Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rja (1.791-1.815)


  1.      izpraševálka  tudi spraševálka -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od izpraševalec: odgovarjal je vneti izpraševalki / izpraševalka pri izpitu ♪
  2.      izpraševánje  tudi spraševánje -a s (ȃ) glagolnik od izpraševati: opustiti nadležno izpraševanje; z izpraševanjem je dognal, kje je / danes je na vrsti izpraševanje; izpraševanje učencev pri izpitu ♦ rel. ženin in nevesta sta šla k izpraševanju nekdaj k župniku na pogovor o krščanskem nauku in zakonu; velikonočno izpraševanje nekdaj preverjanje in dopolnjevanje znanja krščanskega nauka pred veliko nočjo ♪
  3.      izpraševáti 1 -újem tudi spraševáti -újem nedov. (á ȗ) 1. z vpraševanjem poizvedovati: oče izprašuje otroke; izpraševati za dan odhoda, za pot; izpraševal je za domače; nikar me ne izprašuj o tem; izpraševati po počutju, podrobnostih; prijazno, radovedno izpraševati / izprašuje me z očmi 2. z vprašanji ugotavljati, preverjati kandidatovo znanje: izpraševati učence vso uro / izpraševati matematiko; izpraševati pri izpitu / izpraševati vso snov, iz vse snovi; izpraševati za ocene; izpraševati pri izpitu 3. zasliševati: izpraševati priče; takrat so izpraševali med mučenjem izprašujóč tudi sprašujóč -a -e: izprašujoč po zdravju; izprašujoč pogled; prisl.: izprašujoče gledati ♪
  4.      izprazníti  in izprázniti -im tudi sprazníti in sprázniti -im dov. (ȋ á) 1. napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine: izprazniti poštni nabiralnik, posodo, satje; vse žepe je izpraznil, a ključa ni našel; rezervoar se je izpraznil ∙ evfem. ponoči so izpraznili blagajno ukradli denar iz blagajne; ekspr. v mestu so mu kar precej izpraznili denarnico potrošil je precej denarja; ekspr. proti njemu je izpraznil pet strelov izstrelil; ekspr. pred prazniki so ljudje skoraj izpraznili trgovine pokupili skoraj vse blago ♦ elektr. izprazniti akumulator porabiti shranjeno električno energijo // izpiti, popiti: izpraznili so nekaj buteljk vina; izprazniti kozarec na dušek, v dušku 2. izločiti blato, seč: izprazniti črevo, mehur / pog., ekspr. izpraznil se je kar pred vrati opravil potrebo; se izbruhal 3. narediti, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: izprazniti dvorano, postajo; proti večeru se je mesto izpraznilo / med racijo so izpraznili pol mesta odpeljali, zaprli; do nedelje je treba izprazniti stanovanje oditi iz njega z vsemi premičninami izprazníti se in izprázniti se tudi sprazníti se in sprázniti se postati prost, nezaseden: v podjetju se je izpraznilo nekaj mest; v kratkem se bo izpraznilo mesto tajnika ∙ ekspr., redko zdaj je vrsta na tebi, da se izprazniš rečeš, poveš vse izpráznjen tudi spráznjen -a -o: izpraznjen akumulator; izpraznjena posoda; izpraznjeno službeno mesto ♪
  5.      izpraznjevánje  tudi spraznjevánje -a s (ȃ) glagolnik od izpraznjevati: izpraznjevanje posode / izpraznjevanje črevesja; izpraznjevanje seča iz mehurja / izpraznjevanje gostiln, stanovanj ♪
  6.      izprídigati  -am dov. (í) ekspr. reči, povedati vse, zlasti kar koga vznemirja, teži: izpridigala je, da so njeni otroci neubogljivi; pusti ga, naj se izpridiga ♪
  7.      izprosjáčiti  -im dov. (á ȃ) ekspr. z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa: hrano so izprosjačili ♪
  8.      izpŕskati  -am dov. (r̄ ȓ) ekspr., redko krčevito se smejoč reči, povedati: to je izprskal v glasnem smehu izpŕskati se pog., ekspr. povedati vse, zlasti kar koga teži, vznemirja: naj se izprska in izkašlja ● nizko pusti ga, naj se izprska, je zavpil spolno izživi ♪
  9.      izpsováti  -újem dov., izpsovál (á ú) redko ozmerjati, ošteti: izpsovala je sosedo izpsováti se ekspr. z zmerjanjem, oštevanjem izraziti svoje nezadovoljstvo, nerazpoloženje: pusti ga, naj se izpsuje ♪
  10.      izpulíti  in izpúliti -im tudi spulíti in spúliti -im dov. (ȋ ú) 1. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči: izpuliti las, zob; izpuliti nit iz blaga; izpuliti rastlino s korenino vred / izpuliti ptici perje populiti; pren., ekspr. izpuliti pohlepnost iz srca ∙ pog., ekspr. izpuliti hudiču rep doseči, napraviti kaj navidez nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo // z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: komaj mu je izpulil nož iz rok; izpulila mu je roko, ki jo je držal; izpulil se mu je iz rok; pren., publ. na domačem terenu so jim izpulili zmago 2. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem priti do česa: izpulil mu je zadnje dinarje / iz otrok so izpulili vso skrivnost izpúljen tudi spúljen -a -o: izpuljen las, zob; izpuljeno perje ♪
  11.      izpúšen  -šna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na izpuh: izpušni ventil; izpušna šoba / izpušni gib gib bata, pri katerem plini ali para po opravljenem delu izstopajo iz valja batnega stroja; izpušni plini plini, ki po opravljenem delu izstopajo iz motorja z notranjim zgorevanjem; izpušna cev cev, po kateri se odvajajo plini pri motorju z notranjim zgorevanjem ♪
  12.      izravnávati  -am tudi zravnávati -am nedov. (ȃ) 1. delati ravno: izravnavati površino, tla 2. povzročati, da kaj preneha obstajati: izravnavati ovinke / izravnavati nesoglasja, razlike; konflikti se izravnavajo 3. povzročati, da je kaj v ravnovesju: vztrajnik izravnava tek motorja / izravnavati uvoz in izvoz ♦ ekon. izravnavati plačilno bilanco 4. knjiž. delati kaj enako, enakovredno čemu drugemu: izravnavati posamezne elemente v umetniškem delu; izravnavati plače; prim. zravnavati ♪
  13.      izràz  -áza m (ȁ á) 1. jezikovna enota iz glasov, besed za označevanje pojmov: kaj pomeni ta izraz? navedena izraza se rabita kot sinonima; delati, ustvarjati izraze za nove pojme; uporabljati izbrane, jasne, vsakdanje izraze; prevajalec ni našel najbolj ustreznega izraza za nemško besedo; domači, grški, tuji izrazi; knjiž. ekspresivni izrazi; grob, vulgaren, zastarel izraz / enobesedni, večbesedni izrazi; gastronomski, medicinski izrazi; to je knjižni, pesniški izraz; strokovni izrazi; zbirati izraze iz narečja / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava 2. ed., knjiž., s prilastkom način posredovanja misli, čustev, doživljanja: pesnik izboljšuje svoj pesniški izraz; sodoben gledališki izraz; po sili umetniškega izraza ga ni še nihče prekosil; zgoščenost izraza / pesnica je našla tanek izraz za svoj čustveni svet 3. nav. ed., navadno s prilastkom videz, zunanja podoba, zlasti obraza, oči, ki kaže razpoloženje, čustva: v njenih očeh je bil nenavaden izraz; vesel izraz mu je legel na obraz; njegove oči so brez izraza; čuden, otožen izraz (obraza, na obrazu); gledati z izrazom obupanca; izraz zaničevanja in sovraštva / izraz njegovega glasu je bil tak, da so vsi jokali // zastar. videz, zunanja podoba sploh: po obsegu in izrazu je to skromno grajsko poslopje 4. ed., z rodilnikom to, v čemer se kaj kaže, izraža: umetnost je izraz časa; ljudske pesmi so najpristnejši izraz ljudske duše; to dejanje je izraz ljubezni; predsednikov obisk je izraz prijateljskega sodelovanja obeh držav; kot izraz hvaležnosti mu je podaril knjigo / potrtost ni ostala brez zunanjega izraza 5. nav. mn., publ., z rodilnikom kar kaže, izraža kaj: predsednika so sprejeli z izrazi prijateljstva, simpatij / kot vljudnostna fraza sprejmite izraze (globokega) sožalja, spoštovanja 6. publ., v zvezi prihajati, priti do izraza postajati, postati bolj opazen, viden, jasen: to mnenje je prišlo v referatu dobro do izraza; črni lasje pridejo ob sinji obleki posebno do izraza; slika v tem prostoru ne prihaja prav do izraza / njegovo znanje ni prišlo do izraza // v zvezi dobiti, najti svoj izraz izraziti se, pokazati se: razumevanje za naravo je dobilo svoj izraz v planinstvu; malodušnost je našla svoj umetniški izraz v Cankarjevih Hlapcih // v zvezi dati izraz izraziti: dati izraz čustvu ● ekspr. dati izraza svojim čustvom, veselju sproščeno izraziti svoja čustva, veselje; ekspr. svojo vlogo je odigrala brez izraza neizrazito, medlo ◊ ekon. denarni izraz vrednosti blaga; lingv. mednarodni izraz beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih; izraz količine; mat. matematični izraz števila, povezana z računskimi znaki; muz. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; označba za izraz izvajanja ♪
  14.      izrazít  -a -o prid., izrazítejši (ȋ) 1. ki se po svojih značilnostih, lastnostih zelo razlikuje od povprečja: izrazite ličnice; ta otrok ima izrazite oči; izrazite poteze obraza / imeti izrazito pisavo / avtor sodi med najizrazitejše pesnike mladega rodu; v tem prizoru je bila igralka zelo izrazita // nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: časopis je z izrazitim pesimizmom komentiral položaj v svetu; odpor proti diktaturi je postajal vedno izrazitejši; naši tekmovalci so imeli izrazito prednost pred drugimi / rdeča barva je najbolj izrazita / imeti izrazit smisel za tehniko; izrazit umetniški talent 2. zelo opazen, zelo viden: pri bolniku so se pojavili izraziti znaki poslabšanja; meja med obema dialektoma ni izrazita / ta tip črk je bil premalo izrazit; izrazite poševne črte v tkanini / publ. na to vprašanje daje izrazit odgovor že analiza sama jasen, natančen / branje mora biti izrazito in smiselno, ne pa mehansko razločno, poudarjeno 3. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, pridevnika, na katerega se veže: ta fant je izrazit športnik; uživa izrazito rastlinsko hrano; pesnik je odraščal v izrazitem kulturnem okolju izrazíto prisl.: brati glasno in izrazito; izrazito poudariti pomen dela; izrazito protivojni film; izrazito humanistična vzgoja ♪
  15.      izrazítelj  -a m (ȋ) knjiž., redko izpovedovalec: kritik izhaja s stališča, da je pesnik izrazitelj svetovnega gorja ♪
  16.      izrazoslóvje  -a s (ọ̑) 1. lingv., navadno s prilastkom celota izrazov določene stroke, panoge: na področju tehniških ved se je razvilo bogato izrazoslovje; nekatere stroke še nimajo izdelanega izrazoslovja / ekonomsko, medicinsko, politično izrazoslovje 2. veda o strokovnih izrazih kakega jezika: ukvarjati se z izrazoslovjem; razvoj slovenskega izrazoslovja 3. ekspr. izrazi, besede: partizansko izrazoslovje / ekspr. pri dekletu ga je motilo moško izrazoslovje grobi izrazi ♪
  17.      izrécen  -cna -o prid. (ẹ̄) jasno, določno izražen: odšel je kljub izrecni prepovedi; doštudiral je na izrecno materino željo izrécno prislov od izrecen: tega avtor izrecno ne omenja, poudarja; potrdilo dobite samo, če ga izrecno zahtevate // ekspr. samo, le: predstava je izrecno za povabljence ♪
  18.      izréden  -dna -o prid. (ẹ̄) 1. ki se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim: imel je precej izrednih izdatkov; izreden pojav / izredni dopust plačan ali neplačan dopust za posebne namene; izredni profesor univerzitetni predavatelj, za stopnjo nižji od rednega profesorja; izredni slušatelj, študent slušatelj, študent, ki sme delati izpite brez rednega obiskovanja predavanj; redni in izredni vlaki; izredni občni zbor; izredna izdaja časopisa; izredno stanje stanje, v katerem so omejene nekatere osebne pravice in državljanske svoboščine ♦ min. izredni žarek žarek, ki se pri dvolomni snovi ne lomi točno po zakonu o lomu svetlobe // ki po pomenu, kakovosti presega splošno, navadno: podeliti nagrado za izredne dosežke; poudariti izreden pomen dela; doživeti izreden uspeh / izreden delavec, športnik je; ta učenec je izreden zelo dober, sposoben // nav. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: to je zate izredna prilika; izredno doživetje / imeti izreden ugled; pokazati izredno zanimanje / izredna lepota gora 2. ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: izredna gibljivost sestavnih delov; izredna moč, nadarjenost; izredna uigranost orkestra / kvaliteta novih izdelkov je izredna izrédno prisl.: izredno študirati; izredno dober, sposoben človek; izredno pomemben dogodek; izredno slabo vreme ♪
  19.      izréka  -e ž (ẹ̑) 1. način izgovarjanja besed ali stavkov: naša gledališka izreka temelji na osrednjem govoru; ima dobro, jasno, lepo izreko / po izreki se mu pozna, da je tujec 2. oblikovanje glasov, besed z govorilnimi organi; izgovarjava: prilagoditi pisavo imen izreki; razločna izreka ♦ lingv. knjižna ali zborna izreka kodificirana izreka knjižnega jezika ♪
  20.      izrékati  -am nedov. (ẹ̑) 1. izražati misli z govorjenjem: izrekati očitke, želje / star. izrekal ji je prijazne besede govoril 2. javno izražati svoje misli: predsedniku so izrekali dobrodošlice; na sestanku so izrekali svoja mnenja o delu // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izrekati pohvalo, priznanje; izrekati soglasje k imenovanju odbornikov / kot vljudnostna fraza ob smrti ob očetovi smrti vam izrekam globoko sožalje 3. oblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovarjati: otrok še ne zna izrekati vseh glasov; nosljajoče, počasi, s poudarkom izrekati besede ◊ jur. izrekati kazen sporočati obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje izrékati se javno izražati svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izrekati se proti predlogu; izrekati se za miroljubno sožitje ♪
  21.      izrézanka  -e ž (ẹ̑) iz papirja ali podobnega ploskega materiala izrezana podoba: izrezanka iz lepenke / na zalogi imajo dovolj izrezank izrezovank ◊ film. animirani film, v katerem se slike oblikujejo s podobami, izrezanimi iz ploskega materiala ♪
  22.      izrezoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor izrezuje: izrezovalec lesenih igrač / izrezovalec papirja ♪
  23.      izrezoválka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) 1. ženska oblika od izrezovalec: izrezovalka papirja 2. les. žaga za izrezovanje ♪
  24.      izrodítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izroditi: izroditev divjadi, krompirja; izroditev tkiva / upirati se birokratski izroditvi revolucije; izroditev osebnosti ♪
  25.      izrojévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od izrojevati: izrojevanje krompirja / izrojevanje buržoazije; izrojevanje človeške narave ♪

   1.666 1.691 1.716 1.741 1.766 1.791 1.816 1.841 1.866 1.891  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA