Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rob (3.773-3.797)


  1.      zvônček  -čka m (ó) 1. manjšalnica od zvon, zvonec: zvonček cinglja, se oglasi, ekspr. poje; zvonček nad vrati je zazvonil / blagajniški zvonček; električni zvonček 2. zgodnja pomladanska rastlina z belimi cveti zvončaste oblike: natrgati šopek zvončkov; zvončki in trobentice ● evfem. prišel je čas, ko je tudi njemu zapel zvonček je umrl ◊ bot. alpski zvonček visokogorska rastlina z modrimi ali rožnatimi zvončastimi cveti, Soldanella; poletni veliki zvonček rastlina s črtalastimi listi in belimi cveti v kobulih, Leucojum aestivum; pomladanski veliki zvonček rastlina s črtalastima listoma in navadno enim kimastim cvetom, Leucojum vernum; muz. zvončki glasbilo iz kovinskih ploščic, na katere se udarja s tolkalcema ♪
  2.      zvoníti  -ím nedov. (ȋ í) 1. dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni; brezoseb.: v zvoniku zvoni; zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini // povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer; zvoniti na veliki zvon; zvoniti z malim zvonom 2. dajati zveneče, brneče glasove kot signal: zvoni, pojdi odpret vrata; zvonec je dolgo, predirljivo zvonil / budilka zvoni; telefon je pogosto zvonil / po cesti zvoni tramvaj // povzročati zveneče, brneče glasove kot signal: že spet nekdo zvoni; dolgo je stal pri vratih in zvonil / v megli zvoniti z ladijskim zvonom / le kdo zvoni tako pozno 3. z zvonjenjem naznanjati: zvoniti h kosilu; zvoniti k prazniku; brezoseb. poldne, sedem zvoni; zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov / v krščanskem okolju: komu zvoni kdo je umrl; zvoniti mrliču naznanjati, da je kdo umrl; zvoniti k pogrebu; brezoseb. ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni 4. dajati zvonjenju podoben glas: žlice so zvonile po skledi // povzročati zvonjenju podoben glas: zvoniti s ključi, z žlicami / pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji 5. ekspr. govoriti, pripovedovati: nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem; slišal je zvoniti o njej, da je poštena ● ekspr. hlače so mu zvonile okrog nog mahedrale; ekspr. zvoni mu zadnja ura umrl bo; ekspr. po gričih so zvonili beli zvončki so cveteli; zvoniti hudo uro z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake; star. zvoniti s polno denarnico imeti veliko denarja; star. sedeli so na ograji in zvonili (psom) z nogami bingljali; ekspr. pes je zvonil z repom mahal; zvoni mu v glavi, ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. v vetru so zvonile tanke vejice se majale, pozibavale; ekspr. v želodcu mi zvoni poldne lačen sem; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; ekspr. smejala se je, da je kar zvonilo se razlegalo, odmevalo; preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati potem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena ◊ lov. pes zvoni se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. avemarijo zvoniti; zvoniti k maši pred začetkom maše zvonèč -éča -e: sedel je, zvoneč z nogami; ubrani, votlo zvoneči glasovi; zvoneča budilka ♪
  3.      zvŕhan  -a -o prid. (r̄) poln bolj kot do vrha, roba: na mizi je stal zvrhan pehar jabolk; prinesla je zvrhano skledo štrukljev / nameriti zvrhan liter moke; zvrhan mernik pšenice; dati česa zvrhano mero / zvrhan voz smrekovih hlodov visoko naložen // ekspr. poln do vrha, roba: zvrhan kozarec, vrč vina ● ekspr. prinesel je zvrhan koš novic zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero križev in težav zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero talenta zelo je talentiran zvŕhano prisl.: zvrhano naliti; zvrhano poln jerbas ♪
  4.      zvŕhati  -am dov. (r̄ ȓ) knjiž. napolniti bolj kot do vrha, roba: zvrhati mernik, pehar // ekspr. do vrha, roba napolniti: zvrhati kozarce ♪
  5.      žábji  -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na žabe: žabje kvakanje, regljanje / jesti žabje krake / žabja mlaka / žabji samec / ekspr. zvečer se je oglasil žabji zbor / ekspr. rahitičen otrok z žabjim trebuhom velikim, napihnjenim; slabš.: imeti žabja usta zelo široka; človek z žabjimi očmi velikimi, izbuljenimi ● ekspr. tak je kot žabji pildek narobe grd, neprikupen; ekspr. poslati koga po žabjo dlako, volno poslati ga z nesmiselnim naročilom proč; ekspr. ocenjevati razmere z žabje perspektive s stališča, ki ni dvignjeno nadnje; šalj. žabja pijača voda; ekspr. žabja volna na gladini mlake skupki alg; ekspr. presti žabjo volno delati kaj nemogočega, nesmiselnega ◊ agr. žabja usta razpoka na robu zlasti trdega sira zaradi nepravilnega tehnološkega postopka; anat. žabja glava glava brez lobanjskega svoda; bot. žabji las vodna rastlina s tankim stebelcem in narobe jajčastimi ali črtalastimi listi, Callitriche; geom. žabja perspektiva perspektiva od spodaj; šport. žabji slog slog v smuku, pri katerem so kolena upognjena, zgornji del trupa nagnjen naprej in glava sklonjena, smuči pa široko razmaknjene; vet. žabji smrček temen smrček s svetlimi pegami ali svetel smrček s temnimi pegami; zool. žabji mrest žábje prisl.: žabje zelena barva ∙ ekspr. plavati po žabje plavati žabo ♪
  6.      žága  -e ž (ȃ) 1. orodje ali stroj z nazobčanim listom za žaganje: pognati, vleči žago; list, ročaj žage / slišati žago glas žage pri žaganju; kakor žaga rezek glas / drvarska žaga; dvoročna žaga; električna, motorna, ročna, strojna žaga; mizarska žaga ročna žaga z vrvico, napeto z zatikalom; žaga na vodni pogon; žaga za kovino, marmor // list tega orodja: vpeti žago v okvir; zobje žage / žaga se skrha; brusiti žago 2. obrat za žaganje hlodov, lesa: žaga dela tudi ob sobotah; vodja žage / imeti mlin in žago stavbo z napravami za žaganje; postaviti ob potoku žago / pripeljati na žago; delavci na žagi ● ekspr. zapele so žage začeli so žagati; nar. vodnjak na žago vodnjak z ročno črpalko ◊ etn. vžigalna žaga pri nekaterih primitivnih ljudstvih priprava za delanje ognja, pri kateri se ostroroba palica vleče sem in tja po zarezi; gozd., les. verižna motorna žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; les. krožna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; tračna žaga strojna žaga v obliki brezkončnega traku; (žaga) samica venecijanka; muz. pojoča žaga veliki žagi brez zob podobno glasbilo, na katero se igra z lokom ali tolkalcem; teh. razperiti žago; kamnoseška žaga ♪
  7.      žáganje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od žagati: žaganje ga je utrudilo; žaganje debla, veje; odpadki pri žaganju / žaganje drv, hlodov / koza za žaganje / žaganje škržatov / žaganje spečega / sodelovati pri žaganju predsednika 2. drobni delci lesa, ki se odrezujejo pri žaganju: pomesti žaganje; z žaganjem posuta tla; kup žaganja / peč na žaganje 3. slabš. suha, pusta, brezokusna jed: tega žaganja ne bo nihče jedel // pusto, nekvalitetno delo, besedilo brez notranje povezanosti: ne mara brati tega žaganja; te pesmi so solzavo žaganje ♪
  8.      žágast  -a -o prid. (ȃ) podoben nazobčanemu robu lista žage: žagast rob znamke / žagasti zobje / žagast nož za kruh ◊ elektr. žagasta napetost napetost, ki se periodično linearno veča in naglo pada na začetno vrednost; strojn. žagasti navoj navoj, ki ima v profilu obliko pravokotnega trikotnika z odrezano konico; tekst. žagasta žica žica, nazobčana v obliki žaginega lista žágasto prisl.: žagasto odrezati ♪
  9.      žagovína  in žágovina -e ž (í; ȃ) 1. drobni delci lesa, ki se odrezujejo pri žaganju: posuti z žagovino; vlažna žagovina / peč na žagovino ♦ agr. mesna žagovina majhni delci mesa, ki se odrezujejo pri žaganju mesa 2. slabš. suha, pusta brezokusna jed: kdo bi jedel to žagovino // pusto, nekvalitetno delo, besedilo brez notranje povezanosti: naslov je privlačen, knjiga pa je žagovina ♪
  10.      žakét  -a m (ẹ̑) 1. obl. daljši slavnostni moški suknjič, v pasu zožen, zadaj visoko preklan, z zaokroženim spodnjim robom: obleči žaket; črn žaket; gospod v žaketu in s cilindrom 2. knjiž., redko (ženska) jopa: dekle v žaketu ♪
  11.      žálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki izraža, kaže žalovanje zaradi smrti koga: žalna glasba, koračnica; žalna seja, slovesnost / žalni rob časopisa, pisma črn rob kot znamenje žalovanja; knjiž. žalni sprevod pogrebni sprevod; žalni trak trak, ki se nosi na rokavu, reverju kot znamenje žalovanja; žalna knjiga knjiga, v kateri se s podpisom izrazi sožalje ob smrti najvišjih državnikov tujih držav; žalna mapa mapa, v kateri se s podpisom izrazi sožalje ob smrti koga; žalna obleka črna obleka, ki jo nosijo najbližji sorodniki umrlega; žalna zastava kos črne tkanine na drogu kot znamenje žalovanja ♦ filat. žalna znamka znamka v temnih barvah z žalnim robom, izdana ob smrti uglednega državnika; obrt. žalni aranžma skupek cvetlic, pokončno zataknjenih v mah, gobo, za na grob, h krsti // ki izraža, kaže žalovanje zaradi česa sploh: žalni psalmi 2. zastar. sočuten: biti žalnega srca / žalen pogled ♪
  12.      žálnica  -e ž (ȃ) knjiž. žalostinka: napisati žalnico / zapeti komu na grobu žalnico / pesmi žalnice ♪
  13.      žalostínka  -e ž (ȋ) pesem, ki izraža žalost za umrlim: napisati žalostinko za prijateljem; zapeti komu na grobu žalostinko / ekspr. žalostinke za izgubljenimi leti / ekspr. poslušati žalostinko ptička za samičko // žalost, otožnost izražajoča pesem sploh: ljubezenske žalostinke / ekspr. potok šumi žalostinko // žalost izražajoča skladba: godba zaigra žalostinko ♪
  14.      žámanje  -a s (ā) žarg., les. 1. robljenje: žamanje desk 2. žagarski odpadki, nastali zlasti pri robljenju: sekati žamanje; kuriti z žamanjem; krajniki in žamanje ♪
  15.      žámarica  -e ž (ȃ) žarg., les. krožna žaga za robljenje lesa; robilnik ♪
  16.      žámati  -am nedov. (ā) žarg., les. delati, da imajo kosi lesa ostre robove med ploskvami; robiti: žamati deske ♪
  17.      žáren 2 -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na žaro: žarni pokrov / žarni grob; žarno pokopališče ♦ arheol. žarno grobišče grobišče z žarnimi grobovi; kultura žarnih grobišč kultura v Evropi v pozni bronasti dobi, za katero so značilna žarna grobišča; obdobje te kulture ♪
  18.      žaríšče  -a s (í) 1. kraj, prostor, kjer je gorenje med požarom najmočnejše: ogenj se je iz žarišča razširil na sosednje prostore; usmeriti curek vode v žarišče požara 2. med. mesto v telesu, od koder se bolezen lahko širi: ugotoviti bolezensko, gnojno žarišče; žarišče vnetja / prvotno žarišče bolezni 3. s prilastkom kraj, kjer se kaj pojavlja v veliki meri in od koder se širi: nastala so nova kulturna žarišča; vojno žarišče; žarišča nesoglasij, sporov; žarišče upora / miselno žarišče / publ.: biti v žarišču dogajanja; problem je v žarišču zanimanja // kraj, prostor, kjer je svetloba, osvetljenost najmočnejša: stopiti v žarišče odrskih reflektorjev ◊ geol. žarišče potresa točka pod zemeljsko površino, od koder izvirajo potresni valovi; geom. žarišče gorišče ♪
  19.      žaríščen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na žarišče: gasilci so usmerili vodne curke na žariščna mesta / žariščna infekcija infekcija, ki se razširi iz prvotnega žarišča v telesu / obravnavati žariščne probleme sedanjosti / žariščna razdalja goriščna razdalja / žariščna globina potresa ♪
  20.      žaromèt  -éta m (ȅ ẹ́) svetilo, pri katerem se z usmerjanjem svetlobe z zrcalom, s sistemom leč povečuje svetilnost: žaromet posveti, ugasne; prižgati žaromet; usmeriti žaromet na oder; razsvetljevati cesto, letališče z žarometi; slepeča svetloba žarometa; zrcalo žarometa; žarnica za žaromet; oči ji sijejo kot žarometi / avtomobilski, gledališki, televizijski žaromet ∙ publ. postaviti problem pod najmočnejše žaromete osvetliti, raziskati ga; publ. odgovarjati na vprašanja v siju žarometov pred (televizijskimi) kamerami; dogodek je kot žaromet osvetlil preteklost vzbudil, oživil spomin na preteklost ♦ avt. zasenčiti žaromete preusmeriti snop svetlobe tako, da osvetljuje cesto približno 30 m naprej // svetloba, ki jo daje ta priprava: žaromet ga slepi; priti v snop žarometa ♪
  21.      želézov  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na železo: železovi drobci; železov prah / železove rude, spojine ♦ kem. železov oksid; železov silikat; železov sulfat; železova sol; min. železov kršec pirit; železova sljuda hematit ♪
  22.      žêlod  -óda m (é ọ́) plod hrasta: obmetavati se z želodi; povedati uganko o želodu ♦ bot. enosemenski zaprti plod, ki ga pri dnu obdaja skledičast ovoj // ed. več želodov, želodi: drobiti želod; nabirati želod; krmiti prašiče z želodom // kar je po obliki temu podobno: zvezde, želodi, storži in drugo novoletno okrasje / ekspr. zadeli so ga svinčeni želodi iz brzostrelke krogle ♪
  23.      želódov  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na želod: želodova oblika / poljud. želodova kapica želodova skledica; želodova kava kava iz žganega zdrobljenega želoda; želodova moka drobno zdrobljen, zmlet želod ♦ bot. želodova skledica ovoj, ki deloma obdaja želod ♪
  24.      žémeljn  -a -o [mǝl] prid. (ẹ̑) nanašajoč se na žemljo: v mleko namočena žemeljna sredica / žemeljne drobtine; žemeljne kocke, rezine / žemeljni cmoki ♪
  25.      žémlja  -e ž (ẹ̑) ovalno oblikovano pecivo iz kvašenega testa z globoko zarezo po dolžini: pojesti za malico žemljo in jogurt; diši po svežih žemljah; zmleti suhe žemlje v drobtine; polovica žemlje / cesarska žemlja hlebčku podobno pecivo, ki ima zgoraj več iz sredine potekajočih polkrožnih zarez; kajzerica; koroška žemlja hlebčku podobno pecivo iz kvašenega testa, ki ima na sredini krogec in iz njega potekajoče zareze; primorska žemlja večja žemlja, pri kateri je vsaka polovica oblikovana iz zvitega testa ♪

   3.598 3.623 3.648 3.673 3.698 3.723 3.748 3.773 3.798 3.823  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA