Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Rom (176-200) 
- hiromántika -e ž (á) hiromantija ♪
- hròm hrôma -o prid. (ȍ ó) ki se ne more premikati, zlasti ne hoditi: hrom človek; star je in hrom; delno hrom; hrom na obe nogi; že dve leti leži hrom / hroma noga, roka; ima hromo desno stran telesa / ekspr. bil je ves hrom od strahu; pren. hrom na duhu ♪
- hromák -a m (á) star. hrom človek: hromaki in slepci ♪
- hromatičen ipd. gl. kromatičen ipd. ♪
- hrômec -mca m (ō) ekspr. hrom človek: ob poti so stali hromci z berglami ♪
- hromênje -a s (é) glagolnik od hrometi: hromenje nog ♪
- hrométi -ím nedov. (ẹ́ í) postajati hrom: bolezen se je razvijala in vedno bolj je hromel / roka mu hromi; vlekel je noge za seboj, kakor da mu hromijo; pren., knjiž. misli so mu hromele ♪
- hromílen -lna -o prid. (ȋ) ki hromi: hromilni strupi ♪
- hromílo -a s (í) med. snov, ki povzroča hromenje: odkrili so, da je v tem rastlinskem soku hromilo ♪
- hromítev -tve ž (ȋ) glagolnik od hromiti ali hrometi: povzročiti hromitev / hromitev volje ♪
- hromíti -ím nedov. (ȋ í) 1. delati kaj hromo: čutil je, kako mu strup hromi ude 2. povzročati, da kdo ne more normalno opravljati dela: stari je vedno manj pomagal pri delu, ker ga je hromil revmatizem / brezdelje prejšnjih dni ga je še zdaj hromilo; pren. ta dejstva hromijo voljo do dela // ekspr. zelo ovirati, oteževati: promet je hromila tudi močna burja hromèč -éča -e: hromeča groza ♪
- hromonóg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž., redko hrom: hromonog starec ♪
- hromosom ipd. gl. kromosom ipd. ♪
- hrômost in hromóst -i ž (ó; ọ̑) lastnost, stanje hromega: zaradi hromosti ne more iz hiše; delna hromost; hromost nog; pren., knjiž. duhovna hromost ♪
- hromòt -ôta m (ȍ ó) knjiž., redko hrumenje: kljub hromotu je dobro spal ♪
- hromôta -e ž (ó) lastnost, stanje hromega: težila ga je hromota; hromota nog; hromota v križu / ranjenec je čutil vedno večjo hromoto; pren., knjiž. duhovna hromota ♪
- hromôten -tna -o prid. (ó) nekoliko hrom: star je že in hromoten; hromotna ženska // nar. slaboten, bolehen: zadnje čase je nekam hromoten ♪
- hromôtnost -i ž (ó) lastnost, stanje hromotnega: zaradi hromotnosti je bil odvisen od drugih ♪
- idiokromátičen -čna -o prid. (á) min. ki ima za snov značilno barvo: idiokromatični kristali ♪
- impromptu -ja [impromptí in empromptí] m (ȋ) 1. muz. krajša instrumentalna skladba z značilnostmi improvizacije: bagatele in impromptuji za klavir 2. knjiž., redko domislek, domislica: občudovali so njegove impromptuje ♪
- interferométer -tra m (ẹ̄) fiz. priprava za merjenje na osnovi interference svetlobe, radijskih valov: meritve majhnih premikov z interferometrom ♪
- ístroromúnski -a -o prid. (ȋ-ȗ) nanašajoč se na Istroromune: istroromunski jezik ♪
- kompromís -a m (ȋ) sporazum, pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih, delni sporazum: kompromis tu ni bil mogoč; skleniti kompromis; politični kompromis; kompromis med štirimi velesilami / doseči kompromis pri spornem vprašanju / ponudili so jim kompromis možnost kompromisne rešitve / slikar se je odločil za kompromis med tradicionalizmom in modernizmom // nav. slabš. popuščanje, odstopanje od svojih zahtev, načel v korist zahtev, načel drugega: to tvoje dejanje je kompromis; njegovo početje je izraz številnih kompromisov / meščanstvo je delalo kompromise s preostanki fevdalizma ●
ekspr. ta človek ne pozna kompromisov je dosleden, načelen; ekspr. v teh stvareh je ravnal brez kompromisov dosledno, načelno ♪
- kompromísar -ja m (ȋ) nav. slabš. kdor (rad) dela kompromise; nedoslednež, nenačelnež: nikdar ni bil kompromisar; sebičen kompromisar ♪
- kompromísarski -a -o prid. (ȋ) nav. slabš. ki (rad) dela kompromise; nedosleden, nenačelen: kompromisarski človek / kompromisarska politika ♪
51 76 101 126 151 176 201 226 251 276 
