Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rot (1.064-1.088)


  1.      glikól  -a m (ọ̑) kem. gosta brezbarvna tekočina, ki se uporablja zlasti kot sredstvo proti zmrzovanju hladilne vode: motor je bil hlajen z glikolom ♪
  2.      glísta  -e ž (í) 1. nečlenast črevesni zajedavec človeka in živali: dobiti, imeti, odpraviti gliste; sredstvo proti glistam / človeška glista 2. nizko suh, slaboten človek, navadno neprijeten, slabega značaja: ta glista nima niti toliko moči kakor kako dekle / kot psovka molči, glista gosposka 3. redko deževnik: na trnku je imel nataknjeno glisto; po zemlji so lezle gliste ♪
  3.      glístovnica  -e ž (í) bot. praprot s pernatimi listi in velikimi okroglimi trosišči, Dryopteris: prava glistovnica ♪
  4.      gnáti  žênem nedov., stil. ženó (á é) 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: motor žene črpalko; veter žene jadrnico; voda žene mlinsko kolo; elektrika žene stroj / predica žene kolovrat / ekspr., z oslabljenim pomenom: pridno je gnal koso kosil; ribiči so krepko gnali vesla veslali / ekspr. burja žene oblake, valove // delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gnal konja; ekspr. gnal je avto proti morju; nepreh. z vso silo je gnal; ekspr. gnala sta se, da se je kadilo za njima / sivi oblaki so se gnali od juga / ekspr. sovražnika smo gnali noč in dan preganjali, zasledovali 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: gnati živino na pašo, v planino / oče je gnal vola na semenj; gnati kravo k biku / ekspr. videl je, kako so jih gnali na morišče 3. nav. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: k tebi ne pridemo delat, ker nas preveč ženeš; celo otroke ženejo k težkemu delu; gnal ga je od jutra do večera // delati, povzročati, da pride kdo v določeno stanje: glad žene ljudi v obup; ne vem, kaj jih je gnalo v smrt / radovednost, strast, želja jo je gnala naprej; pojdi, kamor te srce žene / brezoseb. zločinca žene na kraj zločina 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: ženske so gnale svoj očenaš / godci ves čas ženejo isto melodijo / zmeraj žene (eno in) isto 5. delati brste; brsteti: drevje že žene; kal žene / veje na stari češnji ne ženejo več // v zvezi z v razvijati se, rasti: ajda žene v cvet; žita ženejo v klas ● ekspr. stvar so gnali predaleč pretiravali so; ekspr. ta človek žene vse na nož vse obravnava s prepirom; ekspr. gnati vik in krik zelo se razburjati za kaj; star. sosed je gnal vso stvar na pravdo predal sodišču, tožil; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš ◊ agr. drevje žene v les bujno raste, a malo rodi; med. bolnika žene na blato, na vodo prepogosto si mora izpraznjevati črevesje, mehur gnáti se ekspr. 1. izredno si prizadevati za kaj: gnal se je brez oddiha, da bi preživel družino; gnati se z delom, učenjem; preveč se ženeš; za doto se ne bom gnal 2. s težavo hoditi, se premikati: drug drugega sta podpirala in se gnala proti domu; utrujeno so se gnali naprej ženóč -a -e: mimo so hodili kmetje, ženoč živino na semenj gnán -a -o: sneg, gnan od burje; žival, gnana od nagona samoohranitve ♦ teh. gnano kolo kolo, ki ga kdo ali kaj žene; mehanično, ročno, strojno gnana naprava ♪
  5.      gnézdo  -a s (ẹ́) 1. prostor, ki si ga pripravi ptica za nesenje jajc in valjenje: napraviti gnezdo; taščica si je začela spletati, znašati gnezdo; mladiči so že zleteli iz gnezda; lastovičje gnezdo; stanovanje je bilo kakor sračje gnezdo nepospravljeno, razmetano; pren., ekspr. iz istega gnezda sta, pa tako različna po značaju // s prilastkom prostor, kjer imajo nekatere druge živali mladiče: gadje gnezdo; osje, sršenovo gnezdo; gnezdo miši ∙ dregniti v osje, v sršenovo gnezdo dati povod za hudo, množično razburjenje 2. istočasno skoteni ali izvaljeni mladiči: prodal je celo gnezdo prašičev / psički iz istega gnezda 3. ekspr. dom, stanovanje: napravil si je prijetno, udobno gnezdo; končno sta si le priborila lastno gnezdo / pozabil je na svoje domače gnezdo / slabš. zlezi že iz svojega gnezda postelje, ležišča 4. slabš., s prilastkom majhen, odročen kraj: živel je v pravem gnezdu; malomeščansko, podeželsko, provincialno gnezdo // postojanka, skrivališče: razdreti roparsko, zarotniško gnezdo; utrjeno, sovražnikovo gnezdo ◊ voj. strojniško gnezdo utrjen in maskiran položaj za strojnico in vojake ♪
  6.      gojíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. načrtno se ukvarjati z rastlinami ali živalmi, zlasti v gospodarske namene: gojiti hmelj, čebele, vinsko trto; na farmi gojijo govedo za zakol; gojiti gozd, sadno drevje / na šolskih gredah gojijo cvetlice učenci sami; laboratorijsko gojiti glivice ∙ ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen // star. negovati: brke je vedno skrbno gojil; gojiti (si) polt // knjiž. krepiti, razvijati, utrjevati: gojiti občutek odgovornosti; gojiti otrokove sposobnosti; pri pouku gojijo v učencih humana čustva / gojiti voljo, značaj 2. biti dejaven na določenem področju: gojiti atletiko, smučanje; gojiti glasbo; že od mladih nog je gojil šport / gojil je predvsem ljudsko kulturo // knjiž., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: gojiti upe; gojiti sovraštvo, spoštovanje do koga; veliko ljubezen je gojil do otroka; gojiti simpatijo / po tem dogodku ni mogel gojiti več nobenih iluzij gojèn -êna -o: gojen gozd; skrbno gojeni nasadi; gladil si je lepo gojeno brado ♪
  7.      goljufíja  -e ž (ȋ) okoriščanje z oškodovanjem koga ali z zavajanjem v zmoto: obsojen je bil zaradi goljufije; dobiti kaj z goljufijo; bankrot, poneverba in goljufija / ekspr. to je navadna goljufija ♪
  8.      golóbji  -a -e prid. (ọ̑) nanašajoč se na golobe: golobje jajce / golobja obara, rižota; pren. golobje življenje med štirimi stenami // knjiž. ki izraža, kaže milino, krotkost: pogledala ga je s svojimi golobjimi očmi golóbje prisl.: obleka golobje sive barve ♪
  9.      golopŕs  -a -o prid. (ȓ r̄) nav. ekspr. ki ima gole, nepokrite prsi: vojščaku v šlemu in oklepu se je postavil nasproti goloprs junak / odprava je najela skupino goloprsih nosačev / suhljat, goloprs mladenič ki ima gole, neporaščene prsi ♪
  10.      gonílnik  -a m (ȋ) strojn. rotor (pri turbini) ♪
  11.      goníti  gónim nedov. (ȋ ọ́) 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok goni mlin in žago; goniti kolo, šivalni stroj / goniti kovaški meh / ekspr., z oslabljenim pomenom: celo dopoldne je gonil cepec mlatil; neutrudno je gonil vesla veslal / ekspr. veter je gonil oblake proti goram // delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gonil konja; nepreh.: vso pot je gonil; goniti proti domu / zdaj pa ti nekaj časa goni, pa bom jaz plužil / ekspr. goniti sovražnika preganjati, zasledovati; beži, kot bi ga sršeni gonili; gonil ga je kot pes zajca 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: goniti konje; goniti živino na pašo / ekspr. zvezanega so gonili skozi vas / ekspr. ves dan ga je vodnik gonil po mestu 3. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: neprestano je gonil svoje delavce; z osorno besedo ga je gonil na delo; vsak večer so ga morali goniti spat; na polju so ga gonili kot psa / saj te ne gonimo v šolo, če nočeš // poditi stran, odganjati: ostani, saj te nihče ne goni; brez usmiljenja so jo gonili iz hiše, od hiše 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: venomer goni, da pojde sam po svetu / zmeraj goni (eno in) isto ● ekspr. samo to politiko goni se veliko, preveč ukvarja z njo; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; ekspr. vsako stvar je gonil do konca ni odnehal, popustil, dokler ni bila urejena, rešena; ekspr. goniti vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist ◊ lov. pes goni zasleduje bežečo divjad; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak goníti se 1. kazati nagnjenje za parjenje: krava, svinja se goni 2. slabš. poditi se, divjati: otroci so se ves dan gonili po dvorišču / veter se je gonil preko pokrajine gonèč -éča -e: goneč konja, je prepeval ♪
  12.      gónja  -e ž (ọ́) 1. glagolnik od goniti: gonja živine na pašo / uporabiti moč potoka za gonjo mlinskih koles / le kako zmore vse to delo pri taki naglici in gonji 2. močno, organizirano delovanje proti čemu: končati, začeti gonjo; časopisna, politična gonja; gonja proti novemu zakonu / ekspr. proti škodljivim ptičem so uprizorili pravo gonjo 3. ekspr., v zvezi z za pretirano prizadevanje za dosego česa: gonja za dobičkom, za materialnimi dobrinami; gonja za uživanjem 4. lov. skupen lov, pri katerem gonjači ali psi gonijo divjad pred stojišče lovca; pogon: gonja se je pričela / lovska gonja / tiha gonja 5. nar. severovzhodno pot, steza, po kateri hodi živina na pašo: čez potok so vodile stare, zaraščene gonje ♪
  13.      gôr  prisl. (ó) izraža gibanje ali smer proti višjemu kraju, ant. dol: hoditi po stopnicah gor in dol; tja gor poglej; gor splezaj; pot gre zdaj gor, zdaj dol / tanko gor, debelo dol / s prislovnim določilom kraja: naselil se je gor na hrib; veter piha od morja gor; ekspr. obleko ima zapeto gor do vratu prav do vratu // v medmetni rabi izraža ukaz, zahtevo: vina gor! ● pred hišo hodi gor in dol sem in tja; gor — dol pog. en dinar gor ali dol, kaj bi gledal na to naj te ne skrbi preveč, koliko plačaš; ekspr. prijatelj gor, prijatelj dol ne morem ti ustreči, čeprav sva prijatelja; ekspr. eden dol, drugi gor — je že tako na svetu sreča ni stalna; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro ♪
  14.      goróvje  -a s (ọ̑) v zaključeno celoto povezane gore: ravnino obdaja visoko gorovje; proti severu se razprostira gorovje Kamniških planin; lahko prehodno gozdnato gorovje // gore, hribi: sneg je pokrival gorovje, nižine pa so bile kopne ◊ geogr. grudasto gorovje; nagubano gorovje gorovje, katerega oblika in višina sta odvisna od gubanja ♪
  15.      gospodoválen  -lna -o prid. (ȃ) ki (rad) gospoduje, ukazuje: gospodovalni ljudje; preveč gospodovalen je proti njej / govoril je z gospodovalnim glasom; ima gospodovalen odnos do drugih; že njena hoja je gospodovalna gospodoválno prisl.: gospodovalno nastopati ♪
  16.      gôstja  -e ž (ó) 1. ženska oblika od gost: danes imamo gostjo v hiši; prijetna gostja / visoko gostjo je predsednik zadržal na kosilu / gospa je znana gostja kavarn / nastopila bo gostja iz Italije; gostje so vodile s štiri proti ena 2. redko gostačka: še zdaj se spominja stare gostje iz njihove bajte ♪
  17.      govoríti  -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ȋ í) 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč // biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori // preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo // z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali / ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil ● fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten ♪
  18.      gradácija  -e ž (á) knjiž. postopno prehajanje iz enega stanja v drugo, stopnjevanje: čustvena gradacija / slikar je dosegel učinek s tonsko gradacijo barve; zvočna gradacija v sonati je presenetljiva; s to epizodo je porušena gradacija dogajanja // delitev, razporeditev po stopnjah: družbena gradacija; gradacija pesniških zvrsti ◊ fot. normalna gradacija postopno prehajanje od bele barve v črno; trda gradacija ostro prehajanje od bele barve v črno brez vmesnih sivih tonov; lit. gradacija zaplet in razplet drame s stopnjevanim bojem med igro in protiigro; zool. gradacija stopnjevana čezmerna razmnožitev kake vrste žuželk ♪
  19.      gránica  -e ž (ȃ) zastar. črta, ki ločuje, razmejuje države ali ozemlja; meja: ta cesta pelje proti granici; šel je čez granico; deželna, državna granica ♪
  20.      graščínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na graščino: graščinski oskrbnik / graščinski sodnik; graščinska tlaka / star. nemiri proti graščinski gosposki; sam.: smel je loviti, pasti na graščinskem graščinski posesti ♪
  21.      gravitírati  -am nedov. (ȋ) biti gospodarsko, prometno usmerjen k določenemu središču, težiti: okoliške vasi gravitirajo k mestu; pomorski kader gravitira glede študija na Piran; gravitirati proti industrijskemu centru; podeželski bolniki gravitirajo v Ljubljano ♪
  22.      gŕčica  -e ž (ŕ) manjšalnica od grča: les je imel polno grčic ◊ med. vnetna kepica pri protinskem obolenju, zlasti v sklepnem hrustancu ♪
  23.      gréblja  -e ž (ẹ̑) 1. priprava za razgrebanje žerjavice, pepela: z grebljo je drezala v ogenj, v žerjavico; železna greblja // priprava za strganje pepela iz peči: lopar in greblja 2. agr. motika s širokim, spodaj ravnim rezilom: z lopatami in grebljami so šli proti njivi ♪
  24.      gréh  -a m (ẹ́) 1. rel. kršitev božje ali cerkvene zapovedi: krasti je greh; kesati, spovedati se grehov; delati grehe; odpustiti grehe; pokoriti se za grehe; velik greh; greh proti šesti božji zapovedi / izvirni greh; mali greh; smrtni greh kršitev božje postave v veliki stvari z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem // ekspr. pokvarjenost, nemoralnost: povsod se je naselil greh; valja se v grehu 2. ekspr. prekršek, prestopek: kaznovan je bil za vse grehe; greh proti predpisom; greh zoper zdrav okus / storiti greh nad narodom / v povedno-prislovni rabi: greh je bilo dati denar za tako neumnost; greh je, če ne izrabite lepega vremena // napaka, pomanjkljivost: nesloga je naš stari greh; omahljivost mu štejejo v velik greh / popravljati stare grehe; pravopisni grehi ● ekspr. še vedno je vredna greha je privlačna, zapeljiva; ekspr. bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči ♪
  25.      greníti  -ím nedov. (ȋ í) delati kaj manj prijetno, manj srečno: nasprotovanja mu grenijo veselje do dela; lahkomiselnost otrok mu greni življenje; zakaj bi si človek grenil še zadnje trenutke; pesn. bridkost mi je grenila srce // redko povzročati, da je kdo žalosten, razočaran: krivični očitki so ga grenili ♪

   939 964 989 1.014 1.039 1.064 1.089 1.114 1.139 1.164  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA