Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rok (7.401-7.425)


  1.      zév  -í ž (ẹ̑) 1. odprtina, ki nastane, če se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): zev nastane; v skalovju je široka zev / zev prepada; pren., ekspr. med njima je zazijala nepremostljiva zev ♦ alp. robna zev med snegom in skalovjem ob straneh snežišča; tekst. zev odprtina, ki nastane pri razmikanju osnovnih niti 2. teh. značilna stalna medsebojna oddaljenost med deloma, stenama kakega orodja, priprave: zev viličastega ključa; širina zevi ♪
  2.      zévati  -am nedov. (ẹ́) 1. biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): guba na krilu zeva; zaradi izsušitve lesa okna zevajo / ekspr. njegovi čevlji že zevajo imajo podplat odtrgan od zgornjega dela // biti razmeroma široko odprt: vrata nastežaj zevajo / rana zeva // ekspr., s prislovnim določilom biti kje z vidno odprtino, praznino: v mreži, ograji zeva luknja / na čelu mu zeva globoka rana ima globoko rano 2. ekspr., s prislovnim določilom biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pod njim je zevalo brezno; oder je nemo zeval v dvorano 3. ekspr. imeti odprta usta, kljun: mrliču so podvezali brado, da ne bi zeval; kokoš je zevala od vročine, žeje / mladič je zeval, dokler ga niso do sitega nakrmili odpiral kljun // zehati: že ves večer zeva; brezoseb. nocoj se otrokom ni nič zevalo zevajóč -a -e: požrešno zevajoč gobec zveri; zevajoča rana; v zidu zevajoča razpoka ♪
  3.      zévniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): okenski krili sta zevnili // razmeroma široko se odpreti: usta so zevnila 2. ekspr. odpreti usta, kljun: ko mladič zagleda mater, lačno zevne; zevniti od strahu // zazehati: dvakrat je zevnil in takoj zaspal ♪
  4.      zezljáti  -ám [tudi zǝz] nedov. (á ȃ) redko nepravilno izgovarjati glasove c, z, s ali z njimi zamenjavati č, ž, š; sesljati: otrok zezlja zezljáje: zezljaje govoriti zezljajóč -a -e: zezljajoč fant ♪
  5.      zganíti  in zgániti -em dov. (ȋ á) 1. z dajanjem, polaganjem enega dela česa čez drugega narediti, da to pride v položaj, ko ima manjšo površino: zganiti časopis, glasovnico; ruto je skrbno zganila; zganiti list tako, da se lahko vtakne v žep 2. narediti gib, premakniti: zganiti roko; veke so se zganile / telo se mu je zganilo v krču / zganiti z rameni skomigniti / zganiti ustnice v nasmeh nasmehniti se 3. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj, stanje: veslo zgane mirno gladino; veter zgane veje / sunkovito je zaprl vrata in zganil val zraka 4. ekspr. povzročiti, da kdo postane dejaven: bližajoča se nevarnost jih je zganila / trudila se je, da bi ga zganila iz otopelosti / sonce je zganilo žive stvari / zganiti komu možgane 5. knjiž. vznemiriti, razvneti: nič več ga ne zgane / ti ukrepi so zganili javno mnenje; pesn. zganiti srce ● ekspr. nikoli ne zgane jezika molči, nič ne reče; ekspr. zanj ne bo nihče zganil mezinca nihče mu ne bo pomagal; ekspr. znova je zganila s pletilkama začela plesti; ekspr. samo s prstom zgane, pa že vse dobi nič se mu ni treba truditi, prizadevati zganíti se in zgániti se 1. spremeniti položaj, stanje: sedel je in se ni zganil / otrok v njej se je zganil / gladina se je nenadoma zganila vzvalovila; ekspr. vlak se je znova zganil premaknil ∙ ekspr. nad poljem se je zganil veter začel pihati 2. ekspr. postati dejaven: strokovnjaki bi se morali že prej zganiti / ob nesreči se je zganila vsa dolina / spomini so se zganili 3. ekspr. iti stran, oditi: več dni se ni zganil od doma / zganil se je proti vratom 4. knjiž. prikazati se, pojaviti se: rahel smehljaj se mu je zganil na ustnicah / v duši se ji je zganilo že pozabljeno čustvo vzbudilo; v njem se zgane odpor, svarilo zgánjen -a -o: zganjen list; v gube zganjen prtič ♪
  6.      zgaráti  -ám tudi izgaráti -ám dov. (á ȃ) povzročiti, da se kdo z garanjem izčrpa, oslabi: gospodarji so zgarali delavce / gradnja hiše ga je zgarala / zgarati (si) roke / delo v rudniku mu je zgaralo moči zgaráti se tudi izgaráti se z garanjem se izčrpati, oslabiti: preveč delaš, se boš prehitro zgaral; zgarala se je za otroke; v tovarni se je zgaral; ekspr. zgarati se do smrti zgarán tudi izgarán -a -o: zgaran človek; ves zgaran se vrača z dela; suha in zgarana ženska; imeti zgarane roke; zgarana žival ♪
  7.      zgíb  -a m (ȋ) 1. glagolnik od zgibati2: prestrašiti se ob zgibu zavese; rahel zgib listja / pozdravil ga je z zgibom glave; z odločnim zgibom ramen je ponudbo odklonil 2. premik (dela) telesa iz enega položaja v drugega, zlasti kratkotrajen: narediti zgib z roko; rahel, sunkovit zgib; bolečine se ob vsakem zgibu povečajo / zgib mišic // tak premik, s katerim se kaj izraža: pazil je na najmanjši zgib na njenem obrazu 3. vzgib: pesniku manjka čustvenih zgibov / zgib razuma, srca 4. del telesa ob sklepu; pregib: namazati kožo ob zgibu; v zgibu ga boli / kolenski, komolčni zgib 5. mesto, kjer je kaj zganjeno, upognjeno: zravnati zgib; oster zgib; cev je na zgibu počila // knjiž. guba: poravnati zgibe na prtu / globoki zgibi na obrazu 6. strojn. naprava, ki prenaša vrtenje ene gredi na drugo, pri čemer se lahko nagib med gredema spreminja: mazati zgib z oljem / kardanski zgib priprava za prenos vrtilnega gibanja med gredema, ki tvorita topi kot ♪
  8.      zgíba  -e ž (ȋ) star. guba: na krilu so se ji naredile zgibe / prve zgibe na obrazu ◊ šport. prehod iz visenja z iztegnjenimi rokami na telovadnem orodju v visenje s skrčenimi rokami ♪
  9.      zgíbanje 1 -a s (ȋ) glagolnik od zgibati1: zgibanje perila / stroj za zgibanje / sestaviti škatlo z zgibanjem / zgibanje nog, rok ♪
  10.      zgíbati 1 -am in -ljem nedov. (ȋ) 1. z dajanjem, polaganjem enega dela česa čez drugega delati, da to pride v položaj, ko ima manjšo površino: mornarji so zgibali jadra; zgibati perilo, rjuhe ♦ teh. zgibati pločevino; tisk. zgibati potiskane pole pregibati jih tako, da nastane želeni format in ustrezno zaporedje strani // na tak način izdelovati: otroci so zgibali škatle iz lepenke; zgibati pisemske ovojnice 2. delati, povzročati, da kaj spreminja položaj, stanje: veter jim je zgibal krila / bil je napet in obraz so mu neprestano zgibale mišice 3. redko premikati, pregibati: zlomljene roke ne more več tako zgibati; ročica se ritmično zgiba / poslušal ga je in zgibal z glavo zmajeval zgíban -a -o: zgiban bankovec; zgibane pole ♪
  11.      zgibávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, da kaj spreminja položaj, stanje: veter ji zgibava široko krilo; zavese se rahlo zgibavajo / žitna polja so se zgibavala v vetru so valovila 2. premikati del telesa iz enega položaja v drugega: zgibavati noge, roke; telo plesalke se je začelo ognjevito zgibavati / zgibavati z glavo zmajevati; posmihal se mu je in zgibaval z rameni skomigal ♪
  12.      zgíbek  -bka m (ȋ) knjiž. 1. guba: srajce zlika brezhibno, brez vsakega zgibka / krilo ima spredaj tri zgibke / na čelu so se ji naredili prvi zgibki 2. gib, gibljaj: nehoten zgibek rok ♪
  13.      zgibljáj  stil. zgíbljaj -a m (ȃ; ȋ) zgib, gib, zlasti malo zaznaven, rahel: boječ zgibljaj z roko / na njenem obrazu je opazil presenečen zgibljaj / zgibljaj srca vzgib ♪
  14.      zgíbniti  -em dov. (í ȋ) 1. knjiž. migniti, zmigniti: bolnik je zgibnil z roko / nemočno zgibniti z rameni skomigniti 2. star. zganiti, zložiti: zgibniti časopis ♪
  15.      zglávje  -a s (ȃ) 1. mesto, prostor na ležišču, kjer je glava: bolnik je imel znožje višje od zglavja / posedeti ob babičinem zglavju 2. kar se da pod glavo, navadno blazina: zrahljati zglavje; položiti knjigo pod zglavje; mehko, nizko zglavje / zglavje si je naredil iz jopiča; podložiti si roke za zglavje ● knjiž. zglavje njive, vinograda zgornji del ♪
  16.      zglèd  zgléda m (ȅ ẹ́) 1. dejanje, ravnanje, po katerem se kdo ravna, ga posnema: sledili so njegovemu zgledu in sedli; vzgajati z dobrim zgledom / dati lep, slab zgled; pri vzgoji otrok ravna po zgledu svojih staršev / ekspr.: njegovo delo je bilo ljudem svetel zgled; dogodek naj bo vsem v svarilen zgled ∙ preg. besede mičejo, zgledi vlečejo govorjenje ima manjši vpliv, privlačnost kot dejanje 2. oseba, stvar z zelo izrazitimi, opaznimi lastnostmi, značilnostmi, po katerih (naj) se kdo ravna, jih posnema: oče mu je zgled / učitelji ga postavljajo vsem za zgled, redko v zgled 3. ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: zdravnik je bil zgled požrtvovalnega človeka; taka vožnja je zgled lahkomiselnosti; odnos med njimi je zgled prijateljstva 4. stvar, enota, po kateri se lahko neposredno pokaže, ponazori kak širši, splošnejši pojem: dokazati trditev ob zgledih; podkrepiti kaj z zgledi; nazoren, poučen, značilen zgled / povedati kaj za zgled ♦ lingv. samostalniki, ki se sklanjajo po zgledu kost // z rodilnikom stvar, enota kot pojavna oblika tega, kar splošneje izraža samostalnik: zgledi baročnega stavbarstva; zgled zajedavstva med živalmi; prim. izgled ♪
  17.      zgléden  -dna -o prid., zglédnejši (ẹ́ ẹ̄) ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti v taki meri, da je vreden zgledovanja, posnemanja: zgleden delavec / imeti zgleden red v stanovanju; zgledna strokovna raven; govoriti zgledno slovenščino; zgledno vedenje, znanje zglédno prisl.: zgledno opravljati svoje delo; zgledno živeti ♪
  18.      zgledováti se  -újem se nedov. (á ȗ) 1. delati, ravnati tako, kakor se vidi pri kom drugem: zgledovati se po bratu; pesnik se je zgledoval po impresionizmu; otrok se zgleduje pri starših 2. nar. zgražati se, spotikati se: če se boš tako oblekla, se bodo vsi zgledovali; ljudje so se zgledovali nad njegovo pijanostjo ● star. zgledovati se med seboj spogledovati se; star. še otroci se zgledujejo za njim, ko gre po cesti gledajo, pogledujejo ♪
  19.      zglòb  zglóba in zglôba m (ȍ ọ́, ó) 1. knjiž. gibljiv stik dveh ali več kosti; sklep: zglob mu je otekel; bolečine v zglobih 2. nestrok. členek, tečaj: lestev z zglobom / kardanski zglob kardanski zgib ♪
  20.      zgnêsti  zgnêtem dov., zgnêtel in zgnétel zgnêtla, stil. zgnèl zgnêla (é) 1. povzročiti, da se snovi v čem enakomerno porazdelijo: zgnesti glino, testo; zgnesti z rokami, s strojem / zgnesti moko z maslom in jajci; pren. pisatelj je v svoje delo zgnetel usode mnogo ljudi 2. z gnetenjem izoblikovati: zgnesti posodo iz gline; zgnesti maslo v kepo; pren. zgnesti novo podobo sveta 3. povzročiti, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru: ujetnike so zgnetli v barake; množica se je zgnetla okrog govornika / ekspr. na nebu so se zgnetli črni oblaki zgnêsti se s težavo se premikajoč v množici ljudi priti kam: zgnesti se na vlak, v avtobus; komaj so se zgnetli skozi vrata / vsi so se zgnetli k vhodu zgnetèn -êna -o: pravi kmet je, zgneten iz stare prsti; jezdili so zgneteni v gručo; okrog cerkve zgnetene hiše; zgnetena ilovica; zgnetena množica; zgneteno testo ∙ redko podajati snov v zgneteni obliki zgoščeni; ekspr. bil je majhne, zgnetene postave čokat, tršat ♪
  21.      zgódbica  -e ž (ọ̑) ekspr. manjšalnica od zgodba: pripovedovati zgodbice; zna veliko šaljivih, veselih zgodbic / pisec kratkih zgodbic za otroke ∙ ekspr. ona ve za vse njegove zgodbice ljubezenske dogodivščine ♪
  22.      zgóden  -dna -o prid., zgódnejši (ọ̄) 1. navadno v povedni rabi ki ima do določenega časa, roka dovolj, veliko časa: danes je zgoden; zgodna si za gledališče / zgodni potniki so že čakali na avtobus potniki, ki so bili zgodni 2. z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob začetku predvidenega časa ali (nekoliko) pred njim: zgoden izid knjige; zgoden prihod avtobusa / zgodna smrt; zgodno staranje; njeno upanje, veselje je preveč zgodno / zgodna setev; zgodno cvetenje češenj; danes imamo zgodno kosilo zgodaj kosimo; letos je sadje zgodno je zgodaj dozorelo, zgodaj zori / ekspr. danes bom zgoden bom zgodaj prišel (domov) 3. od začetka trajanja malo oddaljen: bil je še zgoden večer, ko so že odšli; zgodna jesen, pomlad; zgodno popoldne / prišel je v zgodnih (jutranjih) urah zgodaj zjutraj; ekspr. ura je še zgodna zgodaj je še / najzgodnejša mladost; zgodnejša leta življenja / pisateljevi zgodni romani 4. ki doraste, dozori v razmeroma kratkem času; zgodnji: zgodni krompir; pozne in zgodne sorte ♪
  23.      zgódnjebaróčen  -čna -o prid. (ọ̄-ọ̑) nanašajoč se na zgodnji barok: zgodnjebaročni slog / zgodnjebaročna opera ♪
  24.      zgódnji  -a -e prid. (ọ̄) 1. navadno z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob začetku predvidenega časa ali (nekoliko) pred njim: zgodnji izid knjige; zgodnji prihod avtobusa / zgodnja setev; navajen je na zgodnje vstajanje / zgodnje cvetenje; opažati zgodnje staranje / zgodnji sneg; zgodnja zima; zgodnje upanje, veselje // ki je, se pojavi ob začetku dneva, jutra: njegov zgodnji obisk nas je presenetil / zgodnje sonce 2. od začetka trajanja malo oddaljen: zgodnja jesen, pomlad; zgodnje popoldne / prišel je v zgodnjih (jutranjih) urah zgodaj zjutraj / zgodnji kapitalizem; zgodnji srednji vek prvo obdobje srednjega veka; zgodnja antika; zgodnja romantika; zgodnje krščanstvo / umetnikova zgodnja dela 3. ki doraste, dozori v razmeroma kratkem času: zgodnji krompir; pozne in zgodnje sorte sadja ◊ arheol. zgodnja bronasta doba; gozd. zgodnji les redkejša plast lesa v letnici; ped. zgodnje otroštvo doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v šolo; rel. zgodnja maša prva maša zgodaj zjutraj; um. zgodnji barok; zgodnja gotika ♪
  25.      zgodovínar  -ja m (ȋ) strokovnjak za zgodovino: biti bibliograf in zgodovinar / literarni, pravni, umetnostni zgodovinar / šola razpisuje delovno mesto zgodovinarja / žarg., šol. bil je najboljši zgodovinar v razredu ♪

   7.276 7.301 7.326 7.351 7.376 7.401 7.426 7.451 7.476 7.501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA