Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Roj (376-400)


  1.      četvérček  -čka m (ẹ̑) 1. nav. mn. vsak od štirih pri enem porodu rojenih otrok: rodila je četverčke 2. hiša s štirimi popolnoma ločenimi stanovanji: zidati dvojčke in četverčke ♪
  2.      četvórček  -čka m (ọ̑) 1. nav. mn. vsak od štirih pri enem porodu rojenih otrok: trojčki in četvorčki 2. hiša s štirimi popolnoma ločenimi stanovanji: stanuje v četvorčku ◊ filat. štiri znamke, iztrgane iz pole v obliki pravokotnika; min. skupina štirih kristalov iste rudnine ♪
  3.      četvórka  -e ž (ọ̑) 1. skupina štirih oseb: jurišne četvorke; bili so neločljiva četvorka pri igri // v ruskem okolju četverovprega: hitre trojke in četvorke 2. francoski družabni ples iz petih figur, ki jih plešeta po dva nasproti si stoječa para: napovedati, plesati četvorko ♪
  4.      čevljárnica  -e ž (ȃ) star. čevljarska delavnica: čevljarnica in krojačnica ♪
  5.      čevljárstvo  -a s (ȃ) obrt za izdelovanje ali popravljanje obutve: pomen šivalnega stroja za čevljarstvo / preživljal se je s čevljarstvom z opravljanjem čevljarskega poklica // podjetje, delavnica za to obrt: modno čevljarstvo ♪
  6.      čezróbnik  -a m (ọ̑) teh. tipka na pisalnem stroju, ki omogoča tipkanje čez določen rob ♪
  7.      čímža  -e ž (ȋ) 1. kem. raztopina kovinskih soli, ki kemično veže barvila na vlakna: pred barvanjem namočiti blago v čimži 2. usnj. raztopina encimov, v kateri se mehčajo kože pred strojenjem ♪
  8.      čímžati  -am nedov. (ȋ) teh. močiti, namakati v čimži: pred barvanjem je treba vlakna čimžati / čimžati kože pred strojenjem ♪
  9.      čípka  -e ž (ȋ) nav. mn. luknjičast okrasni izdelek iz sukanca: izdelovati čipke; obrobiti prt s čipkami; bluza z belimi čipkami; klekljane, kvačkane, strojne, šivane čipke; pren. sončni žarki tko čipke na steni ♦ obrt. bruseljska čipka šivana ali klekljana čipka iz zelo tankega sukanca in z bogatimi, baročnimi vzorci; idrijska čipka klekljana čipka z značilnim vijugastim trakastim vzorcem ♪
  10.      čistílec  -lca [lc in u̯c] m (ȋ) 1. delavec, ki čisti: čistilec čevljev, oken; čistilec kanalov, vagonov / livarna išče več ročnih čistilcev odlitkov / čistilec nafte 2. stroj ali priprava za čiščenje: čistiti ceste z avtomobilskim čistilcem; gumijasti čistilec za šipe ♪
  11.      čistílen  -lna -o prid. (ȋ) namenjen za čiščenje: čistilna krema za obraz; čistilno sredstvo / čistilni stroj; urediti čistilne naprave za tovarniške odplake ◊ bot. čistilna krhlika trnat grm v živih mejah z majhnimi cveti in strupenimi plodovi, Rhamnus cathartica; strojn. čistilni boben boben za čiščenje kovinskih izdelkov ♪
  12.      čistílnica  -e ž (ȋ) 1. podjetje ali delavnica za čiščenje oblek: odnesti obleko v čistilnico; kemična čistilnica // obrat za čiščenje v tovarni: livarska čistilnica; čistilnica bombaža / čistilnica nafte, sladkorja rafinerija 2. stroj za čiščenje žita: imajo čistilnico in slamoreznico ♪
  13.      čistílnik  -a m (ȋ) stroj ali naprava za odstranjevanje primesi: čistilnik za žito, za med / voditi plin skozi čistilnik ♦ avt. naprava za čiščenje olja pri avtomobilskem motorju; oljni filter ♪
  14.      človéček  -čka m (ẹ̑) 1. manjšalnica od človek: pravkar rojeni človeček / ekspr. okrogel, zalit človeček s sijočimi lici 2. iron. nepomemben človek: takile človečki ne morejo zavreti našega prizadevanja; nevedni in smešni človečki ♪
  15.      člôvek  -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče ● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje ♪
  16.      čolníček  -čka [u̯n] m (ȋ) 1. manjšalnica od čoln(ič): privezati čolniček; lahek čolniček 2. manjša priprava pri šivalnem stroju za vnašanje spodnje niti skozi zanko zgornje niti: stroj z okroglim čolničkom ♦ tekst. priprava na statvah za vnašanje votka med osnovne niti 3. čolničasta skodelica za omako: čolniček dišeče omake ♪
  17.      čreslén  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na čreslo: čreslena kopel / čresleno strojenje ♪
  18.      čresleníca  tudi čreslénica -e ž (í; ẹ̑) usnj. raztopina čreslovine z dodatki, ki se uporablja za strojenje: namakati kože v čreslenici ♪
  19.      črêslo  tudi čréslo -a s (é; ẹ́) 1. posušeno smrekovo ali hrastovo lubje: kupoval je čreslo in hlode; hrastovo, smrekovo čreslo 2. usnj. zdrobljeno smrekovo, hrastovo lubje ali želod, ki se uporablja za strojenje: posipati s čreslom; strojen s čreslom ♪
  20.      črêslov  tudi čréslov -a -o prid. (é; ẹ́) nanašajoč se na čreslo: čreslovo strojilo ♦ bot. čreslov cvet sluzasta gliva, ki tvori rumene krpaste prevleke po čreslu, Fuligo varians; kem. čreslova kislina organska kislina, ki se tvori med strojenjem ♪
  21.      čreslovína  -e ž (í) organska snov trpkega okusa, ki se uporablja zlasti za strojenje: pridobivati čreslovino ♪
  22.      črkóvnica  -e ž (ọ̑) 1. škatla s črkami, iz katerih otrok sestavlja besede; stavnica: dobil je igrače in črkovnico 2. del pisalnega stroja s tipkami ♪
  23.      črnílec  -lca [u̯c] m (ȋ) 1. nekdaj obrtnik, ki črni, barva usnje: strojarji, barvarji in črnilci 2. bot. grmičasto razrasla rastlina s cveti v gostih klasih, Melampyrum: njivski črnilec ♪
  24.      črpálka  -e ž (ȃ) priprava za sesanje ali potiskanje tekočin, plinov: črpalka črpa, deluje; vodna črpalka na električni pogon; črpalka za gorivo / motorna, ročna črpalka ♦ strojn. batna črpalka; vakuumska, zračna črpalka // navadno v zvezi z bencinski stavba s črpalnimi napravami za oskrbovanje z gorivi in mazivi: pripeljal je na bencinsko črpalko / pog. v počitnicah je delal na črpalki ♪
  25.      čúden  -dna -o prid. (ū ȗ) 1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna // ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati 2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka 3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme ● ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima presenetljive, nenavadne misli, načrte čúdno prislov od čuden: nikar me ne glej tako čudno; čudno se je smehljal vase; čudno ga je spreletelo; pesn. čudno dober, lep, tih / čudno sta se morala pogledati, ko sta se srečala v zaporu presenečeno, začudeno // v povedni rabi izraža presenetljivost, nenavadnost česa: prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; elipt. čudno, da ni zmagal; sam.: ali je kaj čudnega, če ti ne verjame; nekaj čudnega je bilo v njenem smehu ♪

   251 276 301 326 351 376 401 426 451 476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA