Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Rov (676-700) 
- cerkvén -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na cerkev: cerkveni stolp, zvon; cerkvena vrata / cerkveni ključar; cerkveni pevci / cerkveni dostojanstveniki; cerkvena hierarhija; cerkvene zapovedi; cerkveno pravo, sodišče / cerkveni pogreb; cerkvena pesem, umetnost; reven kot cerkvena miš zelo ◊ lingv. cerkvena slovanščina obredni slovanski jezik od 12. stoletja dalje; rel. cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; cerkveni zbor zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev cerkve; cerkvena politika politika cerkve; načela, po katerih ureja država odnose do cerkve; cerkveno leto leto, ki se začne z adventom cerkvéno prisl.: cerkveno se poročiti ♪
- cês -a m, tudi neskl. (ȇ) muz. za polton znižani ton c: zaigrati ces; neskl. pril.: Ces-dur durov tonovski način s sedmimi nižaji ♪
- cibórij -a m (ọ́) rel. kelih s pokrovom za posvečene hostije: zlati ciborij ◊ um. streha nad oltarji, nad kipi; baldahin ♪
- cícero -a m (ȋ) tisk. osnovna merska enota v tiskarstvu, okrog 4,5 mm: širina stolpca je dvanajst cicerov // črka te velikosti: staviti v ciceru; neskl. pril.: cicero črka ♪
- cíf prisl. (ȋ) ekon., kratica stroški prevoza, natovarjanja in zavarovanja blaga so všteti v ceni: prodati blago cif / cena žitu je bila cif Reka; neskl. pril.: cif cena ♪
- cílj -a m (ȋ ȋ) 1. kraj ali predmet, do katerega se hoče priti: hoditi, tavati brez cilja; priti na cilj; končno sva na cilju; cilj potovanja je Dubrovnik ♦ šport. prvi priteči skozi cilj natanko označeni konec tekmovalne proge // predmet, v katerega se strelja, tarča: strel zgreši cilj / streljanje v cilj; pren. v debati je streljal mimo cilja 2. kar se hoče doseči s prizadevanjem: imeti svoj cilj; strateški, vzgojni cilj; njegovi visoki cilji; cilj življenja; postavil si je za cilj, da zmaga; ne izbira sredstev za dosego cilja / neprav., v prislovni rabi kopati jarke v cilju izsuševanja terena zaradi izsuševanja ♪
- cinabarít -a m (ȋ) min. rudnina živosrebrov sulfid ♪
- cínk -a m (ȋ) kem. težka kovina modrikasto bele barve, element Zn: surovi cink; destilacija cinka ♪
- cinobarít -a m (ȋ) knjiž. rudnina živosrebrov sulfid; cinabarit ♪
- cinóber -bra m (ọ́) 1. min. rudnina živosrebrov sulfid: iz cinobra pridobivajo živo srebro; rudnik cinobra v Idriji 2. opekasto rdeča barva: na sliki prevladuje cinober in ultramarin ♪
- cínov -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na cin; kositrn, kositrov: cinova ruda; cinove spojine / cinova skleda / cinova kuga razpadanje cina v prah ♪
- cís -a m, tudi neskl. (ȋ) muz. za polton zvišani ton c: začni s cisom; neskl. pril.: Cis-dur durov tonovski način s sedmimi višaji; skladba v cis-molu ♪
- cistêrna -e ž (ȇ) 1. velika valjasta posoda za shranjevanje tekočin: cisterna pušča; prevažati v cisternah; vlak s cisternami bencina; cisterna za vino, mleko // vozilo z vgrajeno tako posodo: cisterna vozi vodo od hiše do hiše; avtomobilska, železniška cisterna; ladja cisterna; tovornjak cisterna 2. velik vodni zbiralnik, vodnjak: cisterna s kapnico; cisterna s kapaciteto sto tisoč litrov ♪
- commédia dell'árte commédie dell'árte [komedia del-] ž (ẹ́-ȃ) gled. italijanska veseloigra 16. stoletja z ustaljenimi tipi in z improviziranim besedilom ♪
- cóper -pra m (ọ̑) pog. čar, čarovnija: pozna vseh vrst stare copre ♪
- copriján -a m (ȃ) nar. čarovnik ♪
- cóprn -a -o prid. (ọ̑) star. čarovniški: ne verjamem v njegove coprne moči ♪
- cóprnica -e ž (ọ̑) 1. pog. čarovnica: verjeli so v coprnice; coprnice so se vračale s Kleka 2. slabš. grda, hudobna ženska, navadno stara: bila je koščena coprnica sumljive preteklosti / tista coprnica ga je čisto zmešala / kot psovka odpri, coprnica grda ♪
- coprníja -e ž (ȋ) pog. čarovnija: uganjati coprnije / ekspr. vse tvoje coprnije ne bodo nič zalegle zvijačna prizadevanja ♪
- cóprnik -a m (ọ̑) pog. čarovnik: ta človek je coprnik; star coprnik ♪
- cóprniški -a -o prid. (ọ̑) pog. čarovniški: coprniški opravki / srednjeveška coprniška zabloda ♪
- cúker -kra m (ú) ed., pog. sladkor: s cukrom potresena potica; te hruške so sladke kakor cuker; taka je kakor iz cukra nežne, bele kože ∙ ekspr. sam med in cuker ga je je pretirano vljuden, ljubezniv; ekspr. kaj bo ta dež, saj nisem iz cukra občutljiv, pomehkužen // tudi mn. bonbon: punčka, hočeš cukra? dal mu je pest cukrov ♪
- cvèsti tudi cvestì cvetèm, in cvêsti cvêtem [cvǝ- in cve-] nedov., stil. cvèl cvelà in cvêla in cvetèl cvetlà in cvêtel cvêtla (ǝ̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas 1. imeti cvet, cvete: vrtnica cvete; češnja cvete; jablane letos pozno cvetejo / ekspr. vrt cvete; spomladi vse cvete 2. ekspr. imeti, kazati zdrav, lep videz: dekle cvete; otroci kar cvetejo 3. ekspr. gospodarsko dobro uspevati: kupčija, podjetje, trgovina cvete // obstajati v veliki meri: v tem kraju cvete hinavščina / naj ti cvete sreča 4. ekspr. trgati se, cefrati se: suknjič cvete na rokavih ● redko nohti cvetejo imajo bele pege; ekspr. nos mu cvete je rdeč od pitja; ekspr. njemu pa res rožice cvetejo se mu zelo dobro godi; zaklad cvete po ljudskem verovanju plamen kaže, kje je cvetóč -a -e: rože, cvetoče na oknu; ženska cvetočega obraza; cvetoč travnik; cvetoča obrt;
cvetoča mesta; vrnil se je cvetoč od zdravja; prim. cveteti ♪
- čájen -jna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na čaj: skuhati čajno mešanico / čajna žlička / odeja čajne barve svetlo rumene / čajna kuhinja soba za pripravljanje toplih pijač in malic v bolnicah in zavodih; čajno maslo boljše surovo maslo; čajno pecivo drobno pecivo za k čaju ♪
- čár -a m (ȃ) 1. knjiž., navadno s prilastkom nenavadna, izredna lepota: občudovati čar narave; čar zvezdnega neba; čar noči 2. knjiž. izredna privlačnost, očarljivost: bledica ji je dajala poseben čar / obdajal ga je čar evropske kulture; čar novega in neznanega / mn., ekspr.: razkazovala je svoje čare; ženski čari 3. zastar. čarovnija: čarovnica je opravila svoje čare / izreči čar čarovne besede ♪
551 576 601 626 651 676 701 726 751 776 
