Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rja (266-290)


  1.      škrjánček  -čka m (á) nav. ekspr. škrjanec: škrjanček žvrgoli; poje kot škrjanček ∙ ekspr. kako ščebeta ta škrjanček mlada, živahna ženska ♪
  2.      škrjánčev  -a -o prid. (á) nanašajoč se na škrjance: ptica škrjančeve velikosti; iz višine se je slišalo veselo škrjančevo žvrgolenje ♪
  3.      škrjánčji  -a -e prid. (á) nanašajoč se na škrjance: škrjančja krila / škrjančje petje ♪
  4.      škrjánec  -nca m (á) ptica pevka prsteno rjave barve navadno s čopom na glavi: škrjanec poje, žvrgoli ♦ zool. čopasti, poljski škrjanec ♪
  5.      škrjánka  -e ž (á) samica škrjanca: škrjanka vali ♪
  6.      štirják  -a m (á) 1. zastar. kvadrat: hiše so stale v pravilnih štirjakih 2. nekdaj avstrijski novec za štiri krajcarje: dvajsetica in štirjak 3. nar. vzhodno prostorninska mera, navadno za vino, približno 140 l: štirjak vina // sod za to mero ♪
  7.      štirjáški  -a -o prid. (á) zastar. kvadraten: trg štirjaške oblike / štirjaški kilometer ♪
  8.      štórja  -e ž (ọ́) star. preproga, odeja, pletena iz ločja, trstike: pogrniti štorjo po tleh ∙ nar. preden so ometali strop, so pribili nanj štorjo štukaturo ♪
  9.      taborján  in taborjàn -ána m (ȃ; ȁ á) udeleženec, organizator (narodnega) tabora, (narodnih) taborov: zbiranje taborjanov ♪
  10.      têrja  -e ž (ē) nar. severovzhodno neumna, nespametna ženska: ne poslušaj te terje ♪
  11.      terják  -a m (á) farm., nekdaj zdravilo iz več sestavin za različne bolezni: surovine za pripravo terjaka; kroglice terjaka ♪
  12.      terjálec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor kaj terja: izplačati terjalce; neizprosen terjalec / terjalec pravic ♪
  13.      terjálen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. zahteven: biti kos terjalni nalogi ♪
  14.      térjanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od terjati: terjanje dolga / terjanje plačila / terjanje pravice ♪
  15.      terjátev  -tve ž (ȃ) 1. glagolnik od terjati: terjatev dolžnikov / terjatev dolga 2. knjiž. odločna zahteva: to ni prošnja, ampak terjatev; njegov glas izraža terjatev / tipične meščanske terjatve zahteve 3. jur. pravica zahtevati izpolnitev obveznosti: terjatev nastane, zastara; terjatev preide na dediče; razpolagati s terjatvijo; prenosljiva terjatev; odstop terjatve // obveznost, ki izvira iz te pravice: imeti terjatve do koga, proti komu; iztožiti terjatev; plačati, poravnati terjatev / blagovna, davčna, denarna terjatev; izterljiva terjatev ♦ ekon. dvomljiva terjatev ♪
  16.      térjati  -am nedov. (ẹ̑) 1. zahtevati, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti: terjati dolžnika; terjal jih je, naj mu vrnejo denar / terjati davke, dolg / terjati plačilo škode; terjati povračilo stroškov / terjati koga za najemnino / založnik je terjal obljubljeni rokopis 2. knjiž. odločno zahtevati kaj: ljudstvo terja svoje pravice; terjati zemljo in svobodo / terjati ponovno obravnavo; terjati revizijo obsodbe; terjati umik tuje vojske; terjali so, da predsednik odstopi / od njega ne smemo terjati preveč zahtevati 3. nav. 3. os., knjiž. izražati nujnost, potrebnost česa: problem terja hitro rešitev; razvoj terja odpravo družbenih nasprotij; dogodki terjajo, da se moramo hitro odločiti / gradnja ceste terja velike stroške je zelo draga; to terjajo navade je potrebno zaradi navad; ravnal je, kot sta terjala njegov položaj in starost kot je bilo treba, je bilo primerno glede na njegov položaj in starost; raziskava bo terjala veliko dela in časa zanjo bo potrebno; zamenjava izrabljenega dela terja nekaj enostavnih gibov se opravi z nekaj enostavnimi gibi / nesreča je terjala več smrtnih žrtev v njej je bilo terjajóč -a -e: uprli so se, terjajoč svoje pravice; terjajoč glas térjan -a -o: terjani znesek ♪
  17.      terjátven  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na terjatev 3: terjatveno razmerje / terjatveni znesek ♦ fin. terjatveni saldo ♪
  18.      têrjav  -a -o prid. (ē) nar. severovzhodno neumen, nespameten: terjava ženska ♪
  19.      udárjanje  -a s (á) glagolnik od udarjati: udarjanje s palico / udarjanje kladiva po nakovalu / enakomerno udarjanje koles, vesel / udarjanje srca ♪
  20.      udárjati  -am nedov. (á) 1. sunkovito dotikati se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udarjati žival; udarjati po licih; udarjati s palico, z roko; močno, rahlo udarjati; pren. udarjati z besedo, jezikom // sunkovito dotikati se česa, navadno z določenim namenom: udarjati žogo; udarjati na boben, po bobnu; s pestjo udarjati po vratih; udarjati s petami ob tla // dajati glasove ob sunkovitem dotiku: ura v stolpu udarja vsake pol ure; odsekano, zamolklo udarjati / ura je pravkar udarjala polnoč z zvočnimi znaki naznanjala / z nogo udarjati takt 2. premikajoč se sunkovito dotikati se česa: mlinsko kolo udarja ob vodo; kolesa udarjajo ob tirnice / burja udarja v okno 3. delati sunkovite gibe: ptica udarja z razprtimi krili / srce ji je močno udarjalo 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskakovati s telesa na telo in povzročati močne poke: strele udarjajo v skale / nepreh. kadar udarjajo strele, jo je zelo strah 5. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopati, pojavljati se: izpod hriba udarja voda / strašne misli so mu udarjale v glavo; podzavestna hotenja udarjajo na dan // pojavljati se v čutno močno zaznavni obliki: v nos jim je udarjal hud smrad; z razgretega tlaka je udarjala vročina / na uho so jim udarjali čudni glasovi slišali so se // postajati opazen, viden: skozi belež udarja stara barva / v romanu udarja na dan pisateljev realizem 6. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: cene so jih zelo udarjale; udarjale so jih nadloge in nesreče 7. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati negativne posledice: slab zrak ji je udarjal na pljuča ● ekspr. njegove besede so jo trdo udarjale zelo prizadevale; ekspr. njene obleke so močno udarjale v oči bile zelo, hitro opazne; udarjati v prazno ne da bi zadel udarjajóč -a -e: udarjajoč s palico ob tla; enakomerno, težko udarjajoča ura ♪
  21.      udvárjati  -am nedov. (á) knjiž. 1. izkazovati ženski posebno pozornost z namenom pridobiti si njeno naklonjenost; dvoriti: udvarjati sodelavki 2. prikupovati se, laskati se: udvarjal mu je s pogovori o njegovem delu ♪
  22.      ugovarjálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor ugovarja: pritrditi ugovarjalcu / ekspr. bil je večni ugovarjalec vedno je ugovarjal ♪
  23.      ugovárjanje  -a s (ȃ) glagolnik od ugovarjati: ne prenese ugovarjanja; ostro ugovarjanje ♪
  24.      ugovárjati  -am nedov. (ȃ) navadno z dajalnikom z besedami izražati nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega: predrzniti se, upati si komu ugovarjati; nihče ni ugovarjal; otrok ugovarja staršem; odločno, vztrajno ugovarjati / ugovarjati odločitvi, sklepu; ugovarjati sodbi urednika; ugovarjati proti nepoštenemu ravnanju / bilo je drugače, mu je ugovarjal ♪
  25.      uistosmérjanje  -a s (ẹ́) glagolnik od uistosmerjati: odklanjati uistosmerjanje v umetnosti; proces uistosmerjanja ♪

   141 166 191 216 241 266 291 316 341 366  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA