Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ros (5.881-5.905)


  1.      usmíliti se  -im se dov. (í ȋ) 1. iz sočutja narediti komu kaj dobrega: usmiliti se pregnancev, ranjencev; revežev se je vedno usmilila jim dala jesti, jih oblekla; v stiski se usmiliti koga // pokazati do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos: otrok so se usmilili, odrasle pa so pobili; prosil je, naj se ga usmilijo / v krščanskem okolju: Bog se vas usmili; Bog se usmili njegove duše / usmilite se njihove revščine, samote 2. ekspr., z oslabljenim pomenom narediti komu to, kar pričakuje, kar je treba narediti: čakal je na postrežbo, pa se ga ni nihče usmilil; ostal je sam, nobena se ga ni hotela usmiliti se poročiti z njim / vrata so cvilila, pa se jih je oče usmilil in jih namazal 3. v medmetni rabi, navadno v zvezi bog se usmili izraža a) sočutje, pomilovanje: kakšen je bil, bog se usmili; bog se te usmili b) nejevoljo, nestrpnost: kakšno vreme imamo, bog se usmili c) strah, vznemirjenost: bog se usmili, je zaječala; spet bo tepena, bog se usmili 4. star. zasmiliti se: tak je bil, da se je vsem usmilil / v srce se mu je usmilila ● ekspr. otroci so bili lačni, raztrgani, da se bog usmili zelo; ekspr. tam je revščina, da se bog usmili zelo velika; ekspr. jokala je, da bi se je kamen usmilil zelo ♪
  2.      usmíljen  -a -o prid. (ȋ) 1. ki iz sočutja rad naredi komu kaj dobrega: usmiljen človek; bila je dobra in usmiljena; do revežev je vedno usmiljen / knjiž. usmiljeni samarijan // ki ima do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos: bil je usmiljen gospodar; do žensk je usmiljen, do moških pa trd; prosil je, naj bodo usmiljeni z njim / v krščanskem okolju: Bog naj ti bo usmiljen sodnik; kot vzklik usmiljeni Bog! // ki izraža, kaže tak odnos: usmiljen nasmeh, pogled; usmiljeno ravnanje / ekspr.: usmiljena roka; usmiljeno srce 2. ekspr. ki dobro, ugodno deluje: začel je padati usmiljeni dež; z neba so sijale usmiljene zvezde; usmiljena tema jih je skrila ◊ rel. usmiljene sestre samostanski red, ki se ukvarja s strežbo bolnikov usmíljeno prisl.: ravnajte z njim usmiljeno ♪
  3.      usmíljenje  -a s (ȋ) čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga, ki se kaže v dobrohotnem, prizanesljivem odnosu do prizadetega: ob pogledu na zapuščenega otroka jo je obšlo usmiljenje; pokazati, vzbuditi usmiljenje; nepristno, veliko usmiljenje; usmiljenje do trpečih ljudi / iz usmiljenja narediti kaj / čutiti usmiljenje // dobrohoten, prizanesljiv odnos do koga: imeti, izkazovati usmiljenje; prositi usmiljenja, za usmiljenje / biti usmiljenja vreden vzbujati usmiljenje ● ekspr. on ne pozna usmiljenja ravna neusmiljeno, kruto; ekspr. izkoriščajo jih brez usmiljenja zelo; ekspr. brez usmiljenja ga je ošteval neprizanesljivo; ekspr. našli so ga v usmiljenja vrednem stanju v zelo slabem, nezadovoljivem ♪
  4.      úsnje  -a s (ú) 1. živalska koža, strojena brez dlake: usnje se lomi, razpoka; barvati, loščiti, mehčati usnje; šivati usnje; predelati kože v usnje; belo, črno, rdeče, svetlo usnje; gladko, kosmateno, mehko, tanko, težko usnje; tovarna usnja; čevlji, plašč iz usnja / galanterijsko, knjigoveško usnje; gornje za vrhnje dele obutve, spodnje usnje za spodnje in notranje dele obutve; goveje, kozje, ovčje, svinjsko, telečje usnje 2. žarg., šport. nogometna žoga: v zadnjem trenutku je odbil usnje v kot / nogometno usnje ◊ obrt. knjiga je vezana v usnje hrbet in platnice so prevlečeni z usnjem; usnj. blanširati, lomiti, strojiti usnje; jermensko usnje za pogonske jermene; kromovo usnje strojeno z raztopino kromovega bazičnega sulfata; oblačilno usnje tanko, mehko usnje za oblačila, pokrivala, torbice; podplatno usnje; transparent usnje prosojno usnje, obdelano z borovo kislino in glicerinom, za bobne, tekstilno industrijo; zal., kot označba načina vezave Prešeren, Poezije, usnje [us.] ♪
  5.      usodíti  in usóditi -im dov. (ȋ ọ́) star. prisoditi: kaj pa je zakrivil, da so mu usodili tako kazen // nameniti, določiti: življenje mu je usodilo malo lepih trenutkov usodíti se in usóditi se upati si, drzniti si: usodil se jo je prijeti za roko; nisem se te usodil prositi, vprašati usójen -a -o 1. deležnik od usoditi: njemu usojena kazen 2. ekspr. ki ga komu določi usoda: taka smrt mu je bila usojena; usojeno mu je bilo kratko življenje ∙ ekspr. ni mu bilo usojeno videti vnuka umrl je, preden se mu je rodil vnuk; ekspr. nista si bila usojena nista mogla postati ljubimca, zakonca ♪
  6.      uspávanka  -e ž (ā) preprosta pesem v enakomernem ritmu za uspavanje, zlasti otrok: mati poje otroku uspavanko; ropot koles ga uspava kot uspavanka; pren., pesn. ciprese so mu šepetale uspavanko ♪
  7.      uspéšnica  -e ž (ẹ̑) v določenem času najbolj uspelo delo, navadno literarno: gledališka, odrska uspešnica; avtor uspešnic; film je uspešnica / ekspr. ti modeli otroške konfekcije so uspešnica // najbolj kupovana knjiga: prebirati uspešnice / uspešnica leta ♪
  8.      ústa  úst s mn. (ú ū) 1. odprtina na spodnjem delu obraza za sprejemanje hrane in za govorjenje: odpreti, zapreti usta; vzeti cigareto iz ust; obrisati se okrog ust; nesti kozarec k ustom; dati robček, roko na usta; nastaviti steklenico, trobento na usta; nesti žlico v usta; od začudenja imeti odprta usta; usta s tankimi ustnicami; gube okrog ust // odprtina na glavi živali za sprejemanje hrane: krokodil lahko zelo odpre usta; usta polža, ribe 2. del obraza okrog te odprtine: kremžiti, šobiti usta; smeh mu je izginil z ust / usta so se mu nabrala v nasmešek / kisli, trpki sadeži vlečejo usta skupaj // ustnice: poljubiti na usta; bleda, rdeča usta / položiti prst na usta dati kazalec prečno na ustnice kot znamenje, naj se molči; udariti koga po ustih 3. votlina za to odprtino: moleti jezik iz ust; iz ust mu zaudarja; imeti grižljaj v ustih / ne govori s polnimi usti / iz ust mu prihajajo nerazločni glasovi / imeti grenka, suha usta 4. ekspr. ta odprtina, votlina kot govorilni organ: slavčka z usti ni mogoče oponašati; z usti se smeje, v srcu pa joka / to sem slišal iz dedovih ust od deda, to je rekel ded; vznes. njihova usta govorijo bahavo oni; vznes. beseda njegovih ust ima veliko veljavo beseda, ki jo izreče on; to so besede iz njegovih ust to so njegove besede, te besede je izrekel on 5. ekspr., s prilastkom človek glede na potrebo po hrani: lačna usta bodo to že jedla; pri hiši je veliko ust 6. ekspr., navadno s prilastkom odprtina, v katero kaj gre ali iz katere kaj prihaja: usta blagajne, gašperčka; čebele so se gnetle na ozkih ustih panjev žrelih / usta podzemne železnice vhod, izhod / okrogla usta kitare zvočnica ● ekspr. kar usta so se jim odpirala, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ves večer ni odprl ust ni nič (spre)govoril, rekel; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); ekspr. veselo je raztegnil usta se zasmejal; pog., ekspr. zamašiti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. učiti se jezika iz ust kmeta iz govorice, govorjenja; te besede so mu šle, jih je spravil težko iz ust nerad, težko je to povedal; ekspr. besede mu kar vrejo iz ust veliko in z lahkoto govori; ekspr. besedo mi je vzel iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; ekspr. trobentač ni dal trobente od ust ni nehal trobentati; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi; ekspr. steklenica je šla od ust do ust drug za drugim so pili iz nje; ekspr. od ust si pritrgovati prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin; ekspr. polagati komu odgovore na usta, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; knjiž. pisatelj govori skozi usta glavnega junaka izraža lastne misli tako, da jih izreka, govori glavni junak; ekspr. nima kaj v usta dati je reven, strada; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. kje bi dobil kaj za v usta kaj hrane; ekspr. ne valjaj, vlači njegovega imena po ustih ne govori o njem, ne omenjaj ga, zlasti slabo; ekspr. ime rešitelja je bilo v ustih vseh vaščanov vsi so govorili o njem; pog. danes še nisem imel nič v ustih še nisem nič jedel, zaužil; ekspr. to meso se vam bo v ustih kar raztopilo je zelo mehko in okusno; ekspr. v ljudskih ustih se je pesem spremenila v ljudskem pripovedovanju, petju; ekspr. imeti medena, nesramna usta pretirano prijazno, nesramno govoriti; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. njega so polna usta junaštva, v resnici pa je bojazljivec veliko govori o svojem junaštvu; ekspr. ljudje imajo tega polna usta veliko govorijo o tem; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; ekspr. imeti široka usta (rad) se hvaliti, bahati; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. na vsa usta se smejati zelo glasno; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. sama usta so ga zelo veliko govori; zelo veliko jé; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno ◊ les. usta odprtina za rezilo na spodnjem delu skobljiča; med. umetno dihanje usta na usta umetno dihanje, pri katerem se ponesrečencu skozi ustni nastavek, masko vdihuje v usta svoj izdihani zrak ♪
  9.      ustalíti  -ím in ustáliti -im dov., ustálil (ȋ í; á ȃ) narediti, da se kaj več ne spreminja, ne menjava a) glede na položaj, stanje: ustaliti meje / ustaliti notranji položaj države / ustaliti gospodarstvo b) glede na količino, vrednost: ustaliti cene; ustaliti temperaturo v prostoru / ustaliti vrednost denarja c) glede na rabo: ustaliti strokovne izraze; ustaliti pisavo; poimenovanje literarnih tokov se je ustalilo / tako ravnanje skušajo zdaj ustaliti; ta način se je že ustalil č) glede na vsebino, obliko: ustaliti svoje življenje; ustaliti določene oblike vedenja ustalíti se, in ustáliti se 1. prenehati se spreminjati: njegov značaj se še ni ustalil / vreme se je ustalilo // postati trajen: te navade so se ustalile že pred stoletji 2. knjiž. (za stalno) se naseliti: ustalila sta se v dolini ● ekspr. fant je priden delavec, ni se pa še ustalil umiril, uravnovesil; star. v njej se je ustalil nemir postala je stalno nemirna, vznemirjena ustaljèn -êna -o in ustáljen -a -o: ustaljeni izrazi, pojmi; dnevni red je ustaljen; ustaljena navada; ustaljena pravila vedenja ∙ ekspr. življenje je teklo po ustaljenem tiru vsakdanje, brez večjih sprememb ♦ lingv. ustaljena raba besede ♪
  10.      ústnica  -e ž (ȗ) 1. vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine a) pri človeku: ustnice so mu drhtele od vznemirjenja; barvati, ličiti ustnice; v zadregi si je grizel ustnico; oblizovati si ustnice; stisniti ustnice; zmočiti bolniku ustnice; okrog ustnic so se ji naredili izpuščaji; poljubiti na ustnice; blede, brezkrvne, rdeče ustnice; čutne, debele, mesnate, naprej potisnjene, štrleče, velike ustnice; od mraza pomodrele, razpokane ustnice; spodnja, zgornja ustnica; robovi ustnic; črtalo, rdečilo za ustnice / skriviti ustnice v posmeh; odhajali so s pesmijo na ustnicah pojoč / zajčja ustnica prirojena preklana zgornja ustnica ∙ ekspr. le pomočila je ustnice v vino vino je le pokusila; ekspr. v takem položaju ne kaže drugega kot stisniti ustnice se obvladati, potrpeti; ekspr. beseda, prošnja mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedal b) pri nekaterih sesalcih in ribah: konjska, pasja ustnica 2. muz. posebno oblikovana odprtina cevi, kjer se pod vplivom zračnega toka tvori zvok: ustnice pri orgelskih piščalih ◊ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; male, velike sramne ustnice ♪
  11.      ustolíčenje  -a s (ȋ) glagolnik od ustoličiti: ustoličenje novega vladarja / obred ustoličenja koroških vojvod na Gosposvetskem polju / slovesno ustoličenje predsednika v Ameriki / ustoličenje režima ♪
  12.      ustoličeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor ustoličuje: ustoličevalec nadškofov ♦ zgod. ustoličevalec koroških vojvod ♪
  13.      ustoličevánje  -a s (ȃ) glagolnik od ustoličevati: ustoličevanje koroških vojvod / ustoličevanje liberalizma v vzgoji ♪
  14.      ustoličeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. podeljevati, priznavati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličevati škofe, vladarje ♦ zgod. ustoličevati koroške vojvode // ekspr. uradno postavljati, uvajati na službeno mesto: ustoličevati novega predsednika, urednika 2. ekspr. uveljavljati, utrjevati: ustoličevati humanizem / ustoličevati nov politični režim ♪
  15.      ustolíčiti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. podeliti, priznati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličiti nadškofa, vladarja; slovesno ustoličiti ♦ zgod. ustoličiti koroškega vojvodo // ekspr. uradno postaviti, uvesti na službeno mesto: ustoličiti predsednika republike; na občini so ustoličili novi odbor 2. ekspr. uveljaviti, utrditi: ustoličiti socializem; ustoličile so se lažne vrednote / nova moda je ustoličila dolga krila / ustoličil je novo glasbeno obdobje začel; Trubar je svoje ljudstvo ustoličil med kulturne narode s svojim delom uvrstil ● ekspr. tu se je ustoličil šele pred štirimi meseci nastanil, naselil ustolíčen -a -o: ustoličeni vojvoda; slovesno ustoličen ♪
  16.      ustréči  ustréžem dov., ustrézi ustrézite in ustrezíte; ustrégel ustrégla (ẹ́) z dajalnikom izpolniti komu željo, zahtevo: njemu ni mogoče ustreči; bolniku naj vse, v vsem ustrežejo; z nobeno stvarjo bi ji ne mogla bolj ustreči; rad jim ustreže / ustregel je njeni radovednosti / ustreči pritožbi, prošnji ugodno jo rešiti / ustregel je vsaki njeni zahtevi, želji ∙ star. te besede mu niso ustregle mu niso bile všeč, mu niso ugajale; ekspr. drevesu najbolj ustrežemo, če ga dobro pognojimo za drevo je najbolje ustréžen -a -o: ustrežena prošnja / v povedno-prislovni rabi: njegovi zahtevi je bilo ustreženo; vsem bo ustreženo ♪
  17.      ustrézen  -zna -o prid., ustréznejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: nimajo ustreznih prostorov; ustrezna hrana za otroke; kupiti ustrezno posodo; najti ustrezno mesto; več otrok nima ustreznega varstva / pesnik je našel ustrezen izraz za svoje doživetje; izbrati ustreznejšo obliko; napevu napisati ustrezno besedilo // ki je po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: izdelki dosegajo ustrezno raven; prejeti ustrezno plačilo / imeti ustrezno izobrazbo / krivdi ustrezna kazen 2. ki je v skladu z določenimi normami, pravili: podpisati ustrezno pogodbo / ta obleka za gledališče ni ustrezna primerna; ustrezno vedenje // ki je v skladu z določenimi dejstvi: ustrezna ocena položaja; dati ustrezna navodila / temu ustrezno je bilo tudi ravnanje z otroki / publ. narediti ustrezne korake 3. ki je v skladu z določenim namenom: ustrezna obdelava zemlje; določili so mu ustrezno terapijo; za hrbtenico ustrezne vaje / ta mera ni ustrezna; takrat še niso imeli ustreznega orodja ustrézno prisl.: času, okolju, razmeram ustrezno ravnati, ukrepati; ustrezno opremljeni prostori ♪
  18.      ustréznost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost ustreznega: problem ustreznosti otroškega varstva / ustreznost znanja / ustreznost dokumentacije / preveriti ustreznost terapije ♪
  19.      ustvarjálstvo  -a [ls tudi u̯s] s (ȃ) knjiž. ustvarjalnost: umetniško ustvarjalstvo / otroško likovno ustvarjalstvo ♪
  20.      usušíti  -ím dov., usúšil (ȋ í) 1. z odstranitvijo vode, vlage narediti suho: usušiti kruh za drobtine / deklica je usušila solzne oči 2. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: pri kartanju so ga usušili 3. ekspr. povzročiti, da kdo postane suh, izčrpan: bolezen jo je usušila; trdo delo in slaba hrana sta jih hitro usušila ● ekspr. dva litra so ga usušili popili usušíti se zmanjšati svojo prostornino zaradi izgube vode, vlage: les se je precej usušil / vino v sodu se je usušilo ● pog. že do srede meseca se je popolnoma usušil je potrošil ves denar usušèn -êna -o: usušeni, izmučeni obrazi; usušeno sadje ♪
  21.      ušíca  -e ž (í) zajedavska žuželka, ki sesa rastlinske sokove: na jablanah so se pojavile ušice; zatirati ušice; jajčeca ušic / listne ušice listne uši ♦ zool. šipkova ušica žuželka, ki živi na vrtnicah, Macrosiphon rosae; trtna ušica žuželka, ki živi na koreninah vinske trte, Viteus vastatrix ♪
  22.      úta  -e ž (ú) 1. manjša, navadno lesena, delno odprta stavba na vrtu: uto obrašča bršljan; igrati se, sedeti v uti / vrtna uta // majhna, preprosto narejena, navadno lesena hišica: drvarji so si postavili uto v gozdu; uta na splavu / oglarska uta; pasja uta 2. nar. lopa, kolnica: lojtrski voz je stal sredi ute ♪
  23.      uteléšati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v svojih delih pisatelj uteleša svoje estetske nazore / folklora uteleša ljudsko teženje po lepem / ponoči so se take misli in želje utelešale v podobe in privide 2. knjiž. upodabljati, predstavljati: utelešati dramske osebe / v obeh likih avtor uteleša svoje notranje protislovje 3. knjiž. prikazovati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: utelešati pogum v junakih romana // imeti to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri: v sebi je utelešal nekakšno plemenito ravnotežje / za otroke je oče utelešal vso modrost ♪
  24.      utemeljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati čemu temelj, osnovo: utemeljevati nauk, pravo; idejno utemeljevati kaj 2. delati, da je kaj logično upravičeno: utemeljevati svoje zahteve; filozofsko, strokovno utemeljevati trditev // navajati vzroke, razloge za kako dejanje, ravnanje, stanje: začela je utemeljevati svoj sklep; psihološko utemeljevati strah / nizko naklado utemeljujejo s slabo prodajo zahtevnejših del 3. zastar. ustanavljati: mesta, ki so jih utemeljevali Rimljani utemeljujóč -a -e: vložil je prošnjo za upokojitev, utemeljujoč jo s slabim zdravjem ♪
  25.      utemeljíti  -ím dov., uteméljil (ȋ í) 1. dati čemu temelj, osnovo: utemeljiti nauk, teorijo / ta dela so utemeljila slovensko književnost; utemeljiti kaj kot znanost 2. narediti, da je kaj logično upravičeno: utemeljiti pritožbo, prošnjo, zahtevo; filozofsko, znanstveno utemeljiti trditev // navesti vzroke, razloge za kako dejanje, ravnanje, stanje: utemeljiti odpust z dela; svojo odsotnost je slabo utemeljil / utemeljiti izjavo; utemeljiti s številkami; svojega strahu ni znal razumsko utemeljiti 3. zastar. ustanoviti: takrat so utemeljili več hranilnic / utemeljiti grad, mesto utemeljèn -êna -o: utemeljen dvom, sum; pritožba je dovolj utemeljena; to je strokovno dobro utemeljeno ♪

   5.756 5.781 5.806 5.831 5.856 5.881 5.906 5.931 5.956 5.981  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA