Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rn (3.125-3.149)


  1.      dvolóžek  -žka m (ọ̑) muz. melodični okrasek iz štirih tonov, sestavljen izmenoma iz spodnjega in zgornjega tona ♪
  2.      dvómen  -mna -o prid. (ọ̄) knjiž. dvomljiv: pridobil si je dvomno slavo; vse to je zelo dvomne vrednosti / njegov prihod je zaenkrat še dvomen dvómno prisl.: vrne se, vrne, je ves čas dvomno ponavljala dvomeče ♪
  3.      dvóméren  -rna -o prid. (ọ̑-ẹ́ ọ̑-ẹ̄) knjiž. dvodimenzionalen, dvorazsežen: ploskev je dvomerna ♪
  4.      dvomljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki vzbuja dvom: uspeh akcije je še dvomljiv; dvomljiva kakovost; dajal je dvomljive obljube; dvomljiva prognoza bolezni / ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu nestalnem 2. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: to so dvomljivi ljudje; pogosto so ga videvali v družbi dvomljivih žensk / tekst dvomljive vrednosti / svoj cilj je skušal doseči tudi z nekoliko dvomljivimi sredstvi ◊ ekon. dvomljiva terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi; šah. pozicija črnega je zelo dvomljiva dvomljívo prisl.: dvomljivo si ga je ogledoval / v povedni rabi še zmeraj je dvomljivo, ali se bo to srečno končalo ♪
  5.      dvómotóren  -rna -o prid. (ọ̑-ọ̄) ki ima dva motorja: dvomotorno letalo ♪
  6.      dvónadstrópen  -pna -o prid. (ọ̑-ọ̑) ki ima dve nadstropji: dvonadstropna hiša / dvonadstropni parnik, tovornjak ♪
  7.      dvóníten  -tna -o prid. (ọ̑-ȋ) ki je iz dveh niti: dvonitna preja / dvonitni šiv ♦ elektr. dvonitna žarnica žarnica z dvema žarilnima nitkama // teh. ki je na dveh nitih: dvonitno obešenje aparata ♪
  8.      dvóobrázen  -zna -o prid. (ọ̑-ā) knjiž. ki ima dve ali več podob, oblik: prikazal je nevarnost tiste dvoobrazne, zdaj uničujoče, zdaj ustvarjajoče strasti / dvoobrazno ravnanje dvolično ♪
  9.      dvóók  -a -o prid. (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄) ki ima dvoje oči: dvooko bitje ♦ fot. dvooka zrcalna kamera zrcalna kamera, ki ima dva objektiva, zgornjega za opazovanje, spodnjega za snemanje ♪
  10.      dvór  -a tudi dvòr dvôra m (ọ̑; ȍ ó) 1. v nekaterih deželah veliko, razkošno grajeno poslopje, vladarjevo bivališče: iti na dvor; služiti, živeti na dvoru / cesarski, kraljev dvor / novica še ni prispela na dvor; pren., pesn. Popeljal sem te v svoje duše svetle dvore (P. Golia) // vladar s člani družine in najožjimi sodelavci: vso oblast sta imela v rokah dvor in plemstvo; dunajski dvor se za takšne probleme ni brigal; s prošnjo se je obrnil naravnost na dvor 2. star. dvorišče, navadno kmečko: zapeljati voz na dvor; na dvoru je rastel mogočen kostanj // nar. ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine: spustiti svinje na dvor 3. zastar. dom, hiša: dvor je bil krit s skodlami / pozna se mu, da je bil vzgojen v gosposkih dvorih ◊ jur. sodni dvor v nekaterih državah sodišče z več sodniki; meteor. lunin, sončni dvor svetli kolobar okrog Lune, Sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju ♪
  11.      dvorána  -e ž (ȃ) večji, zaprt prostor, namenjen za javne prireditve: mladina je napolnila dvorano do zadnjega kotička; nastopili smo v zelo akustični dvorani; kinematografska, koncertna, plesna, razstavna, sejna, sodna, športna dvorana; steklena dvorana / kino dvorana kinodvorana / prišli smo v veliko dvorano ene najlepših kraških jam / ekspr. vsa dvorana mu je navdušeno ploskala vsi ljudje v dvorani / pog. dvorana je bila v celoti razprodana vse vstopnice // večji, zaprt prostor sploh: operacijska, secirna dvorana; šolska dvorana; tovarniška dvorana ♪
  12.      dvórédnik  -a m (ọ̑-ẹ̑) agr. ječmen, v katerem so zrna navidezno v dveh vrstah ♪
  13.      dvóren  -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dvor: dvorni služabniki; dvorna palača; dvorna straža / dvorni ceremonial; dvorne spletke / postal je dvorni dobavitelj / služboval je v dunajski dvorni knjižnici / dvorni svétnik v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika; dvorna dama v nekaterih državah naslov za žensko, ki ob posebnih priložnostih spremlja vladarico; dvorna pisarna v stari Avstriji urad za zunanjo, notranjo in juridično upravo ter vrhovno sodišče ∙ dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo ♪
  14.      dvóriti  -im nedov. (ọ̄) z dajalnikom 1. izkazovati ženski posebno pozornost z namenom pridobiti si njeno naklonjenost: vztrajno ji je dvoril; znano je, da dvori vsem lepim ženskam 2. nar. prekmursko streči, pomagati: domači so dvorili zidarjem, da je šlo delo hitreje od rok; noč in dan dvori svoji bolni materi ♪
  15.      dvórôčka  -e ž (ọ̑-ȏ) arheol. vrč z dvema, navadno nesorazmerno velikima ročema ♪
  16.      dvósméren  -rna -o prid. (ọ̑-ẹ́ ọ̑-ẹ̄) ki poteka v dveh smereh: dvosmeren promet / dvosmerna cesta ♪
  17.      dvósmíselnost  -i [sǝl] ž (ọ̑-ȋ) dvoumnost: zoprna ji je bila dvosmiselnost njegovega govorjenja / dvosmiselnost povedanega ♪
  18.      dvóstránski  -a -o prid. (ọ̑-á) nanašajoč se na dve strani: dvostranska krtača; dvostransko ogledalo / dvostransko veslo veslo z dvema lopatama / dvostranski dogovor, sporazum; dvostranska pogodba; dvostranski odnosi med državama ◊ čeb. dvostranski čebelnjak čebelnjak, pri katerem so panji s pročelji obrnjeni na dve strani; filat. dvostransko zobčanje zobčanje, pri katerem se zobčata samo dva vzporedna robova znamk; obrt. dvostranska pletenina dvolična pletenina; strojn. dvostranski bat bat, ki je na obeh straneh v stiku z delovno snovjo dvóstránsko prisl.: dvostransko obvezna pogodba ♪
  19.      dvótíren  -rna -o prid. (ọ̑-ȋ) 1. ki ima dva tira: dvotirna proga; dvotirna železnica / dvotirni železniški promet 2. ki obravnava, rešuje kaj na dva različna načina: dvotirni sistem nagrajevanja / ekspr. bil je nepriljubljen zaradi svoje dvotirne politike dvojne, dvolične ◊ šol. dvotirni šolski sistem šolski sistem z dvema različnima učnima programoma ♪
  20.      dvóústnat  -a -o prid. (ọ̑-ȗ) bot. ki ima zgornjo in spodnjo ustno: dvoustnati cvet; dvoustnati cvetni venec ♪
  21.      dvóváljen  -jna -o prid. (ọ̑-ȃ) strojn. ki ima dva valja: dvovaljni motor; dvovaljni parni stroj ♪
  22.      dvóvŕstnik  -a m (ọ̑-ȓ) agr. ječmen, v katerem so zrna navidezno v dveh vrstah ♪
  23.      dvožívka  -e ž (ȋ) 1. zool. žival, ki živi na kopnem in v vodi: žaba je dvoživka; pren., ekspr. nehal je biti dvoživka - pustil je delo v tovarni in se posvetil samo kmetovanju // nav. mn. živali, ki se razmnožujejo in razvijajo v vodi, odrasle pa živijo na kopnem, Amphibia: brezrepe in repate dvoživke 2. aer. letalo, ki lahko vzleta, pristaja na kopnem ali na vodi: proizvodnja dvoživk za vojaške namene // teh. (vojaško) motorno vozilo, ki se lahko giblje na kopnem ali po vodi: avtomobil dvoživka 3. slabš. nenačelen, neznačajen človek: politična dvoživka ♪
  24.      džámija  -e ž (á) pri muslimanih stavba, namenjena za verske obrede: verniki so prihajali v džamijo k večerni molitvi; v daljavi smo opazili vitke minarete džamij ♪
  25.      džáur  -a [džaur džau̯ra] m (ā) slabš., nekdaj, za muslimane kdor ne pripada muslimanski veri, zlasti kristjan; nevernik, drugoverec: ni se smel družiti z džauri ♪

   3.000 3.025 3.050 3.075 3.100 3.125 3.150 3.175 3.200 3.225  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA