Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Rob (426-450) 
- trobéntičast -a -o prid. (ẹ̑) podoben trobentici: trobentičast cvet ♪
- trobezljáč -a [bǝz in bez] m (á) slabš. kdor nepremišljeno govori, pripoveduje: dovolj mi je tega trobezljača ♪
- trobezljánje -a [bǝz in bez] s (ȃ) glagolnik od trobezljati: težko prenašamo njihovo trobezljanje / neumno trobezljanje ♪
- trobezljáti -ám [bǝz in bez] nedov. (á ȃ) slabš. nepremišljeno govoriti, pripovedovati: ne zaupaj mu, on rad trobezlja; ne trobezljaj preveč / trobezljati neumnosti // govoriti, pripovedovati: o tem so trobezljali po vsej vasi ♪
- trobílce -a s (ȋ) manjšalnica od trobilo: otroško trobilce ∙ slabš. bil je urednik nekega strankarskega trobilca glasila, časopisa ♪
- trobílec -lca [lc in u̯c] m (ȋ) kdor igra na trobilo: dirigent je na novo razmestil trobilce v orkestru; trobilci in pihalci / trobilec na rog ♪
- trobílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na trobilo: trobilni ansambel ♦ muz. trobilni kvintet ♪
- trobílo -a s (í) 1. nav. mn. glasbilo v obliki cevi, na katero se igra s pihanjem skozi napete, ustrezno oblikovane ustnice: igrati na trobilo; zvoki trobil / trobila v orkestru so odlična trobilci 2. lijakasta priprava za okrepitev glasu, zvoka: nastaviti trobilo na usta; trobilo iz lepenke / z dlanmi narediti trobilo pred usti 3. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: vozniki so pritiskali na trobila; trobilo avtomobila 4. slabš. kdor kaj glasno, vsiljivo širi, razširja: imajo ga za svoje trobilo / junak romana je trobilo avtorjevih idej ∙ slabš. urednik strankarskega trobila glasila, časopisa ♪
- trobíti in tróbiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. igrati na trobilo: zna peti, gosti in trobiti / trobiti na trobento // dajati zvočne signale s trobilom: lovec, pastir trobi; trobiti na rog / preh.: trobentač trobi zbor, umik; brezoseb. trobilo je konec alarma ♦ lov. trobiti halali dajati znak z rogom pri večjem lovu s konji in psi, da je divjad uplenjena 2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročati močne, doneče glasove: naučiti se trobiti; trobiti s trobento; glasno trobiti /
trobiti na rog, v rog 3. dajati močne, doneče glasove: parnik trobi / rogovi, trobente trobijo // oglašati se s takimi glasovi: slon trobi 4. dajati signale s hupo: nasproti vozeči vozniki so mu trobili / avtomobili so trobili vsevprek 5. preh., slabš. glasno, vsiljivo širiti, razširjati: trobiti laži; tega ni treba trobiti po mestu; ne verjemi vsemu, kar trobi propaganda // kar naprej govoriti, ponavljati: nehajte že trobiti eno in isto; od vseh strani nam trobijo, naj potrpimo ● ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati trobèč -éča -e: trobeči lovci; trobeča godba ♪
- tróbka -e ž (ọ̄) knjiž., redko hupa: dajati znake s trobko ♪
- tróblja -e ž (ọ̑) 1. preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v katero se piha: trobiti na trobljo; glas troblje; troblje in piščali / otroška troblja // kar je po obliki temu podobno: z dlanmi je napravil trobljo pred usti; zviti časopis v trobljo / starinski gramofon s trobljo 2. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: dati znak s trobljo; avtomobilska troblja ◊ med. ušesna troblja cev, ki povezuje srednje uho z žrelom; zool. troblja velik morski polž z močno, stožčasto hišico, Charonia lampas ♪
- trobljáj -a m (ȃ) posamezen glas pri trobljenju: trije trobljaji lovskega roga so naznanili konec lova; glasen, zategel trobljaj ♪
- tróbljenje -a s (ọ́) glagolnik od trobiti: poslušati piskanje in trobljenje / trobljenje na rog, v rog / trobljenje parnika / slonovo trobljenje / voznik je z glasnim trobljenjem opozarjal pešce ♪
- tróbòj -ôja m (ọ̑-ȍ ọ̑-ó) šport. 1. tekmovanje treh posameznikov ali moštev: prirediti troboj; zmagati v troboju / atletski, šahovski troboj 2. navadno v zvezi olimpijski troboj do 1972 tekmovanje v dviganju uteži tezno, s sunkom in s potegom: zmagati v olimpijskem troboju ♪
- tróbójen -jna -o prid. (ọ̑-ọ̑) zastar. tribarven: trobojna zastava ♪
- trobójnica -e ž (ọ̑) knjiž. tribarvna zastava: izobesiti trobojnico; francoska trobojnica; trobojnica z rdečo zvezdo ♪
- trobuzljáti -ám nedov. (á ȃ) star. nespametno, nepremišljeno govoriti: kaj trobuzljate o stvareh, o katerih nič ne veste ♪
- trórób -a -o prid. (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄) trirob: trorobo steblo ♪
- turôba -e ž (ó) knjiž. stanje žalostnega, mračnega človeka: s svojo vedrino mu je kmalu odgnala turobo / turoba jesenskih dni ♪
- turôben -bna -o prid., turôbnejši (ó ō) knjiž. žalosten, mračen: fant je nekam turoben / spregovoriti s turobnim glasom / turobne misli / turoben jesenski dan / turobna pokrajina turôbno prisl.: zvon se je turobno oglasil; dan je bil turobno mrzel ♪
- turôbnost -i ž (ó) knjiž. žalost, mračnost: obšla ga je turobnost / turobnost pesmi / turobnost jesenske pokrajine ♪
- vetrobrán -a m (ȃ) objekt, ki varuje, ščiti pred vetrom: postaviti, zgraditi vetrobran; lesen vetrobran; vetrobran ob železniški progi / vetrobran iz drevja, grmovja // avt. vetrobransko steklo: brisalci na vetrobranu ♪
- vetrobránski -a -o prid. (ȃ) avt., v zvezi vetrobransko steklo sprednja šipa avtomobila, ki ščiti, varuje pred vetrom, dežjem: brisati vetrobransko steklo ♪
- zadrobencljáti -ám [bǝn in ben] dov. (á ȃ) ekspr. stopiti s kratkimi, hitrimi koraki; zadrobiti: zadrobencljala je za njim in ga poklicala // narediti nekaj kratkih, hitrih korakov: otrok je večkrat zaporedoma zadrobencljal ♪
- zadrobíti -ím dov., zadróbil (ȋ í) 1. iti, stopiti s kratkimi, hitrimi koraki: otrok zadrobi za materjo // narediti nekaj kratkih, hitrih korakov: sledeč mu, je večkrat zadrobil in postal 2. živahno oglasiti se s kratkimi glasovi: kanarček je zletel in glasno zadrobil / knjiž. škrjanec je zadrobil svoj spev živahno zapel s kratkimi glasovi ● star. zadrobiti cel kos kruha v mleko nadrobiti ♪
301 326 351 376 401 426 451 476 501 526 
