Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rom (3.351-3.375)


  1.      zasvédrati  -am dov. (ẹ̑) ekspr. 1. zavrtati (s svedrom): zasvedrati v les / zasvedrati sveder 2. zavrtati v spiralastem zavoju: zasvedrati s prstom v zrak 3. zleteti v spiralastih zavojih: kavke so zasvedrale med prepade / krogle so zasvedrale zasvédrati se 1. pojaviti se v spiralastih zavojih: nad hišami se zasvedra dim 2. z vrtanjem prodreti v kaj: nekatere morske živali se zasvedrajo v skale / obad se je zasvedral skozi kožo zasvédran -a -o: v kamen zasvedrana školjka ∙ ekspr. zasvedrani lasje svedrasto zaviti ♪
  2.      zašantáti  -ám dov. (á ȃ) slabš. zašepati: zašantati zaradi bolečine v nogi / zašantati s hromo nogo // težko, nerodno iti, stopiti: zašantati po sobi ♪
  3.      zatézati  -am nedov. (ẹ̄) 1. zategovati: zatezati jermen; zatezati in popuščati vajeti / zatezati vozle, zanke / zatezati glasove / zatezati besede 2. knjiž. zavlačevati, odlašati: zatezati dela / zatezati z odgovorom ● knjiž. trpko zatezati ustnice stiskati zatezáje: vstal je, zatezaje si pas ♪
  4.      zatípati  -am in -ljem dov. (ȋ ȋ) 1. zaznati s tipom: zatipal je nekaj mehkega; zatipati srčni utrip / zatipati s prsti, z roko 2. s tipanjem ugotoviti, najti: v podlogi obleke je zatipala denar; zatipal je kljuko in odprl vrata; v temi je končno le zatipal izhod / zatipa po žepih, iščoč vžigalice potipa 3. začeti tipati: odprl je omaro in zatipal po predalih; pren., ekspr. žarometi so zatipali po gozdu ♪
  5.      zatíšje  -a s (ȋ) 1. stanje, ko navadno za krajši čas preneha hrup, hitro premikanje česa: zatišje nastane, ekspr. zavlada; zatišje pred nevihto, viharjem / jadrnico je ustavilo zatišje sredi morja brezvetrje 2. stanje, ko navadno za krajši čas preneha kako razgibano dogajanje: po hudih bojih je nastopilo zatišje; zatišje pred pomembnimi dogodki / gospodarsko, kulturno zatišje; ekspr. počitniško zatišje 3. kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: poiskati zatišje; te rastline lepo uspevajo v zatišju; zasidrati čoln v zatišju / ekspr. zeleno zatišje gozda // ekspr. kraj, prostor, zavarovan pred čim sploh: opazovati kaj iz zatišja; umakniti se v zatišje / izvabiti koga iz domačega zatišja; živeti v zatišju ♪
  6.      zavalíti  -ím dov., zaválil (ȋ í) 1. premakniti predmet po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi: zavaliti kamen, sod; zavaliti kaj po stopnicah, strmini // povzročiti, da kaj tako premikajoč se pride a) kam: zavaliti hlod k zidu; zavaliti skale v jamo b) od kod: zavaliti sod z voza 2. zagraditi, zapreti kaj s čim, zavaljenim na določeno mesto: zavaliti predor s kamenjem zavalíti se 1. premakniti se po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi: otrok se je zavalil po travi; kepe snega se zavalijo po strmini // tako premikajoč se priti a) kam: kamen se je zavalil v vodo b) od kod: zavaliti se z voza 2. ekspr., s prislovnim določilom nerodno, stežka leči, sesti: zavaliti se na posteljo, stol; zavalil se je v naslanjač / opotekel se je in se zavalil v sneg 3. hitro se začeti premikati v veliki količini: po sobi se zavali črn dim / grom se zavali čez pobočje 4. ekspr., navadno v zvezi z na izraža, da kaj neprijetnega začne prizadevati koga: vsa teža odločitve se je zavalila na njegova pleča; včasih se res preveč zavali na enega človeka zavaljèn -êna -o 1. deležnik od zavaliti: zavaljen hlod, sod; zavaljen prehod 2. ekspr. valjasto debel: zavaljen moški; biti zavaljen kot sod; zavaljeno telo / zavaljen obraz 3. ekspr. globok, nizek: zavaljen glas ♪
  7.      zavéten  -tna -o prid. (ẹ̑) 1. zavarovan pred vetrom: jagode v zavetni legi že dozorevajo; zavetno pristanišče 2. ekspr. ki daje zavetje: zavetna skala / zavetna domača vas ♪
  8.      zavétje  -a s (ẹ̑) 1. kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: trta v zavetju dobro uspeva; zavetje ob zidu / hiša daje marelici zavetje 2. kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: iskati zavetje pred dežjem; iz zavetja gledati šviganje bliskov / ekspr. v sobi je našla zavetje njegova obsežna knjižnica / ekspr., z oslabljenim pomenom: hiteti v zavetje gora; biti varen v zavetju noči 3. kraj, prostor, kjer lahko kdo varno prebiva: prositi za zavetje; dati komu zavetje za nekaj dni; iz domačega zavetja oditi v mesto v šolo / koča je bila priljubljeno zavetje planincev / prositi za zavetje v tuji državi azil; pren. skriti se v zavetje ideologije ♪
  9.      zavétrje  -a s (ẹ̑) kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: rasti v zavetrju; zavetrje pod skalo, pred hišo; zavetrje in privetrje ♪
  10.      zavétrn  -a -o prid. (ẹ̑) zavarovan pred vetrom: zavetrna stran hriba, ladje; trava na zavetrnih mestih že zeleni ♪
  11.      zavijáč  -a m (á) zool. 1. nav. mn. nočni metulji z rombastimi sprednjimi in trikotnimi zadnjimi krili, Tortricidae: zavijači in pedici / jabolčni zavijač katerega gosenica povzroča črvivost jabolk, Laspeyresia pomonella 2. v zvezi trtni zavijač hrošč kovinsko modre ali kovinsko zelene barve, katerega ličinka uničuje zlasti vinsko trto, Byctiscus betulae: ličinke trtnega zavijača ♪
  12.      zavijálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zavijanje: zavijalni papir / zavijalni stroj ◊ avt. zavijalni pas prometni pas pred križiščem, v križišču za zavijanje; gozd. borova esasta zavijalna rja glivična bolezen, pri kateri se poganjki zlasti rdečega bora zvijajo v obliki črke S ♪
  13.      zavírati 1 -am nedov. (ȋ ȋ) 1. prizadevati si z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se ustavi: voznik zavira ob vožnji navzdol; zavirati avtomobil, voz / avtomobil, vlak zavira / zavirati na vsa štiri kolesa; zavirati s coklo; zavirati z motorjem z odvzemanjem plina povzročati zaviralni učinek motorja na kolesa, ki ženejo vozilo // delati, povzročati, da je premikanje počasnejše: zavirati korak; zavirati pri teku / zavirati hitrost 2. delati, povzročati a) da poteka kaj počasneje: sneg je zaviral hojo / tovorna vozila zavirajo promet / če ne moreš pomagati, vsaj ne zaviraj dela; pospeševati in zavirati procese b) da se kaj ne začne, ne uresniči takoj: zavirati akcijo, vstajo; zavirati izid knjige / možitev je zaviralo več reči c) da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje: pri pisanju razprave ga je zavirala bolezen / zavirali so jih v njihovih prizadevanjih 3. delati, povzročati, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša zavira rast rastlin; nesmotrni predpisi zavirajo razvoj gospodarstva / ekspr. zavirati cene prizadevati si, da se počasneje, manj zvišujejo ● star. skale zavirajo potoku pot zapirajo, omejujejo zavirajóč -a -e: sunkovito zavirajoč, je skušal preprečiti nesrečo; imeti zavirajoč vpliv; zavirajoče okoliščine; prisl.: zavirajoče delovati zavíran -a -o: zaviran proces; razvoj je zaviran ♪
  14.      zavóra  -e ž (ọ̑) 1. priprava, mehanizem za zaviranje česa, zlasti vozila: zavore delujejo, žarg. primejo; ekspr. zavore so zacvilile; preizkusiti zavoro; zavreti z zavoro; zavore kolesa; zavore pri avtomobilu; pedal, ročica zavore / potegniti zavoro ročico zavore; pritisniti na zavoro na pedal zavore / nožna, ročna zavora; sprednje, zadnje zavore 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom kar kak pojav, dogajanje zavira, omejuje: pri odločanju o izvozu deluje več zavor; zavore kulturnega življenja / košarkar je sčasoma postal zavora soigralcem 3. nav. mn. kar preprečuje, da kdo dela, se ravna po trenutnih vzgibih, željah: pod vplivom alkohola so zavore v njem popustile; osvoboditi se zavor in razdvojenosti / čustvene, duševne zavore; estetske, socialne zavore / o svojem razmerju z njim je pripovedovala brez zavor ● star. odvaliti zavoro s ceste oviro ◊ avt. bobnasta, čeljustna, kolutna zavora; tračna zavora ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak; rib. zavora ribiškega kolesca naprava za zaviranje, uravnavanje odvijanja ribiške vrvice pri utrujanju ribe; strojn. hidravlična zavora; teh. elektromagnetna, mehanična, zračna zavora; žel. avtomatska zračna zavora ki deluje avtomatsko, če pride do pretrga zračnega voda; zasilna zavora avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik, železniški delavec s potegom ročice ♪
  15.      zavréti 2 -vrèm dov., zavŕl (ẹ́ ȅ) 1. z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se ustavi: voznik je zavrl in ustavil; zavreti avtomobil; nahitro zavreti / avtomobil, vlak zavre / zavreti voz s coklo; zavreti z nožno, ročno zavoro; zavreti kolo z verigo // narediti, povzročiti, da je premikanje počasnejše: zavreti korak / debel sneg ga je zavrl in ublažil padec zadržal / zavreti hitrost 2. narediti, povzročiti a) da poteka kaj počasneje: tema je zavrla iskanje / megla je zavrla promet / pospešiti in zavreti proces b) da se kaj ne začne, ne uresniči takoj: zavreti akcijo, pohod; urednik je zavrl objavo dela / njihovih načrtov ne more nič zavreti c) da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje: pri končanju dela ga je zavrla bolezen / zavrli so ga v njegovih prizadevanjih 3. narediti, povzročiti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: nizka temperatura je zavrla rast rastlin; zavreti razvoj znanosti / zavreti cene narediti, povzročiti, da se počasneje, manj zvišujejo zavŕt -a -o 1. deležnik od zavreti: zavrte gospodarske možnosti; kolesa avtomobila so zavrta; napredovanje je bilo zavrto 2. oviran v normalnem razvoju, delovanju: zavrt človek; biti zavrt; spolno zavrt ♦ psih. zavrti otrok otrok, ki v izražanju, vedenju kaže zmanjšano aktivnost; psihično zavrta osebnost ♪
  16.      zavrníti  in zavŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. narediti, da žival ne pride tja, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: zavrniti krave; koze so zašle v koruzo, treba jih je zavrniti / s psi zavrniti ovce 2. narediti, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: straža je zavrnila ljudi, ki so hoteli čez most; na meji zavrnejo vse, ki nimajo dokumentov / zavrniti sovražnika odbiti 3. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavrniti darilo, nagrado / zavrnil je vse funkcije / gledališče je zavrnilo njegovo dramo je ni hotelo uprizoriti; založba je zavrnila rokopis ga ni hotela objaviti 4. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavrnil je njihovo pomoč; zavrniti ponudbo, vabilo / zavrniti prijateljstvo / zavrniti sodelovanje // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavrniti plačilo dolga; zavrniti podpis pogodbe 5. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: prosil jo je za ples, pa ga je zavrnila / ponudili so mu družabništvo, pa jih je zavrnil; zavrnila je več snubcev 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu narediti, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavrniti načrt; zavrniti zahtevo po spremembi zakona / njegovo prošnjo so zavrnili neugodno rešili; je niso upoštevali // odkloniti kaj, ne sprejeti česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zaradi slabe kvalitete zavrniti pošiljko; zavrniti nepopolne prijavnice // odkloniti uradno priznanje, veljavo česa: zavrniti novi učni načrt / pri kontroli so avtomobil zavrnili niso dovolili (ponovne) registracije 7. izjaviti, zatrditi, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: zavrnil je vse obtožbe; zavrniti nasprotnikove trditve; avtoritativno zavrniti vse očitke / zavrnil je vse točke obtožnice / publ. zavrniti vsako podobnost med resničnimi dogodki in dogodki v romanu zanikati // izraziti negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: v zadnjih člankih je zavrnil vso moderno umetnost 8. izraziti svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: ostro, ekspr. odrezavo zavrniti koga; zavrnil jih je, da ni nič res 9. zastar. odgovoriti, reči: nekaj mu je hotel zavrniti, pa se je premislil / o tem nerad govorim, je zavrnil 10. zastar. obrniti: s težavo so zavrnili čoln; zavrniti krmilo / zavrnil se je proti domu ◊ med. telo je zavrnilo presajeni organ se je odzvalo nanj z imunsko reakcijo, ki je povzročila odmrtje, odmiranje presajenega organa, tkiva; polit. zavrniti noto zavŕnjen -a -o: zavrnjen napad; zavrnjen snubec; biti zavrnjen od koga; zavrnjena ponudba; prošnja je bila zavrnjena ♪
  17.      zavŕtati  -am dov. (r̄) 1. z vrtanjem prodreti v kaj: zavrtati v desko; s svedrom zavrtati v les / z lopatico zavrtati v pesek // z vrtanjem narediti, da koničasti del česa prodre v kako snov: zavrtati sveder v les 2. redko z vrtanjem narediti, izoblikovati; izvrtati: zavrtati luknjo; zavrtali so nove rove 3. ekspr. začeti vztrajno poizvedovati, izpraševati o čem: z odgovori ni bil zadovoljen, zato je zavrtal naprej / ali jih poznate, je zavrtal preiskovalec // v zvezi z v začeti vztrajno izpraševati: po predavanju so zavrtali vanj z vprašanji / kaj pa zdaj, so zavrtali v mater 4. ekspr., s prislovnim določilom prodreti: zavrtati do dna, jedra zadeve; zavrtati v bistvo problema 5. nav. 3. os., ekspr. pojaviti se s spreminjajočo se intenzivnostjo: v hrbtenici je zavrtala bolečina; brezoseb. zavrtalo mu je v zobu; pren. v srcu mu je zavrtal črv dvoma ● ekspr. zavrtati oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledati koga; nepremično začeti gledati koga zavŕtati se 1. s polkrožnimi gibi telesa prodreti v kaj: ličinka se zavrta v les; školjka se zavrta v kamen / zavrtal se je v steljo in zaspal zaril; pren. vprašanje se mu je zavrtalo v glavo, možgane 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zavrtal se je v delo / zavrtati se v problem / igralec se je zavrtal v vlogo ● ekspr. njegove oči so se zavrtale vanjo preiskujoče, ostro jo je pogledal; začel jo je nepremično gledati zavŕtan -a -o: letev z zavrtanimi luknjami ♪
  18.      zavzémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. z bojem spravljati kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: vojaki so zavzemali eno utrdbo za drugo; zavzemati nova ozemlja / v naskoku, z naskoki zavzemati trdnjavo 2. prihajati na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzemali položaje, s katerih se je videlo daleč po dolini; zavzemati strateško pomembne točke // prihajati na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: izpraznjeno pokrajino so zavzemala sosednja ljudstva; z naseljevanjem zavzemati // prihajati na kak prostor z določenim namenom sploh: zavzemati mesta manjkajočih igralcev / žarg., šport. tekmovalci so zavzemali startne položaje so se postavljali v startne položaje 3. začenjati obstajati kje: puščava zavzema čedalje večjo površino / publ.: gibanje za mir zavzema vse večji obseg; nasprotovanje oblastem je zavzemalo različne oblike dobivalo 4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabljati del razpoložljivega prostora: ti predmeti po nepotrebnem zavzemajo prostor v sobi; slika zavzema večji del stene; zavzemati čim manjšo površino / članek zavzema celo stran; gozd zavzema več kot polovico tega področja // publ. imeti kot sestavni del: ta krajevna skupnost zavzema tri vasi / skoraj polovico prometa v trgovini zavzemajo izdelki domače obrti 5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto biti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaju, kot ga izraža določilo: njihov klub zavzema osrednje mesto med klubi / posebno mesto v poslovanju podjetja zavzema izvoz opreme // publ. imeti, zasedati: zavzemal je odgovorna mesta, položaje v različnih podjetjih 6. publ. imeti, izražati: vedno zavzema skrajna stališča / do takih pojavov zavzema kritičen odnos je zelo kritičen ● publ. delo ga je popolnoma zavzemalo ga je zelo zaposlovalo; mu je jemalo veliko časa; zastar. zavzemala ga je misel nanjo veliko je mislil nanjo; zastar. v mladih letih so ga zavzemali pustolovski romani prevzemali, navduševali; publ. zavzemati tuja tržišča začenjati prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih zavzémati se v zvezi z za kazati, izražati voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči: zavzemati se za ponovno uvedbo klasične gimnazije; zavzemati se za zadružništvo; v javnosti se zavzemati za pravice otrok; dosledno, načelno se zavzemati za kaj / močno so se zavzemali, da bi proslava uspela si prizadevali // z izražanjem volje, hotenja poskušati doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: zavzemati se za brezposelne; sindikat se je pri vodstvu zavzemal za delavce; povsod se zavzema zanjo zavzemajóč -a -e: padli so, zavzemajoč sovražnikovo postojanko; veliko površino zavzemajoča stavba; stranka, zavzemajoča se za hitrejši gospodarski razvoj ♪
  19.      zazelenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dobiti (zelene) liste: drevo zazeleni / njiva, park zazeleni / redko plevel je visoko zazelenel zeleneč zrasel 2. postati zelen: krompirjevi gomolji so na svetlem zazeleneli 3. knjiž. zeleno se odraziti, pokazati: sredi opuščenega kamnoloma zazeleni skupina borov ♪
  20.      zazévati  -am dov. (ẹ́) 1. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): guba na krilu je zazevala; zaradi izsušitve so okna zazevala / ekspr. čevlji so zazevali, da so bili vidni prsti podplat se je odtrgal od zgornjega dela // razmeroma široko se odpreti: odsunil je vrata, da so nastežaj zazevala / brazda je na široko zazevala // z odprtjem, razmikom česa nastati: na licu mu je zazevala velika rana; s tolikšno silo je zasadil sekiro v tnalo, da je zazevala dolga razpoka / v strehi je zazevala luknja 2. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pred njim je zazeval prepad / ko je hotel misel zapisati, je papir prazen zazeval vanj; pren. v srcu je zazevala praznina 3. ekspr. široko odpreti usta, kljun: ko je zaslišal novico, je zazeval od presenečenja; kokoš zazeva od žeje // zazehati: zazeval je in se pretegnil; od dolgega časa je zazeval ● knjiž. dolgo se nista srečala in med njima je zazeval prepad odtujila sta se drug drugemu ♪
  21.      zazijáti  -ám dov. (á ȃ) 1. ekspr. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): zaradi slabe izdelave so okna hitro zazijala / čevlji so ob strani zazijali podplat se je odtrgal od zgornjega dela // razmeroma široko se odpreti: porinil je, da so vrata nastežaj zazijala / od presenečenja so ji zazijala usta / razpoke v čolnu so še bolj zazijale so se še povečale // z odprtjem, razmikom česa nastati: na čelu mu je zazijala velika rana; v steni je zazijala razpoka 2. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pod planincem je zazijal prepad; pren. v nas je zazijala praznina 3. slabš. široko odpreti usta, kljun: ko je slišal novico, je zazijal; od začudenja je kar zazijal; petelin zazija od vročine // zazehati: od časa do časa je zazijal 4. slabš. zakričati, zavpiti: zazijati od bolečine ● slabš. iz oči ji je zazijal strah po očeh se je videlo, da jo je strah; ekspr. pred njim je nenadoma zazijalo težko vprašanje se je pojavilo zazijáti se slabš. nepremično, navadno radovedno se zagledati: zazijal se je v izložbo; zazijati se za kom; kam si se zazijal / zazijal se je v mlado deklico zaljubil ♪
  22.      zaznamováti  -újem dov. in nedov. (á ȗ) 1. narediti znamenje, znamenja, da se kaj opazi, prepozna: zaznamovati dohode do prireditvenega prostora; zaznamovati premik vojaških enot na zemljevidu; zaznamovati rob cestišča; zaznamovati žival na ušesu; zaznamovati z barvo, puščicami, zastavicami / zaznamovati drevesa za sečnjo / zaznamovati planinske poti z markacijami / ekspr. njihovo pot zaznamujejo sledovi požarov // tako sporočiti, izraziti kaj: te besede niso zaznamovali s krožcem; s posebnimi znaki je zaznamoval, kaj naj odtisnejo z drugačnim tiskom / zaznamovati stoto obletnico pesnikove smrti s proslavo 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: ta črta zaznamuje Gorjance / ekspr.: roman zaznamuje začetek nove smeri z njim se začne; ta zbirka zaznamuje vrh pesnikovega razvoja je, predstavlja / glagoli najpogosteje zaznamujejo dejavnost ali stanje pomenijo 3. ekspr. biti značilen, tipičen za kaj: to razpravo zaznamujeta jasnost in nazornost; zadnji mesec vojne so zaznamovali močni napadi zaveznikov 4. ekspr. pustiti sledi, posledice: udarec ga je zaznamoval za zmeraj / preteklost ga je zelo zaznamovala / vojna je usodno zaznamovala njeno življenje / s tako oceno so mladostnika zaznamovali pred družbo / ti dogodki so zaznamovali ljudi s sovraštvom in nestrpnostjo 5. publ. ugotoviti, opaziti: v podjetju so zaznamovali porast proizvodnje / zaznamovati primanjkljaj v menjavi s tujino imeti / najbolj razvita gospodarstva so zaznamovala najhitrejšo rast so dosegla 6. knjiž. zapisati: zaznamovati spremembe v zemljiško knjigo; zaznamovati stroške / dogajanje, ki ga je zaznamovala kamera posnela ● ekspr. narava ga je zaznamovala z grbo bil je grbast; ekspr. smrt je zaznamovala njihove obraze na njihovih obrazih se je poznalo, da so videli mnogo mrtvih, ubitih; bili so zapisani smrti zaznamujóč -a -e: hodil je, zaznamujoč pot z vejicami zaznamován -a -o: ustaviti na zaznamovanem delu cestišča; s številkami zaznamovani listi; biti zaznamovan za vse življenje; igrati z zaznamovanimi kartami; bukev je zaznamovana za posek; vsa družina je bila zaznamovana z nesrečo ∙ star. v oporoki je bilo vse natančno zaznamovano določeno, zapisano ♦ lingv. stilno zaznamovana beseda beseda, ki poleg stvarnih vzbuja tudi čustvene, časovne predstave ali pripada določeni zvrsti; sam.: bil je eden izmed zaznamovanih ♦ filoz. zaznamovano pomen, vsebina znaka ♪
  23.      zazŕtost  -i ž (ȓ) knjiž. zagledanost: zazrtost človeka v določen cilj / zazrtost v preteklost, spomine / zazrtost vase // veliko navdušenje, zanos, prevzetost: onemeti od zazrtosti; romantična zazrtost ♪
  24.      zaživéti  -ím dov., zažível (ẹ́ í) 1. s prislovnim določilom začeti živeti tako, kot izraža določilo: ko so otroci zrasli, je družina bolje zaživela; zaživeti sproščeno, veselo; na starost bi rad zaživel umirjeno / ekspr. umrla je, preden je polno zaživela 2. vzbuditi občutek, kot da bi bil živ: ob obujanju spominov jima je prijatelj zaživel pred očmi / ekspr. pokrajina na sliki je zaživela 3. ekspr. začeti delovati: brez njegove zavzetosti društvo ne bi zaživelo; v tistem času je zaživelo več smučarskih klubov // začeti potekati v večjem obsegu, bolj intenzivno: delo na kulturnem področju je zaživelo; vse načrtovane dejavnosti na šoli niso zaživele 4. ekspr. postati živahen, dejaven: ob glasbi so zaživeli; v veseli družbi je še sam zaživel; s pomladjo je spet zaživel / njen obraz zaživi ob misli na domače / ob njegovem nastopu je dvorana zaživela / pogovor ni mogel zaživeti // s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati razgiban, živahen: ob sobotah trg zaživi; zjutraj ulice zaživijo 5. redko postati (ponovno) živ; oživeti: spomladi narava spet zaživi ● knjiž. on zna zaživeti s sočlovekom se zna vživeti vanj; ekspr. grmovje je v temi zaživelo v njem se je začelo nekaj gibati, premikati; knjiž. slovenski jezik je v Prešernovi poeziji zaživel z vso samoniklo močjo v Prešernovi poeziji se je pokazala vsa izrazna moč slovenskega jezika; ekspr. glavni liki romana ne zaživijo niso prepričljivi; redko veliko let je že minilo, odkar so na svetu zaživeli ljudje začeli živeti; zastar. z lahkomiselnim življenjem je zaživel dober glas zapravil ♪
  25.      zažmíkati  -am dov. (ȋ) 1. redko dati kratke, tleskajoče glasove: razmočena zemlja je zažmikala pod nogami; brezoseb. v čevljih mu je zažmikalo 2. nar. vzhodno zmečkati, stlačiti: zažmikati peso in krompir za prašiče ♪

   3.201 3.226 3.251 3.276 3.301 3.326 3.351 3.376 3.401 3.426  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA