepričakovan obrat v politiki / v tekstu je veliko aforizmov in besednih obratov; stavki so polni tujk in nenavadnih miselnih obratov / knjiž. ta slika predstavlja odločen obrat k naturalizmu preusmeritev ◊ astr. poletni sončni obrat čas okoli 21. junija, ko doseže Sonce najsevernejšo lego na nebu; zimski sončni obrat čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu; ekon. obrat kapitala čas, v katerem se povrne kapital v izhodiščno obliko; kor. četrtinski obrat plesni obrat za 90°; polovični obrat plesni obrat za 180°; meteor. toplotni obrat pojav, da je temperatura zraka v višinah višja kot v nižinah; muz. obrat akorda akord, v katerem se eden ali več tonov osnovnega akorda prestavi za oktavo više; šport. obrat element umetnostnega drsanja, pri katerem drsalec spremeni smer vožnje za 180°; krožni obrat okrog dolžinske osi pri metanju diska, kladiva ♪
  6.      obravnávati  -am nedov. (ȃ) 1. z razčlenjevanjem, ocenjevanjem česa prihajati do jasnosti, sklepov: obravnavati pomen, vlogo organizacije; na seji so obravnavali problematiko proizvodnje; obravnavati prošnjo, pritožbo; izčrpno, podrobno obravnavati vprašanja; zadevo so vsestransko obravnavali; stvar se je začela javno obravnavati / na sestanku so obravnavali vse točke dnevnega reda // reševati, ukvarjati se: obravnavati medsebojne spore; publ. komisija obravnava tudi kadrovska vprašanja / publ. logoped obravnava otroka, ki napačno izgovarja sičnike 2. načrtno podajati določeno vsebino: v knjigi obravnava pisatelj problem izseljenstva; več člankov obravnava jezikovna vprašanja // načrtno (se) seznanjati s čim: obravnavati ekonomske pojme, poštevanko; obravnavati predpisano učno snov; pri slovenščini so obravnavali glagol 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom imeti, kazati določen odnos do koga: avtomobilisti različno obravnavajo pešce; enakopravno obravnavati koga; po mačehovsko ga obravnavajo; orožniki so ga še kar spoštljivo obravnavali ravnali z njim; okolica ga obravnava kot krivega / publ. te ugotovitve je treba obravnavati z določenimi pridržki // publ. imeti, šteti za: to cesto obravnavajo kot dvopasovnico ● zakonik obravnava mladoletnike s posebno obzirnostjo piše o njih; žarg. na sestanku so ga obravnavali kritično, odklonilno govorili o njem, o njegovem delu; neugodno obravnavati uvoz blaga ocenjevati; star. s prijateljem sta obravnavala stara znanstva se pogovarjala o starih znancih obravnávan -a -o: obravnavan problem; obravnavana učna snov; domovinska pesem je v zbirki obravnavana s posebno pozornostjo; teze so bile javno obravnavane ♪
  7.      obrézati  -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z rezanjem narediti, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih: obrezati gnilo jabolko / obrezati repo / obrezati desko 2. z rezanjem odstraniti: obrezati poganjke, veje // z rezanjem odstraniti dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti: obrezati drevo, trto, vrtnico / obrezati vinograd 3. z rezanjem dati določeno obliko: krpo lepo obrezati; s škarjami obrezati rob 4. v židovskem in muslimanskem okolju odrezati sprednji del kožice na spolnem udu: obrezati otroka ◊ metal. obrezati ulitek odstraniti robove na ulitku; vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zal. obrezati knjigo obrézati se raniti se s čim ostrim: s črepinjami se je obrezal; obrezala si je roko obrézan -a -o: rdeče obrezana knjiga; lepo obrezana živa meja ♪
  8.      obrezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z rezanjem delati, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih: obrezovati gnile sadeže / obrezovati peso, repo / obrezovati deske 2. z rezanjem odstranjevati: obrezovati poganjke, veje // z rezanjem odstranjevati dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti: obrezovati drevesa, živo mejo, trto, vrtnice 3. z rezanjem dajati določeno obliko: obrezoval je gumo na podplatu 4. v židovskem in muslimanskem okolju odrezovati sprednji del kožice na spolnem udu: otroke so obrezovali ◊ vet. obrezovati kopito z nožem odstranjevati odvečno kopitno roževino ♪
  9.      obrníti  in obŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost: obrniti konja; obrniti ladjo, voz; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila; pren., ekspr. kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj // navadno s prislovnim določilom spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obrniti kamero v drugo smer; obrniti obraz proti soncu; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna; obrniti se na levo, proti hiši; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj ozreti se; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil napotil, šel 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu: obrniti ključ v ključavnici; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku; obrniti stikalo; obrniti volan / obrniti bolnika na bok; obrniti se na hrbet 3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obrniti dlan; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi // narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj: obrniti hlače, jopico; obrniti vrečko / obrniti žep; šivilja ji je obrnila plašč ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven 4. navadno s prislovnim določilom narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obrniti misli, pozornost na druge stvari; obrniti pogovor drugam; obrniti kaj na bolje, v dobro; obrniti kaj na smešno stran; obrniti kaj v svojo korist / publ. obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja // narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne: obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik: vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje ● pog. kakor obrneš, srečen ne boš nikoli karkoli storiš; ekspr. dobro zna obrniti besedo spretno, uspešno zna govoriti; ekspr. vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori vedno dobro premisli, preden spregovori; pog. po pameti, za pametne reči obrniti denar uporabiti, naložiti; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; ekspr. hči ga je obrnila za sto dinarjev ogoljufala; pog. vso hišo mi je narobe obrnil vse je razmetal, spravil v nered; pog. obrniti komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. dovolj je, obrni list, ploščo začni govoriti o čem drugem; knjiž. obrniti orožje proti lastnim zaveznikom začeti se boriti proti njim; knjiž. obrniti oči, pogled vstran pogledati vstran; zastar. spis so obrnili v nemški jezik prevedli; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. vso vas je obrnil proti nam naščuval; pog. vse smo obrnili, pa ga nismo našli preiskali; pog. vsak, še tako splošen očitek obrne nase misli zanj, da velja samo njemu; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obrniti sredstva narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti; fin. obrniti denar narediti, da menja lastništvo; navt. obrniti jadro od vetra, proti vetru obrníti se in obŕniti se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehod v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: naključje se je obrnilo nam v prid; potek vojne se je obrnil v korist zaveznikov / položaj se je popolnoma obrnil; knjiž. spletka, ki so jo pripravljali, se je obrnila proti njim samim je zadela njih same, škodovala njim samim; vreme se bo obrnilo spremenilo; pren. umetnost se je obrnila k resničnosti 2. v zvezi z na izraža, da osebek pride s kom v stik z določenim namenom: obrniti se na koga za nasvet, v potrebi, s prošnjo; javno se obrniti na koga s pozivom / pismeno se obrniti na sodišče 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se zna hitro obrniti; če se boste znali prav obrniti, si boste nabrali precej denarja / potrebujem človeka, ki se zna obrniti spretnega, iznajdljivega; mlad je, ne zna se še prav obrniti ukrepati, delati / obrni se že, kaj mečkaš ● ekspr. kamor se obrnem, povsod sam nered kamor pogledam, stopim; pog. leto se je hitro obrnilo je hitro minilo; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. še želodec se mi bo obrnil, ko to gledam slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. ljudstvo se je obrnilo od svojega voditelja ni mu več naklonjeno, ne zaupa mu več; knjiž. s hvaležnim pogledom se je obrnil k njej hvaležno jo je pogledal; publ. obrniti se k resničnim problemom začeti se ukvarjati z njimi, zanimati se zanje; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; obrnilo se mu je na bolje počuti se bolj zdravega ◊ fin. denar se ni niti enkrat obrnil obrnívši zastar.: obrnivši ladjo, so zajadrali na odprto morje obŕnjen -a -o: narobe obrnjen kožuh; balkon je obrnjen na cesto; moža sta obrnjena drug proti drugemu; obrnjena slika predmeta; navzdol obrnjene veje drevesa; obrnjeno zaporedje dogodkov; okno je obrnjeno na sever ∙ ekspr. fant je preveč obrnjen vase zanima se zlasti za svoj notranji svet ♦ fiz. obrnjena slika slika, usmerjena nasprotno kot predmet; lingv. obrnjena stava ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku ♪
  10.      obróbek  -bka m (ọ̑) 1. kar kaj obroblja: gledati čez obrobek na očalih; zidovje z masivnimi okenskimi obrobki; vrč z zlatim obrobkom / zelen obrobek ob cesti // trak, pas blaga za vidno obrobljanje ali okras obleke, oblačila: bel obrobek na ovratniku / copate s krznenimi obrobki 2. obrobni, krajni del česa: obrobek gozda / opombe na obrobku na robu ♦ alp. obrobek okrajek; les. obrobek končni del hloda, ki je polkrožno obsekan; vet. roženi obrobek odebeljena vrhnja plast ob zgornjem robu kopita // vrtn. obrobna gredica: na obrobkih že cvetijo nageljni ♪
  11.      obrobíti  in obróbiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti rob: obrobiti krilo, prt; obrobiti s čipkami, krznom / obrobiti streho s pločevino 2. redko obkrožiti, obstopiti: vojaki so obrobili množico / agave so obrobile pot ● z rdečo črto obrobiti članek občrtati; ekspr. parcelo je obrobil z živo mejo obdal, zasadil obróbljen -a -o: rdeče obrobljen cvet; s svilo obrobljen ovratnik ∙ ruta še ni obrobljena zarobljena ♦ zool. obrobljeni kozak hrošč s črnim, rumeno obrobljenim telesom, živeč v stoječih vodah, Dytiscus marginalis ♪
  12.      obróč  -a m (ọ̑) 1. ozka ploščata priprava v obliki kroga, s katero se a) stiskajo, povezujejo posode: obroč je počil; izdelati obroč; nabijati obroče na sode; leseni, železni obroči; velik obroč; žalost ji stiska srce kot obroč b) obdajajo kolesa: natakniti, pribiti obroč (na kolo) c) utrjujejo, krepijo predmeti: dati obroč na ročaj; steber z obroči 2. kar je temu podobno: v stropu sta dva velika železna obroča; okrasni obroči / plavalni obroč; obroči pri telovadnih napravah / redko okrog oči ima črne obroče kolobarje 3. zunanji del kolesa, v katerega so vpete špice: obroč se zlomi, zvije / kolesni obroč / avtomobil ima že izrabljene obroče platišča 4. razvrstitev, razporeditev vojaštva v obliki kroga: partizanske enote so začele ožiti obroč okrog postojanke; prebiti (sovražni) obroč / obkolitveni obroč // navadno s prilastkom kar kaj obdaja, obkroža: gasilci so naredili obroč okrog gorečih hiš; obroč sovražnikovih postojank okrog mesta 5. ekspr., s prilastkom kar utesnjuje, teži: obroč, ki ga je ves čas oklepal, je začel popuščati; obroč skrbi mu stiska srce ◊ agr. obroč za bika ki se vtakne biku skozi nosnico ali vanjo in služi za krotenje; anat. medenični obroč del telesnega ogrodja iz križnice in dveh kolčnic; ramenski obroč del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom; astr. Saturnov obroč Saturnov kolobar; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; etn. poganjati obroč otroška igra, pri kateri se poganja obroč; kem. obroč geometrična oblika medsebojne povezave ogljikovih atomov v molekuli; benzenov obroč; navt. rešilni obroč priprava za reševanje v morju, reki; strojn. batni obroči tesnilni obroči v utorih na obodu bata; teh. centrirni obroč ki omogoča natančno naravnati strojne dele; zgod. obroč srednjeveška mučilna naprava za natezanje ♪
  13.      obróčnica  -e ž (ọ̑) knjiž., redko krinolina: ženska v obročnici ◊ bot. (navadna) obročnica rastlina z jajčastimi listi in svetlo vijoličastimi dišečimi cveti v grozdastem socvetju, Adenophora liliifolia; les. obročnica palica, veja za obročne vitre ♪
  14.      obsénčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. 1. povzročiti, narediti, da je kaj v senci: čebelnjak so obsenčili z vejami; plevel je obsenčil mlade rastline; z roko je obsenčila oči zasenčila 2. obiti, prevzeti: obsenčila jih je velika groza; strah mi je obsenčil dušo / kakšna misel jo je obsenčila; obsenčilo jo je grenko spoznanje / ne vem, kaj ga je obsenčilo, da se je tako razjezil 3. redko, v zvezi z oči, veke nanesti ličilo na veke; osenčiti: obsenčila si je oči z modro barvo ● knjiž. puh mu je obsenčil lica potemnil; knjiž. skrb in bolečina sta ji obsenčili obraz sta bili opazni, vidni obsénčen -a -o: obsenčena stran zemlje; z drevjem obsenčeno dvorišče; temno obsenčene oči ♪
  15.      obsípati  -am tudi -ljem nedov. (ȋ ȋ) 1. metati večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: mladoporočenca so obsipali z rižem / predsednika so obsipali s cvetjem / letala obsipajo cesto z bombami 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsipal jo je s prijaznimi besedami, pogledi; obsipati s poljubi; učenci so ga obsipali z vprašanji; obsipala sta se z grožnjami 3. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: otroci ga obsipajo z ljubeznijo, pozornostjo / obsipati s častmi / ženo je obsipal z darili 4. redko osipati: obsipati koruzo, krompir 5. ekspr. obdajati, obkrožati: lasje so ji obsipali obraz obsípan -a -o: knjiž. z ljubeznijo obsipan otrok ♪
  16.      obsipávati  -am nedov. (ȃ) 1. metati večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: nevesto so obsipavali z rižem / obsipavati s cvetjem 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsipavati z grožnjami; obsipavala sta se s psovkami 3. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: otroke je obsipaval z ljubeznijo, naklonjenostjo / na starost so ga obsipavali s častmi / obsipavati z darili ● ekspr. obsipavali so ga z goljufom rekli so mu, da je goljuf ♪
  17.      obstájati 1 -am nedov. (ā) 1. biti materialno ali duhovno navzoč v stvarnosti: društvo obstaja že več let; na svetu obstaja dosti stvari, ki jih še ne poznamo; obstaja veliko vrst gob; ekspr. tako je, odkar obstaja svet / z oslabljenim pomenom: še obstaja možnost, da ga rešimo je mogoče; med njimi obstajajo velika nasprotja; obstaja nevarnost poplav grozijo nam poplave; obstaja upanje, da bo prošnja ugodno rešena upamo // redko živeti, shajati: brez hrane ne bi mogli dolgo obstajati ∙ moderna glasba zanj sploh ne obstaja ne prizna ji vrednosti; je ne pozna; ekspr. zame ne obstajaš več ne menim se zate; ne maram te; ekspr. odbor obstaja samo na papirju njegova dejavnost se ne čuti; knjiž. o tem problemu obstaja več knjig je napisanih 2. v zvezi z iz izraža, da je, sestoji kaj iz več enot: kosilo je obstajalo iz treh jedi; priprava obstaja iz več delov ♪
  18.      obstáviti  -im dov. (á ȃ) star. obdati: obstaviti oder z rožami obstávljen -a -o: z ograjo obstavljena hiša ♪
  19.      obstòj  -ôja m (ȍ ó) 1. materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti: s poskusom dokazati obstoj kake snovi; biološki, telesni obstoj; obstoj države / snov, ki je potrebna za obstoj organizma / društvo je opravičilo svoj obstoj; mesto praznuje obletnico obstoja nastanka, ustanovitve; pravica do obstoja; publ. dileme človekovega obstoja 2. materialna osnova za življenje, za preživljanje: boriti se za svoj, ekspr. za goli obstoj / gospodarska kriza je ogrozila njegov obstoj ∙ vse življenje se je moral boriti za svoj obstoj težko je živel ♪
  20.      obsúti  -sújem dov., obsúl in obsùl (ú ȗ) 1. vreči večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: obsuti z rižem / obsuti s kamenjem, kroglami 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsuti z grožnjami; obsuti z očitki in psovkami; ko se je vrnil, so ga obsuli z vprašanji 3. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obsuti z ljubeznijo in spoštovanjem / obsuti s častmi / obsul jo je z darili 4. knjiž., ekspr. izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: bridkosti in skrbi so jo obsule 5. redko osuti: obsuti krompir / obsuti s prstjo 6. ekspr. obstopiti, obkrožiti: ko je izstopil iz vlaka, so ga obsuli prijatelji; učenci so obsuli učitelja / star. turška vojska je obsula tabor obkolila ● star. rdečica ga je obsula zardel je obsút -a -o: s cvetjem obsuti zmagovalci ♪
  21.      obšívek  -vka m (ȋ) redko obšiv, obšitek: obleka, okrašena z rožastimi obšivki ♪
  22.      obtèk  -éka m (ȅ ẹ́) redko kroženje: obtek zraka ♦ žel. čas med dvema zaporednima nakladanjema na železniško vozilo ♪
  23.      obtòk  -óka m (ȍ ọ́) 1. gibanje, premikanje česa po kaki sklenjeni poti: obtok olja, vode; odprtine za boljši zračni obtok; pren., knjiž. mednarodni obtok literarnih vrednot // prehajanje preko različnih oblik, stanj nazaj v prvotno obliko, stanje: bakterije povzročajo obtok snovi v živi naravi; pomen gozda za uravnavanje vodnega obtoka 2. ekon., navadno v zvezi z denar krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva: pospeševati obtok denarja, vrednostnih papirjev / vzeti bankovec iz obtoka; v obtok je prišlo veliko ponarejenega denarja // količina denarja, ki je v krožnem gibanju: povečati obtok denarja ◊ anat. krvni obtok gibanje, premikanje krvi v telesu; mali ali pljučni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča; veliki ali telesni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; teh. centralno ogrevanje z naravnim po naravnih zakonitostih dviganja tople vode, pare, s prisilnim obtokom s črpalko; zool. enojni krvni obtok pri katerem poganja srce samo venozno kri ♪
  24.      obudítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od obuditi: obuditev v življenje / delo je zanimiva obuditev vojnih grozot ♪
  25.      obvezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. nameščati obvezo: obvezovati rane; obvezuje mu roko 2. delati, da kdo mora storiti, opraviti kaj: z oporoko jo obvezuje, da poskrbi zanj / to ga obvezuje k najstrožjemu molku ∙ knjiž. sheme bodo skladatelja manj obvezovale bo bolj svoboden v ustvarjanju obvezováti se nav. ekspr. obljubljati, zagotavljati: obvezuje se, da bo vestno opravljal svoje delo obvezujóč -a -e: draga darila so vedno obvezujoča ♪

   1.501 1.526 1.551 1.576 1.601 1.626 1.651 1.676 1.701 1.726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA