Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rita (76-100)


  1.      favorít  -a m (ȋ) 1. kdor ima na tekmovanju največ možnosti za zmago: favoriti so domačini; imajo ga za favorita; favoriti šahovskega turnirja; favorit v lahki kategoriji; pričakovana zmaga favoritov 2. knjiž. kdor uživa posebno naklonjenost, navadno kake visoke, vplivne osebe, ljubljenec: favoriti so se zgrnili okrog vladarja / že nekaj časa ni več favorit vseh ♪
  2.      fosforít  -a m (ȋ) min. sivo bela fosfatna rudnina, ki se uporablja za izdelavo umetnega gnojila: rudnik fosforita ♪
  3.      fulgurít  -a m (ȋ) geol. cevasta tvorba v kamnini, ki jo naredi strela: nastanek fulgurita // petr. kamnina, ki obdaja to tvorbo ♪
  4.      fúnt  -a m (ȗ ū) 1. angleška ali ameriška utežna enota, približno 454 g: funt zlata // nekdaj utežna enota, približno pol kg: funt mesa je bil po grošu 2. denarna enota Velike Britanije in nekaterih drugih držav: cena v funtih // bankovec ali kovanec v vrednosti te enote ♪
  5.      fúnt štêrling  fúnta štêrlinga tudi fúnt štêrlinga m (ȗ-ȇ ū-ȇ) denarna enota Velike Britanije; funt: tisoč funtov šterlingov; padanje vrednosti funta šterlinga ♪
  6.      gêruš  -a m (ȇ) nar. umetno žganje iz špirita in vode: grenek geruš ♪
  7.      glòg  in glóg glóga m (ȍ ọ́; ọ̑) trnat grm ali drevo z napiljenimi listi, belimi cveti in rdečimi koščičastimi plodovi: glog in dren že zorita; plodovi gloga ♪
  8.      golčánje  -a [u̯č] s (ȃ) glagolnik od golčati: slišalo se je golčanje in hropenje / pritajeno golčanje je preglasilo glasno petje / zamolklo golčanje strojev ♪
  9.      golíca  -e ž (í) 1. strm, s travo porasel svet, navadno nad gozdno mejo: golice so bile že pokrite s snegom // strmina, na kateri je bil posekan gozd: spustil se je po golici navzdol 2. pšenica, ki ima klasje brez res: sejati golico 3. neizpolnjena tiskovina: izpolniti golico; brzojavna, čekovna golica ◊ petr. kamnina ali ruda, ki je nekoliko pokrita z zemljo ♪
  10.      govoríti  -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ȋ í) 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč // biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori // preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo // z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali / ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil ● fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten ♪
  11.      grádnja  -e ž (ā) 1. glagolnik od graditi: a) gradnjo so ustavili, ker je zmanjkalo sredstev; publ. hotel je v gradnji se gradi; črna gradnja; privatna gradnja; gradnja hiš, novih stanovanj; gradnja cest, mostov, vodovoda; gradnje brez dovoljenja; gradnja v lesu se je razvila šele, ko je človek obvladal kovinsko orodje; industrijski način gradnje; hiša solidne gradnje solidno zgrajena hiša / gradnja lastne osebnosti; gradnja socializma b) gradnja motorjev, strojev; gradnja parnikov; gradnja atomskega reaktorja 2. kar je zgrajeno, sezidano: tla v predsobi so pri novih gradnjah prekrita s parketom 3. ustroj, sestava, kompozicija: podobno gradnjo imajo Shakespearove drame; dramaturška, glasbena gradnja; neslovenska gradnja stavkov; roman je v gradnji ohlapen / poznati gradnjo telesa ◊ grad. individualna gradnja gradnja enodružinskih hiš; klasična gradnja pri kateri se zidovi gradijo iz zidakov, kamenja, cementa; montažna gradnja z večjimi, že prej industrijsko izdelanimi deli; nizka gradnja katere glavni deli so v zemlji ali na zemeljski površini; visoka gradnja katere glavni deli so nad zemljo ♪
  12.      grebeníca  -e ž (í) 1. agr. veja, mladika (matične) rastline, ki, pokrita z zemljo, požene korenine: grebenica se je kmalu ukoreninila; trto razmnoževati z grebenicami 2. na zunanji strani bodičast ovratni pas za pse; gradanica: ovčjaku so nataknili grebenico ♪
  13.      grêda  -e stil. -é ž, rod. mn. grêd (é) oddeljena ploskev obdelane zemlje na vrtu: gredo opleti, prekopati; cvetlična greda; grede za zelenjavo / topla greda pokrita s steklom in ogrevana; zaprta greda ograjena in navadno pokrita s steklom; pren., ekspr. pisatelj je rasel v topli gredi kulturnega izročila // oddeljena ploskev na solinah: tam je solarna in na stotine gred, ločenih z nasipi in kanali ◊ alp. poševno potekajoča polica v skalovju ♪
  14.      gréznica  -e ž (ẹ̑) obzidana, pokrita jama za zbiranje fekalij: izprazniti greznico; uredil je greznico in gnojišče; smrad iz greznic ♪
  15.      gróbanica  -e ž (ọ̑) agr. veja, mladika (matične) rastline, ki, pokrita z zemljo, požene korenine: grobanice dobro uspevajo ♪
  16.      hahljáti  -ám nedov. (á ȃ) zamolklo vreti, izvirati, teči: voda hahlja iz lukenj hahljáti se pritajeno, veselo se smejati: kaj se vedno le hahljaš, namesto da bi govoril; hahljal se je od zadovoljstva / hahljal se je in bil po kolenih; pren., ekspr. sonce se mu hahlja hahljajóč -a -e: hahljajoč smeh ♪
  17.      halkopirít  -a m (ȋ) min. rudnina železov in bakrov sulfid, bakrov kršec: pridobivanje bakra iz halkopirita ♪
  18.      hihíkati  -am tudi hihíkati se -am se nedov. (ȋ) redko hihitati se: navihano je hihikal; tovariši so pritajeno hihikali po kotih ♪
  19.      hihít  -a m (ȋ) (pritajen) visok smeh: slišati je bilo pridušen hihit ♪
  20.      hihitáti se  -ám se tudi -íčem se tudi hihítati se -am se nedov. (á ȃ, í; ȋ) (pritajeno) z visokim glasom se smejati: dekleta so se polglasno hihitala; hihitati se od zadovoljstva; star. otroci na zapečku so hihitali hihitajóč se -a -e: hihitajoči se otroci; hihitajoč smeh ♪
  21.      hihòt  -ôta m (ȍ ó) (pritajen) smeh: iz kota sobe je prihajal hihot ♪
  22.      hlastáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. hitro, sunkovito približevati se čemu z odprtim gobcem: pes hlasta po muhah; njegov gobec je hlastal za vsem, kar je dosegel / hlastati po zraku, za zrakom // ekspr. hitro, hlastno jesti ali piti: jej počasi in lepo, nikar tako ne hlastaj; preh. svinja hlasta hrano iz korita 2. ekspr. pohlepno, pretirano si prizadevati za dosego česa: hlastati po senzacijah; hlastati za denarjem; hlasta le za učinkovitostjo / mladi hlastajo po ljubezni // pretirano hitro in zato netemeljito, površno delati ali ravnati: delaj s pametjo, nikar tako ne hlastaj hlastáje: hlastaje jesti hlastajóč -a -e: dnevi so mu minevali v nemirnem, hlastajočem beganju ♪
  23.      hribóvje  -a s (ọ̑) v zaključeno celoto povezani hribi: na tem področju prevladujejo nizka hribovja; golo, gozdnato, kraško hribovje / predalpsko hribovje // več hribov, hribi: dolina je bila skrita med hribovjem; grmelo je, kot bi se podiralo hribovje ♪
  24.      húliti se  -im se nedov. (ú ū) pritajeno, sključeno hoditi: lisica se huli okrog kokošnjaka / tesno stisnjen k zemji se huli proti vasi; pren. mrak se je hulil v vežo // ekspr. neodkrito, potuhnjeno se vesti: zmeraj se huli, nikoli ne pogleda v oči ♪
  25.      ideál  -a m (ȃ) 1. nav. mn. plemenit, nedosegljiv ali težko dosegljiv cilj: imeti, izdati, izgubiti ideale; navduševal se je za napredne politične ideale; umreti za svoj ideal; hrepenel je po idealih bratstva in pravičnosti; družbeni, narodni, socialistični, življenjski ideali; ideal svobode / Stritarjeva disharmonija med idealom in resničnostjo 2. nav. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom kar vsebuje določene najboljše lastnosti v najvišji meri, vzor: njegova žena je pravi ženski ideal; ideal dobrega delavca / bil je utelešen ideal humanosti; ona je bila njegov pesniški ideal // kar kdo zelo občuduje in želi pridobiti ali posnemati: najti svoj ideal / ta človek je ideal vse mladine vzornik / mirno življenje mu je ideal ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA