Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ros (1.731-1.755)


  1.      izsèk  -éka m (ȅ ẹ́) 1. prostor, ki je izsekan: proga poteka po globokem izseku 2. posamezen del, izsekan, izločen iz česa: izsek kosti / razstava je le ozek izsek slikarjevega dela; drama prikazuje izsek iz vaškega življenja / dogajanje v romanu je strnjeno na ozek časovni izsek 3. redko poseka: izsek se je zarasel ◊ geom. krogelni izsek ali izsek krogle del krogle, ki ga omejujeta krogelna kapica in plašč pokončnega stožca z vrhom v središču krogle; krogov izsek ali izsek kroga del kroga, ki ga omejujejo dva polmera in lok krožnice ♪
  2.      izselítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na izselitev: izselitveni stroški; izselitveno dovoljenje / izselitveno ozemlje, področje ♪
  3.      izsíliti  -im dov. (í ȋ) 1. s silo priti do česa: izsiliti denar, podkupnino / z orožjem so izsilili vhod v palačo ♦ šah. izsiliti kmetu prosto pot; izsiliti potezo prisiliti nasprotnika, da napravi potezo; šport. izsiliti neodločen izid 2. z glagolskim samostalnikom s silo doseči, da kdo kaj naredi, pove: izsiliti izjavo; izsiliti izpolnitev obveznosti; z grožnjami izsiliti priznanje; z jokom je izsilila privoljenje / izsilil je skrivnost iz njega; pren. ljubezni ni mogoče izsiliti 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbuditi čustven odziv: nenadno srečanje ji je izsililo solze; vznemirjenost in izraz njenih oči sta mu izsilila krik 4. knjiž. povzročiti, vzbuditi: nevarnost je izsilila sodelovanje med njimi izsíljen -a -o: izsiljena obljuba ♪
  4.      izsipalíšče  -a s (í) kraj, prostor, kamor se kaj izsipa: rudniško izsipališče; izsipališče premoga, žlindre ♪
  5.      izstòp  -ópa m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od izstopiti: izstop iz vlaka je bil težaven / izstop iz društva, organizacije / izstop iz šole / izstop iz vojne 2. kraj, prostor, kjer se da iz česa priti: sovražnik je obstreljeval izstop iz soteske / izstop je pri srednjih vratih ◊ alp. izstop na nameravanem mestu je onemogočil previs; tam je najbližji izstop iz kamina, stene; med., vet. izstop organa, dela organa pojav, da organ, del organa zaradi določenih okoliščin preneha biti v prvotni legi ♪
  6.      izstópen  -pna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na izstop: izstopna postaja / izstopna vrata / izstopna izjava ◊ alp. izstopni kamin, previs; elektr. izstopna enota del (elektronskega) računalnika, ki prinaša informacije uporabniku; med. izstopna rana izstrelna rana; šol. izstopno spričevalo spričevalo, ki ga dobi učenec ob izstopu iz šole; teh. izstopna cev, odprtina; izstopna hitrost hitrost, s katero tekočina ali kaj drugega odhaja skozi kontrolno mejo ♪
  7.      izstrelíšče  -a s (í) kraj, prostor za izstrelitev, zlasti raket, vesoljskih ladij: odkriti nasprotnikovo izstrelišče; postaviti izstrelišče medcelinskih raket ♪
  8.      izstreljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. potiskati izstrelke iz cevi orožja s pomočjo plinov eksploziva: izstreljevati naboje / topovi so izstreljevali krogle skozi line 2. potiskati in usmerjati s startne naprave proti cilju: izstreljevati vesoljske ladje, umetne satelite ● publ. radij je izstreljeval svoje elektrone skoraj s hitrostjo svetlobe oddajal, seval ♪
  9.      izštéti  -štéjem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. etn., pri otroški igri z ritmiziranim besedilom na začetku igre določiti udeležencem vloge v igri: izšteli so prav mene 2. šport. s štetjem do deset določiti čas, ko na tleh ležeči boksar sme nadaljevati igro: sodnik ga je izštel ♪
  10.      izšteválnica  -e ž (ȃ) etn., pri otroški igri ritmizirano besedilo, s katerim se na začetku igre določijo udeležencem vloge v igri: naučiti se novo izštevalnico ♪
  11.      izštévanka  -e ž (ẹ́) etn., pri otroški igri ritmizirano besedilo, s katerim se na začetku igre določijo udeležencem vloge v igri: otroci poznajo veliko izštevank ♪
  12.      izštévati  -am nedov. (ẹ́) 1. etn., pri otroški igri z ritmiziranim besedilom na začetku igre določati udeležencem vloge v igri: najstarejša deklica je začela izštevati 2. šport. s štetjem do deset določati čas, ko na tleh ležeči boksar sme nadaljevati igro: sodnik izšteva na tla zbitega boksarja ♪
  13.      iztêči  -têčem tudi stêči stêčem dov., iztêci iztecíte tudi stêci stecíte; iztékel iztêkla tudi stékel stêkla (é) tekoč priti iz česa: sok, tekočina izteče; vino je izteklo iz soda; voda je iztekla skozi razpoko / vsa kri mu je iztekla / plini iztečejo iz pihalne cevi iztêči se tudi stêči se 1. prenehati trajati: dopust se je že iztekel; pogovor se je iztekel; rok za prijavo se je iztekel; zastar. leto je hitro izteklo / v osmrtnicah izteklo se je življenje naši dobri mami / knjiž. v zadnjem delu se iztečejo usode oseb, ki so jim bralci sledili v prejšnjih knjigah se zaključijo // prenehati biti veljaven: pogodba, pooblastilo se izteče, neustalj. izteče 2. s prislovnim določilom ne segati, razprostirati se čez določeno mejo; končati se: cesta se je iztekla pod gradom 3. s prislovnim določilom imeti izid, rezultat, kot ga izraža določilo: poskus se je iztekel, kakor so pričakovali; vsi so čakali, kako se bo tekma iztekla; stvar se je dobro, slabo, srečno, ugodno iztekla; tožba se je iztekla v njeno škodo; vesel sem, da se je tako izteklo 4. navadno v zvezi z ura prenehati teči, iti, ker ni več energije od navitja: ura se je iztekla / filmski trak se je iztekel ga ni več ● ekspr. oči naj ji iztečejo oslepi naj; vznes. njegove ure so se iztekle umrl je ◊ mat. deljenje se izteče se izide; med. oko mu je izteklo zaradi predrtega zrkla je iztekla zrklovina iztékel -têkla -o tudi stékel stêkla -o: iztekle oči iztečèn tudi stečèn -êna -o: iztečena ura; prim. steči ♪
  14.      iztegníti  in iztégniti -em in stegníti in stégniti -em dov. (ȋ ẹ́) 1. spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj ne tvorijo kota: iztegniti nogo v kolenu, roko v komolcu; iztegniti prste // s prislovnim določilom dati v takem položaju v določeno smer: iztegnila je roke predse, kakor da se brani 2. narediti, povzročiti, da pride kaj v čim večjo, največjo dolžino: iztegnil je vrat, da bi bil večji; iztegni se, pa boš dosegel; iztegniti se na polico; iztegniti se na postelji, po klopi / iztegniti jezik / iztegniti anteno izvleči, raztegniti / za ovinkom se je cesta iztegnila zravnala // s predlogom, v zvezi iztegniti roko, roke z iztegom roke, rok a) prizadevati si doseči, prijeti kaj: iztegniti roke za knjigo; iztegniti roko po denarju; pren. tujec je iztegnil roko po naši zemlji b) izraziti željo po čem: otrok je iztegnil roke k materi; iztegnila je roke za njim ● nizko pazi, da ne iztegneš jezika ne izdaš, poveš česa; nizko takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to povedal, rekel; nizko iztegniti pete umreti; ekspr. vse štiri je iztegnil od sebe udobno je legel, da bi se sprostil, odpočil; nizko komaj čakajo, da se bo iztegnil umrl iztegnívši in stegnívši zastar.: iztegnivši roke proti njemu, ga je pozdravil iztégnjen in stégnjen -a -o: iztegnjen kazalec; iztegnjene roke; ležati iztegnjen ♦ geom. iztegnjeni kot kot, ki meri 180°; prim. stegnjen ♪
  15.      iztegováti  -újem in stegováti -újem nedov. (á ȗ) 1. spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj ne tvorijo kota: iztegovati nogo v kolenu; iztegovati prste, roko / ptica izteguje perutnice // s prislovnim določilom dajati, imeti v takem položaju v določeni smeri: slepec je hodil počasi in iztegoval roke predse / ekspr.: drevesa iztegujejo veje na pot; iz doline se iztegujejo stranske dolinice 2. delati, povzročati, da pride kaj v čim večjo, največjo dolžino: iztegoval je vrat, da bi videl čez druge; mišice se krčijo in iztegujejo / vol je iztegoval hrapavi jezik / ekspr. samo leži in se izteguje po postelji se preteguje // s predlogom, v zvezi iztegovati roko, roke z iztegovanjem roke, rok a) prizadevati si doseči, prijeti kaj: iztegoval je roke proti njemu, da bi ga dosegel in dvignil; iztegovati roko po kozarcu b) izražati željo po čem: otrok izteguje roke k materi; iztegovala je roke za njim in jokala ● nizko ko se bo izvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; evfem. iztegovati prste po tujem imetju krasti; ekspr. vse življenje je služil, na starost pa izteguje roko berači; ekspr. kar naprej izteguje vrat, odkod bo kdo prišel radovedno gleda, opazuje iztegujóč in stegujóč -a -e: iztegujoč roke, mu je tekel naproti ♪
  16.      iztérjati  -am dov. (ẹ̑) 1. doseči, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti: izterjati davek, dolg, stroške; izterjati si delež / prisilno izterjati / izterjati posojene knjige 2. knjiž. z odločnim, vztrajnim zahtevanjem priti do česa: izterjati pravice delavcem ♪
  17.      izterjeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izterjevanje: izterjevalni postopek / izterjevalni stroški / izterjevalni organ ♪
  18.      izterljívost  -i ž (í) jur. lastnost, značilnost izterljivega: izterljivost stroškov, terjatve ♪
  19.      iztóčen  -čna -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na iztok: iztočna cev, odprtina, pipa ♦ teh. iztočna hitrost hitrost, s katero tekočina odteka skozi kontrolno mejo 2. zastar. vzhoden: iztočni deli dežele / iztočni običaji vzhodnjaški ♪
  20.      iztòk  -óka m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od iztekati, izteči: iztok vode iz cevovoda / jezero nima iztoka 2. kraj, prostor, kjer kaj izteka: napraviti v posodi iztok / potok je iztok podzemeljskega jezera / od izvira do iztoka izliva 3. med. kar se izteka iz telesa pri vnetju: gnojen iztok; iztok iz rane, ušes / beli iztok beli tok 4. zastar. vzhod: veter piha od iztoka / proti iztoku se širi ravnina ♪
  21.      iztopotáti  -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) ekspr. s topotanjem doseči, da kdo zapusti določen prostor: iztopotati predavatelja iz razreda / iztopotati igralca z odra ♪
  22.      iztrobezljáti  -ám dov. (á ȃ) slabš. nepremišljeno reči, povedati: iztrobezljal je vse, kar je vedel ♪
  23.      izumetníčenost  -i ž (ȋ) značilnost izumetničenega: jezikovna izumetničenost; izumetničenost sloga, zgodbe / izumetničenost njenega vedenja ga odbija; govoril je preprosto, brez izumetničenosti ♪
  24.      izvajálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) 1. kdor umetniško poustvarja zlasti glasbeno delo: nastopili so predvsem mladi izvajalci; izvajalci zabavne glasbe 2. kdor kaj uresničuje z delom: delo je dobil privatni izvajalec; izvajalec gradbenih del; izvajalec za montažo jeklenih konstrukcij / publ. občine naj bi postale izvajalci kulturno-prosvetne dejavnosti ♪
  25.      izvájanje  -a s (ā) 1. glagolnik od izvajati: a) izvajanje načrta, programa; izvajanje predpisov, sklepov; dosledno izvajanje zakona / izvajanje akrobacij / izvajanje kontrole b) izvajanje glasbenih del / izvajanje domače drame c) učitelj je prešel od razlaganja k izvajanju pravila; izvajanje zaključkov ♦ muz. hitrost, jakost izvajanja 2. nav. mn., publ. misel, dognanje: govornikova izvajanja so bila sprejeta z odobravanjem ♪

   1.606 1.631 1.656 1.681 1.706 1.731 1.756 1.781 1.806 1.831  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA