Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rok (3.576-3.600)



  1.      omávžati  -am dov. () 1. pog. zdrgniti, nadrgniti, navadno s snegom: vrgli so ga v sneg in ga omavžali 2. nar. odstraniti ščetine, ogoliti: omavžati prašiča ● pog., ekspr. omavžati otroke umiti; pog., ekspr. pri kartanju so ga dobro omavžali povzročili, da je potrošil, izdal veliko denarja
  2.      omejeváti  -újem nedov.) 1. določati, označevati mejo česa: črta omejuje igrišče / ta oznaka omejuje rabo besede na določeno področje // določati razsežnost, obliko česa: pokrajino omejujejo visoka gorovja / skalnata stena omejuje jezero od vzhoda; redko obzidje omejuje mesto od predmestja deli, ločuje 2. delati, povzročati, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta zavora omejuje hitrost / ekspr. omejevati izdatke na minimum 3. določati, predpisovati najvišjo ali najnižjo mejo česa: časovno omejevati govornike / omejevati vpis v šole / omejevati navzdol, navzgor 4. delati, povzročati, da je kaj manjše a) glede na količino, število: zaradi slabe prodaje omejujejo proizvodnjo / omejevati pitje alkohola / omejevati nesreče pri delu; omejevati rojstva b) glede na možni razpon: te lastnosti omejujejo uporabnost aparata; dana določila omejujejo njegovo vlogo c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejevati poplave / omejevati komu delovanje // preprečevati širjenje kakega pojava: omejevati požar, upor 5. delati, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoje zanimanje omejuje na letalstvo / to omejuje razpravo na redke strokovnjake; omejevati se na bistveno 6. delati, povzročati, da kdo nima česa v polni meri: omejevati svobodo / omejevati moč koga / pri tem te nihče ne ovira in ne omejuje omejeváti se publ. kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: jaz se od tega stališča omejujem omejujóč -a -e: omejujoča določila omejeván -a -o: omejevan v razvoju
  3.      omencáti  -ám [mǝn] dov.) pomencati: omencala je predpasnik; omencati si oči ∙ omencal si je premražene roke zmencalagr. omencati proso ometi
  4.      ométati 4 -am nedov. (ẹ̑) zastar. zanikovati, ne priznavati: te resnice ni mogoče z ničimer ometati; ometali so njegove trditve; ometati veljavnost oporoke
  5.      omláhniti  -em dov.) star. postati mlahav: roke in noge so bolniku omlahnile / v brezdelju jim je duh omlahnil ● zastar. pazi, da ti načrt ne omlahne se ne izjalovi
  6.      omléden  -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) nav. ekspr. 1. brezokusen, neokusen: brez začimb je jed omledna // zelo, neprijetno sladek: omledna pijača / omleden okus 2. čustven, a vsebinsko prazen: omledne pesmice za otroke; omledno vzdihovanje / omleden pesnik omlédno prisl.: omledno govoriti
  7.      omogóčati  -am nedov. (ọ́) delati, povzročati, da je kaj mogoče: ugodni podnebni pogoji so omogočali trajno naselitev; omogočati delovanje, gibanje, kontrolo, rast; omogočati otrokom šolanje / omogočati pogoje za delo
  8.      omogočeváti  -újem nedov.) star. omogočati: lega ob morju je omogočevala trgovanje s sosednjimi deželami; omogočevati otrokom šolanje
  9.      omréžje  -a s (ẹ̑) 1. s prilastkom poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem področju: električno, vodovodno omrežje; železniško omrežje je gosto / omrežje prekopov / okvara na telefonskem omrežju / z oslabljenim pomenom izboljšati cestno omrežje cesteelektr. razdelilno omrežje za razdelitev električne energije odjemalcem; ptt krajevno telefonsko omrežje ki povezuje s centralo telefonske priključke v določenem kraju; medkrajevno telefonsko in telegrafsko omrežje 2. s prilastkom objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem področju: računalniško, trgovsko, zdravstveno omrežje / omrežje šol // redko med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo kako dejavnost; mreža: organizirati obveščevalno omrežje / omrežje sodelavcev 3. knjiž. (kovana okenska) mreža: omrežje na oknih banke, zapora / okensko omrežje 4. knjiž., redko, navadno s prilastkom kar je po obliki podobno mreži; mreža: omrežje žilic na roki
  10.      omrtvéti  -ím dov. (ẹ́ í) postati neobčutljiv, brezčuten: roke in noge so mu omrtvele; po injekciji so mu omrtvele mišice na obrazu; sedel je nepremično, kakor da je omrtvel / omrtveti od strahu // ekspr. postati manj dejaven, manj delaven: v zadnjih letih je popolnoma omrtvel omrtvèl in omrtvél -éla -o: omrtveli deli telesa
  11.      omrtvíčiti  -im dov.) 1. narediti kaj neobčutljivo, brezčutno: mraz ji je omrtvičil noge; z udarcem mu je omrtvičil roko ♦ med. umetno povzročiti neobčutljivost posameznih organov 2. knjiž. povzročiti zmanjšanje dejavnosti, delavnosti: razmere so ga omrtvičile / beda je omrtvičila njegovo življenje; omrtvičiti voljo // ekspr. zelo zavreti, otežiti: snežni zameti so omrtvičili promet; omrtvičiti osvobodilno gibanje omrtvíčen -a -o: omrtvičen del telesa; bil je ves omrtvičen od strahu
  12.      omŕzniti  -em dov.) knjiž. 1. nekoliko zmrzniti, navadno na površini; namrzniti: v tem mrazu so mu ušesa omrznila / tla so malo omrznila 2. postati hladen, mrzel; ohladiti se: zajtrk je omrznil; spij kavo, da ne omrzne; pren. po tem dogodku ji je srce omrznilo ● ekspr. človek mora med ljudi, sicer omrzne postane nedružaben, samotarski; ekspr. omrznilo mu je stati tam praznih rok postalo zoprno, neprijetno omŕznjen -a -o: omrznjen krompir; omrznjene noge; prim. omrzel
  13.      òn  ôna -o stil.zaim., ed. m. njêga, njêmu, njêga, njêm, njím, enklitično rod., tož. ga, daj. mu, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nj oziroma -enj [ǝnj], če se predlog končuje na soglasnik; ž. njé, njéj tudi njèj tudi njì, njó, njéj tudi njèj tudi njì, njó, enklitično rod. je, daj. ji, tož. jo, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -njo; s. kakor m., le tož. ôno stil. onó tudi njêga; mn. m. ôni stil. oní, njìh, njìm, njìh in njé, njìh, njími, enklitično rod., tož. jih, daj. jim, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nje; ž. ône stil. oné dalje kakor m.; s. ôna stil. oná dalje kakor m.; dv. m. ônadva tudi onádva stil. ôna, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh stil. njú, njíma tudi njíma dvéma, njíju tudi njìh tudi njìh dvá stil. njú, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh tudi njíma tudi njíma dvéma, njíma tudi njíma dvéma, enklitično rod., tož. ju in jih, daj. jima, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nju; ž. ônidve stil. onédve dalje kakor m., le tož. njíju tudi njìh tudi njìh dvé stil. njú; s. kakor ž. ( ó) 1. izraža osebo ali stvar, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: tudi on se boji; voznik je v bolnici, onidve pa sta nepoškodovani; vendar ima prav on in ne ti; nihče ni tako močen kakor on; ekspr.: čakaj, on ti bo že pokazal; kdo drug, če ne ona; elipt.: kdo je to rekel? Ona; on pa poštenjak, kje neki; on da bi to storil / pog., iron. ne mara zanj, pozna on take prijatelje / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: ona in brat se dobro razumeta; oni trije so mrtvi; ona, edinka, sme delati vse, kar hoče b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: del njega samega; njemu verjameš; stori to njim na ljubo; kaj to njej mar; vprašaj njega, on vse ve; ekspr. še njega je treba / nič se ga ne boj; ne poznam ga; koliko jih je; jih res ne poznaš; knjiž. hranil je zaupano mu skrivnost; včeraj sem jo srečal / pog. ga malo briga, če drugi stradajo c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez njega bomo težko uspeli; pametnejša je od njiju; med njimi ni izdajalcev; raba narašča za njih se nihče ne zmeni zanje / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: skrbno pazite nanj; odšel je ponjo // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: ni ga doma; sanja se ji; zebe jih; z njim je drugače njegov položaj je drugačen; z njima gre navzdol / knjiž. kaj mu je storiti mora storiti 2. v dajalniku, navadno v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: roka mu drhti; lice se ji je zjasnilo; mati jima je hudo zbolela; bil jim je kakor oče / star.: slava njega spominu njegovemu; mladina, izročena njih varstvu njihovemu 3. v mnnožini moškega spola, nekdaj, spoštljivo izraža osebo ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: pa kaj njim to pravim, prečastiti, oni imajo svoje skrbi; gospa, ali so oni pozabili torbico ● pog. on ima v hiši prvo besedo mož; pog. ona ga čaka pred gostilno žena; iron. kaj se repenči tole onó ta človek; star. njega dni je bilo vse drugače v nekdanjih časih; prim. ga, jih, jo
  14.      oné  zaim. neskl., mest., or. ed. m. in s. tudi oném (ẹ̄) ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati: aro mi je dal one, tisti mešetar; ali si res bil pri onem, pri padarju; glejte, manjka vam one — navdušenje / kam pridemo, če bo že vsak one ukazoval; zadnjič je bil spet pri svoji one / v prislovni rabi one, kaj praviš, na koga meri / v povedni rabi v glavi se mi one ... megli; prim. onega
  15.      onegá  zaim. neskl. (á) nav. slabš., s širokim pomenskim obsegom izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati: saj veš, kaj je rekel onega; takale onega, pa se nosi kot grofična; tole onega nas že ne bo učilo / to niso onega, pošteni ljudje / ali imate zdravilo za onega, za drisko / v povedni rabi kaj se boš onega, cmerila; prim. one
  16.      onegáviti  -im nedov.) ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža dejanje, ki je znano, a se noče, ne more imenovati: ves dan nekaj onegavi okoli hiše; gospodinja že onegavi po kuhinji; kaj se boš onegavil, kar z menoj pojdi; z avtom se onegavi okrog; zalotili so ga, da se onegavi z drugimi ženskami / kje pa tako dolgo onegavi je, se mudi, zadržuje; zaradi tega se ne bom onegavil se jezil, razburjal, prepiral
  17.      onesnážiti  -im dov.) narediti kaj nečisto, umazano, navadno zdravju škodljivo: onesnažiti vodo, zrak; reke se onesnažijo z odplakami; pri delu si je onesnažil roke umazal onesnážen -a -o: onesnažen zrak; onesnažena živila
  18.      onogavíčiti  -im dov.) ekspr. obuti nogavice: onogavičiti otroka onogavíčen -a -o: onogavičena noga ∙ ekspr. v panj se vračajo onogavičene čebele obložene po nožicah s cvetnim prahom
  19.      ontologíja  -e ž () filoz. filozofska disciplina, ki obravnava osnovo, vzroke in najsplošnejše lastnosti stvarnosti: gnoseologija in ontologija / eleatska, idealistična, materialistična ontologija // s prilastkom načela, ki obravnavajo osnovo, vzroke in najsplošnejše lastnosti česa: ontologija sveta / ontologija duha, volje
  20.      oparína  -e ž (í) med. poškodba kože, tkiva zaradi vroče tekočine, pare: dobiti oparine / oparina na roki
  21.      opáriti  -im dov.) 1. poškodovati kožo, tkivo z vročo tekočino, paro: opariti otroka pri kopanju; opariti se po roki; opariti se z juho, kropom, oljem 2. poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: slana je oparila cvetje, listje ● star. opariti kruh popariti opárjen -a -o: oparjena roka; od slane oparjene šipkove jagode
  22.      opásati  opášem dov. () 1. dati, namestiti komu pas: obleči in opasati otroka; počakaj, še opasati se moram // narediti, da je kaj nameščeno okrog pasu: opasati jermen / opasati meč, sabljo; opasal si je oselnik in šel kosit; opasati si predpasnik 2. knjiž. obdati, obkrožiti: mesto so opasali z bodečo žico opásan -a -o: v sobo je stopil opasan z belim predpasnikom; tempelj je v notranjščini opasan z zlatom ima proge, črte iz zlata; opasana je bila s svilenim trakom
  23.      opásica  in opasíca -e ž (; í) knjiž. (vojaški) pas: oficir s široko opasico in bereto // pas sploh: platnena, volnena opasica
  24.      opásje  -a s () knjiž. predel ob pasu telesa: bolečine v opasju / obleka s širokimi rokavi in ozkim opasjem
  25.      opasováti  -újem nedov.) 1. dajati, nameščati komu pas: opasovati otroka; oblačil in opasoval se je kar med tekom // delati, da je kaj nameščeno okrog pasu: opasovati meč; opasovati si predpasnik 2. knjiž. obdajati, obkrožati: okope so opasovali z žičnimi ovirami / hišo opasuje lesen hodnik; hribovje v polkrogu opasuje ravnino

   3.451 3.476 3.501 3.526 3.551 3.576 3.601 3.626 3.651 3.676  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA