Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rok (7.276-7.300)


  1.      zatílje  -a s (ȋ) zadnji del glave in vratu: sonce mu je ožgalo zatilje; skleniti roke na zatilju; bolečine v zatilju // zatilnik: speti si lase na zatilju; teme, zatilje in tilnik / ta kača ima na zatilju temno liso ♪
  2.      zatílnik  -a [tudi u̯n] m (ȋ) zadnji del glave med tilnikom in temenom: držati roke na zatilniku; popraskati se po zatilniku ● star. zatilnik se mu je upognil od starosti tilnik ♪
  3.      zatípati  -am in -ljem dov. (ȋ ȋ) 1. zaznati s tipom: zatipal je nekaj mehkega; zatipati srčni utrip / zatipati s prsti, z roko 2. s tipanjem ugotoviti, najti: v podlogi obleke je zatipala denar; zatipal je kljuko in odprl vrata; v temi je končno le zatipal izhod / zatipa po žepih, iščoč vžigalice potipa 3. začeti tipati: odprl je omaro in zatipal po predalih; pren., ekspr. žarometi so zatipali po gozdu ♪
  4.      zatísniti  -em dov. (í ȋ) 1. s pritisnjenjem česa, stisnjenjem narediti kako odprtino v čem neprehodno: zatisniti komu usta z dlanjo; zatisnil si je nos zaradi smradu; s prsti si je zatisnil ušesa, da ne bi slišal poka / prišel je od zadaj in mu zatisnil oči z rokama zakril // navadno v zvezi z oči zapreti: zatisnil je oči, ker je hotel spati / zatisniti mrliču oči pokriti jih z vekami 2. nar. zategniti: vrv, ovito okoli rok, so mu zatisnili; zatisniti si kravato ● zatisniti oko, oči ekspr. vso noč ni mogel zatisniti očesa zaspati; ekspr. profesor včasih zatisne (eno) oko, če dijaki prepisujejo se naredi, kot da ne opazi; pri izdajanju dovoljenj je večkrat zatisnil oko spregledal kako pomanjkljivost; ekspr. za vedno je zatisnil oči umrl je; ekspr. zatisniti (si) oči pred resnico ne hoteti je spoznati, priznati; morali si bomo zatisniti pasove se odreči določenim dobrinam, ugodju zatísnjen -a -o: sedel je z zatisnjenimi očmi, ker se mu je bleščalo ♪
  5.      zatláčiti  -im, in zatlačíti in zatláčiti -im dov. (á ȃ; ȋ á ȃ) 1. s tlačenjem spraviti kaj za kaj: zatlačiti rjuho za žimnico / zatlačiti bluzo za hlače // s tlačenjem spraviti kaj kam sploh: zatlačiti vato v ušesa; ekspr. roke je zatlačil v žepe dal / redko v nahrbtnik je zatlačil še pulover in srajco stlačil 2. s tlačenjem zadelati, zapolniti: razpoke v čolnu so zatlačili s cunjami / z gazo zatlačiti krvavečo rano 3. ekspr. zapolniti, popolnoma napolniti: hodnik so zatlačili s pohištvom zatláčen -a -o: ceste so bile zatlačene z vojaki in vozovi; hlače je imel spodaj zatlačene v škornje ♪
  6.      zató  prisl. (ọ̑) I. 1. izraža vzrok dejanja, znan iz predhodnega besedila: tu raste trta in pridelujejo vino. Najbrž so ljudje zato tako dobre volje; imel je velika pooblastila, a zato še ne bi smel tako samovoljno odločati; upali so, da bo obnova hitro napredovala in da bo zato potrebna le kratkotrajna pomoč / termiti zelo hitro uničujejo les in so zato velika nadloga // izraža utemeljitev, vzrok dejanja, kot ga določa odvisni stavek: molčijo zato, ker se bojijo; vse to je vzdržal zato, ker je bil mlad; nista se smejala zato, ker bi se jima zdela stvar smešna, ampak zato, ker se nista mogla zresniti / zakaj si tako bled? To je zato, ker živim v mestu 2. izraža namen dejanja, znan iz predhodnega besedila: rad bi se srečal z dekletom in samo zato je šel v kino; ne morete jih videti. Škoda, prav zato sem prišel / ekspr. bi vas smel nekaj vprašati? Kar daj, (saj) zato smo pa tukaj // izraža namen dejanja, kot ga določa odvisni stavek: opombe so dodali zato, da bi bila knjiga bolj zanimiva; prišli so (zato), da bi mu pomagali / zakaj ste ga poslali v tujino? Zato, da bi se naučil jezikov 3. izraža ozir, zadržek, znan iz predhodnega besedila, ki ne vpliva na dejanje: nič hudega, če ta jed ni izdatna, je pa zato bolj zdrava / če ta teorija ni všeč strokovnjakom, je pa zato bolj sprejemljiva za politike; če prebere vse knjige, zato še ne bo pameten II. v vezniški rabi 1. v sklepalnem priredju za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja: bil je zelo lačen, zato so mu dali jesti; ne razumete jih, zato se jezite; grdo so ravnali z njimi, zato so se uprli / ne ve, kaj je ljubezen. Zato je trd in neusmiljen / elipt. sadje je lepo zrelo, zato tudi dobro 2. v protivnem priredju, navadno v zvezi zato pa za izražanje dopolnjevanja z nepričakovano trditvijo, nadomeščanja: mi smo že pozabili na to zadevo, zato pa se sosedje še vedno ukvarjajo z njo; ta proces ne bo kratkotrajen ne lahek, zato pa je zgodovinsko neizogiben; res je težko, zato pa še ni treba obupati / piše malo, zato pa dobro 3. v vzročnih odvisnih stavkih, v zvezi zato ker za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem stavku: to pismo je pomembno, zato ker avtor v njem opredeljuje svoj odnos do sveta; vodili so ga za roko, (zato) ker ni skoraj nič videl / elipt. zakaj je manjkal? Zato ker je bil bolan 4. v namernih odvisnih stavkih, v zvezi zato da za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka: sedel je, (zato) da bi se odpočil; položili so asfalt, zato da bi bila cesta trpežnejša / elipt. zakaj ste zaprli okno? Zato da ne bi bilo prepiha ● ekspr. zakaj se pa jezite? Zato ali Zato ker se izraža zavrnitev, nepripravljenost povedati vzrok; ekspr. kaj zato ali nič zato, če ni mlada izraža nepomembnost povedanega; ekspr. razreda nisem izdelal, pa kaj zato izraža omalovaževanje; ekspr. motor se je pokvaril, pa nič zato izraža neprizadetost; ekspr. uro sem izgubil. Nič zato izraža sprijaznjenje s čim; ekspr. tvoja mati je, pa tako govoriš z njo. Ravno zato ali Zato pa izraža ugovor, zavrnitev; ekspr. to ni drobiž, to so milijarde! Saj zato pa izraža podkrepitev trditve; sam.: odgovoril mu je samo z zato; na to vprašanje ni mogoče odgovoriti z enim samim zato nanj je mogočih več odgovorov; vsak zakaj ima svoj zato vsaka stvar ima svoj razlog ♪
  7.      zatòk  -óka m (ȍ ọ́) 1. knjiž. manjši, precej zaprt zaliv, rokav: s čolnom so se prepeljali čez zatok; ribe so se drstile v zatoku; zamočvirjen morski zatok 2. knjiž., redko zatočišče, pribežališče: koča visoko v hribih je bila njen zatok 3. zastar. doza, škatla: zatok za cigare ♪
  8.      zatožíti  in zatóžiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. sporočiti komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: zatožil ga je staršem, pri starših; zatožiti sošolca učitelju; zatožiti koga, da se pretepa // raba peša sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji; ovaditi: ovaduh ga je zatožil na policiji; nekdo ga je zatožil, da se druži s prevratniki 2. nepreh. tožeče, tarnajoče reči, spregovoriti: bolnik je zatožil: vroče je; boli, je tiho zatožil 3. zastar. obtožiti, obdolžiti: zatožiti koga hudodelstva / po krivem zatožiti ● redko zatožil je že precej denarja s tožbami zapravil zatožíti se in zatóžiti se redko stožiti se: zatožilo se mu je po domu zatóžen -a -o: otrok se je bal, da bo zatožen; zatožen hudodelstva; po krivem zatožen ♪
  9.      zatrepetáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) 1. stresti se od vznemirjenja ali mraza: otrok zatrepeta in zajoka; zatrepetati od groze, v strahu; zatrepetati po vsem telesu / roke, ustnice so mu zatrepetale / kozarec mu je zatrepetal v roki // ekspr. zamigljati, zamigetati: plamen sveče zatrepeta in ugasne; listje je rahlo zatrepetalo // ekspr., s prislovnim določilom migljajoč, migetajoč pojaviti se kje: sence so zatrepetale na stropu; v očeh so ji zatrepetale solze / smehljaj mu je zatrepetal na ustnicah je postal opazen, zaznaven 2. ekspr., v zvezi z za začutiti strah, skrb za koga ali kaj: zatrepetal je za sina; zatrepetali so za svoja življenja 3. ekspr. v kratkih časovnih presledkih se spremeniti v višini, jakosti; zatresti se: glas mu je zatrepetal od ganjenosti ♪
  10.      zatrésti  -trésem dov., zatrésite in zatresíte; nam. zatrést in zatrèst (ẹ́) narediti, povzročiti, da se kaj sunkovito, hitro premika, navadno sem in tja: zatresti drevo; veter je zatresel veje / izdihani zrak zatrese glasilki / ekspr.: eksplozija je zatresla šipe; tla je zatresel nov potres / zatresti z glavo, rameni // narediti, povzročiti, da se kaj v kratkih časovnih presledkih spreminja v višini, jakosti: jeza, jok mu zatrese glas ● publ. domačini so večkrat zatresli mrežo dali več golov zatrésti se 1. sunkovito, hitro se premakniti, navadno sem in tja: most se je zatresel; stopnice so se ob vsakem koraku zatresle; nenadoma so se zatresle šipe / ekspr. spet se je zatresla zemlja spet je bil potres; pren., ekspr. zatresli so se temelji starega reda // nehotno, hitro se premakniti, navadno sem in tja: brada se mu je zatresla; roka s skodelico se ji je zatresla 2. v kratkih časovnih presledkih se spremeniti v višini, jakosti: spregovoril je, ne da bi se mu glas zatresel ● pog., ekspr. hlače so se mu zatresle ustrašil se je, strah ga je postalo ♪
  11.      zatréti  -trèm tudi -tárem dov., zatrì zatríte; zatŕl (ẹ́ ȅ, á) 1. narediti, povzročiti, da kaj škodljivega na določenem mestu ali v celoti preneha obstajati: zatreti mrčes; zatreti plesen, plevel / zatreti nekatere otroške bolezni 2. narediti, povzročiti, da kdo ne more normalno, svobodno živeti, delovati: zatreti narod; gospodarsko, politično zatreti koga 3. z nenehnim oviranjem kakega dela, dejavnosti povzročiti, da kaj ne more več obstajati: zatreti osvobodilno gibanje, stavko; zatreti upor / kriminala ne morejo zatreti // narediti, povzročiti, da se kaj ne more uveljaviti: osvobodilnih teženj naroda niso mogli zatreti; zatreti otrokovo ustvarjalnost 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj ne more izraziti, pokazati: zatreti hrepenenje, ljubezen / zatrl je smehljaj ● krošnje visokih dreves so zatrle manjša drevesa jim onemogočile normalno rast; ekspr. kaj v kali, korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti zatŕt -a -o: zatrt človek; zatrta spolnost; zatrta čustva ∙ ekspr. v krvi, s krvjo zatrt upor z velikimi človeškimi žrtvami ♪
  12.      zatrmogláviti  -im dov. (á ȃ) ekspr. z besedami, dejanji pokazati trmoglavost, trmo: otrok je zatrmoglavil in začel jokati / zatrmoglavil je, da hči ne sme v kino ♪
  13.      zatrpéti  -ím dov., tudi zatŕpel; zatrpljèn (ẹ́ í) knjiž. začutiti hude telesne ali duševne bolečine, neugodje: ob vsakem udarcu je zatrpela z otrokom ● nar. severovzhodno odrasli marsikaj zatrpimo, za otroke je bolj hudo potrpimo, prenesemo ♪
  14.      zaújčkati  -am dov. (ȗ) s premikanjem lastnega telesa zagugati koga z namenom pokazati mu posebno naklonjenost: zaujčkati dojenčka, otroka / zaujčkati na rokah zaújčkati se ekspr. zagugati se, zazibati se: čoln se je nenadoma zaujčkal ♪
  15.      zaúpati  -am nedov. in dov. (ȗ) 1. biti prepričan o sposobnosti, voljnosti koga narediti, kar se pričakuje: šofer je izkušen, lahko mu zaupamo; zaupam vam, da boste stvar uredili / ekspr. zaupati rokam kirurga / zaupati v brata // biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: zaupam mu, da govori resnico; premalo si zaupamo; ekspr. slepo ji je zaupal, ona pa ga je prevarala / zaupati besedam koga 2. biti prepričan, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupati kakovosti izdelkov / zaupati svoji moči, spretnosti / zaupati svojim nogam / zaupati v razum, usodo 3. dov. povedati, sporočiti komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupati komu resnico, skrivnost; zaupati komu kaj po telefonu, v pismu; zaupala se ji je, da je noseča ∙ ekspr. zaupati papirju svoje misli zapisati jih (na papir) 4. dov., ekspr., z dajalnikom dati komu kaj v upanju, da bo stvar dobro opravljena: zaupati komu odgovorno funkcijo, nalogo; zaupati glavno vlogo znanemu igralcu / zaupati komu zastopstvo / zaupati komu ključe; zaupati komu tovor / zaupati komu kaj v hrambo, varstvo // narediti, da postane kaj predmet kake dejavnosti, v upanju, da bo izid dober, ugoden: zaupati avtomobil, tovor železnici / zaupati se gorskemu vodniku zaupajóč -a -e: zaupajoč drug drugemu, sta sodelovala; vase zaupajoč športnik zaúpan -a -o: zaupane skrivnosti ♪
  16.      zaúšnica  -e ž (ȗ) udarec, navadno s plosko roko po licu: zaušnica ga je zabolela; dobiti zaušnico; krepka zaušnica / dati, pog. primazati, pripeljati, prisoliti, pritisniti komu zaušnico // ekspr. kar povzroči komu razočaranje, neprijetnosti, navadno po krivici: dobiti moralno zaušnico / to je zaušnica njegovemu delu ♪
  17.      zavalíti  -ím dov., zaválil (ȋ í) 1. premakniti predmet po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi: zavaliti kamen, sod; zavaliti kaj po stopnicah, strmini // povzročiti, da kaj tako premikajoč se pride a) kam: zavaliti hlod k zidu; zavaliti skale v jamo b) od kod: zavaliti sod z voza 2. zagraditi, zapreti kaj s čim, zavaljenim na določeno mesto: zavaliti predor s kamenjem zavalíti se 1. premakniti se po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi: otrok se je zavalil po travi; kepe snega se zavalijo po strmini // tako premikajoč se priti a) kam: kamen se je zavalil v vodo b) od kod: zavaliti se z voza 2. ekspr., s prislovnim določilom nerodno, stežka leči, sesti: zavaliti se na posteljo, stol; zavalil se je v naslanjač / opotekel se je in se zavalil v sneg 3. hitro se začeti premikati v veliki količini: po sobi se zavali črn dim / grom se zavali čez pobočje 4. ekspr., navadno v zvezi z na izraža, da kaj neprijetnega začne prizadevati koga: vsa teža odločitve se je zavalila na njegova pleča; včasih se res preveč zavali na enega človeka zavaljèn -êna -o 1. deležnik od zavaliti: zavaljen hlod, sod; zavaljen prehod 2. ekspr. valjasto debel: zavaljen moški; biti zavaljen kot sod; zavaljeno telo / zavaljen obraz 3. ekspr. globok, nizek: zavaljen glas ♪
  18.      zaváljati  -am dov., tudi zavaljájte; tudi zavaljála (á) 1. z valjanjem pritisniti navzdol: seme je treba narahlo zagrebsti in potem zavaljati 2. premakniti kaj po podlagi, navadno sem in tja, tako, da se vrti okoli svoje vzdolžne osi: zavaljati otroka po odeji 3. slabš. z valjanjem pomečkati: obleko je že zavaljal in raztrgal zaváljati se slabš. z valjanjem se zamazati: deček se je zavaljal v luži zaváljan -a -o: ves zavaljan hodi okrog; od mnogih rok zavaljana knjiga ♪
  19.      zavarovánje  tudi zavárovanje -a s (ȃ; á) 1. glagolnik od zavarovati: zavarovanje glave s čelado / zavarovanje poti ob prepadu / zavarovanje domače industrije pred premočno tujo konkurenco / zavarovanje svojih koristi / odločiti se za zavarovanje hiše, živine 2. pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru: skleniti zavarovanje; trajanje zavarovanja / osebno, pomorsko, požarno zavarovanje; obvezno, pogodbeno, prostovoljno zavarovanje; življenjsko zavarovanje za izplačilo določene vsote ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja // pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna sredstva za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega, invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva: zapornikom ni priznano zavarovanje / socialno zavarovanje / invalidsko zavarovanje; pokojninsko zavarovanje socialno zavarovanje, s katerim si zavarovanec zagotovi pravico do pokojnine; starostno zavarovanje kmetov do 1983 ki daje ob določeni starosti kmečkim zavarovancem pravico do starostne pokojnine; zdravstveno zavarovanje za primer bolezni, nesreče pri delu, poklicne bolezni ter druge začasne nezmožnosti za delo ● pog. delati na socialnem zavarovanju na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja ◊ jur. kargo zavarovanje zavarovanje tovora za več nevarnosti; kasko zavarovanje zavarovanje prevoznega sredstva za več nevarnosti; zavarovanje posojila vrnitve posojila z zastavo ali s poroki; zavarovanje za doživetje pri katerem se izplača določena vsota, ko poteče pogodbena doba ali ko doseže zavarovanec določeno starost ♪
  20.      zavečáti  -ím dov., zavéči; zavéčal (á í) nar. 1. zakričati: jezno zaveči nanj / čuk je zateglo zavečal 2. (glasno) zajokati: otrok osramočen zaveči ♪
  21.      zavéjati  -am dov. (ẹ̑) nav. 3. os., star. zapihati: zavejal je veter / brezoseb. hladno je zavejalo skozi okno ● zastar. zavejati z roko po zraku zamahniti ♪
  22.      zavékati  -am dov., tudi zavekájte; tudi zavekála dov. (ẹ́) nar. (glasno) zajokati: v sobi zaveka otrok; ženska je obupano zavekala / ptič je zavekal ♪
  23.      záver  -vra m (á) nestrok. dinozaver: izumrli zaver / morski, netopirski zavri ♪
  24.      zavesláj  -a m (ȃ) 1. odriv vode z veslom: delati globoke, hitre zaveslaje; krmar določa število zaveslajev / ekspr. plavalec vdihava na vsak tretji zaveslaj rok 2. ekspr., v prislovni rabi izraža razdaljo med dvema takima odrivoma: podvodna čer je samo nekaj zaveslajev od svetilnika / naš veslač je za zaveslaj ob kolajno ♪
  25.      zavesláti  -ám dov. (á ȃ) 1. začeti veslati: sedel je v čoln in zaveslal // veslajoč se premakniti: zaveslati iz sredine toka, proti bregu // veslajoč priti: zaveslati v cilj, pristanišče // z veslom pognati plovilo: otrok je lahko le nekajkrat zaveslal / malo smo zaveslali po zalivu 2. ekspr. krileč z rokami, držeč jih od sebe, iti, stopiti: pijanec je zaveslal proti stolu 3. ekspr. narediti dolg, nesunkovit gib: zaveslati z roko po zraku ● ekspr. v pogovoru zaveslati nazaj na prvo temo se usmeriti, vrniti; ekspr. podjetje je zaveslalo v gospodarske težave je zašlo, prišlo ♪

   7.151 7.176 7.201 7.226 7.251 7.276 7.301 7.326 7.351 7.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA