Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rob (426-450)



  1.      trobéntičast  -a -o prid. (ẹ̑) podoben trobentici: trobentičast cvet
  2.      trobezljáč  -a [bǝz in bez] m (á) slabš. kdor nepremišljeno govori, pripoveduje: dovolj mi je tega trobezljača
  3.      trobezljánje  -a [bǝz in bez] s () glagolnik od trobezljati: težko prenašamo njihovo trobezljanje / neumno trobezljanje
  4.      trobezljáti  -ám [bǝz in bez] nedov.) slabš. nepremišljeno govoriti, pripovedovati: ne zaupaj mu, on rad trobezlja; ne trobezljaj preveč / trobezljati neumnosti // govoriti, pripovedovati: o tem so trobezljali po vsej vasi
  5.      trobílce  -a s () manjšalnica od trobilo: otroško trobilce ∙ slabš. bil je urednik nekega strankarskega trobilca glasila, časopisa
  6.      trobílec  -lca [lc in c] m () kdor igra na trobilo: dirigent je na novo razmestil trobilce v orkestru; trobilci in pihalci / trobilec na rog
  7.      trobílen  -lna -o prid. () nanašajoč se na trobilo: trobilni ansambel ♦ muz. trobilni kvintet
  8.      trobílo  -a s (í) 1. nav. mn. glasbilo v obliki cevi, na katero se igra s pihanjem skozi napete, ustrezno oblikovane ustnice: igrati na trobilo; zvoki trobil / trobila v orkestru so odlična trobilci 2. lijakasta priprava za okrepitev glasu, zvoka: nastaviti trobilo na usta; trobilo iz lepenke / z dlanmi narediti trobilo pred usti 3. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: vozniki so pritiskali na trobila; trobilo avtomobila 4. slabš. kdor kaj glasno, vsiljivo širi, razširja: imajo ga za svoje trobilo / junak romana je trobilo avtorjevih idej ∙ slabš. urednik strankarskega trobila glasila, časopisa
  9.      trobíti  in tróbiti -im nedov. ( ọ́) 1. igrati na trobilo: zna peti, gosti in trobiti / trobiti na trobento // dajati zvočne signale s trobilom: lovec, pastir trobi; trobiti na rog / preh.: trobentač trobi zbor, umik; brezoseb. trobilo je konec alarma ♦ lov. trobiti halali dajati znak z rogom pri večjem lovu s konji in psi, da je divjad uplenjena 2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročati močne, doneče glasove: naučiti se trobiti; trobiti s trobento; glasno trobiti / trobiti na rog, v rog 3. dajati močne, doneče glasove: parnik trobi / rogovi, trobente trobijo // oglašati se s takimi glasovi: slon trobi 4. dajati signale s hupo: nasproti vozeči vozniki so mu trobili / avtomobili so trobili vsevprek 5. preh., slabš. glasno, vsiljivo širiti, razširjati: trobiti laži; tega ni treba trobiti po mestu; ne verjemi vsemu, kar trobi propaganda // kar naprej govoriti, ponavljati: nehajte že trobiti eno in isto; od vseh strani nam trobijo, naj potrpimo ● ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati trobèč -éča -e: trobeči lovci; trobeča godba
  10.      tróbka  -e ž (ọ̄) knjiž., redko hupa: dajati znake s trobko
  11.      tróblja  -e ž (ọ̑) 1. preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v katero se piha: trobiti na trobljo; glas troblje; troblje in piščali / otroška troblja // kar je po obliki temu podobno: z dlanmi je napravil trobljo pred usti; zviti časopis v trobljo / starinski gramofon s trobljo 2. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: dati znak s trobljo; avtomobilska troblja ◊ med. ušesna troblja cev, ki povezuje srednje uho z žrelom; zool. troblja velik morski polž z močno, stožčasto hišico, Charonia lampas
  12.      trobljáj  -a m () posamezen glas pri trobljenju: trije trobljaji lovskega roga so naznanili konec lova; glasen, zategel trobljaj
  13.      tróbljenje  -a s (ọ́) glagolnik od trobiti: poslušati piskanje in trobljenje / trobljenje na rog, v rog / trobljenje parnika / slonovo trobljenje / voznik je z glasnim trobljenjem opozarjal pešce
  14.      tróbòj  -ôja m (ọ̑- ọ̑-ó) šport. 1. tekmovanje treh posameznikov ali moštev: prirediti troboj; zmagati v troboju / atletski, šahovski troboj 2. navadno v zvezi olimpijski troboj do 1972 tekmovanje v dviganju uteži tezno, s sunkom in s potegom: zmagati v olimpijskem troboju
  15.      tróbójen  -jna -o prid. (ọ̑-ọ̑) zastar. tribarven: trobojna zastava
  16.      trobójnica  -e ž (ọ̑) knjiž. tribarvna zastava: izobesiti trobojnico; francoska trobojnica; trobojnica z rdečo zvezdo
  17.      trobuzljáti  -ám nedov.) star. nespametno, nepremišljeno govoriti: kaj trobuzljate o stvareh, o katerih nič ne veste
  18.      trórób  -a -o prid. (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄) trirob: trorobo steblo
  19.      turôba  -e ž (ó) knjiž. stanje žalostnega, mračnega človeka: s svojo vedrino mu je kmalu odgnala turobo / turoba jesenskih dni
  20.      turôben  -bna -o prid., turôbnejši (ó ō) knjiž. žalosten, mračen: fant je nekam turoben / spregovoriti s turobnim glasom / turobne misli / turoben jesenski dan / turobna pokrajina turôbno prisl.: zvon se je turobno oglasil; dan je bil turobno mrzel
  21.      turôbnost  -i ž (ó) knjiž. žalost, mračnost: obšla ga je turobnost / turobnost pesmi / turobnost jesenske pokrajine
  22.      vetrobrán  -a m () objekt, ki varuje, ščiti pred vetrom: postaviti, zgraditi vetrobran; lesen vetrobran; vetrobran ob železniški progi / vetrobran iz drevja, grmovja // avt. vetrobransko steklo: brisalci na vetrobranu
  23.      vetrobránski  -a -o prid. () avt., v zvezi vetrobransko steklo sprednja šipa avtomobila, ki ščiti, varuje pred vetrom, dežjem: brisati vetrobransko steklo
  24.      zadrobencljáti  -ám [bǝn in ben] dov.) ekspr. stopiti s kratkimi, hitrimi koraki; zadrobiti: zadrobencljala je za njim in ga poklicala // narediti nekaj kratkih, hitrih korakov: otrok je večkrat zaporedoma zadrobencljal
  25.      zadrobíti  -ím dov., zadróbil ( í) 1. iti, stopiti s kratkimi, hitrimi koraki: otrok zadrobi za materjo // narediti nekaj kratkih, hitrih korakov: sledeč mu, je večkrat zadrobil in postal 2. živahno oglasiti se s kratkimi glasovi: kanarček je zletel in glasno zadrobil / knjiž. škrjanec je zadrobil svoj spev živahno zapel s kratkimi glasovistar. zadrobiti cel kos kruha v mleko nadrobiti

   301 326 351 376 401 426 451 476 501 526  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA