Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Rja (3.466-3.490)
- obléči obléčem dov., obléci oblécite in oblecíte; oblékel oblékla (ẹ́) 1. narediti, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati je že oblekla otroka; obleči haljo, krilo, majico; hitro se obleči; obleči si hlače / športno, zimsko se obleči; obleči se za potovanje; za pusta se je oblekel v dimnikarja / redko obleči rokavice natakniti, škornje obuti 2. ekspr. oskrbeti z obleko, oblačili: stric ga je vsako leto oblekel; prodali so prašiča, da bi se oblekli 3. ekspr. obložiti, obdati: obleči stene s tapetami / obleči sedeže v usnje ● knjiž. reka je oblekla zimski plašč je poledenela; publ. že desetkrat je oblekel dres državne reprezentance je nastopil kot član državne reprezentance; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak; knjiž. to misel je težko obleči v besede izraziti z besedami; knjiž., ekspr. češnja se je oblekla v cvetje se je
razcvetela obléčen -a -o: sem že oblečen in obut; za zimo je oblečen; praznično, v črnino oblečena ∙ koruza je dobro oblečena, zima bo huda po ljudskem verovanju če imajo koruzni storži veliko krovnih listov, bo zima huda ♪
- oblégati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. biti razporejen okrog branjenega mesta, objekta in si prizadevati osvojiti ga: oblegati mesto, trdnjavo / publ. silovito so oblegali vrata nasprotnika, toda gola niso mogli dati 2. ekspr. v velikem številu stati, prerivati se okrog česa, pred čim z določenim namenom: ljudje so oblegali blagajno kina / novinarji so oblegali delegacijo z vseh strani 3. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem si prizadevati pridobiti koga za kaj: toliko časa je oblegal očeta, da mu je dal denar / oblegati koga s prošnjami oblégan -a -o: oblegano mesto ♪
- oblésti -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z lezenjem obiti: gosenica je oblezla list / otrok še ne hodi, obleze pa vso sobo 2. z lezenjem se izogniti: polž je oblezel oviro / napadalci so oblezli straže 3. ekspr. obhoditi, prehoditi: vse steze na tem hribu sem že oblezel; dosti sveta je že oblezel; oblezel je že vse vrhove tega pogorja / vse gostilne obleze, preden pride domov ● ekspr. mesec obleze vse kote obsije drugega za drugim; knjiž. trnje je oblezlo breg rastoč ga pokrilo ♪
- obletávati -am nedov. (ȃ) 1. letati okrog česa: golobi obletavajo zvonik / sateliti obletavajo zemljo 2. leteč se izogibati: letala so morala obletavati mestno središče 3. leteč se premikati od česa do česa: metulji obletavajo cvete / čebele so ves dan pridno obletavale cvetoče drevo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: obletavajo ga čudne misli, zle slutnje 5. ekspr. s prošnjami, prigovarjanjem si prizadevati pridobiti koga za določeno stvar: obletavali so jih novinarji in fotografi; dolgo časa je obletaval šefa / fant je vztrajno obletaval dekle ● obletaval ga je mrzel pot oblival; ekspr. obletaval jo je z radovednimi pogledi radovedno jo je ogledoval obletávati se izgubljati liste, iglice: gozd se obletava / listje se obletava odpada; pren., knjiž. ta teorija se že obletava // star. osipati se: cveti,
rože se obletavajo obletavajóč -a -e: obletavajoče se drevje ♪
- obležáti -ím dov. (á í) 1. ostati v ležečem položaju: pijanec je sredi ceste padel in obležal; obležati kot mrtev; obležati kot snop, vreča // ostati v takem položaju a) zaradi določene poškodbe, izgube življenja: stepli so se in eden je obležal; obležati v krvi b) zaradi bolezni: dobila je vročino in obležala; obležati za dva meseca; obležati za pljučnico // z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: udaril je z glavo ob zid in mrtev, nezavesten obležal 2. ostati na podlagi z daljšo, širšo stranjo: vse drogove so postavili, le eden je obležal / odšli so, listek pa je neopažen obležal na tleh // ostati kje sploh: smrad je dolgo časa obležal nad dolino / z oslabljenim pomenom senca nezaupanja je obležala med njima 3. navadno s prislovnim določilom obstati v ležečem položaju: kovanec se je zatrkljal po tleh in obležal v kotu;
priletel je šopek in obležal pri njenih nogah 4. redko uležati se: pustiti gnoj obležati; sadje bo okusno, ko se obleži ● ekspr. roman je obležal v urednikovi miznici ni bil objavljen; sneg je obležal ni skopnel; pismo je obležalo na pošti ni bilo dostavljeno; ekspr. obležal je na Doberdobu padel je, bil (v boju) ubit; ekspr. povej, kaj ti je obležalo na duši, na srcu kaj te teži, vznemirja; ekspr. ta krivica mu je obležala na duši zaradi te krivice se čuti krivega; se čuti prizadetega; ekspr. ta naloga je obležala na njegovih ramenih za to nalogo je ostal odgovoren on; ekspr. marsikateri jelen je že obležal pod njegovo kroglo marsikaterega jelena je že ustrelil; pog., ekspr. ta človek mi je obležal v želodcu mi je ostal zoprn, mi vzbuja odpor zaradi kakega svojega dejanja; jed mi je obležala v želodcu ostala dlje časa neprebavljena obležán -a -o: obležano vino ♪
- obligacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na obligacijo, obveznosten: a) obligacijska pogodba, pravica / obligacijsko pravo pravo, ki ureja obligacijska razmerja; obligacijsko razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev b) obligacijsko posojilo ♪
- oblíka -e ž (ȋ) 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru: pravokotna oblika predmeta; stavba ima še prvotno obliko; spreminjajoče se oblike oblakov; po obliki podoben hruški; oblika in barva / oblika črk, tlorisa / listi jajčaste, podolgovate oblike; gmota brez določene oblike / spomenik v obliki piramide / dati izdelkom lepo obliko / moderna oblika pohištva / mokra obleka je še bolj poudarjala njene ženske oblike / za to umetnostno smer so značilne abstraktne oblike / dosti let je proučeval oblike zemeljskega površja 2. navadno z rodilnikom značilnost česa glede na sestavne elemente, njihovo razporeditev: spremeniti obliko enačbe; poslovenjena oblika imena; knjiga ima obliko zbornika / zapis v obliki šifer / analizirati obliko pesmi // stanje, skupek določenih značilnosti, po katerem se kaka snov, pojav ločuje od drugih možnosti svojega pojavljanja
obstajanja: jedrska, toplotna in druge oblike energije; glasba je ena izmed oblik umetnosti; led je oblika vode / pojavne oblike življenja 3. navadno s prilastkom videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: bojevati se za napredne družbene oblike; spremenjene organizacijske oblike / dati mislim jasno obliko 4. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost obliki; oblika in vsebina / delo ima izbrušeno obliko // s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: ta pesnik je uvedel veliko novih oblik; menuet, simfonija in druge glasbene oblike / stalne pesniške oblike 5. s prilastkom, v zvezi v obliki izraža, da se kaj pojavlja, obstaja tako, kot nakazuje določilo: pesmi so izšle tudi v knjižni obliki; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; publ.: prihranki v obliki denarja so mu propadli; dati pomoč v obliki materiala in strokovnjakov
6. navadno z rodilnikom način, metoda: spremeniti obliko dela; sodobne oblike zdravljenja / publ. obstajajo razlike v obliki reševanja teh vprašanj 7. lingv. sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva: nedoločnik, namenilnik in druge glagolske oblike; v besedilu je več pogovornih, zastarelih oblik; enklitične oblike zaimkov; oblika za tretjo osebo množine / osebna glagolska oblika ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način / oblikovalka je ženska oblika od oblikovalec ● publ. proučeval je mikroskopsko drobne oblike bitja, organizme; knjiž., redko dati testo v pomaščeno obliko model; knjiž., redko livarska oblika kalup, forma; ekspr. pravilnik ne sme biti le zunanja oblika ne sme samo obstajati, ne da bi vplival na stvari, ravnanje ◊ adm. angleška oblika poslovnih pisem pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba; ekon. enostavna oblika vrednosti izraz vrednosti blaga v kateremkoli drugem
blagu; relativna oblika vrednosti izraz vrednosti določene vrste blaga v drugih vrstah blaga; filoz. oblika način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; forma; kem. alotropne oblike ogljika; lit. antična metrična oblika; mat. eksplicitna oblika funkcije zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; min. izometrična oblika kristala ♪
- oblikoválen -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na oblikovanje: oblikovalni proces / ima oblikovalni dar / oblikovalni atelje tovarne ♦ jur. oblikovalna tožba tožba, s katero se zahteva sprememba določenega pravnega razmerja 2. zastar. oblikoven: oblikovalne slabosti novele ♪
- oblikováti -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati čemu določeno obliko: oblikovati glavo kipa; oblikovati kovino, marmor; oblikovati s kladivom, žaganjem; ročno, strojno oblikovati / oblikovati glino v posode / iz testa oblikovati cmoke / to ozemlje je oblikoval ledenik / oblikovati krošnje dreves z razpiranjem ogrodnih vej, redčenjem, rezanjem jim dajati določeno obliko // arhit. dajati, določati obliko predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: oblikovati embalažo, pohištvo; oblikovati industrijske izdelke / knjigo je oblikoval znani slikar; moderno oblikovati nakit / oblikovati izložbe 2. dajati čemu določene značilnosti: pisatelj je zgodovinsko snov oblikoval dokaj svobodno / publ. oblikovati javno mnenje / publ. narodi hočejo sami oblikovati svojo usodo odločati o njej / ta doživetja so v marsičem oblikovala njegov značaj; v tistih letih se mu je
oblikoval svetovni nazor / cene se oblikujejo svobodno 3. delati, ustvarjati: oblikovati volilne enote glede na število prebivalcev; z govornimi organi oblikovati glasove; oblikujejo se nove države / iz besed oblikovati stavke / igralec je svojo vlogo oblikoval prepričljivo 4. z vzgojo povzročati pozitiven razvoj osebnosti: tudi šola oblikuje mlade ljudi / publ. oblikovati strokovni kader šolati, izobraževati / oblikovati koga v harmonično osebnost 5. z besedami izražati kaj: zna jasno, jedrnato oblikovati svoje misli, predloge 6. redko sestavljati skupino za določene naloge; formirati: oblikovati delegacijo, vojaško enoto oblikováti se 1. knjiž., redko, s prislovnim določilom kazati se v obrisih: vrhovi lip, podobni kupolam, so se oblikovali v daljavi / v mislih se mu je oblikovala domača hiša 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža, da osebek dobiva vsebino, obliko, kot jo nakazuje določilo:
poroženeli deli kože se oblikujejo v luske / misel se je oblikovala v vedno bolj trden sklep oblikujóč -a -e: nanovo oblikujoča se organizacija oblikován -a -o: moderno oblikovani sedeži; listi so oblikovani različno; ima lepo oblikovane roke ♪
- oblikóvnost -i ž (ọ̄) 1. značilnost česa oblikovno določenega, urejenega: poudarjali so idejnost umetnosti, zanemarjali pa oblikovnost / ta skladatelj šele išče nove oblikovnosti / publ. življenje obraza je skušal prenesti v poudarjeno oblikovnost likovnost 2. značilnost snovi, da se da oblikovati: material je izbiral glede na vzdržljivost in oblikovnost 3. redko oblikovitost, oblikovanost: v oblikovnosti tal je vidno delovanje nekdanjega ledenika ♪
- oblína -e ž (í) obel, zaobljen del česa: oblina kupole / oblina bokov / ekspr. oprijeta obleka je še bolj poudarjala njene obline prsi, boke ♪
- oblíti -líjem dov. (í) 1. narediti, da pade, steče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni, navpični površini česa: obliti avtomobil, steno; obliti noge s toplo vodo; bilo mi je, kot bi me kdo oblil z mrzlo vodo zelo neprijetno sem bil prizadet, razočaran / obliti torto s čokoladno kremo / strežnik je zdravniku oblil roke 2. priti v dotik s čim in steči, odteči po njegovi površini: oblil me je curek mrzle vode; morski val je spet oblil kopalca na skali; pren. jutranja svetloba je oblila gozd 3. ekspr. pojaviti se, razširiti se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: kurja polt, zona ga je oblila (po hrbtu); obraz mu je oblil mrzel pot / rdečica jo je oblila zardela je; ob pogledu na mrtvega so ga oblile solze je začel jokati / udaril ga je po glavi, da ga je oblila kri 4. knjiž., ekspr. narediti, da je kdo deležen česa:
obliti koga s svojo naklonjenostjo / obliti koga s sramoto osramotiti ga oblít -a -o: gozd, oblit od mesečine; s krvjo oblit človek ♪
- oblívati -am nedov., tudi oblivájte; tudi oblivála (í) 1. delati, da pade, teče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni, navpični površini česa: oblivati kolo, zid / oblivati nezavestnega z vodo / oblivati nežgano posodo z loščem 2. večkrat prihajati v dotik s čim in teči, odtekati po njegovi površini: usedel se je tako, da so mu valovi oblivali noge; pren. mesečina je oblivala dolino // večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: topli morski tokovi oblivajo severno obalo države / knjiž. na vzhodu obliva deželo morje 3. ekspr. pojavljati se, razširjati se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: kurja polt jo obliva; mrzel pot, znoj mu je oblival čelo / od napora, strahu jih je oblival pot / oblivala jo je rdečica zardevala je; očeta so kmalu oblivale solze oče je jokal / davili so ga, da so ga oblivale
krvave pene 4. knjiž., redko obhajati, prevzemati: oblivala ga je bolečina, omotica 5. knjiž., ekspr. delati, da je kdo deležen česa: oblivati koga s svojo milostjo ♪
- oblízniti -em dov. (í ȋ) 1. povleči z jezikom po čem: mačka je obliznila mladiča; oblizniti se z jezikom; oblizniti si ustnico // ližoč pojesti del česa: oblizniti sladoled 2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: plamen je obliznil poleno / burja je obliznila kočo / blisk je obliznil temo ● ekspr. obliznil ga je dvom obšel, prevzel; ekspr. nasmeh mu je obliznil ustnice preletel; ekspr. doma ga večkrat oblizne šiba je večkrat tepen s šibo; ekspr. kako čudovito je bilo, se je obliznila je z zadovoljstvom, veseljem rekla; ekspr. vsak fant bi se obliznil za tem dekletom bi bil zadovoljen, če bi jo imel; pog., ekspr. vseh deset prstov si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen ♪
- obmóčje -a s (ọ̑) navadno s prilastkom 1. ozemlje z določenimi značilnostmi: alpsko območje; gozdnata območja Slovenije; na Dolenjskem so znana polharska območja; potresno območje; gospodarsko zaostala območja / slovensko jezikovno območje / publ., z oslabljenim pomenom: luška kapitanija obsega območje obale in obalnega morja; na območju Jugoslavije v Jugoslaviji; hotelski objekt na območju blizu jezera blizu jezera // ozemlje, na katerem je, se opravlja določena dejavnost: določiti območje zdravstvene postaje; gravitacijsko območje bolnice; prodajno, sodno, volilno območje; rekreacijsko, turistično območje // ozemlje okoli kakega središča: mestno območje; območje Ljubljane / zasavsko območje / taboriščno območje 2. prostor, v katerem ima kaj svojo moč, vpliv: merilno območje instrumenta; letalo je izginilo iz vidnega območja; območje topovskega ognja; območje
zemeljske težnosti 3. dejavnost, dejavnosti, kjer kdo opravlja svoje delo; področje: delovno območje poravnalnih svetov; raziskave s psihološkega območja; območje poezije / razširiti območje dela ● publ. vplivno območje ozemlje, nad katerim ima, uveljavlja določena država gospodarski in politični vpliv; ekspr. izviti se iz območja družine oblasti, vpliva; ekspr. hotel se je iztrgati iz območja njene ljubezni rešiti se njenega vpliva, njene ljubezni; na tem območju ne predvidevajo novih gradenj prostoru, zemljišču; območje med Črnim morjem in Baltikom ozemlje ◊ ekon. nerazvito območje z nizkim narodnim dohodkom; elektr. kazalno območje območje merilnega instrumenta, na katerem se vidi merjena vrednost; nastavitveno območje v katerem so možne nastavitve določenih spremenljivih veličin; fiz. območje infrazvoka; meteor. območje visokega zračnega pritiska; urb. metropolitansko območje urbanizirano območje, ki je gospodarsko, kulturno vezano na
osrednje mesto; voj. armadno območje na katerem so razporejene enote določene armade; ljubljansko armadno območje ♪
- obmolčáti -ím [u̯č] dov., obmólči; obmólčal (á í) knjiž. obmolkniti: vso pot sta se pogovarjala, pred hišo pa je obmolčal ♪
- obnébje -a s (ẹ̑) 1. star. nebo, nebesni obok: vse obnebje se je prekrilo s črnimi oblaki; jasno, neskončno obnebje / Prešeren je prva zvezda na obnebju slovenskih pesnikov ∙ knjiž. morje se širi do obnebja obzorja 2. zastar. podnebje: ta rastlina uspeva v zmerno toplem obnebju ♪
- obój -a -e zaim. (ọ̑) 1. poudarja skupnost, povezanost dveh vrst, skupin: mladina obojega spola; oboje vino / oboji otroci, naši in sosedovi; oboji predstavniki / raba peša: oboja družina ga ima rada; oboja moka je presejana obojna 2. pri množinskih samostalnikih poudarja skupnost, povezanost dveh enot: oboje hlače si zamazal; oboja vrata se težko zapirajo / oboji čevlji ga tiščijo oba para; sam.: Grki in Rimljani, oboji so imeli sužnje; to je pri njem prirojeno ali priučeno ali oboje; občutil je žalost in veselje, oboje hkrati; prereži na dvoje, a obojega mu ne dajaj; zjutraj ima kruh z obojim, z maslom in marmelado ♪
- obóje štev. neskl. (ọ̑) pri množinskih samostalnikih poudarja skupnost, povezanost dveh enot: otrok je raztrgal oboje hlačk ♪
- obójen 1 -jna -o prid. (ọ̑) poudarja skupnost, povezanost dveh vrst, skupin: obojni sorodniki so se potegovali za dediščino; obojna moka, pšenična in ajdova; obojno nezaupanje ga je zelo potrlo ♪
- obojestránski -a -o prid. (á) nanašajoč se na obe strani: obojestranska obarvanost papirja / obojestranski napadi so se ponovili; obojestranska obveznost, pogodba / obojestranska privlačnost, sreča / obojestranska sirota otrok brez staršev ♦ med. obojestransko vnetje pljuč; num. obojestranski kov obojestránsko prisl.: obojestransko koristni pogovori ♦ grad. obojestransko vpeti nosilec ♪
- obòk tudi obók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) izbočena nosilna konstrukcija nad prostorom, odprtino v zidu: delati obok; zidati oboke; stati pod obokom; sajast, zakajen obok; obok cerkve, hodnika; obok nad vrati; prečni lok v oboku; oboki in kupole / baročni obok; opečni obok; polkrožni, šilasti obok // prostor pod tako konstrukcijo: visoki obok je bil poln mesa // navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: veje dreves delajo zelen obok nad potjo; obok lobanje; pred dežjem se je zatekel pod obok skale / nadočesni obok; nebesni obok nebo; pesn. osvajalec zvezdnega oboka neba, vsemirja ◊ anat. nožni obok srednji vbočeni del stopala; arhit. banjasti obok polkrožni obok nad četverokotno talno ploskvijo; križni obok ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem sečišču; kupolasti obok v obliki kupole; mrežasti obok rebrasti obok v obliki križa; rebrasti
obok s kamnitimi rebri; zvezdasti obok rebrasti obok v obliki zvezde; um. gotski obok ♪
- oborína -e ž (í) 1. kem. snov, ki se pri obarjanju izloči iz raztopine: pri mešanju raztopine aluminijevega nitrata in natrijevega hidroksida se izloči bela oborina aluminijev hidroksid 2. knjiž. usedlina, gošča: pri kuhanju oborina masla porumeni ♪
- obračáj -a m (ȃ) redko vrtljaj: meriti število obračajev motorja ♪
- obráčanje -a s (ā) glagolnik od obračati: obračanje avtomobila / vaditi vola v obračanju / obračanje glave in trupa; vrv za obračanje jadra; obračanje smučarja v levo / naviti igračo z obračanjem ključa / obračanje sena; gnojenje in obračanje zemlje / hitro obračanje sredstev ♪
3.341 3.366 3.391 3.416 3.441 3.466 3.491 3.516 3.541 3.566