Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ros (2.026-2.050)


  1.      koncentrírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. večati količino, množino česa na določenem mestu, območju; osredotočati, kopičiti: koncentrirati industrijo v obmorskem predelu; vlada koncentrira vojaške enote ob meji / razdrobljena finančna sredstva bi bilo treba koncentrirati; trgovina se koncentrira predvsem na industrijsko razvita področja 2. odstranjevati iz snovi (večji del) tekočine in odvečnih sestavin: koncentrirati živila ♦ kem. koncentrirati kislino, raztopino povečevati količino raztopljene snovi v raztopini z odstranjevanjem topila; metal. koncentrirati rudo odstranjevati iz nje večji del nekakovostnih sestavin, bogatiti rudo koncentrírati se (miselno) zbirati se, osredotočati se na kaj: imel je toliko časa, da se je lahko koncentriral / ženske se pri delu bolj koncentrirajo kot moški / ves se je koncentriral na to opravilo // v zvezi z na usmerjati prizadevanje, aktivnost: koncentrirali smo se samo na najvažnejše naloge; letalstvo se je koncentriralo na sovražnika ob njegovem izkrcavanju koncentríran -a -o: močno koncentrirana solna kislina; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; celotna proizvodnja je koncentrirana na enem prostoru ♪
  2.      koncipírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. napraviti, sestaviti koncept, osnutek: koncipirati pismo, prošnjo; sodbo je že koncipiral / koncipira opero, nov roman 2. navadno s prislovnim določilom zamisliti, izoblikovati kaj: skladbo je koncipiral v baročnem stilu; avtor je delo preveč melodramsko koncipiral / romantika je koncipirala vrsto teorij ◊ med. zanositi, spočeti koncipíran -a -o: v ostalini je precej koncipiranih člankov in razprav; dobro koncipirana in lepo urejena knjiga; igra je koncipirana realistično ♪
  3.      končáti  -ám dov. (á ȃ) 1. z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje opravljanja a) dela, opravila: za danes je končal delo na vrtu; likanja še ni končala; to izigravanje se mora končati / ekspr. končajte ta nesrečni prepir nehajte se prepirati / nar., z nedoločnikom: končaj že predavati nehaj; zidati so končali še pred mrakom nehali / elipt. ko je predsednik končal, je spregovoril še tajnik b) dejavnosti, aktivnosti: žetev smo končali; publ. končati s poizvedbami; dvoboj se je že končal; zabava se konča šele proti jutru / današnjo sejo bomo končali ob šestih / govor je moral hitro končati dokončati / neustalj. predstava konča ob desetih se konča // s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: ciklus oddaj bomo končali z analizo Cankarjeve drame; uvod je končal z opisom glavnih pojavov / delo so končali s pesmijo 2. s širokim pomenskim obsegom izraža celotnost, polnost dejanja: jopico je hitro končala; si že končal nalogo; kdaj boš končal sliko / šahist partije ni hotel končati / končal je pomembno delo 3. ekspr., s prislovnim določilom izraža posledico delovanja, udejstvovanja: vse kaže, da bo končal v predsedstvu; aktivistka je končala pri gestapu; končal je v ječi; fant je dobro končal; če boš tako živel, boš slabo končal / prepir so končali na sodišču / ta bo še v umobolnici končal / publ. žoga je končala v mreži // umreti: končal je na vislicah; mnogi so končali kar ob cestah; pren. knjiga je končala na smetišču 4. star. ubiti, usmrtiti: obsojenca so kmalu končali; nobene živali ne konča brez potrebe; hotel se je končati narediti samomor / odpelji ju in končaj z njima // uničiti, ugonobiti: konje je čisto končal; pijača ga je končala do kraja / če bo tako vozil, bo avto kmalu končal ● ekspr. z njo je že davno končal ni več njen prijatelj, ne ljubi je več končáti se navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje obstajanja a) glede na prostor: tu se travnik konča in začenja se gozd; cesta se konča pod hribom; ulica se slepo konča / stavek se konča s piko b) glede na čas: tudi ta mesec se bo kmalu končal; šolsko leto se konča čez nekaj dni / veseli dan se je prezgodaj končal // izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: dvoboj se je končal z zmago velemojstra; tekma se je končala neodločeno / vse se je nesrečno, slabo, žalostno končalo; tožba se je zanj ugodno končala ● ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer končávši zastar.: končavši delo, odide domov končán -a -o: predstava še ni končana; priprave za poroko bodo kmalu končane; naročena ladja bo končana še ta mesec narejena; posvetovanje je končano / po končani vojni bo vse drugače po vojni ♪
  4.      končávati  -am nedov. (ȃ) 1. z glagolskim samostalnikom izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti; končevati: končavati beljenje stanovanja; publ. predsednik je končaval s pozdravljanjem gostov // s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: črtico končava s spomini na mladost 2. s širokim pomenskim obsegom izraža približevanje celotnosti, polnosti dejanja: že ves popoldan končava nalogo / obrtnik je končaval svoj izdelek 3. star. ubijati, usmrčevati: ropali in končavali so nedolžne ljudi // uničevati, ugonabljati: prepovedano je končavati gozdove; pije in si končava zdravje končávati se navadno s prislovnim določilom izraža a) približevanje prenehanju obstajanja glede na čas: poletje se naglo končava b) prenehanje obstajanja glede na prostor: stal je tam, kjer se končava znamenita dolina ♪
  5.      kônčen  -čna -o prid. (ó) nanašajoč se na konec: a) zaupali so jim končno redakcijo zakona; opraviti morajo še končna montažna dela; končno oblikovanje predmeta b) končni rezultat, uspeh; končni sklep zasedanja / sporočili so končni vrstni red / končni cilj / dati stvari končno obliko, podobo / sedanja formulacija je končna dokončna / končni izdelki, proizvodi izdelki, proizvodi za neposredno uporabo c) najbolj je uspel končni prizor; končni samoglasnik v besedi / končni del kosti / izstopiti mora na končni postaji ● knjiž. prostor ni omejen, je pa končen se konča; publ. v končni konsekvenci vpliva to tudi na tržišče končno, nazadnje ◊ fiz. končna hitrost hitrost telesa ob koncu opazovanja; mat. končno zaporedje zaporedje, ki ima omejeno število členov; ptt končna telefonska centrala telefonska centrala v medkrajevnem telefonskem omrežju, na katero so neposredno priključene krajevne centrale; šol. končna ocena; končno spričevalo spričevalo, ki ga dobi učenec, dijak po končanem šolanju na ustrezni stopnji kônčno prisl.: končno pojmovane stvari ♦ lingv. končno dovršni glagol dovršni glagol, ki izraža konec dejanja kônčni -a -o sam.: končni naj stopi naprej; pojmovanje končnega in neskončnega; prim. končno ♪
  6.      končeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z glagolskim samostalnikom izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti: končujemo priprave na občni zbor; publ. z zidavo že končujejo; čas njegove strahovlade se končuje / s temi ukrepi se končuje ekstenzivno gospodarjenje / mlačev za danes končujejo / seje bomo končevali točno ob določeni uri // s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: svoje referate končuje s kratkimi povzetki / delo so vedno končevali s pesmijo 2. s širokim pomenskim obsegom izraža približevanje celotnosti, polnosti dejanja: jopico je že končevala; ravno je končeval nalogo, ko je vstopil sošolec / oba fanta sta končevala gimnazijo / strokovnjaki končujejo elaborate 3. star. ubijati, usmrčevati: končevali so vse, kar je bilo živega // uničevati, ugonabljati: s svojim ravnanjem končuje živali in orodje; s takšnim delom si samo končuješ oči končeváti se navadno s prislovnim določilom izraža a) približevanje prenehanju obstajanja glede na čas: šolsko leto se že končuje; zima se počasi končuje b) prenehanje obstajanja glede na prostor: ulica se končuje na obali / rebra se prosto končujejo v mišicah / tu se travnik končuje in začenja se gozd / samostalnik se končuje na soglasnik; pesem se končuje z naslednjo kitico // izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: take nesreče se pogosto končujejo s smrtjo končujóč -a -e: slepo končujoč se jarek ♪
  7.      kônčnost  -i ž (ó) knjiž. lastnost končnega: človek odkriva smrt v sleherni končnosti; končnost bivanja v času in prostoru / bal se je končnosti njene ljubezni prenehanja, konca ♪
  8.      kondénzor  -ja m (ẹ̄) fiz. ena ali več leč v projektorju, mikroskopu, ki omogočajo enakomerno osvetlitev slike: kondenzor iz dveh plankonveksnih leč ♪
  9.      kondicionírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. uravnavati temperaturo, vlažnost in menjavanje zraka v zaprtem prostoru; klimatizirati: kondicionirati dvorano ◊ les. kondicionirati les umetno uravnavati vlažnost lesa; tekst. kondicionirati vlakna ugotavljati vlažnost vlaken kondicioníran -a -o: kondicioniran zrak; kondicionirano skladišče ♪
  10.      kônec 1 -nca m, mest. mn. stil. koncéh (ó) 1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na koncu privihan rep; tudi na koncu travnika je treba pokositi; postavil se je v vrsto, čisto na koncu b) navadno s prilastkom središča: odžagati črvivi konec deske; zvezati oba konca vrvi / klop se s koncem dotika stene / zgornji in spodnji konec doline sta porasla s smrekami; sovražnik je zavzel spodnji konec mesta / naša hiša stoji na koncu vasi / ekspr.: na vse konce se je videlo na vse strani; samo v en konec smo hodili več ur samo v eno smer // navadno v povedni rabi izraža prenehanje določene prostorske razsežnosti: tu je konec travnika in začenja se gozd; kjer je bil konec tekmovalne proge, je bila postavljena vrvica / začetek in konec daljice sta označena / prišel je do konca parka / na koncu stavka stoji pika / moštvo je na tretjem mestu od zadnjega konca od zadaj 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom večji ali manjši del površine, prostora: severni konec dežele je gorat / ta konec hiše, stanovanja še nima elektrike / na mariborskem koncu so volitve že končali; v našem koncu ga ljudje dobro poznajo pri nas 3. ekspr., navadno s prilastkom kos, del česa: en konec letala je priletel na streho bolnice / kakšen konec sveče, vrvi se bo že našel; od blaga so ostali sami konci odrezki, ostanki 4. kar je najbolj oddaljeno od izhodišča, začetka a) glede na čas: konec avgusta je bil sončen; uspešen konec sezone / ekspr. ne jezi se, saj še ni vseh dni konec stvar se bo dala še urediti, popraviti, povrniti / šele na koncu je bilo poletje lepo; že na koncu srednje šole se je zanimal za filozofijo b) glede na dogajanje: videl je le konec predstave, tekme; konec romana je zelo razvlečen / šele na koncu se mu je zdelo delo zanimivo c) glede na obstajanje: film prikazuje konec starega Rima; opisoval je konec meščanskega razreda // navadno v povedni rabi izraža prenehanje česa a) glede na čas: tudi veselega dneva je bilo kmalu konec; danes je konec šolskega leta; kmalu bo konec meseca / ob koncu leta se je zgodilo; s koncem aprila ti bo potekel dopust konec / ekspr. potrpi, saj je septembra tako že konec b) glede na dogajanje: prišel je, ko je bilo že konec filma; premirja je konec; veselice je konec in treba bo domov / ekspr.: pristanem, da bo konec prepira, prepiru da se ne bomo več prepirali; za danes naj bo konec branja ne beri več / ekspr. konec iskanja je bil, da so ga zaprli rezultat, posledica / gong je označil konec dvoboja / pub1. takoj po koncu tekme so ga prosili za izjavo po tekmi; odšel je že pred koncem predstave / ta zgodba nima jasnega, pravega konca razpleta, zaključka / ekspr. do konca življenja se boš kesal dokler boš živel / kot pojasnilo, opozorilo na koncu filma, romana konec c) glede na obstajanje: to bi pomenilo konec države, morale; napovedovati konec sveta, umetnosti / ekspr. napraviti konec revščini / ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju lahko povzroči smrt // ekspr., v zvezi z iti izraža približevanje prenehanju obstajanja česa: zaloga gre h koncu / dela gredo počasi proti koncu se končujejo / s Hitlerjevo Nemčijo je šlo očitno h koncu bila je blizu poraza, propada / z njim gre h koncu umrl bo 5. evfem., navadno s prilastkom smrt: njen tragični konec je vse pretresel / iti svojemu koncu naproti 6. pog., ekspr., navadno v zvezi s storiti, vzeti umreti, poginiti, ubiti se: žival je v jami storila konec; v zaporu je od vsega hudega konec vzel / od lakote, strahu so že konec jemali umirali / na tem mestu je našel svoj konec komandantov spremljevalec je umrl, bil ustreljen / star. storiti hud konec umreti nasilne smrti / v povedni rabi: saj ga bo konec, ko ga tako mučite; od razburjenja, sreče ga je bilo skoraj konec; pren. ta obleka pa že jemlje konec 7. ekspr., z zanikanim glagolom izraža, da kaj traja sorazmerno dolgo: dela, tedna ni in ni konec; sprevodu ni hotelo biti konca / ali še ne bo konec teh stopnic / hvalil je, da ni bilo konca 8. v prislovni rabi, v zvezi na koncu izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in na koncu še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, na koncu pa še sebe 9. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža najvišjo možno mero: do konca izčrpan se je vrnil domov; to je do konca osamljen, pokvarjen človek / zdaj sem do konca prepričan, da imam prav poplnoma, čisto // poudarja celotnost, polnost dejanja: ko je nalogo napisal, naredil do konca, jo je pokazal očetu; ali si prebral knjigo do konca / ne povej samo na pol, ampak do konca 10. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar 11. star., v prislovni rabi od začetka, na začetku: od konca se je vsemu čudil, potem pa se je hitro privadil 12. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec 13. v medmetni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa konec; rada ga ima, pa konec / tako je prepričan, in konec / tako bo, kot pravim, pa konec besed // z zanikanim glagolom poudarja nemočnost, neustreznost: ne morem se privaditi, pa konec / stroj ne vzdrži, in konec ● ekspr. konec me bo od garanja zelo, preveč delam; ekspr. zaradi sto dinarjev te še ne bo konec ne boš gospodarsko propadel; ekspr. z njo je bilo konec, ko sem te prvič zagledal nisem bil več njen prijatelj, nisem je več ljubil, občudoval; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. biti na koncu z močmi, živci biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; ekspr. še nisem pri koncu še nisem končal; ekspr. to ne bo imelo dobrega konca se ne bo dobro končalo; ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. na napačnem, pravem koncu se česa lotiti napačno, prav; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec besed, debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; star. pod konec svojih dni je precej trpel zadnja leta, mesece življenja; ekspr. brez konca isker se je razsulo po nebu veliko; ekspr. na koncu jezika imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. še s koncem očesa ga ni hotel pogledati sploh ga ni hotel pogledati; ekspr. niti na konec pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. kaj bi jokala, saj ne greš na (drugi) konec sveta v zelo oddaljeno deželo, kraj; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. to je začetek konca poraza, propada; ekspr. na več koncih si je izposodil pri več osebah, bankah; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja zelo dolgo traja, je zelo dolgo, veliko; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; konec dober, vse dobro; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; prim. skonca ♪
  11.      kônec  [nǝc] predl. (ó) z rodilnikom 1. za izražanje bližine končne meje v časovni enoti: knjiga bo izšla konec januarja; ta smer se je uveljavila konec preteklega stoletja 2. star. za izražanje bližine končne meje v prostoru; na koncu, ob koncu: sedel je na klopi konec parka; konec polja je gozdič / priti do konec drevoreda 3. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / konec koncev tudi on ni brez napak / redko zbirka pesmi je konec koncev le torzo / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar ♪
  12.      kóngo  neskl. pril. (ọ̑) kem., v zvezi rdečilo kongo in kongo rdečilo organsko barvilo rdeče barve za mikroskopske preparate ♪
  13.      konídij  -a m (í) nav. mn., bot. enocelični tros pri nekaterih glivah ♪
  14.      kònj  kônja m, mest. ed. kônju in kónju, rod. mn. kónj tudi kônjev, mest. mn. kônjih tudi kónjih (ȍ ó) 1. domača žival, ki se goji zlasti zaradi vprege in ježe: konj ga je brcnil; konj bije s kopiti ob tla; konja sta hrzala, prhala in se vzpenjala; voz so vlekli štirje konji; konja brzdati, krtačiti, osedlati, podkovati; zajahali so konje; z bičem udariti po konju; bel, rjav konj; rezgetanje konj; gara kot konj; je močna kot konj; bil je vedno na cesti kot fijakarski konj / ta konj brca in grize / bos konj brez podkev, nepodkovan; bosanski konj majhne rasti, uporaben zlasti za prenašanje tovorov; čistokrven, dirkalni konj; jahalni konj primeren, izurjen za jahanje; poštni konj; ima tovornega konja; pren., ekspr. skozi predor drvi železni konj // igrača v obliki konja: deček je jahal lesenega konja / gugalni konj 2. slabš. velik, neroden človek: si pa res konj / kot psovka glej, kam stopiš, konj 3. šah. šahovska figura, ki se polaga na polje za dve mesti naprej in eno vstran; skakač: vzeti damo s konjem; vrednost konja 4. šport. telovadno orodje z ročaji ali brez njih za gimnastične vaje, preskoke: skakati čez konja / konj na šir postavljen pri gimnastičnih vajah počez ● ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; pog. delati iz muhe konja močno pretiravati; ekspr. biti na konju uspeti, doseči cilj ◊ vet. angleški konj križanec angleškega polnokrvnega konja z lahkim konjem katerekoli pasme; belgijski konj konj belgijske pasme; hladnokrvni konj konj težje pasme, ki se uporablja za delo; polnokrvni konj konj angleške ali arabske pasme ali njun križanec; zool. nilski ali veliki povodni konj v vodi živeči sesalec z vretenastim trupom in zelo velikim gobcem, Hippopotamus amphibius ♪
  15.      konjačíja  -e ž (ȋ) prostor za zakopavanje živalskih trupel; živalsko grobišče: ograditi konjačijo // poslopje, stavba za ubijanje bolnih, oslabelih (domačih) živali: počistiti konjačijo ♪
  16.      konjíček  -čka m (ȋ) 1. nav. ekspr. manjšalnica od konj: osedlati, vpreči konjička; gledala je za dirkajočim konjičkom / gugalni konjiček ∙ ekspr. potovati z jeklenim konjičkom z avtomobilom, motornim kolesom 2. najljubše delo v prostem času: zbiranje starin je njegov konjiček / skoraj vsak človek ima svojega konjička ◊ zool. morski konjiček majhna riba s cevastim gobcem in konju podobno glavo, Hippocampus ♪
  17.      konjíčkar  -ja m (ȋ) ekspr. kdor v prostem času opravlja svoje najljubše delo: svoje konjičke so v besedi in sliki predstavili konjičkarji sami ♪
  18.      kónjski  tudi kônjski -a -o prid. (ọ́; ó) 1. nanašajoč se na konje: konjski hrbet, rep; konjska griva, koža; peketanje konjskih kopit; juha iz konjskega mesa / konjski gnoj; konjska figa okrogel iztrebek konja; konjska žima žima iz repa ali grive konja / konjska salama; konjsko usnje / konjski hlev; konjska odeja, oprava; konjsko čohalo / konjski hlapec; bil je konjski prekupčevalec / goji konjski šport; kasaške in konjske dirke; konjska vprega voz z vpreženimi konji; konjsko dirkališče prostor za konjske dirke 2. slabš. podoben konju: ima konjski obraz; plavolaska s konjskimi zobmi ● pog. zmeraj je na cesti kot konjska figa vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen ◊ bot. konjska kumina rastlina s pernato deljenimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Seseli; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; šah. konjska končnica končnica, v kateri se igra le s kmeti in skakači; zool. konjski zolj žuželka, katere ličinka zajeda konja, Gastrophilus equi; konjska muha muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina; konjska pijavka pijavka, ki sesa kri goveda in konj, Haemopis sanguisuga; konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus ♪
  19.      konkláve  -a m (ȃ) rel. popolnoma ločen, zaprt prostor, v katerem kardinali volijo papeža: osemdeset kardinalov se je zaprlo v konklave // zasedanje kardinalov v tem prostoru: konklave je trajal do izvolitve papeža / ekspr. sešel se je konklave ♪
  20.      konkurénca  -e ž (ẹ̑) 1. prizadevanje, da je z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno izdelkov, z boljšimi storitvami kdo boljši kot nasprotnik, tekmovanje: med podjetjema se je začela konkurenca; priti do močne, ostre medsebojne konkurence / pritisk konkurence na trgu je popustil / izdelki so dobro zdržali konkurenco / mednarodna konkurenca / pog. kupuje pri konkurenci konkurentu // prizadevanje, da je kdo boljši kot nasprotnik kje, v čem sploh: v šoli je med nama velika konkurenca / pojavila se je konkurenca na vseh področjih 2. navadno s predlogom akcija, pri kateri se ugotavlja kvaliteta koga v razmerju do drugega, tekma: bil je izločen iz konkurence / zmagal je v konkurenci za naslov prvaka / tekmujejo v članski, ekipni, mladinski konkurenci pri kateri se za tekmovanje določi član, ekipa, mladinec / publ. filmi so prišli v uradno konkurenco; ogled filma v konkurenci // pog. tekmec: v nastopu niso imeli konkurence / v razmeroma močni konkurenci je osvojil prvo mesto ● delati komu konkurenco biti mu enakovreden tekmec ◊ ekon. nelojalna konkurenca ki ni v skladu s pravnimi predpisi, poslovnimi običaji in poslovno moralo; nepopolna konkurenca za katero so značilne omejitve glede ponudbe in povpraševanja; prosta ali svobodna konkurenca brez kakršnihkoli omejitev glede ponudbe in povpraševanja; notranja konkurenca konkurenti iz domače države, iz določenega ožjega območja; zunanja konkurenca konkurenti iz tuje države, iz drugega območja; šport. igrati, nastopiti izven konkurence igrati, nastopiti na tekmovanju, ne da bi bili upoštevani rezultati ♪
  21.      konservatíven  in konzervatíven -vna -o prid., konservatívnejši in konzervatívnejši (ȋ) 1. ki izhaja iz konservativizma: konservativna miselnost; prevladovalo je konservativno stališče / liberalni mladoslovenci in konservativni staroslovenci; konservativna stranka // v nekaterih deželah nanašajoč se na konservativno stranko: podprli so ga konservativni poslanci 2. nav. ekspr. nesodoben, zastarel: ima konservativne nazore o vzgoji / glede mode je zelo konservativna ◊ med. konservativno zdravljenje zdravljenje, pri katerem se skuša ohraniti ali obnoviti okvarjeni del telesa konservatívno in konzervatívno prisl.: bil je konservativno usmerjen ♪
  22.      konstánta  -e ž (ȃ) 1. fiz. količina, ki ne spreminja svoje vrednosti: izmeriti konstanto / plinska konstanta ki povezuje med seboj tlak, temperaturo, prostornino in maso razredčenega plina v ravnovesnem stanju ♦ elektr. dielektrična konstanta dielektričnost; mat. konstanta količina, ki ne spreminja svoje vrednosti, stalnica; aditivna konstanta ki se prišteje 2. knjiž., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom kar je stalen, nespremenljiv del česa: ti odnosi so konstanta njegove zunanje politike; mlin, skedenj in kozolec so konstante njegovega slikarstva; groteska ima pač svoje konstante in zakonitosti ♪
  23.      konstitúcija  -e ž (ú) 1. navadno s prilastkom skupek prirojenih telesnih in duševnih lastnosti, značilnosti človeka; (telesna) zgradba, (telesni) ustroj: zaradi svoje konstitucije bo zdržal napore / je močne, šibke konstitucije / otrok slabotne duševne konstitucije; telesna konstitucija 2. knjiž. temeljni zakon države; ustava: izdati konstitucijo; peti člen konstitucije ◊ kem. (prostorska) razvrstitev, razporeditev atomov v molekuli ♪
  24.      konsúm  in konzúm -a m (ȗ) 1. knjiž. potrošnja, poraba: konsum električne energije se je povečal; povečan konsum jabolk / čuti se upad knjižnega konsuma / izdelki gredo v konsum / gre za povečano nasprotje med produkcijo in konsumom 2. nekdaj konsumno društvo: bil je poslovodja pri konsumu // prodajalna tega društva: zaposlena je kot prodajalka v konsumu ♪
  25.      konsumácija  tudi konzumácija -e ž (á) 1. redko potrošnja, poraba: konsumacija elektrike narašča 2. kar se potroši v gostinskem lokalu: plačati konsumacijo / pri konsumaciji hrane in pijače v planinskih postojankah je bil popust // plačilo vstopnine v določen gostinski lokal in delno tega, kar se v njem potroši: konsumacija je bila zelo visoka / brez konsumacije ni smel v bar ♪

   1.901 1.926 1.951 1.976 2.001 2.026 2.051 2.076 2.101 2.126  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA