Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rod (1.526-1.550)


  1.      izdajálec  -lca [u̯c] m (ȃ) 1. kdor sporoča nasprotniku, sovražniku, kar ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: kaznovati, odkriti izdajalca; ta človek je izdajalec in denunciant / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec 2. nav. ekspr. kdor do kakih vrednot nima odnosa, kakršen je v navadi: izdajalec prijateljstva / izdajalec domovine, naroda 3. zastar. izdajatelj: izdajalec časnika ♪
  2.      izdajálka  -e [u̯k] ž (ȃ) 1. ženska, ki sporoča nasprotniku, sovražniku, kar ve ali ji je zaupano, z namenom škodovati komu: kaznovati, odkriti izdajalko 2. nav. ekspr. ženska, ki do kakih vrednot nima odnosa, kakršen je v navadi: izdajalka domovine, naroda ♪
  3.      izdájati  -am nedov. (ȃ) 1. sporočati nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: kmalu so ugotovili, kdo izdaja; izdajati partizane, sovaščane / izdajati načrte, uradne skrivnosti // nav. ekspr. pripovedovati, sporočati sploh: izdajal je, kar ne bi bilo treba / izdajati čustva, misli 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: njegove besede so izdajale bistrega duha; to pohištvo izdaja dober okus / glas ga je izdajal, da je razburjen 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: izdajati prijatelje / izdajati domovino, narod // nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: noge, živci ga izdajajo; vid ga izdaja / moči ga izdajajo, zato ne more opraviti vsega dela sam 4. delati, povzročati, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: izdajati časopis, knjige / izdajati študije v tisku / izdajati gramofonske plošče 5. fin. dajati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdajati bankovce, denar; izdajati obveznice ljudskega posojila / izdajati znamke 6. s širokim pomenskim obsegom delati, da dobi kaj uradno veljavo: izdajati odločbe, predpise, zakone / izdajati diplome, spričevala; izdajati potrdila 7. delati, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdajati blago iz skladišča; ob teh urah se izdajajo redni obroki hrane / priporočena pisma izdajajo pri tretjem okencu 8. trošiti, porabljati: za obleko preveč izdaja izdájati se nav. ekspr., v zvezi z za z besedami, ravnanjem kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni: izdaja se za zdravnika; izdaja se za boljšega, kot je; ženska izdaja tega otroka za svojega ♪
  4.      izdájstvo  -a s (ȃ) izdajalsko dejanje: obsoditi koga zaradi izdajstva; narodno izdajstvo; izdajstvo domovine ♪
  5.      izdátek  -tka m (ȃ) nav. mn. vsota denarja, ki se izda, porabi: ne more kriti vseh izdatkov; povrnili so mu samo dejanske izdatke; povprečni mesečni izdatki za hrano; prejemki in izdatki / zmanjšati izdatke za reprezentanco ♦ ekon. izdatki stroški v zvezi s prodanim blagom, opravljenimi storitvami, ki že vplivajo na finančni izid delovne organizacije; proračunski izdatki; tekoči izdatki; fin. funkcionalni izdatki za opravljanje nalog, zaradi katerih je ustanova ustanovljena ♪
  6.      izdáti 1 -dám dov., 2. mn. izdáste in izdáte; izdál (á) 1. sporočiti nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: okupator ga je zaprl, ker ga je nekdo izdal; čeprav so ga mučili, ni izdal; izdati partizane / izdati javko; izdati načrt, uradno skrivnost / publ. izdati načela neodvisnosti prekršiti // nav. ekspr. povedati, sporočiti sploh: svojega imena ne izdam; izdal je svojega prijatelja, da rad pije; lahko vam izdam, da sem govoril s predsednikom / izdati čustva, misli, skrivnost; niti z eno kretnjo se ni izdal 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: kolobarji pod očmi so ga izdali, da je neprespan; rdečica jo je izdala, da ji je nerodno 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: s tem ravnanjem so izdali tovarištvo / izdati domovino, narod // nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: vid ga je izdal; živci so ga izdali; ne zmore dolge poti, ker ga noge hitro izdajo / moči so ga izdale 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: založba je izdala precej znanstvenih publikacij; izdati časopis, knjigo / izdati pesmi v almanahu; izdati slovar v petih delih / izdati skripta; nove prospekte so izdali v treh jezikih / izdati novo gramofonsko ploščo / kot del naslovne strani, kolofona izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti 5. fin. dati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdati bankovce, denar; izdati obveznice ljudskega posojila / izdati znamke 6. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da dobi kaj uradno veljavo: izdati dovoljenje, odločbo, zakon / izdati diplomo, spričevalo; izdati potrdilo / izdati račun v triplikatu / publ. izdati prepoved prepovedati ♦ jur. izdati sodbo; izdati tiralico za kom 7. napraviti, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdati blago iz skladišča / izdati zdravila na recept 8. potrošiti, porabiti: za hišo je izdal že veliko denarja; za hrano izda skoraj vso plačo ∙ ekspr. vsak dinar trikrat obrne, preden ga izda veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen izdáti se nav. ekspr., v zvezi z za z besedami, ravnanjem (po)kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni: izdati se za študenta, zdravnika; fanta je izdala za svojega sorodnika / redko na misel mu je prišlo, da bi ga izdal za svojega očeta imenoval, navedel izdán -a -o: imeti potrdilo za izdani denar; izdani partizani; odlok je bil izdan leta 1970; izdana javka; izkaznica je bila izdana v Ljubljani na ime XY; zdravila, izdana na recept; po smrti izdani spomini ♪
  7.      izdélati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. dati čemu dokončno obliko, podobo: obleka je skoraj narejena, le še izdelati jo je treba / članek je treba še izdelati / publ.: jasno izdelati svoja stališča; umetnik je izdelal svojo tehniko 2. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: izdelati načrt, pravilnik / film je izdelalo domače podjetje / izdelati čevlje, pohištvo, stroje; industrijsko, strojno izdelati; izdelati iz gline; izdelati si orodje / izdelati po meri; izdelati v enem kosu / publ.: banka je izdelala potrdilo v več izvodih sestavila, izdala; o tem problemu avtor ni izdelal posebne teorije ∙ zastar. pesnik je izdelal mnogo lepih pesmi napisal, spesnil ♦ lov. pes izdela sled pride po sledi do divjadi 3. uspešno končati šolanje, študij: vsi učenci so izdelali; razred je izdelal z dobrim uspehom / izdelati pri izpitu / pri zgodovini ni izdelal ni bil ocenjen pozitivno izdélan -a -o 1. deležnik od izdelati: lepo izdelan predmet; načrt še ni izdelan; ročno izdelana preproga; izdelan iz kovine 2. publ. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: imeti izdelan nazor, pogled na svet; pesnik je stopil v javnost kot izdelana osebnost; prim. zdelati ♪
  8.      izdeláva  -e ž (ȃ) glagolnik od izdelati ali izdelovati: izdelava obleke / izdelava članka, slike; dokončna, podrobna izdelava / izdelava analiz, načrtov / poceniti izdelavo; solidna izdelava; izdelava barv, strojev; jeklo za izdelavo vzmeti; prostor za izdelavo / industrijska, ročna, serijska izdelava // v rodilniku, s prilastkom način, kako je kaj izdelano: predmet predpisane oblike in izdelave; pohištvo standardne izdelave / avtomobil domače izdelave proizvodnje ♪
  9.      izdeloválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor kaj izdeluje: izdelovalec copat, glavnikov, orodja ♪
  10.      izdelováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati čemu dokončno obliko, podobo: krojač že izdeluje obleko; kipar izdeluje še zadnje podrobnosti; igralec vlogo še izdeluje 2. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočati nastajanje česa: izdelovati čevlje, stroje, zdravila; industrijsko, serijsko izdelovati; izdelovati si orodje / publ. čebele izdelujejo vosek delajo / izdelovati analize, načrte ∙ zastar. izdelovati pravde sestavljati, pisati // pridobivati, napravljati: gumi izdelujemo iz kavčuka 3. biti uspešen pri šolanju, študiju: ni med prvimi v razredu, izdeluje pa; učenec dobro, slabo izdeluje; prim. zdelovati ♪
  11.      izgín  -a m (ȋ) raba narašča izginitev, izginjenje: nenaden izgin tega človeka jih je presenetil / izgin naroda ♪
  12.      izginótje  tudi zginótje -a s (ọ̑) knjiž. izginitev, izginjenje: prijateljevo izginotje ga je pretreslo; nenadno, skrivnostno izginotje / izginotje letala / vprašanje obstoja ali izginotja naroda ♪
  13.      izgúba  tudi zgúba -e ž (ȗ) 1. primanjkljaj izkupička glede na stroške ali prodajne cene glede na nakupno: izguba se je zmanjšala; podjetje ima pri proizvodnji novega artikla izgubo; bilanca izkazuje izgubo; sredstva za kritje izgube / prodajati v izgubo; ekspr. hišo je prodal v čisto izgubo; pri reji živine je bil na izgubi je imel izgubo; pog. so v izgubi, pa vendar dajejo plače; delati, poslovati z izgubo // škoda, ki izvira iz česa: zaradi slabo izrabljenih strojev ima tovarna izgubo; milijon izgube 2. glagolnik od izgubiti: a) prijaviti izgubo dokumentov b) izguba staršev jo je močno prizadela / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi c) izguba las; izguba imetja / izguba kalcija pri vretju mleka č) izguba barve; izguba časti d) izguba roke; izguba sluha, vida; izguba spomina / izguba krvi e) izguba časa / izguba pravic / izguba čina 3. kar je izgubljeno: izgube obdelovalnih površin zaradi zazidave; energijske, toplotne izgube / sovražnik je imel velike izgube; publ. oceniti vojne izgube v ljudeh in materialu 4. ekspr., v povedni rabi izraža nepomembnost, nekoristnost česa: delo, poštenost, ljubezen — vse to je bilo po njegovem mnenju izguba; televizija je sama izguba / tvoje govorjenje je le izguba časa ● pog., ekspr. ne poznate ga, samo izgubo imam z njim neprijetnosti, težave; publ. četa je izšla iz boja brez izgub vsi so ostali živi; iti v izgubo marsikaj je šlo v izgubo se je izgubilo; se ni koristno porabilo; pri kuhanju gredo vitamini v izgubo se uničijo; ekspr. nalival je tako previdno, da ni šla niti kapljica v izgubo se ni razlila ◊ agr. klavna izguba izguba teže živali pri zakolu; ekon. planska izguba predvidena s planom; elektr. dielektrične izgube v toploto spremenjena energija v dielektriku; lingv. izguba dvojine; šah. izguba figure, partije; prim. zguba ♪
  14.      izgubíti  -ím tudi zgubíti -ím dov., izgúbil tudi zgúbil (ȋ í) 1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: izgubiti denarnico, dokumente, uro; rokopis se je izgubil / ekspr. pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu; pren., ekspr. izgubil sem ključ do njenega srca 2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti: izgubiti brata, svojce v vojni; že v mladosti je izgubil starše so mu umrli / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav / knjiž. z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah izgubili smo našo dobro mamo 3. s širokim pomenskim obsegom postati revnejši, siromašnejši a) za kako stvar: izgubiti dlako, lase; izgubiti imetje; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne / zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov b) za kako lastnost: izgubiti barvo, lesk, vonj; izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost; jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus; igra je izgubila privlačnost, neprav. na privlačnosti / izgubiti pogum, veselje do dela; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen; sonce je že izgubilo moč c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubiti nogo, roko; izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel; izgubiti sposobnost orientacije / publ.: izgubiti oči, vid oslepeti; izgubiti sluh oglušeti; izgubiti zavest omedleti; izgubiti življenje v prometni nesreči umreti č) za kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubiti čas s čakanjem; s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico; izgubiti oblast / izgubiti čin // s prislovom postati manj vreden, manj popoln: nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila // ne biti več deležen kakega stanja: izgubiti mir, prostost, svobodo 4. z oslabljenim pomenom z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt. izgubil si! Pet litrov boš plačal izgubil si stavo 5. redko imeti izgubo, škodo: pri prodaji je izgubil dva milijona dinarjev ● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; ekspr. kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš zakaj ne odgovoriš; žarg. učenec je izgubil leto ni izdelal (v šoli); ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. popolnoma ga je izgubil iz spomina se ga ne more spomniti; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti; publ. izgubiti skrb za delavce izpred oči ne skrbeti zanje, pozabiti nanje; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi ◊ šport. izgubiti plošček, žogo dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu izgubíti se tudi zgubíti se 1. priti v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubiti se v gozdu, temi; sam bi se v neznanem mestu izgubil / izgubil se je otrok, star pet let; pren. nekaj časa je sledil misli, potem se je pa izgubil // nav. ekspr., s prislovnim določilom ne moči priti do ustrezne rešitve zaradi čezmernega, pretiranega ukvarjanja s čim: avtor se je izgubil v obsežnem gradivu; izgubiti se v malenkostih, podrobnostih 2. ekspr. začeti živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: sin se je čisto izgubil; zdaj je že tako trden in značajen, da se ne bo izgubil / za fanta se ni treba bati, da bi se izgubil v življenju 3. s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati a) neviden: avtomobil se je izgubil za ovinkom; možje so se izgubili med drevjem; pren. osnovna misel referata se je v množici podatkov izgubila b) neslišen: njegov klic se je izgubil v daljavi / koraki so se izgubili v noč // knjiž. preiti v kaj drugega: breg se je polagoma izgubil v ravnino; govorjenje se je izgubilo v banalnost 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno oditi: gostje so se drug za drugim izgubili; kmalu po vojni se je izgubil iz naših krajev; izgubil se je pri zadnjih vratih; izgubil se je brez sledu / kot ukaz: izgubi se; da se mi pri priči izgubiš 5. prenehati biti, obstajati: spomin nanj se je kmalu izgubil // z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji so se izgubili 6. redko izgubiti zavest, omedleti: bolnik se je za kratek čas zavedel, potem se je pa spet izgubil ● ekspr. le malokdo se izgubi v naše kraje pride; ekspr. v očetovi obleki se je kar izgubil bila mu je preširoka, prevelika; ekspr. izgubiti se v spominih intenzivno premišljati o njih izgubívši tudi zgubívši zastar.: izgubivši bitko, so se umaknili izgubljèn tudi zgubljèn -êna -o 1. deležnik od izgubiti: izgubljen čas; izgubljen denar; kakor izgubljen je taval po mestu / zadela ga je izgubljena krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena / izgubljena vera ∙ ekspr. če nas zanese v tok, smo izgubljeni se ne bomo rešili; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno ♦ rel. izgubljeni raj; izgubljeni sin 2. ekspr. ki ne ve, kako (se) ravnati: brez nje je (čisto) izgubljen / gledal je za njo z izgubljenim pogledom; prisl.: izgubljeno se smejati; sam.: po prijateljevi smrti se čuti izgubljenega ♪
  15.      izhájati  -am nedov. (ȃ) 1. pojavljati se v tiskani obliki: časopis izhaja redno, vsak dan, zjutraj; zbirka je začela izhajati pred vojno / revija izhaja mesečno, periodično, kot štirinajstdnevnik // biti objavljan: njegove pesmi so izhajale v Zvonu / roman izhaja v nadaljevanjih 2. imeti osnovo, izhodišče: ta literatura izhaja iz tradicije / načelo, da oblast izhaja iz ljudstva // izvirati: te napake izhajajo iz njegove lenobe / izhaja iz učiteljske družine, iz kmečkega rodu; od tod izhaja njegovo ime je / tekmovalka izhaja iz dunajske drsalne šole je 3. publ. pri delu, ustvarjanju upoštevati določena izhodišča: v svoji razpravi izhaja iz že znanih dejstev / prav je, da pri ocenjevanju izhajamo iz celote; izhajati iz načela rentabilnosti 4. nav. 3. os., publ. biti jasno viden, kazati se: iz objavljenih podatkov izhaja, da se je proizvodnja povečala / iz navedenih dejstev izhaja nujnost povezave posameznih področij 5. knjiž., redko prihajati iz česa: loj izhaja ob lasu na kožno površino / plin je začel silovito izhajati; pren. njegova čustva izhajajo iz globine duše 6. zastar. vzhajati: sonce izhaja izhajajóč -a -e: izhajajoč iz načela enakopravnosti, so zahtevali svoje pravice; periodično izhajajoča publikacija; prim. shajati ♪
  16.      izhòd  -óda m (ȍ ọ̑) 1. kraj, prostor, kjer se da iz česa priti: braniti, zastražiti izhod; spremiti goste do izhoda; množica gre, se pomika proti izhodu; počakati pred izhodom; zavarovan izhod; izhod iz kleti / glavni, stranski izhod; zasilni izhod ♦ anat. medenični izhod skozi katerega pride plod ob porodu; elektr. izhod del električne naprave, kjer se odvzema napetost, moč; izhod (elektronskega) računalnika 2. zapustitev kraja, prostora: onemogočiti, preprečiti izhod; prepovedati gojencem izhod; pog. vedno več je bilo izhodov med delovnim časom / prost izhod 3. možnost za uspešen konec, razplet česa: to je zdaj edini izhod; iz te situacije ni izhoda; iskati izhod iz krize; za nas ni drugega izhoda, kot da se borimo; položaj je brez izhoda 4. zastar. vzhod: na izhodu se že svetlika / prepotoval je deželo od izhoda do zahoda 5. zastar. izlet: izhodi v gore ● ekspr. kmalu mu je postalo jasno, da iz hiše ni izhoda da ne more oditi; ta država ima izhod na morje manjši del njenega ozemlja je ob morju; žarg. vsako nedeljo ima izhod dovoljenje za zapustitev kraja, prostora, ki je določen za bivanje, zlasti v vojašnicah in vzgojnih ustanovah ♪
  17.      izíd  -a m (ȋ) 1. dejstvo, da je tiskano delo dano v prodajo: napovedati izid knjige / čas, kraj izida / ob izidu knjige so priredili tiskovno konferenco; roman je bil že pred izidom razprodan 2. navadno s prilastkom kar predstavlja posledico kakega dejanja, poteka: napeto čakati (na) izid tekmovanja; neodločen izid dvoboja; srečen izid bolezni; izid glasovanja, volitev / prometna nesreča s smrtnim izidom / v športni prilogi so bili objavljeni najboljši izidi sezone; izid zadnjega kola rezultati; redko usoden izid vojne konec 3. redko izhod, rešitev: to je zdaj edino mogoč izid; izid iz krize ♪
  18.      izigrávati  -am nedov. (ȃ) 1. s prikritimi, zvijačnimi dejanji škodovati: stranke izigravajo volivce; izigravati upnike; v službi ga izigravajo / izigravati en narod proti drugemu / izigravati socialna nasprotja izrabljati; pren. izigravati revolucijo, socializem 2. skušati dosegati prepovedan cilj, ne da bi bil pri tem zakon formalno kršen: izigravati določbe, predpise; izigravati pogodbo / publ. izigravati načela neodvisnosti 3. igr. dajati, polagati določene karte, ko je igralec na vrsti: izigrava samo taroke ♪
  19.      izíti  -ídem dov., izšèl izšlà izšlò tudi izšló (í) 1. pojaviti se v tiskani obliki: delo je izšlo pri Cankarjevi založbi; učbeniki izidejo še pred začetkom leta / v čast svetovnega prvenstva so izšle tri znamke / žarg., tisk. jutri izidemo na osmih straneh časopis bo imel, obsegal osem strani // biti objavljen: najboljše pesmi so izšle v almanahu; recenzija filma je izšla v dnevniku 2. imeti osnovo, izhodišče: ti umetniki so izšli iz impresionizma / iz te družine je izšlo precej izobražencev; vse življenje je posvetil narodu, iz katerega je izšel / iz njegove šole je izšlo veliko dobrih igralcev / publ. iniciativa za to naj bi izšla od gospodarskih organizacij iniciativo naj bi dale gospodarske organizacije 3. zastar. iti ven, oditi: obrnil se je proti durim in izšel; namignil mu je, naj izide 4. zastar. vziti: luna, sonce izide ● publ. iz boja so izšli živi v boju so ostali živi; publ. iz borbe je izšel kot zmagovalec je zmagal; publ. partizanska vojska je izšla iz ofenzive moralno in organizacijsko močnejša je postala moralno in organizacijsko močnejša izíti se 1. mat. končati se brez ostanka: deljenje se izide / račun se je izšel brez ostanka 2. s prislovnim določilom izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: stvar se je dobro izšla; vse se je po sreči izšlo; brezoseb. izšlo se je, kakor je hotel izšèl -šlà -ò: lani izšle knjige; poročilo o izšlih delih ♪
  20.      izjáviti  -im dov. (á ȃ) javno izraziti svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: predstavnik vlade je izjavil, da bodo vprašanje narodne manjšine čimprej rešili; izjaviti kaj pod prisego, pred pričami / izjavil je, da ni kriv ∙ šalj. hči je odločno izjavila, da gre na ples rekla, povedala // javno izraziti svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izjavil je, da bo tudi on sodeloval; pred pričami je izjavil, da bo to storil / publ.: večina se je izjavila za združitev podjetij izrekla; izjaviti se zoper deklaracijo izreči se / publ. pri glasovanju se je izjavil za Slovenca se je izrekel ♪
  21.      izjéma  -e ž (ẹ̑) 1. kar se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim: to pravilo ima eno samo izjemo; upoštevati je treba tudi izjeme / naučiti se slovnična pravila in izjeme / ekspr. povsod se najdejo izjeme / večjih izjem med temi delavci ni / v povedni rabi: dvojčki so v tej rodbini izjema; kraj je miren, ta hrup je le izjema 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža a) popolnost, neizjemnost česa: njegove pesmi so brez izjeme take, da se lahko objavijo / brez izjeme morate ostati tu b) podkrepitev trditve: prišli so vsi, brez izjeme; vselej, brez izjeme, ga uboga 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z z razen: z izjemo dveh dvoran je bilo vse zasedeno; časopis izhaja vsak dan z izjemo sobote; sadje dobro uspeva z izjemo poznih sort / z majhnimi izjemami so vsi enaki ● ekspr. on hoče biti vedno izjema hoče biti drugačen kot drugi; hoče, da je odnos do njega drugačen kot do drugih; on dela izjeme njegov odnos ni do vseh enak; strank ob tem času ne sprejemamo, a za vas bomo naredili izjemo vas bomo sprejeli; ekspr. vedno je kaka častna izjema kdo, ki je boljši od drugih; učenci so na splošno slabi, je pa nekaj izjem nekateri niso slabi; preg. izjema potrjuje pravilo potrjuje smiselnost njegovega obstoja ♪
  22.      izkáznica  -e ž (ȃ) potrdilo v obliki kartončka, knjižice o članstvu ali usposobljenosti, pravicah kake osebe: ali imate pri sebi izkaznico; izdati izkaznico; pokazati izkaznico; ponarejena izkaznica / članska, študentska izkaznica; osebna izkaznica ki dokazuje istovetnost osebe; vozniška izkaznica vozniško dovoljenje; zdravstvena izkaznica zdravstvena knjižica; izkaznica Rdečega križa; izkaznica na ime XY / preklicati izgubljeno izkaznico; vstop dovoljen samo z izkaznico; pren., publ. poglejmo osebno izkaznico tega najnovejšega dirkalnega avtomobila // bon, nakaznica: živilska izkaznica; prodaja blaga na izkaznice ♪
  23.      izklícati  -klíčem dov., izklícala in izklicála (í ȋ) 1. napovedati udeležencem dražbe ceno stvari, ki se prodajajo: izklicevalec je izklical vse, kar je bilo na dražbi / posestvo so izklicali za zelo nizko ceno prodali 2. glasno imenovati: izklicati številko dobitka / druge so klicali za dopust, njegovega imena pa niso nikoli izklicali 3. nekdaj javno prebrati, razglasiti, navadno mestne, občinske uredbe: občinski sluga je na trgu izklical uradna oznanila 4. knjiž., redko oklicati, razglasiti: armada je izklicala republiko; izklicati za kralja ● zastar. mrtvega ne izkličeš iz groba prikličeš izklícan -a -o: izklicana številka dobitka; pohištvo je že izklicano ♪
  24.      izkliceválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) 1. kdor napoveduje udeležencem dražbe ceno stvari, ki se prodajajo: sodni izklicevalec je pričel dražbo / izklicevalec na licitaciji 2. nekdaj kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe: mestni izklicevalec; izklicevalec z bobnom ♪
  25.      izkliceváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. napovedovati udeležencem dražbe ceno stvari, ki se prodajajo: izklicevalec že izklicuje / izklicevati kos za kosom 2. nekdaj javno prebirati, razglašati, navadno mestne, občinske uredbe: izklicevati na trgu, pred cerkvijo 3. glasno imenovati: pisar je izkliceval imena vojakov ● redko kramarji so izklicevali svoje blago glasno ponujali; izklicevati ure nekdaj ponoči glasno naznanjati, koliko je ura ♪

   1.401 1.426 1.451 1.476 1.501 1.526 1.551 1.576 1.601 1.626  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA