Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Roz (1.591-1.615)


  1.      nóšenje  -a s (ọ́) glagolnik od nositi: nošenje brente, nahrbtnika; nošenje ranjencev / nošenje očal, rokavic; imeti dovoljenje za nošenje orožja ∙ nar. vzhodno bila je v nošenju bila je noseča ♪
  2.      nóten  -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na nota 1, 2: a) notni zapis pesmi / notni sistem; notna pisava b) notni razpon njihovih ljudskih pesmi je majhen c) notna stojala / notna založba / notni material ◊ muz. notni papir papir s tiskanim notnim črtovjem; notna glavica polni ali prazni krožec kot del note; notna vrednost vrednost trajanja note; notno črtovje skupina petih vzporednih črt za pisanje not ♪
  3.      novéla  -e ž (ẹ̑) 1. lit. krajše pripovedno delo v prozi, navadno z nepričakovanim razpletom: brati, pisati novelo; zbirka črtic in novel / okvirna novela 2. jur. zakon o spremembah in dopolnitvah veljavnega zakona: izdati novelo / novela kazenskega zakonika ♪
  4.      novelístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na novelistiko: novelistična proza / novelistična snov novelístično prisl.: novelistično obdelana zgodba ♪
  5.      novíški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na novico ali list Kmetijske in rokodelske novice: noviški del tednika / noviški sodelavci / noviška proza ♪
  6.      nòž  nôža m (ȍ ó) 1. priprava za rezanje iz rezila in ročaja: lupiti, rezati, strgati z nožem; zabosti z nožem / rezilo, ročaj noža / nabrusiti nož; pazi, nož je oster; konica noža; kot nož ostra misel / cepilni, klavski nož; kuhinjski, lovski, mesarski nož; žepni nož manjši nož z enim ali več pregibnimi rezili; nož na vzmet; nož za kruh, papir / odpreti, zapreti nož pregibno rezilo noža; pren., ekspr. prerezal jo je nož bolečine // vojaško bodalo: nasaditi nož na puško / dvorezni nož ki ima rezilo na obeh straneh; boj na nož / kot povelje nož na puško 2. nav. mn., teh. del stroja z rezilom, zlasti za rezanje: pritrditi nože na glavo / krožni, trikotni noži; stružni nož / oblikovni nož 3. mn., nar. ribežen (za zelje, repo): ribati zelje na nože ● ekspr. nastaviti komu nož na grlo, vrat skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. ta človek žene vse na nož vse obravnava s prepirom; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. iti pod nož dati se operirati; pog., ekspr. ovni so šli pod nož so bili zaklani, pobiti; ekspr. bila je megla, da bi jo z nožem rezal zelo gosta; ekspr. kdo bi mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele ◊ arheol. kremenov nož; fot. (obrezovalni) nož priprava iz plošče s pregibnim rezilom za obrezovanje fotografij; les. furnirski nož stroj za izdelovanje furnirja; med. kirurški, secirni nož; um. paletni nož ♪
  7.      nóžnica  tudi nôžnica -e ž (ọ̑; ȏ) 1. cevasta priprava za hranjenje, nošenje noža ali nožu podobnega orožja: potegniti bodalo, nož iz nožnice, zastar. iz nožnic; bajonetna nožnica 2. anat. cevasti del spolnega organa, ki poteka od zunanjega spolovila do maternice: nožnica in maternica ◊ bot. (listna) nožnica razširjen spodnji del lista, ki obdaja steblo; med. izpirati nožnico; izcedek iz nožnice ♪
  8.      nukleáren  -rna -o prid. (ȃ) jedrski: nuklearna energija / delati v nuklearnem inštitutu / nuklearna fizika / nuklearna elektrarna / nuklearno orožje / nuklearno oboroževanje ♪
  9.      ob  predl. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ób- (ọ̑) 1. za izražanje premikanja v položaj, da pride a) do dotika s čim ovirajočim: spotakniti se, zadeti ob kamen; udariti s pestjo ob mizo; zadeti ob podboj; treščiti, vreči ob zid / dež bije ob šipe / upreti se ob tla; pren. na hodniku je trčil obenj; ekspr. vsakdo se je obregnil obnjo b) do tesnega približanja: puško je položil obse; ob vrata so postavili stražo; položiti lestev ob zid // za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevo; plošči se drgneta druga ob drugo 2. nav. ekspr. za izražanje izgube česa pozitivnega, vrednega: preproga je ob barvo, pog. je šla ob barvo; priti ob dobro ime; krava je ob mleko; ali si ob pamet; biti ob službo; če bo šlo tako naprej, bomo ob vse; njegov prihod nas je spravil ob zabavo 3. zastar. za izražanje časa, v katerem se kaj godi; čez: ob dan se sova skriva v duplu II. z mestnikom 1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj a) od strani dotika česa ali je v neposredni bližini česa: klobuk ima ob straneh zavihane krajce; meč mu visi ob boku; stojijo drug ob drugem, z glavo ob glavi / ob njem se počuti varno v njegovi bližini / sloneti ob oknu / znamenje ob cesti; svetilnik ob morju; Šentjakob ob Savi; pren. pomudimo se malo ob Trubarju b) nahaja vzdolž česa podolžnega: steza se vije ob potoku; železnica je speljana ob reki / ob stenah stojijo police s knjigami c) stika s čim v krožnici, spirali: slak se ovija ob deblu / pohod ob žici okupirane Ljubljane pohod po poteh partizanske Ljubljane // za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevesu 2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja: ob nedeljah hodi na sprehod; ob sredah imamo sestanek krožka // za izražanje časovne točke, v kateri se kaj zgodi: prišla sva ob istem času; ob koncu vojne, ob počitnicah, ob rojstvu, ob treh, ob sončnem zahodu; srečujem ga ob vsaki uri, tudi ob dveh ponoči 3. za izražanje primerjave: ob njem sem kakor pritlikavec 4. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: pogovarjati se ob kozarcu vina; peti ob spremljavi klavirja; ob lepem vremenu je vse mesto na ulicah; pozdrav ob prihodu gostov / še zdaj se zgrozim ob misli na to nesrečo // za izražanje vzroka, ki izhaja iz takih okoliščin: ob močnem poku lahko poči bobnič; ob taki vzgoji ne pričakujte uspehov 5. za izražanje sredstva, s katerim se opravlja dejanje: hoditi ob berglah, ob palici; učiti se ob napakah / prebijati se ob skromni plači; študiral je ob podpori sorodnikov // za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči; kljub, pri: ob vsem bogastvu je nesrečen / publ. nova vrsta žarnice daje ob manjši porabi toka več svetlobe // za izražanje načina, kako dejanje poteka: delati ob dogovorjeni mezdi; to se razume samo ob sebi; publ. ob pravilni rešitvi rebusa dobiš znan pregovor / publ. služba je dostopna vsakomur ob enakih pogojih ● publ. stali so bok ob boku tesno skupaj; prišel je ob času pravočasno; publ. ob drugem so govorili tudi o delitvi dohodka med drugim; star. dejali so ga ob glavo obglavili so ga; star. to bom opravil ob kratkem v bližnji prihodnosti; star. da ob kratkem povem nakratko; obresti bo treba plačati ob letu čez eno leto; živeti ob njem z njim; publ. opombe ob robu dogodkov opombe k tekočim dogodkom; ekspr. vse je bob ob steno vse je zaman; pog. delavec dela ob svojem skrbi sam za hrano; ekspr. pritisnil, stisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. stisnjen je ob tla nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje ◊ šol. študij ob delu ♪
  10.      ob...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj: obiti, objahati / občrtati, obkvačkati / obkositi, obžeti / oblepiti, obložiti b) usmerjenosti dejanja mimo česa: objadrati, obplezati c) opravljenega premikanja, nanašajočega se na več smeri, krajev: obhoditi, obletati č) izgube, odstranitve česa: obglodati, obklesati, obrati / obstreliti / obrabiti d) nastopa stanja ali usmerjenosti dejanja v stanje, kot ga nakazuje osnovni glagol: obležati, obmirovati, obviseti / obnoviti / obnoreti e) nadaljevanja stanja, kot ga nakazuje osnovni glagol: občepeti, obsedeti f) deležnosti tega, kar izraža osnova: obdavčiti, obljuditi, oborožiti g) same dovršnosti: občutiti 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: obdaritev, obhod, obtožba 3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: obcesten, občasen, obletnica ♪
  11.      občútek  -tka m (ȗ) 1. kar se čutno dojame kot lastnosti predmetnega sveta: dražljaji povzročajo občutke; občutek bolečine, teže, toplote, ugodja; lakota, žeja in drugi občutki / tipni, vidni občutek 2. navadno s prilastkom čustvo kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje: ob pogledu nanj ga je obšel neprijeten občutek; spreletel ga je grozljiv občutek; izraziti svoje občutke; pričakovati kaj s tesnobnimi občutki; občutek sramu, strahu, zmagoslavja / z oslabljenim pomenom povedati kaj z občutkom ponosa s ponosom 3. s prilastkom zavedanje, doživljanje določenega stanja: znebiti se občutka krivde; imeti občutek odgovornosti; občutek ogroženosti, samote, varnosti / osrečeval ga je občutek, da jim je zmeraj pomagal / manjvrednostni občutek ali občutek manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti 4. s prilastkom kar se zdi komu glede na njegovo védenje, poznavanje resnično: vsiljeval se mu je občutek prevaranosti; ni se mogel znebiti občutka, da ga zasledujejo / imam občutek, da je takih primerov še več menim, domnevam 5. v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje česa: imeti občutek za čas; izgubiti občutek za hitrost; občutek za mero in pravičnost pri kaznovanju / pridobiti si občutek za orientacijo sposobnost; žarg. ima občutek za volan zna (dobro) voziti, šofirati 6. v prislovni rabi izraža ustreznost, pravilnost pri kakem ravnanju: ravnati s strojem brez občutka; v temi sta hodila kar po občutku; voziti z občutkom / deklamirati z občutkom ● pog. ni imel dobrega občutka, ko so bile kamere obrnjene vanj počutil se je neprijetno, nesproščeno; pog. moram vam vrniti, da ne bom imel slabega občutka da se ne bom čutil dolžnega; pog. za njegov občutek, po njegovem občutku so živeli malo preveč razsipno po njegovem mnenju ♪
  12.      obdržáti  -ím dov. (á í) 1. narediti, da kaj ne gre iz prijema, se ne oddalji: ujel je konja za povodec in ga obdržal; obdržal ga je, čeprav se mu je z vso silo trgal iz rok; obdržati z rokami, zobmi / pajčevina je muho komaj obdržala / hotel mu je izbiti palico iz rok, vendar jo je obdržal // ne prenehati držati oprijeto z roko ali s kakim delom telesa: med govorom je obdržal kozarec (v roki) / nahrbtnik je obdržal na rami; sedla je in obdržala košaro v naročju // ne odložiti, ne sleči: klobuk je obdržal na glavi; v sobi je bilo hladno, zato je plašč kar obdržala ostala oblečena v plašč 2. narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu, kljub delovanju nasprotne sile: komaj ga je obdržal, da se ni zgrudil; z vsemi močmi so voz le obdržali / podpore so obdržale drevo pokonci / obdržati vozilo na cesti narediti, da ne zdrkne s ceste; obdržati čoln na vodi narediti, da se ne prevrne, potopi; obdržati se na površini // narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu sploh: dvignil je puško nad glavo in jo tako obdržal / obdržati roke na hrbtu, nogo na pedalu / med plavanjem obdržati glavo nad vodo; obdržati roko iztegnjeno 3. narediti, da kaj ne preide k drugemu, drugam: eno lopato je obdržal, drugo pa dal drugemu; prtljago je oddal v garderobo, plašč pa obdržal / obdržati sliko za spomin / kužka, ki so ga našli, so obdržali / zaradi revščine niso mogli vseh otrok obdržati doma niso mogli vsi otroci živeti, bivati doma // narediti, da kaj ne preide v last drugega: posestvo je zapustil sinu, le sadovnjak je obdržal / po mirovni pogodbi so obdržali velik del ozemlja // ne prenehati razpolagati s čim: obdržati funkcijo; obdržati pravico do odškodnine; obdržati službo 4. s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti a) na določenem mestu: obdržali so ga v bolnici, zaporu; ni ga mogla več obdržati doma, preveč ga je mikala gostilna; ekspr.: tujina ga ni mogla obdržati; tu me ne bi obdržali niti na vrvi b) v določenem odnosu: obdržati moža, prijatelje; obdržati (si) naročnike, odjemalce 5. ne prenehati a) opravljati kako dejavnost: obdržati gostilno, obrt b) uporabljati: obdržati stare ladje v prometu; obdržati latinico / obdržati predpise ne jih odpraviti / obdržati družinske navade c) gojiti: obdržati le nekatere vrste hrušk 6. rešiti, obvarovati (pred propadom): posestva v spremenjenih gospodarskih razmerah ni mogel obdržati; podjetje se je kljub krizi obdržalo; kot kovač se ni mogel obdržati; obdržati se brez tuje pomoči // ne prepustiti nasprotniku, sovražniku: obdržati postojanko; mesto se je kljub dolgotrajnemu obleganju obdržalo ♦ šah. obdržati figuro 7. narediti, da kaj ostane nespremenjeno: obdržati prvotni vrstni red, začetni tempo // z oslabljenim pomenom s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha biti v določenem stanju: obdržati koga pri volji; obdržati moštvo v kondiciji; obdržati živino zdravo // z oslabljenim pomenom izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: obdržati barvo; obdržati ravnotežje; obdržati vitkost 8. ekspr., v zvezi obdržati v glavi, v spominu zapomniti si: vseh telefonskih številk ne more obdržati v glavi; ta dogodek sem obdržal v spominu 9. v zvezi obdržati zase, v sebi ne povedati, ne zaupati drugemu: obdržati novico, poslovne skrivnosti zase; ni mogel obdržati v sebi, kar je čutil ● obdržati kontrolo nad čim ne prenehati kontrolirati kaj; obdržati korak s kom ne zaostati za njim; ekspr. ti svoje nasvete kar zase obdrži nočem tvojih nasvetov; pog. nobene stvari ne more več obdržati v sebi vse izbruha; ekspr. obdržati vajeti v svojih rokah ne izgubiti možnosti za odločanje o čem, za vodenje česa obdržáti se 1. kljub ogroženosti ne prenehati biti, obstajati: takšna rastlina se v naravi ne bi mogla obdržati; sreča je, da so se med vojno obdržali / združili so se, da bi se obdržali na tržišču / pog.: hrastovo listje se obdrži na drevju do pomladi ostane; most se je obdržal do danes; sneg se ni dolgo obdržal je kmalu skopnel // ne prenehati biti zanimiv, pomemben: le malokatero njegovo delo se je obdržalo; stoična filozofija se je dolgo obdržala // pog. ostati uporaben, ohraniti se: taki izdelki se obdržijo samo na suhem; jabolka so se obdržala, hruške so pa zgnile 2. oprijemajoč se česa ne prenehati biti kje: obdržati se na konju, veji; prijel je za drog in se komaj obdržal 3. ne spremeniti se: cene se bodo obdržale; vreme se ni obdržalo ni ostalo lepo ● obdržati se na nogah ne pasti; vladar se je obdržal na oblasti ni prenehal vladati ♪
  13.      óbel  óbla -o [ǝu̯] prid. (ọ̄) omejen na eni strani z enakomerno ukrivljeno ploskvijo: obli hrbti knjig; obli kupi sena / obla oblika predmeta / oble prsi // knjiž. zaobljen, okrogel: obli kamni / obel obraz / obli boki; oble roke ◊ gozd. obli les okrogli les; strojn. obli navoj navoj, ki je zgoraj in spodaj zaokrožen v velikem polmeru ♪
  14.      obésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. namestiti kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obesiti sliko, zavese, zvon, zaklano žival; obesiti malho čez ramo, na ramo; obesiti klobuk na klin, obleko na obešalnik; obesiti kotel nad ognjišče, svetilko pod strop / obesiti perilo na sonce, meso v prekajevalnico / obesiti verižico okrog vratu / ekspr. lastovice so obesile svoja gnezda pod napušč; obesiti zastavo izobesiti ♦ teh. obesiti motor pritrditi ga na strop ali z zgornjim delom na steno // usmrtiti tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: tega dne so obesili in ustrelili prve talce; obesiti na vejo, vislice; iti se obesit; obesiti se iz obupa / ekspr. obesili me bodo, če to povem / kot podkrepitev: ne pustim, pa če me obesiš; gremo, če se pes obesi 2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: obesijo mu vsako nerodno delo; glej, da ti ne bodo obesili toliko, da ne boš zmogel / obesiti komu svoje skrbi // pripisati, prisoditi: odgovornost za nesrečo so po krivici obesili njemu / filmu so obesili oznako znanstvene fantastike; obesiti komu vzdevek 3. ekspr. prodati, zlasti kaj neustreznega: obesili so mu avtomobil s pokvarjenimi vrati; obesili so ji staro šaro 4. ekspr. reči, povedati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: govorijo to, kar jim drugi obesijo; kdo vam je to obesil; kaj vse ste mu obesili / kdo pa vam je obesil to laž 5. nar. povesiti, nagniti: rože so obesile cvete; glava se mu je obesila na prsi ● ekspr. obesiti so mu hoteli nevesto hoteli so ga poročiti; pog. večkrat ji katerega obesijo mislijo, govorijo, da je s kom v ljubezenskem odnosu; pog. vse nase obesi oblači, nosi neskladno obleko, nakit; obesiti na klin, na kljuko, na kol ekspr. obesiti službo na klin opustiti jo; ekspr. obesiti šolo, študij na klin, kljuko opustiti študiranje; ekspr. obesiti komu kaj na nos, na ušesa povedati, kar se ne bi smelo; obesiti na vrat ekspr. obesil jim je svoje otroke na vrat skrbeti so morali za njegove otroke; ekspr. obesili so jim policijo na vrat povzročili so, da jih je policija zasledovala, nadzorovala; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. obesiti na (veliki) zvon povsod razglasiti, povedati obésiti se 1. oprijeti se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: obesiti se na drog in se zagugati; obesiti se na premikajoči se vagon / ekspr. otrok se obesi materi okrog vratu / ekspr. obesiti se komu na roko, za roko; ekspr. ob sunku se je kar obesil na soseda se je naslonil nanj / smreka se je pri podiranju obesila se pri padanju naslonila na sosednje drevo; snežinke so se ji obesile na lase 2. slabš., z dajalnikom pridružiti se: hitro pojdiva, da se nama kdo ne obesi; če se nama obesi še ta ženska, ne prideva do vrha // v zvezi z na zaljubiti se, poročiti se: mislila je, kako bi se čimprej na koga obesila; ni se ji treba obesiti na prvega, ki pride 3. ekspr., v zvezi z na pretirano kritično razčlenjevati: obesi se na vsako besedo; obesil se je na to napako, drugega ni videl / obesili so se na njegovo obljubo pretirano so se sklicevali nanjo ● ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; ekspr. obesiti se komu na pete hoditi tik za njim, slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obesiti se na življenje zelo se ga bati izgubiti; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok; bil je tak veter, kot bi se kdo obesil zelo močen; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati obéšen -a -o: na drevesce obešeni okraski; obešene slike; našli so ga obešenega ♦ avt. posamično obešeno kolo kolo, ki je pritrjeno na posamično obeso ♪
  15.      obétati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. izjavljati komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen; obljubljati: obetal mu je bogato plačilo, če ga bo ozdravil; obetati komu podporo, službo; obetal ji je zvestobo; obetal mu je, da se mu bo dobro godilo / tej hiši obetajo lepo prihodnost napovedujejo; meteorologi obetajo lepo vreme ∙ ekspr. obetati hruške na vrbi kaj nemogočega; ekspr. obetal mu je palico grozil mu je, da bo tepen // navadno z odvisnim stavkom izjavljati komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: že dolgo mu obeta, da ga bo obiskal; ekspr. obetal mu je, da bo tepen grozil / konvencija obeta zagotoviti normalne pogoje zaposlovanja 2. nav. ekspr. imeti take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj a) pozitivnega, ugodnega: podpirati študente, ki obetajo; kot začetnik je veliko obetal / v stroki je on ime, ki obeta / letina dobro obeta kaže b) drugega, drugačnega: jutro nam je obetalo lep dan; njegova zunanjost ni obetala nič dobrega; nekatera znamenja obetajo spremembe / njegova prizadevnost je obetala uspeh obétati se nav. 3. os. izraža verjeten nastop, uresničitev česa: obeta se vroč dan, nevihta / njihovi kulturi se obeta lepša prihodnost; obeta se mu uspeh; ekspr. obetajo se nam lepši časi obétati si pričakovati: od pogodbe si ne obetajo posebnih koristi; obetajo si boljše uspehe; publ. obetajo si še nove potresne sunke obetajoč -a -e: obetajoč nasmeh; obetajoč pisatelj, športnik; obetajoča kariera; prisl.: obetajoče se nasmehniti obétan -a -o: uresničitev že dostikrat obetanih reform ♪
  16.      obhájati  -am nedov. (ȃ) 1. hoditi okrog česa: straža je celo noč obhajala tabor // izogibati se: ne obhajaj težav z raznimi izgovori; pren. obhajati predpise // star. hoditi: ob progi so obhajale straže / rad obhaja tuje države obiskuje 2. proslavljati kak pomemben dogodek ali spomin nanj; praznovati: danes obhaja svoj šestnajsti rojstni dan; novo leto bomo obhajali kar doma / zvečer so se zbrali in obhajali slovo dobrih prijateljev 3. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: groza, strah me obhaja, kadarkoli ga zagledam / obhajale so ga čudne misli; večkrat ga obhajajo hude slutnje 4. dov. in nedov., rel. dati, deliti posvečene hostije: duhovnik je bolnika spovedal in obhajal obhájan -a -o: umrl je spovedan in obhajan; jutri bo obhajana njegova osemdesetletnica ♪
  17.      obhóden  -dna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na obhod: obhodna pot je dobro urejena ◊ anat. obhodni živec možganski živec, ki oživčuje več notranjih organov; astr. obhodna doba čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo; voj. obhodna patrulja ♪
  18.      obiráč  -a m (á) 1. obiralec: obirači hmelja, sadja, tobaka / nar. obirači s polnimi košarami grozdja trgači 2. priprava za obiranje sadja: z obiračem je segel do najvišjih vej ♪
  19.      obirálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor s trganjem odstranjuje sadeže, plodove z drevesa, rastline: obiralec češenj, grozdja, sadja; obiralec hmelja, tobaka 2. ekspr. opravljivec, obrekljivec: on je obiralec in slepar ♪
  20.      objéti  -jámem dov., objêmi objemíte; objél; nam. objét in objèt (ẹ́ á) 1. položiti roke okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: objeti dekle, mater, očeta; prisrčno ga je objela; objel ga je kot sina; objela sta se in poljubila / objel jo je čez rame, okrog pasu, z obema rokama // položiti roke okrog česa: skušal je objeti steber; sedla je in si objela kolena / drevo sta dva moža komaj objela 2. ekspr. pojaviti se okrog koga: objel ga je nepregleden gozd; objelo jih je grajsko zidovje / objela jih je noč, tema // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: objel jo je hlad; mehka toplota je objela ude / objela ga je bridkost; groza, žalost ji je objela srce / molk je objel vse tri ● ekspr. ogenj je objel že celo poslopje celo poslopje že gori; star. moža objeti omožiti se; ekspr. s pogledom je objel vse navzoče pogledal objét -a -o: objet par je stal na cesti; odšla sta objeta; kolena je držala objeta ♪
  21.      obklájen  -a -o prid. (ȃ) nar. vzhodno obložen, pokrit: smreke so bile od vrha do tal obklajene s snegom / z rožami obklajena okna / s poljskimi pridelki obklajeni vozovi naloženi ♪
  22.      obkolíti  -kólim dov. (ȋ ọ́) 1. postaviti se, namestiti se okrog nasprotnikovega položaja: obkolili so mesto in ga obstreljevali / obkolili so bataljon in ga prisilili k vdaji // postaviti se, namestiti se okrog koga z namenom, da se mu onemogoči izhod, pobeg: skupina policajev je obkolila demonstrante / obkoliti pobeglo žival 2. redko obkrožiti, obstopiti: vojaki so obkolili oficirja in poslušali njegovo razlago obkóljen -a -o: preskrbovanje obkoljenih čet; obkoljena postojanka ♦ čeb. obkoljena matica matica, tesno obdana od čebel in s tem ogrožena ♪
  23.      obkóljati  -am nedov. (ọ́) zastar. obdajati, obkrožati: poslopja obkolja visok zid / obkoljala nas je tema ♪
  24.      obkoljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. postavljati se, nameščati se okrog nasprotnikovega položaja: začeli so obkoljevati postojanko / obkoljevali so umikajoče se enote // postavljati se, nameščati se okrog koga z namenom, da se mu onemogoči izhod, pobeg: videl je, da ga neznanci obkoljujejo 2. redko obdajati, obkrožati: redka drevesa so obkoljevala koče ♪
  25.      oblačíca  -e ž (í) knjiž. (nevihtni) oblak: nebo so prekrile oblačice; grozeča, hudourna oblačica / od vzhoda je priplavala megličasta oblačica / oblačice se zbirajo nad njegovo glavo ♪

   1.466 1.491 1.516 1.541 1.566 1.591 1.616 1.641 1.666 1.691  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA