Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ros (3.431-3.455)


  1.      osamélost  -i ž (ẹ́) stanje osamelega človeka: osamelost svetilniškega čuvaja; občutek osamelosti; obšel ga je strah pred osamelostjo / preživeti starost v revščini in osamelosti ♪
  2.      osaméti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. 1. ne biti več v stikih, povezavi z drugimi: kdor ne hodi med ljudi, osami; na stara leta je mati osamela 2. ekspr. postati prazen, pust, neobljuden: prej živahni dom je zdaj osamel; med vojno so kmetije osamele / gozd v jeseni osami osamèl in osamél -éla -o 1. deležnik od osameti: čutil se je osamelega in zapuščenega; osamela ženica; hiša je bila osamela in brez otroškega smeha; ekspr. osamelo srce 2. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste; osamljen: osamelo drevo ♪
  3.      osamítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od osamiti ali osameti: a) osamitev bolnikov z nalezljivo boleznijo / prostor za osamitev / ukrepi nasprotnikov za gospodarsko in politično osamitev države / osamitev od množic b) posledica osebne krize je bila nenadna osamitev 2. stanje osamljenega; osamljenost: politična in gospodarska blokada je spravila državo v osamitev / živeti v osamitvi ● knjiž. zvočna in toplotna osamitev izolacija ♪
  4.      osámljen  -a -o prid. (ȃ) 1. ki je brez družbe, brez povezave z drugimi: osamljen človek; na starost je bil osamljen / počutil se je osamljenega / zelo je osamljen in žalosten sam // ki je brez podpore, sodelovanja drugih: to je bil napad osamljenega nasprotnika / njegovo stališče je osamljeno / pri tem prizadevanju ni bil osamljen sam 2. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: pregnati koga na osamljen otok; osamljene zvezde; drevo je stalo osamljeno / osamljen sprehajalec / ne gre za osamljen dogodek osámljeno prisl.: živel je zelo osamljeno; prim. osamiti ♪
  5.      oséba  -e ž (ẹ̑) 1. človeški posameznik neglede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto dinarjev na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov / publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški / prevoz oseb in tovora; osebe in stvari 2. s prilastkom človeški posameznik a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba 3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena 4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka 5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj / prepričana je o pomembnosti svoje osebe 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako 7. zastar. postava: njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe ● star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka ◊ filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jur. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; lingv. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; rel. druga, prva, tretja božja oseba ♪
  6.      osèk  -éka tudi ósek -a m (ȅ ẹ́; ọ́) nar. 1. osrednje ograjen prostor za živino ob pastirski koči: zapreti živino v osek 2. mn. ograja okrog vodnjaka: Martin je sedel na osekih ob vodnjaku (F. Godina) ♪
  7.      ósemdeset  -ih [sǝm] štev. (ọ́) izraža število ali številko osemdeset [80]: hitrost vožnje je osemdeset kilometrov na uro / pred osemdesetimi leti / osemdeset stopinj Celzija ∙ žarg., teh. 80-oktanski bencin bencin, ki ima oktansko število osemdeset ♪
  8.      ósemdesetlétnica  -e [sǝm] ž (ọ̄-ẹ̑) 1. osemdeseta obletnica: proslavljati osemdesetletnico; osemdesetletnica društva 2. osemdeset let stara ženska: še zdrava osemdesetletnica ♪
  9.      osemenjeválnica  -e ž (ȃ) vet. kraj, prostor, urejen za osemenjevanje ♪
  10.      oskŕben  -bna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na oskrbo zlasti v domu, zavodu: oskrbni stroški so se povečali / število oskrbnih dni je naraslo / cena oskrbnega dneva v bolnici, počitniškem domu ♪
  11.      oskrbéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. narediti, da kdo dobi, kar potrebuje: pek vsak dan oskrbi ljudi s kruhom; oskrbeti odjemalce z mlekom; fanta je z vsem oskrbel; oskrbel se je z gorivom; oskrbeti se z vodo in hrano / gnoj oskrbi rastlino s hranilnimi snovmi 2. knjiž. biti uspešen v prizadevanju priti do česa; preskrbeti: oskrbeti cevi za vodovod; oskrbeti komu pomoč, zdravila; to knjigo naj si vsak učenec sam oskrbi; oskrbeti si potrebne listine 3. z aktivnostjo doseči uresničitev, nastanek česa: on je oskrbel kraju avtobusno čakalnico; oskrbeti novo izdajo knjige / pogreb je oskrbel in plačal sin 4. opraviti dela za zadovoljitev zlasti telesnih potreb koga: oskrbeti dojenčka; strežnica je bolnika dobro oskrbela / soseda bom prosil, da bo jutri oskrbel mojo živino / v ambulanti so mu rano strokovno oskrbeli ● publ. prevod napisov je oskrbela znana prevajalka napise je prevedla znana prevajalka; knjiž. vaščani so oskrbeli spomenik padlim dali postaviti; publ. glasbeno spremljavo je oskrbel domači ansambel spremljal je domači ansambel oskrbljèn -êna -o: poglej, če je konj oskrbljen; biti oskrbljen s potrebnimi listinami; tržišče je dobro oskrbljeno; rana je kirurško oskrbljena ♪
  12.      oskrbníštvo  -a s (ȋ) opravljanje oskrbniških del: prevzeti oskrbništvo v planinski koči / izročiti komu oskrbništvo grajskega posestva ● zastar. prošnjo je naslovil na oskrbništvo toplic na upravo toplic ♪
  13.      oskúbsti  oskúbem dov. (ú) 1. odstraniti perje: oskubsti gos, petelina // ekspr. odstraniti manjše dele s česa sploh: nabiralci cvetja so čisto oskubli lipo; vihar je oskubel drevesa; pren. urednik je oskubel članek ● ekspr. gozdove je tako oskubel, da mora zdaj drva kupovati posekal je v njih veliko drevja; ekspr. kdo te je tako oskubel na kratko, slabo ostrigel 2. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: ta mesec so me otroci že precej oskubli; prodajalec bi kupca rad oskubel; pri kartanju je oskubel vse druge / oskubsti do golega oskúben -a -o: oskuben piščanec; njegova polhovka je stara in oskubena; tako oskubenega poglavja avtor ni hotel objaviti; s to frizuro si tak kot oskubena kokoš ♦ agr. oskubeno seme seme, ki so mu odstranjena krila ♪
  14.      oslabéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati slab, onemogel: v dolgi bolezni je oslabel; konji so oslabeli od lakote / rastlina v taki zemlji oslabi 2. izgubiti popolnost svojih značilnosti: napadi so oslabeli // nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: težko hodi, ker so mu zaradi dolgega ležanja noge oslabele; oči so mu oslabele; srce oslabi / na starost vid oslabi ◊ lingv. samoglasnik oslabi se izgovarja manj izrazito oslabèl in oslabél -éla -o: okrevališče za oslabele otroke; biti oslabel od bolezni; po tej bolezni je vstal še bolj oslabel; našel ga je še živega, a zelo oslabelega; oslabele oči ♪
  15.      oslabíti  -ím dov., oslábil (ȋ í) 1. povzročiti, da kdo postane slab, onemogel: izguba krvi ga je oslabila; lakota oslabi človeka / s trganjem listov so rastlino oslabili 2. povzročiti, da kaj izgubi popolnost svojih značilnosti: s tem ugovorom je oslabil njihove dokaze; oslabiti napad // nav. 3. os. povzročiti, da kaj preneha (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: bolezen mu je oslabila moči; delo v neprimernih prostorih oslabi vid oslabíti se izgubiti popolnost svojih značilnosti; oslabeti: napadi so se oslabili oslabljèn -êna -o: oslabljeni interniranci; vrnil se je oslabljen; oslabljeno državo je bilo lahko premagati; oslabljeno telo ♦ lingv. oslabljen naglas; šah. kmet je oslabljen težko ga je braniti in lahko napadati; šport. moštvo je nastopilo v oslabljeni postavi v moštvu niso nastopili najboljši igralci ♪
  16.      oslavíti  -ím tudi osláviti -im dov., oslávil; oslávljen in oslavljèn (ȋ í; ā ȃ) zastar. proslaviti: s tem dejanjem je oslavil domovino; oslaviti svoje ime; to je storil z namenom, da se oslavi ♪
  17.      oslepéti  -ím dov., oslépi (ẹ́ í) 1. postati slep: na starost je oslepel / kot podkrepitev naj oslepim, če lažem / oči so ji oslepele 2. ekspr. ne moči razsodno misliti, presojati: strast ga je tako prevzela, da je oslepel / kadar je prišla ona, je oslepel za vsa druga dekleta 3. knjiž. postati moten, neprozoren: če je steklo slabo, šipe oslepijo / ogledalo je oslepelo od vlage ● ekspr. ali ti je pamet oslepela zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. kar oslepel je od besa bil je zelo jezen oslepèl in oslepél -éla -o: oslepele oči; napol oslepela in gluha ženska ♪
  18.      oslepíti  -ím dov., oslépi; oslépil (ȋ í) 1. narediti slepega: oslepiti ptiče; ujetnike so oslepili // s svojo svetlobo povzročiti, da kdo (skoraj) ne vidi: žarometi so ga oslepili / gledanje v sonce ga je oslepilo 2. ekspr. povzročiti, da kdo ne more razsodno misliti, presojati: ljubezen jo je oslepila; zmaga ga je oslepila ◊ agr. oslepiti brste, očesa izrezati jih pred cepljenjem ali pri oblikovanju krošnje oslepljèn -êna -o: oslepljen človek; biti oslepljen zaradi močne svetlobe; oslepljen od ljubezni ∙ knjiž., redko šipe so oslepljene motne, neprozorne ♪
  19.      osmérec  in osmêrec -rca m (ẹ̑; ȇ) 1. šport. tekmovalni čoln za osem veslačev in krmarja: tekmovanje osmercev 2. geom. telo, ki ga omejuje osem enakostraničnih trikotnikov; oktaeder: prostornina osmerca ◊ lit. verz z osmimi zlogi ♪
  20.      osmero...  prvi del zloženk nanašajoč se na število osem: osmerokotnik, osmerostran ♪
  21.      osmíca  -e ž (í) 1. pog. številka osem: napisati osmico / na tej progi vozi osmica tramvaj, avtobus številka osem / žarg., med. izpuliti osmico modrostni zob // kar je temu podobno: gibi plesalke v obliki osmice / vrteti goreče bakle v krogih in osmicah 2. igralna karta z osmimi znaki: igralec ima karovo osmico 3. nar. zahodno začasni vinotoč, v katerem se prodaja domače vino: včeraj so pri sosedu odprli osmico; osmica bo odprta ves teden ◊ agr. privezati drevesce h kolu na osmico tako, da ima trak obliko številke osem; lov. osmica šibra s premerom 3,5 mm; naboj, napolnjen s šibrami osmicami; šport. osmica element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni nogi dva dotikajoča se kroga; voziti osmico ♪
  22.      osmínka  -e ž (ȋ) del na osem enakih delov razdeljene merske enote, navadno kot samostojna mera: naročiti osminko vina / prosim, osminko rženega kruha / prazna osminka ♦ muz. osmina celinke; pavza osminka // nav. ekspr. osmina: dobil je osminko vsega ♪
  23.      osnúti  osnújem dov. (ú) star. narediti osnutek: osnuti članek / osnuli so otroški vrtec ustanovili ♪
  24.      osója  -e ž (ọ̄) nav. mn. kraj, prostor, obrnjen, usmerjen od sonca: na osoji je ležal sneg; na osojah je steza izginila; osoje in prisoje ♪
  25.      osónčiti  -im dov. (ọ́ ọ̑) obdati s sončno svetlobo: sonce je osončilo drevored; pren., ekspr. smehljaj mu je osončil obraz osónčen -a -o: ustavil se je na osončeni jasi ∙ lepo osončen obraz zagorel; uporabiti bolj osončen prostor za bivanje bolj sončen ♪

   3.306 3.331 3.356 3.381 3.406 3.431 3.456 3.481 3.506 3.531  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA