Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Rog (3553) 
- róg -a stil. -á m, daj., mest. ed. rôgu in rógu; mn. rogóvi stil. rógi, tož. mn. rogóve stil. rogé stil. róge, mest. mn. tudi rogéh, or. mn. tudi rogmí; im., tož. dv. rogóva tudi rogá stil. róga; tož. mn. v prislovni predložni zvezi tudi róge (ọ̑) 1. roževinast ali koščen izrastek na glavi nekaterih živali: žival ima, odvrže rogove; kozel je nastavljal rogove in se pripravljal na trk; krava ga je sunila z rogom; gamsov, volovski rog; poln, votel rog;
raven, zavit rog; konica roga; čevlji so trdi kakor rog; bila je tema kakor v rogu zelo; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo / bik ga je nabodel, nasadil na rogove // ta izrastek ali temu podobna priprava kot posoda: napolniti rog z medico / pivski rog; rog za smodnik; kip boginje z rogom izobilja s sadjem in cvetjem napolnjenim rogom kot simbolom izobilja, bogastva // temu podobna zvočna signalna priprava: rog doni, ekspr. poje; trobiti na rog, v rog; zamolkel glas roga / pastir si je naredil rog iz lubja / slišati rog glas roga / bojni rog; lovski rog; poštni rog nekdaj priprava, s katero voznik poštne kočije naznani prihod pošte // kar je temu podobno sploh: rogova polmeseca / zastar. peči rogove rogljiče; ekspr. himalajski rogovi zelo koničasti vrhovi; ekspr. peljati kolo za rogove za balanco 2. muz. trobilo s srednje ležečim tonskim obsegom: igrati rog / angleški rog; krilni rog krilovka; lovski rog nekdaj kovinski glasbeni instrument s krožno zavito cevjo brez ventilov ● ekspr. na čelu ima rog od udarca buško; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; ekspr. žena mu je nasadila, nataknila roge imela je spolni odnos,
spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. polž pokaže roge tipalnice; ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; publ. afriški rog Somalija in del Etiopije; nar. koruzni rogi storži; rog kopita roževina ◊ anat. rog sivine vsak od štirih podaljšanih delov sivine; navt. rog za meglo priprava, s katero daje jadrnica v megli zvočne signale ♪
- rogáč -a m (á) 1. hrošč, katerega samec ima čeljusti razvite v velike klešče: rogač leze po listju; dražiti rogača s slamico 2. ekspr. žival z velikimi rogovi, navadno srnjak: ustrelil je triletnega rogača 3. evfem. hudič: sam rogač ji pomaga; črn kot rogač / tristo rogačev / za moža ima pravega rogača / naj me rogač vzame, če ni res; vse je šlo k rogaču 4. nar. po obrezovanju preostali del mladike z dvema do tremi očesi; kratki reznik: poganjki iz rogača / obrezati trto na rogač ● slabš. pomilovati rogača prevaranega (zakonskega) moža ♪
- rogáča -e ž (á) ekspr. žival z rogovi, navadno koza: pasti rogačo ♪
- rogáčast -a -o prid. (á) ekspr. rogat: rogačasta žival / kot kletvica hudič rogačasti ♪
- rogáček -čka m (á) manjšalnica od rogač: rogaček ga je uščipnil / na jasi se pase rogaček / sam rogaček mu pomaga ♪
- rogáčka -e ž (ȃ) ekspr. žival z rogovi, navadno koza: deček je sam skrbel za rogačko ♪
- rogačkáti -ám nedov. (á ȃ) nar. dolenjsko koracati, capljati: otrok rogačka za materjo ♪
- róganje -a s (ọ̄) glagolnik od rogati se: s tem dejanjem se je izpostavil brezsrčnemu roganju / v njenem glasu je bilo roganje / tako ravnanje je roganje samemu sebi ♪
- rógar -ja m (ọ̑) nav. mn., zool. sesalci, ki imajo dva zakrnela in dva razvita prsta ter votle rogove; govedo ♪
- rogáški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Rogatec ali Rogaško Slatino: rogaški grad / rogaški vrelci / rogaška slatina; sam.: pog. prosim dva deci rogaške dva decilitra rogaške slatine ♪
- rogàt -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima rogove: rogate živali / čreda rogate živine goved / kot kletvica tristo rogatih hudičev // ki ima velike rogove: rogat vol ● knjiž. rogati mož prevarani (zakonski) mož; ekspr. rogata gora gora z zelo koničastimi vrhovi; preg. nevesta bogata je rada rogata bogata nevesta je navadno oblastna, prevzetna ◊ bot. rogata vijolica samorasla ali vrtna rastlina z velikimi cveti, ki imajo spodnji list podaljšan v ostrogo, Viola cornuta; sam.: evfem. zapisal se je rogatemu hudiču / kot kletvica tristo rogatih ♪
- rogátec -tca m (ȃ) 1. ekspr. žival z rogovi: lov na rogatca; hlev je premajhen za dvajset rogatcev 2. evfem. hudič: mislil je, da mu je rogatec za petami; hudoben je kot sam rogatec / peklenski rogatec ♪
- rógati se -am se nedov. (ọ̄) zelo očitno, grobo izražati negativen, odklonilen odnos do koga, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami: rogata se drug drugemu; ti si pa res junak, se mu je rogal; zaničljivo se rogati; ekspr. rogati se komu v brk, v obraz predrzno, nesramno / rogala se je njegovemu vprašanju // ekspr. imeti negativen, odklonilen odnos do česa: zdaj se rogam graji in hvali; s takim ravnanjem se roga svojim obljubam ● knjiž. to dejanje se roga zdravemu razumu ni premišljeno, razsodno rogáje se: odvrnil se je od njih, rogaje se njihovim napakam rogajóč se -a -e: srepo je gledala v rogajočega se človeka; rogajoče se besede ♪
- rogatín -a m (ȋ) knjiž. 1. oblasten, prevzeten človek: poročila se je z vaškim rogatinom / bogatin rogatin 2. prevarani (zakonski) mož: tolažiti rogatina ♪
- rôgelj -glja m (ó) 1. vsak od delov vil ali vilam podobne priprave, s katerim se nabada: vile imajo en rogelj odlomljen; roglji kopače; vilice s štirimi roglji // nav. ekspr. vsak od štrlečih delov česa: oblak je zakril rogelj luninega srpa; ovratnik s trdimi roglji / zvezda s petimi roglji kraki 2. redko rog, zlasti gamsov, srnjakov: gams z lepimi roglji / nož, nasajen na srnjakov rogelj 3. nar. ogel (tekstilnega izdelka): rogelj plenice / imeti denar zavezan v roglju rute ● nar. koroško kazati roglje kazati osle; ekspr. gorski roglji zelo koničasti vrhovi;
star. klobuk na tri roglje trirogeljnik ◊ bot. rogelj del pernato deljenega lista; muz. roglja glasbenih vilic; navt. rogelj del jadra, kjer se stikata dva njegova robova; teh. rogelj vsak od delov veznega elementa ♪
- rogín -a m (ȋ) knjiž. žival z velikimi rogovi, navadno vol: napreči rogina / ustreliti lepega rogina jelena, srnjaka ♪
- róglja in rôglja -e ž (ọ̑; ō) 1. redko rogelj: odlomiti rogljo pri vilah 2. nar. vrh tanjšega debla z vejama, prisekanima v obliki črke V, ki se uporablja za sušenje krme: sušiti deteljo na rogljah 3. mn., nar. belokranjsko senene vile: nakladati seno z rogljami ♪
- rogljáč -a m (á) nar. vzhodno orodje z rogljema za obdelovanje vinograda: kopati z rogljačem ♪
- rôgljast -a -o prid. (ó) 1. ki ima roglje: rogljasto orodje / ekspr. rogljasta gora 2. podoben roglju: rogljast izrastek ♪
- rogljàt -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima roglje: rastlina z rogljatimi plodovi / rogljato pokrivalo / ekspr. vrhovi gor so bili ostri, rogljati ∙ zastar. peljati se po rogljati poti kamniti, grudasti ♪
- rogljìč -íča m (ȉ í) 1. pecivo iz kvašenega testa, podkvaste oblike: jesti rogljič; žemlje in rogljiči / mlečni rogljič // pecivo podkvaste oblike, navadno iz piškotnega testa in z nadevom: peči rogljiče / orehovi, smetanovi rogljiči ∙ pesn. zlati rogljič na nebu lunin srp 2. manjšalnica od rogelj: rogljiči vilic ♪
- rogljíčar -ja m (ȋ) agr. boljši krompir domačih in tujih sort z belim ali rumenim mesom ter rogljičasto obliko gomoljev; kifeljčar: kopati, saditi rogljičar ♪
- rogljíčast -a -o prid. (í) podoben rogljiču: rogljičasti gomolji / rogljičasta oblika ♪
- rogljíček -čka m (ȋ) manjšalnica od rogljič: žemlje in rogljički / oblikovati rogljičke; orehovi, sirovi rogljički / rogljički pri vilicah / redko znamki ne sme manjkati noben rogljiček zobec ∙ knjiž., redko v roki sta držala vsak svoj rogljiček sladoleda kornet ♦ obrt. koničasta prvina navadno ob robu klekljane, kvačkane čipke ♪
- rogljíčenje -a s (ȋ) glagolnik od rogljičiti: stroj za rogljičenje / rogljičenje delov predala ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226 
