Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rol (488-512)


  1.      tést  -a m (ẹ̑) 1. postopek za ugotavljanje določenih lastnosti, sposobnosti, znanja koga, preizkus: opraviti test; s testom ugotavljati sposobnosti; objektivnost, veljavnost, zanesljivost testov; rezultati testov / inteligenčni test; pismeni, ustni test // postopek za ugotavljanje česa sploh: s testom določiti količino kake snovi v krvi / alkoholni test za ugotavljanje alkohola v izdihnjenem zraku, krvi 2. postopek za ugotavljanje ustreznosti, učinkovitosti česa: s testom ugotoviti brezhibno delovanje stroja 3. testiranje, preizkušanje: brezplačen test zavor 4. naloge, vprašanja za ugotavljanje določenih lastnosti, sposobnosti, znanja koga: pripraviti, sestaviti teste; reševanje testov; različni tipi testov ● žarg., šol. pisati test kontrolni test ◊ med. tuberkulinski test za ugotavljanje okuženosti z bacili tuberkuloze z vbrizgavanjem tuberkulina v kožo ali nanosom nanjo, tuberkulinski preizkus; ped. test znanja za ugotavljanje dosežene stopnje posameznikovega znanja; psih. interesni test za ugotavljanje posameznikovega zanimanja, nagnjenja; osebnostni test za ugotavljanje osebnostne strukture, osebnostnih lastnosti; projektivni test pri katerem se vnašajo lastna čustva, misli, težnje v nedokončano, nedodelano gradivo, projekcijski test; šol. kontrolni test s katerim se kontrolira znanje; standardizirani test ki je strokovno preizkušen in normiran ♪
  2.      téža  -e ž (ẹ́) 1. lastnost česa, ki se kaže s pritiskanjem na podlago, z odporom pri dvigu: snov ima prostornino in težo; teža stvari se z oddaljenostjo od zemlje spreminja; počutila se je kakor brez teže // velikost te lastnosti: določiti, ugotoviti težo pošiljke s tehtanjem; kontrolirati težo živali med pitanjem; otrok ima za svojo starost pravo, preveliko, ustrezno težo; podatki o velikosti in teži / zelo pazi na svojo težo da ima ustrezno težo; živina izgublja težo, neprav. na teži hujša, postaja lažja / kovčka zaradi teže ni mogel premakniti / bruto teža skupna teža blaga in embalaže; čista ali neto teža v katero ni všteta teža embalaže // pritisk na kaj zaradi te lastnosti: junca sta začutila težo jarma; veje so se pripogibale pod težo plodov; prenesti težo telesa na eno nogo / z vso težo se je naslonil nanj // kar zaradi te lastnosti pritiska na kaj: drevo ni moglo nositi teže, in se je zlomilo; pazil je, da je bilo največ teže na zadnjem delu čolna; pren. ni zmogel teže, ki mu jo je naložilo življenje 2. neprijeten telesni ali duševni občutek kot ob veliki obremenitvi: noge mu je hromila čudna teža / v želodcu je čutil težo / ni se mogel znebiti teže zaradi zločina občutka krivde, odgovornosti 3. težavnost: na dohodek vpliva teža dela; teža vzpona na goro / močno občuti težo učiteljskega poklica / lajšati komu težo življenja / teža molka, samote neprijetnost, mučnost // z oslabljenim pomenom, s prilastkom poudarja pomen, kot ga izraža prilastek: teža skrbi mu drsi z ramen; nositi vso težo odgovornosti za negativne posledice vso odgovornost 4. velikost, stopnja zlasti glede na posledice: ugotoviti težo poškodbe / teža postopka, žalitve / opozoriti na težo problema pomembnost, velikost; ekspr. rada ga ima z vso težo svoje ljubezni močjo, silovitostjo 5. največji, najpomembnejši del dela, odgovornosti, skrbi pri čem: na četo je padla teža napada; glavni igralec nosi vso težo uprizoritve / teža festivala je na klasični glasbi težišče; prevzeti nase vso težo zgodovinske odločitve odgovornost zanjo 6. publ. vrednost, tehtnost: njegove ugotovitve nimajo teže; ti podatki dajejo publikaciji težo; taki dokazi so brez teže / pripisovati, prisojati čemu preveliko težo pomen; prizadevajo si, da bi dobili primerno težo v mednarodni politiki ugled, veljavo; njegov zagovor ni vzdržal teže dokazov prepričljivosti, trdnosti 7. zastar. težava: pozabiti na reve in teže / s težo je skočil čez plot ● ekspr. ne čuti več teže telesa telesne težave ga ne obremenjujejo več; publ. politik v njem je dobival vse večjo težo vedno več se je ukvarjal s politiko; nositi glavno težo dela opravljati največji, najtežji del dela; nesreča ji z vso težo leži na duši jo močno prizadeva; z vso težo je padel na tla z močnim udarcem, sunkom; evfem. rešil se je zemeljske teže umrl je; ekspr. nase je vzel težo njegovega dejanja prevzel je odgovornost, krivdo zanj; ekspr. vreči težo dneva z ramen prenehati misliti na težave v preteklem dnevu; publ. pod težo razmer je moral zapustiti domovino zaradi razmer; bibl. dovolj je dnevu lastna teža vsak dan prinaša toliko skrbi, težav, da se človek ne sme obremenjevati še s skrbmi za prihodnost ◊ agr. hektolitrska teža žita teža stotih litrov žita; klavna teža teža zaklane živali; živa teža teža žive živali; fiz. teža sila, s katero zemlja privlači telo; specifična teža teža 1 m3 snovi; grad. koristna teža ki jo nosilni gradbeni element lahko nosi poleg stalne teže; jur. teža kaznivega dejanja; kem. atomska teža atomska masa; num. surova teža skupna teža jedra in primesi novca; teh. lastna teža vozila teža praznega vozila; dopustna skupna teža vozila teža, ki jo tehnično zmore vozilo; žel. adhezijska teža sila, s katero pogonske osi vozila pritiskajo na tir ♪
  3.      tlívka  -e ž (ȋ) elektr. žarnici podobna priprava, v kateri posreduje razredčeni plin prehod električnega toka: vklopiti tlivko; kontrolirati s tlivko / neonska tlivka z neonom napolnjena plinska elektronka ♪
  4.      tramínec  -nca m (ȋ) trta z majhnimi rdečimi ali rumenimi grozdi, po izvoru iz okolice Tramina na Južnem Tirolskem: gojiti traminec; vinogradi traminca / dišeči, rdeči traminec // vino iz grozdja te trte: piti traminec; steklenica traminca ♪
  5.      tù  prisl. (ȕ) 1. izraža kraj, prostor, kjer govoreči je, se nahaja: tu sem že pol ure, njega pa od nikoder; naj eden ostane tu / tu pri tebi mora biti; tu, pred vsemi sorodniki, sem ti stvar izročil; tu, kjer stojim, je lep razgled / kje si? Tu; krmar! Tu, kapitan; pri govorjenju po telefonu, radiu tu vodja oddelka / od tu do mesta ni več daleč odtod; star. le-tu ne bomo varni tu(le) // izraža kraj ali organizacijo, ustanovo, kjer govoreči je, dela: tu imam veliko prijateljev; tu ostanem še kako leto; delati moraš tu in v Nemčiji; ljudje tu so delavni in gostoljubni / tu poleg stanuje zdravnik / seveda vam bomo pomagali, saj zato smo tu; publ. London. Tu so objavili rezultate preiskave 2. izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali na njem, na katerega se usmerja pozornost koga, navadno z gibom, kazanjem: da, tu je avtomobil začelo zanašati; to tu je treba odstraniti; tu zavije pot na levo / tu me boli / kaj imate tu, je pokazal na kovček / tu se podpišite / ta sodelavec tu vam bo vse pojasnil; tu zadaj za knjigami je spravljen denar / vznes., kot napis na nagrobniku tu počiva XY; kot napis na spominski plošči tu se je rodil XY // izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali v njegovi roki, kjer je komu na razpolago: ali imate pero? Izvolite, tu je; na, tu imaš denar / naj bo, tu imate avtomobil, pa se odpeljite / ob iztegu roke kot znak za sklenitev dogovora, kupčije ali za spravo tu je moja roka; pog., pri udarcu na, tu imaš za tvoje jezikanje 3. izraža s kazanjem, gledanjem, sobesedilom določeno mesto besedila, dela: tu beri počasi, mu je s prstom pokazal drugi odstavek; avtor članka tu navaja drugačne številke kot na začetku; da, tu sem se pri računanju zmotil / napisal je več pesmi, tu objavljamo eno; tako je tu, v tem filmu, prikazano // izraža mesto govorjenja, pisanja, na katerem se govoreči, pišoči nahaja ali ki temu mestu neposredno sledi: o tem sem že govoril, pisal, tu naj dodam le še naslednje; že tu želim poudariti, da se s predlogom strinjam // izraža mesto govorjenja, mišljenja glede na vsebino, določeno s predhodnim ali neposredno sledečim besedilom: znižal je ceno na milijon in tu nepopustljivo vztrajal; na sestanku so govorili o novem zakonu. Tu se je izoblikovalo več stališč / tu, pri človekovi naravi, se je kritik ustavil 4. izraža z neposredno predhodnim govorjenjem, mišljenjem določen položaj, določene okoliščine: slišiš govorjenje, tu ni več dvoma, oni so; tu je vsako razpravljanje odveč, glasujmo; tako je odločil gospodar in tu nič ne pomaga / tako je pač, tu ni kaj; ekspr. veš kaj, tu se pa vse neha / ekspr. kdo je tu odgovoren. Tu je skupnost otroškega varstva, tu je zdravstvo, tu so sindikati 5. izraža neposredno predhodno mesto govorjenja, mišljenja glede na čas uresničitve: tako je prav, in tu je udaril po mizi; tu je zagrozil s pestjo, kaj se to pravi; jaz grem v Ameriko, tu je nekoliko zajecljal, zaradi pijače 6. izraža trenutek, določen s časom kakega dogodka, stanja: prišli so do reke in tu se film konča; tu ga zbudi iz sanjarjenja divji krik // izraža mesto, točko v času, določeno s sobesedilom: celo tu, ob koncu stoletja, se pojavljajo take zahteve; od tu naprej se začenja drugo obdobje 7. v povedni rabi izraža navzočnost ali neposredno prihodnost česa glede na čas govorečega ali glede na čas predhodnega besedila: pomlad je tu; žetev bo kmalu tu / da, da, leta so tu / kosilo je tu, izvolite 8. v zvezi s tam izraža vsako bližnje, prvo mesto prostorsko neurejeno razporejenega pojavljanja česa: tu je dobil nekaj, tam nekaj; tu eden, tam eden, pa se nabere / delal je zdaj tu zdaj tam; tu pa tam raste kako drevo tupatam / moj sin tu, moj sin tam, pa vsak mesec potovanja izraža pogostnost omenjanja, navajanja izraza moj sin ● naredil bom, kakor tu sedim izraža podkrepitev trditve; tu in tam se opije tuintam; tu pa tam še srečam kakega sošolca tupatam; sam.: knjiž. resnica našega tu, našega sveta; prim. tuintam, tupatam ♪
  6.      tulíti  in túliti -im nedov. (ȋ ú) 1. oglašati se z močnim, zateglim, temnim glasom: psi, volkovi tulijo / bik je tulil rjovel / ekspr.: tulil je in hropel, da ga je bilo groza poslušati; ranjenec je tulil od bolečine // dajati tuljenju podobne glasove: morje je tulilo / granate so jim tulile nad glavami // z močnim, zateglim, enakomernim glasom dajati signale: sirene tulijo / preh. tuliti alarm 2. slabš. zateglo, divje kričati: na cesti je tulila množica; začel je tuliti in psovati / tulile so druga na drugo / preh. tuliti parole, povelja; vrzimo ga v vodo, so tulili / preh. tulili so pesmi glasno prepevali 3. ekspr. glasno, zateglo jokati: ženske so tulile, da jih ni bilo mogoče poslušati; tulila je od jeze, togote / otrok je celo noč tulil jokal 4. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja tuli okrog oglov; zunaj je tulil veter, vihar; pren. groza ji je tulila v srcu ● kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje tulé knjiž.: veter je tule pihal od juga tuleč tulèč -éča -e: zver se je tuleč dvignila na zadnje noge; tuleči glasovi; tuleča množica ♪
  7.      ubíti  ubíjem dov., ubìl (í ȋ) 1. z udarcem, s silo povzročiti smrt a) človeka: napadalec je potnika ubil; namerno, nehote ubiti koga / ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško / ubiti koga s plinom b) živali: ubiti kačo, muho / lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom / ubiti prašiča z električnim tokom / ekspr. dobil je udarec, ki bi vola ubil zelo močen udarec // s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga: v gozdu ga je ubilo drevo / druga krogla ga je ubila // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt: ubila ga je eksplozija, strela / brezoseb. ubilo ga je v rudniku / novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila 2. z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje: ubiti šipo / star. glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim razbijem // v zvezi ubiti jajce na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina: ubil je jajce in ga spekel / ubiti jajce v juho / pog. za zajtrk si je ubil dve jajci pripravil, spekel 3. ekspr. povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč: pregovarjanje ga je čisto ubilo; vročina me hitro ubije 4. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela / teh načel čas ne bo ubil razveljavil // povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več: s pijačo ubiti občutek sramu; ubiti v kom usmiljenje, vest / da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral 5. ekspr. narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubiti čakanje, čas z branjem 6. ekspr. povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost: z dodatkom ubiti barvo; ubiti in poživiti / ubiti glas, odmev / ubiti ritem / te besede so ubile do takrat živahno razpravo 7. v medmetni rabi izraža podkrepitev a) trditve: naj me bog, strela ubije, če lažem b) zanikanja: ne morem, ne znam, pa če me ubiješ ● ekspr. če izve oče, me bo ubil zelo pretepel, kaznoval; ekspr. koliko časa ubije za prazne stvari porabi; ta človek še muhe ne bi ubil je zelo miren, miroljuben; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; žarg., igr. imeti karte za vola ubiti zelo dobre karte ubíti se 1. zaradi padca, udarca ob kaj umreti: padel je s strehe in se ubil; ubiti se z avtomobilom / ekspr. pazi, da se na strmih stopnicah ne ubiješ da ne padeš 2. namerno povzročiti svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: obupal je in se ubil / ubiti se s pištolo / ubiti se s strupom 3. ekspr. izgubiti svojo moč, intenzivnost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: valovi so se ubili ob obali / njihova vojaška moč se je ubila ● ekspr. delo moraš končati, pa če se ubiješ ne glede na težavnost, napor; zastar. ubiti si nos razbiti si ubívši star.: ubivši stražarja, so imeli pot prosto ubít -a -o: ubit človek; ubit pogled, smeh; našli so ga ubitega; ubite barve; ubita šipa; ubit v vojni; duševno ubit; spati kot ubit zelo trdno ♦ agr. ubito vino vino, ki ne učinkuje sveže; prisl.: ubito odgovoriti, pogledati; ubito rumena barva; sam.: pokopati ubite ♪
  8.      ugásniti  -em dov. (á ȃ) 1. narediti, da kaj preneha goreti: ugasniti vžigalico / ugasniti petrolejko // nepreh. prenehati goreti: sveča je ugasnila; nenadoma ugasniti / cigareta je hitro ugasnila / ogenj je ugasnil; pren., ekspr. njegova ljubezen do nje je ugasnila 2. narediti, da kaj preneha svetiti: ugasniti luč, svetilko // nepreh. prenehati svetiti: ulične luči so ugasnile / ekspr.: na jutranjem nebu je ugasnil mesec; nad dolino je ugasnila zarja 3. knjiž. prenehati biti, obstajati: z njim je ugasnila njegova rodbina / z leti tudi spomin na koga ugasne / njuno prijateljstvo je kmalu ugasnilo / zadnje upanje, veselje mu je ugasnilo v srcu / njen nasmeh je ugasnil / v nesreči so ugasnila tri mlada življenja so umrli trije mladi ljudje 4. knjiž., s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati a) neviden; izgubiti se: čoln je ugasnil v megli b) neslišen: njegov klic je ugasnil v daljavi / koraki so ugasnili v noč 5. knjiž. nehati veljati, prenehati: po tem roku ugasne pravica do pritožbe; z aprilom ugasne veljavnost začasnih ukrepov 6. pog. izključiti, izklopiti: ugasniti radijski, televizijski sprejemnik / ugasniti motor ugásnjen -a -o: ugasnjen motor; vonj po ugasnjenih svečah; prim. ugasel ♪
  9.      uhájati  -am nedov. (ȃ) 1. kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno zapuščati kraj (trenutnega) bivanja: otroci so pogosto uhajali / zaprte živali rade uhajajo // kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno iti, odhajati: uhajati iz zapora; uhajati od doma, v tujino // ekspr. kljub nasprotovanju iti, odhajati: otroci uhajajo na cesto / živina rada uhaja v sadovnjak 2. ekspr. nezaželeno iztekati: iz slabo zaprte cisterne uhaja voda / iz posode uhaja para / skozi špranje uhaja toplota 3. ekspr., z dajalnikom nezaželeno se premikati s prvotnega, navadnega mesta: pentlja ji uhaja z las; kite ji uhajajo izpod rute 4. ekspr., z dajalnikom nezaželeno prihajati, se pojavljati: iz grla so ji uhajali kriki / fantu je uhajal smeh se je proti svoji volji smejal // nehote, proti svoji volji govoriti: iz ust, z jezika so mu uhajale ostre besede 5. ekspr., z dajalnikom usmerjati se, kamor ni zaželeno: pogled ji je uhajal k skupini ljudi; oči mu uhajajo skozi okno / misli so ji uhajale k fantu mislila je na fanta ● evfem. bolniku uhaja voda nekontrolirano opravlja malo potrebo; ekspr. žena mu uhaja čez plot mu je nezvesta uhajajóč -a -e: uhajajoči plini; uhajajoča para ♪
  10.      umakníti  in umákniti -em dov. (ȋ á) 1. narediti, da pride kaj z določenega mesta, položaja a) da ni več v napoto: umakniti avtomobil s pločnika, vazo z mize; umakni se, zaslanjaš mi svetlobo b) v večjo oddaljenost od česa: umakniti čoln od obale; umakniti se od okna // s premikom narediti, da česa na določenem mestu, v določenem položaju ni več: umakniti roko; pravočasno je umaknil glavo 2. narediti, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo: umakniti star denar iz prometa; umakniti letalo zaradi dotrajanosti / vlada je umaknila svoje diplomate / umakniti predstavo z gledališkega sporeda 3. narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa neprijetnega, hudega: umakniti otroka s prepiha; zaradi močnega obstreljevanja se je vojska umaknila; pred dežjem se umakniti pod streho // narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh: sklenili so umakniti svoje čete 4. narediti, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih posledic: umakniti obtožbo, prijavo; umakniti predlog za spremembo zakona / umakniti povabilo za obisk / umakniti kandidaturo, odstop ● ekspr. ni umaknil oči, pogleda z nje ni je prenehal gledati umakníti se in umákniti se 1. premakniti se, oditi z določenega mesta, položaja a) da se kdo lahko neovirano premika: stal je pred vrati in se ni hotel umakniti; umakniti se s ceste na pločnik, v jarek; umakniti se k steni, v kot / umakniti se za dva koraka b) da lahko kdo drug pride nanj: vljudno se mu je umaknil; umakniti se starejšemu; malo se umakni, da bo še on sedel / umakniti se drvečemu avtomobilu c) da ne pride do srečanja, stika s kom: ko ga je zagledal, se je umaknil; temu človeku se vedno umaknem; pred očetom se je raje umaknil // iti, oditi z določenim namenom sploh: umaknil se je na svoj prostor, v svojo sobo; vojska se je umaknila v vojašnice / umakniti se iz družbe / umakniti se v ilegalo začeti delovati ilegalno; ekspr. umakniti se v svoj svet sanj 2. s spremembo mesta, položaja doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega, hudega: umakniti se udarcu; če se ne bi umaknil, bi ga zadela krogla / umakniti se vsem odgovornostim 3. prenehati opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: ker se ni hotel sam umakniti, so ga odstavili / umakniti se s položaja šefa države // prenehati biti dejaven na kakem področju: umakniti se iz aktivnega športa, javnega življenja / umakniti se v privatno življenje 4. prenehati biti, nahajati se na kaki površini: tu je bilo nekoč morje, pa se je umaknilo; voda se je umaknila v svojo strugo // prenehati se pojavljati, da se pojavi, nastopi kaj drugega: jeza se je umaknila prijaznosti; svetloba se umakne temi / laneno olje se je umaknilo petroleju namesto lanenega olja so začeli uporabljati petrolej; ekspr. zima se je hitro umaknila je hitro minila umáknjen -a -o 1. deležnik od umakniti: iz prometa umaknjene ladje; umaknjena miza; umaknjena odpoved; umaknjen v svoj svet 2. ekspr. zelo oddaljen, težko dostopen: umaknjeni kraji 3. ekspr. neživljenjski, nestvaren: vase umaknjen svet umetnikov; prisl.: vse življenje je živel umaknjeno ♪
  11.      úra  -e ž (ū; v pomenu naprava ȗ) 1. enota za merjenje časa, šestdeset minut: minila je ura, pa še ni prišel; dan ima štiriindvajset ur; hoditi dobro, slabo, ekspr. celo, debelo uro; ekspr. niti ure nisem spal; predstava traja približno dve uri; vrniti se čez pol ure, v pol ure; iti za pol ure na sprehod; javiti se v štiriindvajsetih urah; ekspr. nimam niti ure miru; vlak ima uro zamude; ni uro od tega, kar je prišel; molčati ure dolgo; uro pozneje / voziti s hitrostjo šestdeset kilometrov na uro [60 km/h]; biti plačan na uro; ure in ure se pogovarjati; iz ure v uro je slabše; uro za uro pričakovati / navadno s števnikom, pri označevanju krajevne oddaljenosti: dve uri hoda od tukaj; do mesta je nekaj ur vožnje z vlakom; elipt.: do tja je dve uri; poznajo ga pet ur daleč // navadno s števnikom ta enota glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: druga popoldanska ura je minila; star. priti domov enajsto uro ponoči med deseto in enajsto (uro) // začetek te enote, določen glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: cerkvena ura bije ure in četrti; sonce vzide ob peti uri [5. uri] in dvajset minut; začetek predstave ob dvajseti uri [20. uri] 20h; vstajati pred šesto (uro) / popoldne bom doma med tretjo in četrto (uro) med petnajsto in šestnajsto (uro) / avtobusi vozijo ob uri ob vsakem začetku te enote 2. s prilastkom ta enota glede na trajanje česa: delovne, obratovalne, parkirne, žarg., ekon. režijske ure; strojna ura ko stroj dela; ura letenja, vožnje / redne ure in nadure 3. časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut: danes imamo pet ur; učitelj izprašuje, razlaga celo uro; zadnja ura odpade; pri uri, med uro zgodovine / glasbena, jezikovna ura; žarg., voj. politična ura namenjena političnemu izobraževanju vojakov; ura političnega izobraževanja vojakov / šolska, učna ura / žarg.: dajati ure iz klavirja poučevati klavir zunaj šole; imeti ure iz klavirja učiti se klavir zunaj šole; hoditi k uram, na ure tujega jezika 4. mn., s prilastkom omejeno trajanje, približno določeno glede na časovno enoto šestdesetih minut: zgodilo se je v jutranjih urah; kaj delaš v prostih urah / delati po urah po končanem delovnem času; uradne ure od 8h do 12h/ ekspr. uživati ure mladosti 5. ekspr., navadno z rodilnikom omejeno trajanje ali trenutek glede na kak dogodek: prišla je ura odločitve, slovesa, zmage; ob uri kosila / ure obupa, sreče / komaj čakam ure, ko se bova spet srečala 6. čas, določen z oddaljenostjo od določenega trenutka dneva, navadno od polnoči: koliko je ura; ura je štiri in tri minute [4.03 ali 16.03]; ura je poldne; bila je že pozna ura; ura se bliža šesti; ura gre na polnoč kmalu bo polnoč; ugotoviti uro po soncu; lahko prideš vsako uro podnevi ali ponoči ob katerikoli uri; izvedeti uro odhoda / delati čez uro čez čas, ko se končajo delovne ure 7. naprava za merjenje časa, ki kaže čas navadno na številčnici: ura bije, tiktaka, zvoni; ura gre, stoji; ura kaže tri četrt na enajst; njegova ura prehiteva, pog. gre naprej; moja ura zaostaja, pog. je zadaj; naravnati uro; pogledati na uro; po moji uri je točno tri; švicarska ura; zlata ura / naviti uro; kazalca ure; kolesje, vzmet ure; pašček za uro / električna ura; kuhinjska, namizna ura; moška ura; ročna ali zapestna ura; stenska, stolpna, žepna ura; ura na uteži / sončna ura ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico; šahovska ura z dvema številčnicama in dvema samostojnima mehanizmoma za merjenje časa, ki ga igralca porabita za poteze; vodna ura nekdaj posoda za merjenje časa z višino vode, tekoče skozi majhno odprtino // navadno s prilastkom naprava za merjenje časa z določenim posebnim namenom: sprožiti uro; kontrolna ura ki zaradi kontrole zaznamuje čas posega v njen mehanizem; vreči kovanec v parkirno uro za merjenje časa parkiranja na prostoru, kjer je parkiranje časovno omejeno; ura peklenskega stroja; ura na (električnem) štedilniku s pripravo, ki ob določenem času vključi ali izključi električni tok 8. žarg. merilna naprava s številčnico, lestvico in kazalcem: montirati uro / ura za pritisk pare v kotlu manometer; meriti porabo vode z uro z vodnim števcem ● šalj. pohitite, ura bo noč kmalu bo noč; ekspr. takoj je vedel, koliko je ura kakšen je položaj, kako je v resnici; ekspr. ure so mu štete kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; mestni čuvaj je klical ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjal, koliko je ura; ekspr. naviti komu uro kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; otrok še ne pozna na uro še ne zna razbrati časa z ure; ekspr. dvanajsta ura jim bije skrajni čas je, da kaj storijo; huda ura neurje; ekspr. doma bo spet huda ura kričanje, prepiranje, pretepanje; nar. mrtvaška ura trdoglav, kukec; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; star. prišla je njena ura čas poroda; publ. policijska ura določen čas, zlasti ponoči, v katerem je gibanje in zbiranje prebivalstva na javnih prostorih prepovedano; policijska ura nekdaj določen čas, navadno ponoči, v katerem javne točilnice in zabavišča ne smejo biti odprta; ekspr. odbila mu je poslednja, zadnja ura umrl je; ekspr. poslednja, zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priznati kaj v svoji slabi uri v času večje popustljivosti, odkritosti; iron. pa še zlato uro, ali ne izraža posmehovanje pretiranim željam, zahtevam koga; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; vrteti se v smeri kazalcev na uri od leve proti desni; dela kot ura hitro, natančno; brez prekinitev; biti natančen kot ura zelo; drži se kot huda ura jezno; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ura zamujena ne vrne se nobena; preg. rana ura — zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi ◊ biol. biološka ura fiziološki mehanizem, ki uravnava ritmično pojavljanje določenih pojavov pri živih organizmih; elektr. programska ura s katero se naravna časovni potek programa; stikalna ura priprava za časovno določeno preklapljanje električnih tokokrogov; etn. peščena ura priprava za merjenje časa v obliki steklene posode, v kateri se droben pesek v določenem času sesuje, pretoči iz zgornjega dela skozi ozko grlo v spodnji del; fiz. atomska ura naprava za merjenje časa z nihajnim časom elektromagnetnega valovanja, ki ga oddaja curek atomov; digitalna ura ki kaže čas s številkami, ne kazalci; kilovatna ura delo, opravljeno v eni uri pri moči enega kilovata [kWh]; rad. radijska (šolska) ura radijska oddaja, namenjena šolskemu pouku; šol. govorilna ura čas, določen za učiteljeve razgovore s starši; neopravičena ura izostanek od učne ure, ki se ne da opravičiti; teh. ura nič čas izstrelitve vesoljske ladje, rakete ob koncu odštevanja ♪
  12.      uredítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od urediti: končati ureditev; ureditev gradiva; ureditev po abecedi / ureditev pričeske; ureditev okolice novih blokov bo veliko stala / ureditev cest, zemljišč / ureditev hudournika / prostorska, urbanistična ureditev naselja / ureditev dostopa, elektrike, vode / ureditev stanovanja na podstrešju / miroljubna ureditev spora / tehnična ureditev knjige ♦ jur. ureditev meje določitev nejasne ali sporne meje zemljišča v nepravdnem postopku 2. navadno s prilastkom kar je določeno s predpisi, pravili o tem, kakšno stanje, ravnanje je pravilno, obvezno: gospodarska, politična ureditev / sprememba ustavne ureditve / notranja ureditev je zadeva države same // kar je določeno z enotami, ki kaj sestavljajo, in odnosi med njimi: organizacijska, upravna ureditev / federativna, regionalna ureditev države 3. navadno s prilastkom kar je določeno z gospodarskimi, političnimi, pravnimi odnosi v družbeni skupnosti: patriarhalna, rodovna ureditev je razpadla / kapitalistična, socialistična družbena ureditev ♪
  13.      ustanovítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ustanoviti: ustanovitev društva; obletnica ustanovitve Mohorjeve družbe / ustanovitev prve proletarske brigade / ustanovitev pravnega razmerja ♪
  14.      utrínek  -nka m (ȋ) 1. zogleneli del stenja pri goreči sveči, petrolejki: odstranjevati utrinke; petrolejka, sveča gori z dolgim utrinkom 2. navadno manjši del goreče, žareče snovi: raketa se je razletela v nešteto utrinkov / veter je zanašal goreče utrinke na bližnje kozolce 3. navadno v zvezi zvezdni utrinek svetlobni pojav, ki nastane, ko iz vesolja prileti v ozračje majhno nebesno telo: meteor povzroči utrinek; opazovati, šteti zvezdne utrinke; teorija o zvezdnih utrinkih / gledali so, kako padajo utrinki meteorji; sijoči, bleščeči utrinki 4. ekspr., s prilastkom kratkotrajna pojavitev tega, kar izraža sobesedilo: to je bil zadnji utrinek njegove zavesti / utrinki jeze v očeh // kratkotrajen, močen izraz, pojav česa: miselni utrinki; to delo je enkraten utrinek pesnikovega duha; iskrivi utrinki hudomušnosti / zapisal je pomembnejše utrinke s potovanja doživetja 5. ekspr. krajše, zlasti priložnostno glasbeno, pripovedno delo: glasbeni utrinki za klavir; rad prebira utrinke s počitnic ♪
  15.      utrinjáč  -a m (á) priprava za prirezovanje zoglenelega dela stenja pri goreči sveči, petrolejki: ob svečnik je položil utrinjač ♪
  16.      utrínjati  -am nedov. (í) 1. odstranjevati ogorek: utrinjati trske / utrinjati gorečo svečo / utrinjati pepel s cigare otresati // ugašati: utrinjati petrolejke 2. knjiž., ekspr. govoriti, pripovedovati: utrinjati dovtipe, šale; take utrinja, da bi ga laže nosil, kot poslušal utrínjati se 1. navadno s prislovnim določilom nenadno, večkrat zasvetiti se, navadno premikajoč se: na nebu se utrinjajo zvezde / med grmovjem so se utrinjale kresnice / plameni so se utrinjali v noč // v presledkih za krajši čas večkrat postati viden, zaznaven: v daljavi se utrinjajo bliski; ekspr. med drevjem se utrinjajo čudne postave / ekspr. izpod brkov se mu utrinja posmeh 2. ekspr. odbijati iskrečo se svetlobo: rosne kaplje se utrinjajo v soncu / oči se jim utrinjajo od navdušenja 3. ekspr. padati, kapljati: po licih se ji utrinjajo solze / kaplje se utrinjajo z vej 4. ekspr. pojavljati se v zavesti: utrinjajo se mu različne misli; drug za drugim se mu utrinjajo pomisleki ● ekspr. pred očmi se mu utrinjajo prizori iz preteklosti spominja se jih; ekspr. vprašanje se jim vedno znova utrinja postavlja ♪
  17.      utrníti  in utŕniti -em, tudi utŕniti -em dov. (ȋ ŕ; ŕ) 1. odstraniti ogorek: utrniti trsko, poleno; utrniti stenj / utrniti gorečo svečo / utrniti cigaro / utrniti pepel s cigarete otresti // ugasniti: pozabil je utrniti petrolejko / nepreh. utrnila je še zadnja svetilka ∙ knjiž., ekspr. njegovo življenje je utrnila krogla povzročila njegovo smrt 2. star. otreti, obrisati: utrniti pot s čela; utrniti si solzo utrníti se in utŕniti se, tudi utŕniti se 1. navadno s prislovnim določilom nenadno zasvetiti se, navadno premikajoč se: na nebu se utrne zvezda / v travi se je utrnila kresnica / ekspr. v globini so se utrnile srebrne plavuti // ekspr. za krajši čas postati viden, zaznaven: v parku se je tu in tam utrnil zaljubljen par; izza drevesa se utrne temna postava / iz gozda so se utrnili prvi borci so začeli prihajati 2. ekspr. (hitro) oditi, oddaljiti se: utrnil se je od hiše in stekel proti kozolcu / komaj se je utrnil za ovinkom, že je počil strel izginil, se skril; utrniti se v temo 3. ekspr. pasti, kaniti: solza se utrne iz očesa / s stropa se je utrnila kaplja 4. ekspr. pojaviti se v zavesti: utrnila se mu je rešilna misel; nehote se mu je utrnilo nekaj pomislekov / morda se mi bo utrnila prava beseda; nič pametnega se mi ne utrne; brezoseb. utrnilo se mu je, da morda vse ni čisto res pomislil je ∙ ekspr. v njem se je utrnil dvom podvomil je utŕnjen -a -o: utrnjena sveča; luči so že utrnjene ♪
  18.      varšavjánka  -e ž (ȃ) 1. družabni ples v tričetrtinskem taktu, po izvoru iz Poljske: plesali so krakovjak in varšavjanko 2. mednarodna proletarska revolucionarna pesem s prvotnim refrenom: Naprej Varšava: zapeli so varšavjanko ♪
  19.      veríga  -e ž (í) 1. več med seboj zaporedno sklenjenih obročkastih elementov: delati, sestavljati verigo; dolga, železna veriga; veriga iz lesenih obročkov, regratovih stebel; člen verige // kovinska priprava iz več med seboj sklenjenih zlasti obročkastih elementov za privezovanje, povezovanje: veriga rožlja, žvenketa; povezati, privezati, speti kaj z verigo / spustiti psa z verige; pog. dati žival na verigo / pasja, vprežna veriga; sidrna veriga; varnostna veriga za vrata; zaviralna ali zavorna veriga; veriga za dvigala // mn. taka priprava, s katero se omejuje gibanje, svoboda koga: nadeti komu verige; strgati, zdrobiti verige; vkovati, ekspr. vtakniti koga v verige // priprava iz kovinskih elementov s sklenjenima koncema, ki prenaša vrtenje: namazati, očistiti verigo; natakniti verigo na kolo // večji okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu: kralj z bleščečo verigo / zlata rektorska veriga 2. kar je po obliki podobno tako sklenjenim elementom: modras ima verigo na hrbtu; ekspr. veriga dima 3. mn., ekspr., navadno s prilastkom kar omejuje svobodo, prostost koga: trgati družbene, politične verige; vezale so ga verige tradicije 4. kar sestavlja več med seboj na določen način povezanih oseb, razvrščenih druga za drugo ali druga ob drugi: ljudje so sklenili verigo in si začeli podajati opeko / sporočiti po verigi tako, da vsak sporoči naslednjemu; podajati si vedra v verigi tako, da vsak poda vedro naslednjemu // ekspr., z rodilnikom večja skupina tako razvrščenih oseb, stvari: dolga veriga ljudi je še čakala pred njim / postaviti okoli postojanke verigo straž 5. s prilastkom vrsta med seboj povezanih oseb, stvari, ki opravlja kako dejavnost: odkriti prekupčevalsko, tihotapsko verigo / veriga oddajnikov // vrsta med seboj nepretrgano na določen način povezanih ljudi: sorodstvena veriga; veriga prednikov, rodu 6. publ., s prilastkom med seboj zaporedno povezani členi, enote kake dejavnosti: položaj mlinarstva v agrikulturni verigi; izobraževalna veriga / človek je le člen v verigi vesoljnega življenja 7. ekspr., s prilastkom večja skupina sledečih si stvari, pojavov: miselna veriga; veriga dogodkov; veriga spominov / veriga strelov ● ekspr. držati občutke na verigi obvladovati jih; ekspr. imeti ljudi na verigi popolnoma v oblasti; ekspr. počuti se kot pes na verigi omejevanega ◊ anat. veriga ganglijev; avt. snežne verige splet verig za na avtomobilske gume za vožnjo po snegu; biol. prehranjevalna veriga prehranjevalna povezava med organizmi v življenjski združbi; ekon. reprodukcijska veriga; elektr. izolatorska veriga iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost; geogr. gorska veriga skupina gor, katerih vrhovi so razvrščeni v črti; kem. veriga atomov vrsta v molekuli med seboj zaporedno povezanih atomov; lingv. govorna veriga zaporedje besed z določenim medsebojnim odnosom pri govornem sporočanju; rad. kamerna veriga kamera, kamerni kabel, kontrola kamere in monitor; strojn. kalibrirana veriga ki ima enake člene; lamelna veriga pri kateri sestavljajo člene lamele in sorniki; teh. veriga iz členov sestavljen gonilni ali vlečni element; brezkončna veriga pri kateri sta konca speta; gonilna veriga ♪
  20.      vétrnik  -a m (ẹ̑) knjiž. 1. vetrolov: soba pri vetrniku 2. odprtina, luknja za zračenje; zračnik: narediti vetrnik v strehi ● knjiž. obleči vetrnik vetrovko; nar. z vetrnikom očistiti žito z vejalnikom ◊ muz. zaboj v orglah s stisnjenim zrakom, na katerem stojijo piščali, za vsak manual ali pedal najmanj ena; sapnica; teh. vetrovnik ♪
  21.      véverica  -e ž (ẹ́) gozdni glodavec temno rjave barve s košatim repom, ki živi na drevju: veverica muklja; veverica pleza, skače po drevju; pleza kot veverica ∙ ekspr. poglej, kakšna veverica je ljubka, živahna ženska ♦ zool. leteče veverice glodavci, ki imajo med sprednjimi in zadnjimi nogami razpeto jadralno mreno, Pteromyidae; siva veverica z velikimi ušesi in širokim repom z belo liso na koncu, po izvoru iz Severne Amerike, Sciurus carolinensis ♪
  22.      vhóden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vhod: kamnit vhodni obok; vhodna odprtina; vhodna vrata / vhodna kontrola ♦ elektr. vhodni niz podatkov; vhodni signal signal na vhodu električne, elektronske naprave; vhodna napetost napetost na vhodu električne naprave ♪
  23.      virusologíja  -e ž (ȋ) veda o virusih; virologija ♪
  24.      vladár  -ja m (á) kdor vlada: biti, postati vladar; postaviti koga za vladarja; mogočen vladar; oblast vladarja ∙ letni vladar v astrologiji planet, ki v letu med dvema zaporednima pomladanskima enakonočjema odločilno vpliva na razmere na Zemlji, zlasti vremenske; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi ♪
  25.      vnések  -ska m (ẹ̑) 1. kar se vnese v kaj: vneski v tabeli kažejo temperature v določenem obdobju; kontrolirati vneske 2. knjiž. kar se čemu (pozneje) doda: motiv o nezvestobi je v tej ljudski pesmi drugoten vnesek / nekateri vneski v romanu so moteči ♪

   313 338 363 388 413 438 463 488 513 538  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA