Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rn (7.275-7.299)


  1.      obšív  -a m (ȋ) trak, pas blaga, prišit na obleki, oblačilu: obšiv se je odtrgal; uniforma s srebrnimi, zlatimi obšivi / porabiti trak za obšiv ♪
  2.      obtéžba  -e ž (ẹ̑) 1. glagolnik od obtežiti: za obtežbo so uporabili železen drog; obtežba ladje, žerjava; dodatna enakomerna obtežba 2. teh. obremenitev: te vrvi ne prenesejo sunkovitih obtežb; temelji so izpostavljeni večji obtežbi / obtežba motorja ♪
  3.      obtòk  -óka m (ȍ ọ́) 1. gibanje, premikanje česa po kaki sklenjeni poti: obtok olja, vode; odprtine za boljši zračni obtok; pren., knjiž. mednarodni obtok literarnih vrednot // prehajanje preko različnih oblik, stanj nazaj v prvotno obliko, stanje: bakterije povzročajo obtok snovi v živi naravi; pomen gozda za uravnavanje vodnega obtoka 2. ekon., navadno v zvezi z denar krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva: pospeševati obtok denarja, vrednostnih papirjev / vzeti bankovec iz obtoka; v obtok je prišlo veliko ponarejenega denarja // količina denarja, ki je v krožnem gibanju: povečati obtok denarja ◊ anat. krvni obtok gibanje, premikanje krvi v telesu; mali ali pljučni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča; veliki ali telesni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; teh. centralno ogrevanje z naravnim po naravnih zakonitostih dviganja tople vode, pare, s prisilnim obtokom s črpalko; zool. enojni krvni obtok pri katerem poganja srce samo venozno kri ♪
  4.      obujeválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) knjiž. kdor povzroča, da postane kaj kot budno, živo: pisatelj je dober poznavalec stvarnosti in obujevalec preteklosti ♪
  5.      obupávati  -am nedov. (ȃ) biti v stanju, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: ne obupavaj, vse se bo še uredilo; obupavati pred težavami // nav. ekspr. izgubljati upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo: obupaval je že, da se bo še kdaj vrnil domov / obupavati nad kom; večkrat je obupavala nad delom obupavajóč -a -e: obupavajoči ljudje ♪
  6.      obúti  obújem dov., obúl in obùl (ú ȗ) 1. narediti, da ima kdo na nogah obuvalo: mati je že obula otroka; obuti čevlje, škornje; hitro se obuti; obuti si sandale / obuti nogavice / zastar. obuti plašč obleči 2. oskrbeti z obutvijo: za ta denar je oblekel in obul sebe in družino ● ekspr. obuti konja podkovati; publ. avtomobil zimsko obuti dati mu zimske gume; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha obút -a -o: bil je zimsko obut; zaspali so kar obuti; bila je obuta v visoke čevlje ♪
  7.      obuválo  -a s (á) vsak od izdelkov iz usnja, sintetične snovi za zaščito nog: nosi udobno obuvalo; čevlji, škornji in druga obuvala / moško, žensko obuvalo ♪
  8.      obvestílo  -a s (í) kar se o določeni stvari pove, sporoči: dobiti, poslati obvestilo; prejela je uradno obvestilo, da je sin padel / telefonsko obvestilo / pisar. prosimo, da gornje obvestilo sprejmete z razumevanjem // list s sporočilom o tem: prejel je obvestilo o izplačilu / deska, tabla z obvestili ♦ avt. znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; ptt obvestilo o prispeli pošiljki ♪
  9.      obvéščati  -am nedov. (ẹ́) večkrat obvestiti: obveščati javnost o svojem delu; redno se obveščamo / dov. starše obveščamo, da bo vpis v prvi razred prihodnji torek // prikrito zbirati in posredovati podatke, pomembne zlasti za državno varnost: izvedeli smo, da je sovražnika obveščal o premikih naših čet ♪
  10.      obvézen  -zna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ki se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: obvezno zaščitno cepljenje; obvezno socialno zavarovanje; pravno obvezen predpis / prezrl je znak: obvezna smer; zvišati število obveznih ur; obvezno šolanje // ki se po določenih predpisih mora obiskovati: obvezen pouk tujega jezika / udeležba na predavanjih in vajah je obvezna / obvezni učni predmeti // v zvezi obvezna oddaja, zlasti prva leta po 1945 obvezna prodaja državi določene količine pridelkov, živine, lesa po predpisani ceni: izogniti se obvezni oddaji 2. ki mora biti, se izpolniti: opozarjali so na obvezno molčečnost 3. ekspr. reden, vsakdanji: sit je že teh obveznih nedeljskih sprehodov; popila je obvezno kavico ◊ biblio. obvezni izvod izvod, ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom; ekon. obvezna rezerva z zakonom določena količina finančnih sredstev za kritje večjih nepredvidenih obveznosti; obvezno posojilo posojilo, ki ga odredi organ federacije ali republike za kreditiranje gospodarskega razvoja; jur. obvezna moč zakona; obvezna obramba obramba, pri kateri obdolženec mora imeti zagovornika; ped. enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor; šol. obvezno berilo, čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma; šport. obvezni liki liki umetnostnega drsanja, ki so glede na težavnost, izvajanje in število ponovitev natančno predpisani obvézno prisl.: za prvi maj je na mizi obvezno potica; obvezno zavarovani avtomobilisti ♪
  11.      obvéznost  -i ž (ẹ́) 1. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: imeti, izpolniti obveznost; naložili so mu nove obveznosti; družabne obveznosti / to je njihova moralna obveznost dolžnost / delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec / sprejeti kaj brez obveznosti // kar se po določenih normah, predpisih mora plačati, poravnati: izpolniti obveznost / davčna, denarna, plačilna obveznost 2. nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; dolžnost: obveznosti ga kličejo drugam; imeti, sprejeti obveznosti; izpolnjevati svoje obveznosti; nalagati komu obveznosti; pravice in obveznosti 3. jur. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev: obveznost nastane, preneha / izjavna obveznost obveznost dati na vprašanje pristojnega organa izjavo; iztožljiva obveznost ki se da iztožiti; mednarodnopravne obveznosti; pogodbena obveznost ◊ fin. a vista obveznosti bank na zahtevo takoj plačljive obveznosti; šol. izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; voj. vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka ♪
  12.      obvozíti  -vózim dov. (ȋ ọ́) publ. vozeč priti mimo, okrog česa: skupino, ki je stala na cesti, je voznik spretno obvozil; tovornjak je nasproti vozeči avtomobil srečno obvozil obvóžen -a -o 1. deležnik od obvoziti: obvoženo naselje 2. z voženjem izrabljen, poškodovan: njegov avtomobil je že precej obvožen ♪
  13.      obzídje  -a s (ȋ) zid, zidovi okrog starejših mest, utrdb: splezati na obzidje; cerkveno, grajsko, mestno, taborno, trdnjavsko obzidje; močno, visoko obzidje / obrambno obzidje / obzidje srednjeveških mest; pren., ekspr. obzidje nezaupanja se podira ◊ strojn. zidani del parnega kotla ♪
  14.      obzíren  -rna -o prid., obzírnejši (ȋ) ki v ravnanju, vedenju kaže prizanesljiv, dobrohoten odnos: prijazen in obziren človek je; celo do nasprotnikov je bil obziren; z očetom je zelo obziren; preveč obzirna je, da bi povedala resnico / obzirno ravnanje, vedenje, vprašanje / hodil je s tihimi, obzirnimi koraki obzírno prisl.: obzirno reči, sporočiti, vprašati kaj; obzirno se vesti ♪
  15.      obzòr  -ôra m (ȍ ó) star. obzorje: na vrhu hriba se jim je razkril širok obzor; daljni obzor / morski obzor / sonce je že zašlo za obzor; na obzoru so se pokazala jadra / širiti si obzor z učenjem ◊ mont. spodnji, zgornji obzor spodnje, zgornje obzorje ♪
  16.      obzóren  -rna -o prid. (ọ̄ ọ̄) nanašajoč se na obzorje ali obzor: obzorna črta ♪
  17.      obzórje  -a s (ọ̑) 1. del zemeljskega površja, ki se vidi s točke opazovanja: na hribu se jim je odkrilo širše obzorje; daljno, širno obzorje / morsko obzorje; pren., publ. elektroniki se odpirajo nova obzorja // najbolj oddaljeni, končni del tega površja: sonce prihaja izza obzorja; na obzorju se je pokazala ladja; izginiti za obzorjem; pren. nova umetniška smer je že na obzorju 2. obseg izobrazbe, razgledanosti, znanja: bogatiti, širiti si obzorje z branjem; njegovo duhovno obzorje je preozko, da bi dojel ta problem; glasbeno, kulturno, literarno obzorje; omejeno strokovno obzorje 3. mont. hodnik in odkopna mesta v jami v večjih višinskih razdaljah: novi jaški bodo povezovali rove različnih obzorij; spodnje, zgornje obzorje ● šalj. ko so najbolj razgrajali, se je na obzorju prikazal miličnik nepričakovano prišel; ekspr. njegov klic se je razlegal od obzorja do obzorja vsepovsod ♪
  18.      obžalováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. čutiti, izražati obžalovanje: obžalovati dejanje, krivdo, žalitev / ekspr. ta svoj korak bo še bridko obžaloval 2. čutiti, izražati čustveno prizadetost, žalost zaradi česa: zelo je obžaloval njeno izgubo; dolgo so obžalovali očetovo smrt; ekspr. iz dna srca obžalovati / ekspr. vsi so ga obžalovali zaradi nesreče, ki ga je zadela pomilovali, sočustvovali z njim 3. knjiž., v medmetni rabi izraža vljudnost pri odgovoru: obžalujem, ne morem ti pomagati; ali smem prisesti? Obžalujem, je rezervirano 4. star. tožiti, tarnati: večkrat je obžaloval, da ga otroci ne ubogajo / vsi obžalujejo njegovo dejanje se jezijo, izražajo nezadovoljstvo ● star. niso obžalovali nobenih žrtev za lepšo prihodnost ni jim bilo žal obžalováje stil. obžalujé: obžalovaje je povedal žalostno vest obžalujóč -a -e: obžalujoč, da se nista sporazumela, je odšel; obžalujoč pogled obžalován -a -o: bil je od vseh obžalovan ♪
  19.      obžárjati  -am nedov. (á) obdajati z močno svetlobo: sonce obžarja hiše; večerna zarja obžarja vrhove / ekspr. slabotne luči obžarjajo okna vaških hiš osvetljujejo ♪
  20.      obžgáti  -žgèm dov., obžgál (á ȅ) 1. z ognjem povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: pri odstranjevanju barve je obžgal tudi okvir / plameni so obžgali tudi sosednjo hišo / ekspr. koprive so ga vsega obžgale opekle ∙ knjiž., ekspr. obraz ji je obžgala rdečica zelo je zardela 2. z žganjem napraviti odpornejše, trdnejše: obžgati drogove; smrekove ali hrastove kadi znotraj obžgejo obžgán -a -o: obžgane stene ♪
  21.      obžígati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. z ognjem povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: obžiga drevesa, da bi se posušila / plamen je začel obžigati gospodarsko poslopje 2. z žganjem delati odpornejše, trdnejše: obžigati lesene posode 3. knjiž. prižigati od vseh strani: z vžigalico je obžigal natlačeno čedro ♪
  22.      océniti  -im, in oceníti in océniti -im dov. (ẹ́; ȋ ẹ́) 1. določiti denarno vrednost: oceniti premoženje, zemljišče 2. ustvariti, izraziti mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: oceniti literarno delo; nastop so dobro ocenili; kritično, strokovno oceniti; negativno, ugodno oceniti; oceniti z določenega stališča // knjiž. presoditi: oceniti dokaze, izjave, navedbe; položaj je pravilno ocenil; proizvodni plan bo treba ponovno oceniti kritično pregledati, analizirati 3. ugotoviti veljavo ali vrednost: oceniti človeka po dejanjih 4. približno določiti količino: ocenili so rezerve, zaloge; nastalo škodo so takoj ocenili / približno oceniti razdaljo, višino 5. šol. dati oceno: oceniti učenca; negativno, pozitivno, pravično oceniti / oceniti znanje ◊ šah. oceniti partijo določiti rezultat prekinjene partije océnjen -a -o: nepravično ocenjen dijak; negativno ocenjena naloga; pisateljevo dramsko delo še ni v celoti ocenjeno ♦ fiz. ocenjena napaka približno izračunana ali ugotovljena vrednost napake ♪
  23.      ocenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. določati denarno vrednost: ocenjevati posest, premoženje 2. ustvarjati, izražati mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: ocenjevati umetniško delo, film; ocenjevati nastop, sposobnosti; kritično, slabo, strogo ocenjevati; ocenjevati z enakimi merili / ocenjevati vina // knjiž. presojati: ocenjevati dokaze, izjave; pravilno ocenjevati položaj; ocenjevati pomen česa / redko ocenjujejo, da se bo razvoj tehnike še stopnjeval menijo, sodijo 3. ugotavljati veljavo ali vrednost: moža ocenjuje po besedah, ne po dejanjih / gledal je prihajajoče in jih ocenjeval 4. približno določati količino: ocenjevati zaloge; na pogled, s pogledom ocenjevati / približno ocenjuje razdaljo 5. šol. dajati ocene: ocenjevati učence; strogo ocenjevati ocenjujóč -a -e: ocenjujoč nastali položaj, so se odločili za nove ukrepe; premeril ga je z ocenjujočim pogledom ocenjeván -a -o: ocenjevanega dela sploh prebral ni; pravično ocenjevana prizadevanja ♪
  24.      óctovec  -vca m (ọ̑) vrtn. drevo s pernato deljenimi listi in zelenkastimi cveti v socvetju, Rhus typhina: krošnja octovca ♪
  25.      ocvírek  -rka m (ȋ) 1. nav. mn. košček svinjskega mesa, ki ostane pri topljenju slanine: zabeliti z ocvirki; mastni ocvirki; skleda žgancev z ocvirki; pren. svoje pripovedovanje je belil z mastnimi ocvirki 2. nav. mn., ekspr. pozornost zbujajoč podatek ali dejstvo: v noveli je precej zgodovinskih ocvirkov; časnikar je v opisu turističnih krajev navedel tudi nekaj ocvirkov: javna razsvetljava je pokvarjena, bazen ne funkcionira, sprehajališča so zanemarjena 3. poljud. virusna bolezen z mehurčastimi izpuščaji na koži ali na sluznici, strok. herpes: spet ima ocvirek na ustnicah ♪

   7.150 7.175 7.200 7.225 7.250 7.275 7.300 7.325 7.350 7.375  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA