Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rn (5.050-5.074)



  1.      kompresíja  -e ž () 1. fiz. manjšanje prostornine plina zaradi večanja tlaka, stiskanje: zrak se pri kompresiji zelo segreje / izotermna kompresija 2. strojn. gib bata, pri katerem se plin ali para v valju stisne; kompresijski gib: pred kompresijo se sesalni ventil zapre ◊ med. pritisk na del organizma, ki ga povzroči novotvorba, krvavitev ali vnetje
  2.      kompresíjski  -a -o prid. () nanašajoč se na kompresijo: kompresijski tlak; kompresijska temperatura / kompresijski gib gib bata, pri katerem se plin ali para v valju stisne; kompresijski prostor najmanjši prostor v valju, ko je bat v skrajni legi; kompresijsko razmerje razmerje med prostorninama v valju, ko je bat v eni in v drugi skrajni legimed. kompresijska obveza obveza za ustavljanje krvavitev iz rane
  3.      komprimírati  -am nedov. in dov. () fiz. manjšati prostornino plina zaradi večanja tlaka; zgoščati, stiskati: bat komprimira pline v valju; zrak se ob eksploziji komprimira komprimíran -a -o: komprimiran amoniak; na 150 atmosfer komprimiran kisik; komprimiran zrak ♦ teh. komprimirani beton beton, iz katerega se takoj po izdelavi izloči ves zrak
  4.      kompromís  -a m () sporazum, pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih, delni sporazum: kompromis tu ni bil mogoč; skleniti kompromis; politični kompromis; kompromis med štirimi velesilami / doseči kompromis pri spornem vprašanju / ponudili so jim kompromis možnost kompromisne rešitve / slikar se je odločil za kompromis med tradicionalizmom in modernizmom // nav. slabš. popuščanje, odstopanje od svojih zahtev, načel v korist zahtev, načel drugega: to tvoje dejanje je kompromis; njegovo početje je izraz številnih kompromisov / meščanstvo je delalo kompromise s preostanki fevdalizma ● ekspr. ta človek ne pozna kompromisov je dosleden, načelen; ekspr. v teh stvareh je ravnal brez kompromisov dosledno, načelno
  5.      kompromitácija  -e ž (á) kompromitiranje: kompromitacija dobronamerne akcije
  6.      kompromitírati  -am dov. in nedov. () zmanjšati, odvzeti ugled, veljavo komu z razkritjem resničnih ali namišljenih dejstev: kompromitiral je svojega dobrega prijatelja; kompromitirati koga pred javnostjo / taki posamezniki kompromitirajo celo organizacijo / zadnja akcija ga je popolnoma kompromitirala; pren., ekspr. kompromitirali so ideje marksizma kompromitírati se izgubiti ugled zaradi nepoštenega, nečastnega dejanja: voditelji so se pri ljudstvu kompromitirali; pazil je, da se ne bi kompromitiral / revija se je med okupacijo kompromitirala kompromitíran -a -o: kompromitirani politiki; kompromitirana teorija o rasni superiornosti
  7.      komunicíranje  -a s () glagolnik od komunicirati: komuniciranje je bilo oteženo zaradi neznanja tujih jezikov; nujnost komuniciranja / komuniciranje vodstva tovarne s kolektivom / pomen radia in televizije v družbenem komuniciranju / sredstva množičnega komuniciranja obveščanja
  8.      komunikácija  -e ž (á) 1. sredstvo, objekt, po katerem je možno premikanje iz enega kraja v drugega: ta cesta je edina komunikacija, ki omogoča dostop v mesto; cestne, železniške komunikacije; gozdne komunikacije; javne komunikacije; gradnja strateško pomembnih komunikacij / strokovnjak za komunikacije / promet teče po novi komunikaciji 2. s prilastkom sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij; komunikacijsko sredstvo: moderne komunikacije; uporabljajo različne komunikacije: kurirsko službo, pošto, telefon / vizualne komunikacije za vizualno dojemanje 3. publ. komuniciranje, sporazumevanje: prepovedana je bila sleherna komunikacija; uporaba razglasnih desk za komunikacijo med udeleženci kongresa / potreba po duhovni komunikaciji
  9.      komunikatíven  -vna -o prid. () 1. ki se da razumeti, dojeti; razumljiv, dojemljiv: moderna umetnost je premalo komunikativna; slikar hoče ostati čimbolj komunikativen / film je dobro komunikativno sredstvo // nav. ekspr. ki se zna prilagoditi, vključiti v družbo: ta človek je izredno komunikativen 2. komunikacijski: komunikativno tovarniško dvorišče / brezhibno delujoč komunikativni sistem / komunikativna funkcija jezika komunikatívno prisl.: te vasi so komunikativno dobro povezane z mestom
  10.      komuníst  -a m () član komunistične organizacije: komunisti so imeli kongres; organizirano revolucionarno delo komunistov / Zveza komunistov Jugoslavije // pristaš komunizma: komunisti so imeli vedno več ugleda
  11.      komunístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na komuniste ali komunizem: mednarodno delavsko in komunistično gibanje / komunistična družba; komunistične organizacije / komunistični voditelji; sestanek predstavnikov komunističnih partij / komunistična literatura / ustanovitev Komunistične partije Jugoslavije ◊ zgod. Komunistični manifest manifest komunističnega gibanja, ki sta ga sestavila Marx in Engels; Komunistična internacionala mednarodno združenje komunističnih organizacij od 1919 do 1943
  12.      koncentrácija  -e ž (á) 1. navadno s prilastkom povečanje količine, množine česa na določenem mestu, območju; osredotočanje, kopičenje: prišlo je do koncentracije industrije v večjih centrih; zbirati podatke o koncentraciji vojaških sil / preprečiti pretirano koncentracijo bogastva koncentriranje / koncentracija oblasti je, se pojavlja v rokah peščice ljudi oblast je koncentrirana / žarg., voj. sovražne koncentracije so se pomikale proti jugu veliko vojakov, vojaških enot // s prislovnim določilom količina, množina česa v zmesi, raztopini: koncentracija soli v Mrtvem morju narašča; že majhna koncentracija ogljikovega monoksida v zraku je nevarna / 80-odstotna koncentracija solne kisline 2. (miselna) zbranost, osredotočenost: to delo zahteva precejšnjo koncentracijo; koncentracija med poukom; zmožnost popolne koncentracije / miselna koncentracija ◊ ekon. koncentracija kapitala večanje kapitala z akumulacijo, centralizacijo; količina kapitala, s katero kdo razpolaga
  13.      koncentracíjski  -a -o prid. () nanašajoč se na koncentracijo ali koncentriranje: koncentracijska priprava / vojska se je zbirala na osrednjem koncentracijskem prostoru / koncentracijsko taborišče taborišče za množično interniranje ljudi iz političnih, vojaških, imperialističnih razlogovšol. koncentracijski pouk pouk, pri katerem je poudarek na povezanosti posameznih predmetov z osnovnim predmetom
  14.      koncépten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na koncept: rokopis obsega petdeset drobno pisanih konceptnih strani / za avtorja je značilna tudi popolna konceptna doslednost ◊ jur. konceptni uradnik v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji pravno izobražen uradnik v upravnem organu; papir. konceptni papir slabši pisarniški papir iz nebeljene celuloze in lesovine
  15.      koncertánten  -tna -o prid. () muz. ki je za koncert: skupina koncertantnih instrumentov / solistična, komorna in koncertantna glasba
  16.      koncêrten  -tna -o prid. () nanašajoč se na koncert: koncertna sezona; bogata koncertna turneja pianista / uspel koncertni nastop / koncertni pevec; koncertna dvorana; koncertna poslovalnica ustanova, ki organizira koncertemuz. koncertni klavir večji klavir, ki se uporablja zlasti v koncertnih dvoranah; koncertni mojster vodja violinistov v orkestru
  17.      koncíl  -a m () rel. zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev cerkve, cerkveni zbor: sklicati koncil / ekumenski koncil; tridentinski, vatikanski koncil
  18.      koncízen  -zna -o prid. () knjiž. 1. jasen, natančno izoblikovan: koncizen in dobro premišljen nauk; koncizno obdelovanje problemov 2. jedrnat, zgoščen: pisateljev slog je zelo koncizen koncízno prisl.: koncizno pisana knjiga; sposobnost jezika, da izraža pojme koncizno
  19.      koncíznost  -i ž () knjiž. 1. jasnost, natančna izoblikovanost: manjka mu predvsem stilistične konciznosti 2. jedrnatost, zgoščenost: pesnikova konciznost je največja v prvem sonetu
  20.      končína  -e ž (í) 1. nav. mn., anat. del telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje: končine so poškodovane; členaste končine členonožcev; krt ima lopataste končine; sprednje, zadnje končine / spodnja končina noga; zgornja končina roka; končine pri človeku udi 2. redko končni del, konec: končino sukanca je približala šivankinemu ušesu; šilasta končina lakastega čeveljčka / zagledali so končino Južne Amerike ◊ strojn. končina vijaka del vijaka, na katerem se začenja navoj; zool. grabežna končina vsaka od dveh sprednjih nog, s katerima bogomolka grabi plen
  21.      kônčnost  -i ž (ó) knjiž. lastnost končnega: človek odkriva smrt v sleherni končnosti; končnost bivanja v času in prostoru / bal se je končnosti njene ljubezni prenehanja, konca
  22.      kondenzacíjski  -a -o prid. () nanašajoč se na kondenzacijo: megla je glavna kondenzacijska oblika vodne pare / hlajenje kondenzacijskih naprav ◊ elektr. kondenzacijska elektrarna termoelektrarna s kondenzacijskimi turbinami; kem. kondenzacijske umetne smole smole, ki nastanejo pri polikondenzaciji; polikondenzacijske umetne smole; strojn. kondenzacijska turbina turbina, pri kateri se izrabljena para odvaja v kondenzator
  23.      kondenzátor  -ja m () 1. teh. priprava za spreminjanje pare v tekočino: vodno hlajeni kondenzator 2. elektr. priprava za kratkotrajno shranitev, uskladiščenje elektrine: kondenzator se polni, prazni; kapacitivnost kondenzatorja / blokirni, elektrolitni kondenzator
  24.      kondenzátorski  -a -o prid. () nanašajoč se na kondenzator: a) kondenzatorski tlak b) kondenzatorska elektrika / kondenzatorski mikrofon mikrofon, katerega kapacitivnost se pod vplivom zvočnega valovanja spreminja; kondenzatorski papir tanek izolirni papir, ki ločuje oblogi kondenzatorja; kondenzatorska baterija več kondenzatorjev, ki tvorijo funkcionalno celoto
  25.      kondénzor  -ja m (ẹ̄) fiz. ena ali več leč v projektorju, mikroskopu, ki omogočajo enakomerno osvetlitev slike: kondenzor iz dveh plankonveksnih leč

   4.925 4.950 4.975 5.000 5.025 5.050 5.075 5.100 5.125 5.150  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA