Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rod (101-125)



  1.      domoródec  -dca m (ọ̑) 1. kdor je po izvoru od tam, kjer živi: domorodci in priseljenci; domorodci v Polineziji; raziskovati jezik domorodcev; navezati stike z domorodci 2. zastar. rodoljub, domoljub: pesnik je bil iskren domorodec
  2.      domoróden  -dna -o prid. (ọ̄) 1. ki je po izvoru od tam, kjer živi: prijateljstvo med evropskimi in domorodnimi delavci; domorodno prebivalstvo otoka / domorodna rastlina 2. zastar. rodoljuben, domoljuben: izpolniti domorodno dolžnost; domorodne pesmi
  3.      domoródkinja  -e ž (ọ̑) zastar. rodoljubka, domoljubka
  4.      drugonároden  -dna -o prid. (á) nanašajoč se na drug narod: drugonarodna ljudstva / drugonarodna revolucionarna gibanja
  5.      drugoródec  -dca m (ọ̑) knjiž. kdor je drugega rodu, druge narodnosti: tudi drugorodce so prijazno sprejeli v svojo sredo; poročiti se z drugorodcem / v ta kraj še ni stopila noga drugorodca človeka od drugod, tujca
  6.      drugoróden  -dna -o prid. (ọ̄) 1. knjiž. ki je drugega rodu, druge narodnosti: priznati jezikovne pravice drugorodnemu prebivalstvu 2. redko drugačen, različen: upoštevati tudi drugorodno, nasprotno mišljenje
  7.      elektróda  -e ž (ọ̑) teh. električni prevodnik, ki se rabi za dovajanje ali odvajanje električnega toka v snov ali iz snovi: vtakniti elektrodi v elektrolit; kovinska, oglena, platinska elektroda; konica elektrode / gola elektroda brez mineralne obloge; oplaščena elektroda z mineralno oblogo; varilna elektroda taljiva elektroda, navadno z mineralno oblogo za obločno varjenje; netaljiva elektroda, navadno za uporovno varjenjeelektr. negativna elektroda katoda; pozitivna elektroda anoda
  8.      elektróden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na elektrodo: elektrodna konica / elektrodno držalo del varilne priprave, v katero se vpne elektrodamed. elektrodno rezilo elektroda, ki se uporablja kot rezilo
  9.      eléktrodiagnóstika  -e ž (ẹ̑-ọ́) med. ugotavljanje bolezni z električnim tokom: elektrodiagnostika pri srčnih in možganskih boleznih // žarg. oddelek v bolnici z ustreznimi napravami za tako ugotavljanje: oddelek za poškodbe, rentgen in elektrodiagnostika so v istem nadstropju
  10.      eléktrodinámičen  -čna -o prid. (ẹ̑-á) elektr. nanašajoč se na pojave, ki jih obravnava elektrodinamika: elektrodinamične enačbe / elektrodinamični instrument
  11.      eléktrodinámika  -e ž (ẹ̑-á) veda o električnem toku, o silah med električnimi toki, o elektromagnetnih poljih: zakoni elektrodinamike
  12.      enakoróden  -dna -o prid. (ọ̄) ki je enakega rodu, stanu: med seboj so se lahko poročali le enakorodni ljudje // enakovrsten, enak: enakorodne lastnosti
  13.      enoróden  -dna -o prid. (ọ̄) ki je enega, enakega rodu: enorodni prebivalci // ki je ene vrste, sorte: enorodna vina
  14.      erodírati  -am nedov. in dov. () 1. geogr. dolbsti, razjedati zemeljsko površino: potok, reka erodira strugo 2. med. povzročati plitko razjedo, zlasti na sluznici: vroča hrana erodira površino jezika erodíran -a -o: erodirana tla
  15.      fródelj  -dlja m (ọ́) nar. zahodno posušene mlade veje z listjem za krmo; vejnik: leskov frodelj; frodelj za koze
  16.      gród 1 -a m (ọ̑) grot: stresti pšenico v grod
  17.      gród 2 -a m (ọ̑) teh. ogrodje, zlasti pri vozilu: pregledati stanje vozovnega groda
  18.      gród  -i ž (ọ̑) zastar. prsi, oprsje: junakova grod se je pod udarcem stresla
  19.      gródelj  -dlja m (ọ́) metal. železo, ki pride iz plavža: po vpihavanju kisika se grodelj spremeni v jeklo / beli z belo, sivi grodelj s sivo prelomno ploskvijo
  20.      gródnica  -e ž (ọ̑) 1. anat. kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica: ploščata grodnica 2. navt. pokončni, podaljšani del gredlja na premcu ali krmi: prednja in zadnja grodnica
  21.      gródničen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na grodnico: grodnične mišice ♦ zool. grodnični greben izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam
  22.      hermafrodít  -a m () biol. bitje, ki ima moške in ženske spolne organe hkrati; dvospolnik: nekatere ribe so hermafroditi
  23.      hermafroditízem  -zma m () biol. obstoj moških in ženskih spolnih organov hkrati pri istem bitju; dvospolnost: hermafroditizem pri človeku
  24.      hermafrodítski  -a -o prid. () biol. ki ima moške in ženske spolne organe ali celice hkrati; dvospolen: hermafroditska žival / slabš. narednik je vpil s hermafroditskim glasom zelo tankim, visokim
  25.      heród  -a m (ọ̑) knjiž., ekspr. okruten, surov človek: tudi otrokom niso prizanašali, ti herodeži dvajsetega stoletja

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA