Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rile (493-517)


  1.      ulégati se  -am se nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. nameščati se, spravljati se v vodoraven položaj: ne ulegaj se na vlažna tla / živina se je ulegala k počitku // večkrat leči: v takem hlevu se živali lahko ulegajo; ulegati se in vstajati 2. redko, s prislovnim določilom nameščati se, razprostirati se na površini; legati: prah se ulega na pohištvo / noč se je počasi ulegala na mesto / žalost se ji je ulegala na obraz 3. zaradi lastne teže postajati nižji, gostejši: sneg se že ulega 4. biti nameščen tako, da se dobro, trdno prilega: os se dobro ulega v ležaj ♪
  2.      ulíti  ulíjem dov. (í) izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu: uliti kip / uliti v bron, mavec // izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme: uliti svečo, zvon; nosilce morajo še uliti / uliti črke iz medi, svinca ulíti se 1. začeti teči silovito in v velikih količinah: voda se je ulila čez jez; blato se je ulilo po bregu / ekspr.: iz nosu, rane se je ulila kri; solze so se ji ulile iz oči, po licih // ekspr. pojaviti se v velikih količinah: besede navdušenja so se kar ulile iz njenih ust / skozi okno se je ulila mesečina 2. brezoseb. začeti zelo, močno deževati: preden so prišli do doma, se je ulilo; ulilo se je kot iz škafa zelo / v osebni rabi: iz temnih oblakov se je ulil dež; nenadoma se ulije ploha 3. knjiž., ekspr. (hitro) množično se premakniti: otroci so se ulili iz šole; množica se je ulila na cesto ● pog., ekspr. zvečer so jo ulili proti gozdu in niso jih več izsledili so ušli, pobegnili; pog., ekspr. z vso močjo ga je ulil po obrazu udaril ulít -a -o: iz brona, v bron uliti zvonovi; ulita cev; biti ulit iz enega kosa, v enem kosu ∙ čevlji so kot uliti na noge se popolnoma prilegajo; obleka je na njej kakor ulita krojena kot po njenih merah; ji zelo lepo pristaja; ekspr. dan je bil kakor iz srebra ulit zelo lep, jasen; podkve so se prilegale kakor ulite zelo dobro; ekspr. figura v romanu je kakor ulita iz enega kosa skladna, harmonična ♪
  3.      umiríti  -ím dov., umíril (ȋ í) 1. narediti, povzročiti, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika: umiriti gugalnico, nihalo // narediti, povzročiti, da kaj poteka brez motenj: umiriti tek kolesa / umiriti dihanje 2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo postane miren: znala ga je umiriti / umiriti splašeno žival / umiriti množico; umiriti razigrane otroke / umiriti svojo jezo; umiriti si vest 3. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga; pomiriti: umiriti sprte sosede / umiriti nasprotnike 4. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: branje ga umiri; njen smeh ga je umiril; ekspr. pesem ji je umirila srce // povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: zdravila, ki umirijo kašelj; krč se je umiril / po obkladku se je bolečina umirila umiríti se 1. prenehati se gibati, premikati: veja se zamaje in spet umiri; voda se je počasi umirila / razburkano morje se je umirilo; po nevihti se je ozračje umirilo / ekspr. mlinsko kolo se je umirilo je obstalo, se ustavilo; nekaj časa mu je srce močno razbijalo, nato pa se je umirilo začelo normalno biti // ekspr. prenehati se hitro, zelo spreminjati: cene so se končno umirile 2. postati miren: otrok se je umiril in zaspal; dolgo časa se ni mogel umiriti / z leti se je umiril / njihovo družinsko življenje se je umirilo / proti jutru se kavarna umiri / položaj na fronti se še ni umiril 3. postati manj intenziven, manj izrazit: hrup se je umiril / nagon se mu je že umiril / spori med njimi so se umirili prenehali umírjen -a -o 1. deležnik od umiriti: umirjeni koraki; umirjeno dihanje; umirjeno morje 2. ki svojih čustev ne izraža silovito: umirjen človek; bila je umirjena ženska 3. ki nima (dosti) raznovrstnih elementov: umirjena skladba / umirjene oblike 4. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: umirjene barve / umirjena lepota; prisl.: umirjeno hoditi; na starost je živel zelo umirjeno ♪
  4.      uokvíriti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. dati, vstaviti v okvir: uokviriti sliko / uokviriti oglas v časopisu 2. knjiž. obdati, obkrožiti: uokviriti vrt z živo mejo / na starost so ji gube uokvirile oči 3. knjiž. omejiti, določiti: uokviriti dramsko dogajanje / uokviriti pogoje uokvírjen -a -o: uokvirjeni članki v časopisu; z zlatim okvirjem uokvirjeno ogledalo ♪
  5.      usedlína  -e ž (í) 1. kar se usede, nabere na dnu, navadno v tekočini: usedlina v skodelici se je posušila; odliti bistro tekočino z usedline; kavna usedlina; usedlina v vinu / krvna, sečna usedlina; pren. čustvene, duhovne, kulturnozgodovinske usedline; usedline mladostnih doživetij 2. geol. kamnina, nastala iz naplavin odmrlih mikroorganizmov v morju ali jezeru: usedline se nabirajo, usedajo; ostanke živali so prekrile usedline; preiskovati usedline iz ledene dobe / jezerske, morske, rečne usedline; kemične, organogene usedline ♪
  6.      usésti se  usédem se dov., stil. usèl se uséla se; nam. usést se in usèst se (ẹ́ ẹ̑) 1. zaradi lastne teže a) postati nižji, gostejši: sneg se je usedel; prekopana zemlja se je hitro usedla b) premakniti se v smeri navzdol: gošča se hitro usede / na pohištvo in stene se je usedel prah / pusti kavo, da se usede 2. namestiti se, spraviti se v tak položaj, da je teža telesa pretežno na zadnjici: usedi se in se odpočij; usesti se na stol, pod drevo; s težavo se usede // namestiti se, spraviti se v mirujoč položaj, dotikaje se podlage z nogami, s spodnjim delom telesa: čebela se je usedla na cvet 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža, da osebek začne delati to, kar nakazuje določilo: usesti se h klavirju, k večerji / usedel se je na prvi vlak odpeljal se je s prvim vlakom 4. postati nameščen tako, da se dobro, trdno prilega: os prečke se mora usesti v ležaj; vijak se je dobro usedel ● žarg. besedilo se je igralcu že usedlo ga že dobro obvlada, zna; ekspr. usesti se na mehko pridobiti si (zelo) ugoden položaj, navadno brez večjega truda; slabš. usesti se na posestvo prilastiti si ga, polastiti se ga; ekspr. usesti se komu na vrat, za vrat dobiti oblast nad kom, začeti mu delati nasilje; ekspr. to doživetje se ji je usedlo v spomin si ga je zapomnila; ekspr. fant se ji je usedel v srce vzljubila ga je uséden -a -o: dvigniti usedeni prah; usedena zemlja ♪
  7.      usmodíti  -ím dov., usmódil (ȋ í) ekspr. udariti: usmodil ga je čez pleča; s šibo usmoditi ♦ vet. usmoditi kopitno roževino pri nameščanju podkve vžgati v kopitni podplat njeno obliko, da se dobro, trdno prilega ♪
  8.      uščípniti  -em dov. (í ȋ) 1. s stiskom manjše površine kože s konci (prvih treh) prstov povzročiti bolečino: potresel ga je in uščipnil, da bi ga zbudil; deklica je uščipnila svojo sosedo; večkrat se je uščipnil, da ne bi zaspal / uščipnil jo je v lice // stisniti med prilegajoča se dela: s pokrovom, z vrati uščipniti; uščipniti se s kleščami / mravlja me je uščipnila ugriznila 2. ekspr. povzročiti duševno bolečino, trpljenje: njegove besede so jo uščipnile; brezoseb. uščipnilo jo je pri srcu, ko je to videla // s premišljeno besedo, izjavo prizadeti: kadar more, ga uščipne ● ekspr. le kaj te je uščipnilo, da že odhajaš kaj je vzrok; ekspr. ni prav, da ravnajo, kakor jih uščipne muhasto, samovoljno ♪
  9.      utíriti  -im dov. (í ȋ) 1. narediti, da je vozilo na tiru: utiriti iztirjene vozičke 2. narediti, da se vesoljsko vozilo giblje po določenem tiru: raketa je utirila vesoljsko ladjo; satelit so utirili na orbito, v orbito okoli zemlje 3. ekspr. narediti, da ima kaj določeno smer: utiriti pot; smučar je utiril progo za slalom / utiriti povezave med šolo in delovnimi organizacijami; pren. utiriti svoje življenje // narediti, da ima kaj določeno vsebino: neplodno prerekanje so skušali utiriti v ustvarjalen pogovor ● knjiž., ekspr. njihove življenjske navade so se dokončno utirile ustalile, utrdile utírjen -a -o: utirjena vesoljska ladja; utirjena pot ♪
  10.      utrínek  -nka m (ȋ) 1. zogleneli del stenja pri goreči sveči, petrolejki: odstranjevati utrinke; petrolejka, sveča gori z dolgim utrinkom 2. navadno manjši del goreče, žareče snovi: raketa se je razletela v nešteto utrinkov / veter je zanašal goreče utrinke na bližnje kozolce 3. navadno v zvezi zvezdni utrinek svetlobni pojav, ki nastane, ko iz vesolja prileti v ozračje majhno nebesno telo: meteor povzroči utrinek; opazovati, šteti zvezdne utrinke; teorija o zvezdnih utrinkih / gledali so, kako padajo utrinki meteorji; sijoči, bleščeči utrinki 4. ekspr., s prilastkom kratkotrajna pojavitev tega, kar izraža sobesedilo: to je bil zadnji utrinek njegove zavesti / utrinki jeze v očeh // kratkotrajen, močen izraz, pojav česa: miselni utrinki; to delo je enkraten utrinek pesnikovega duha; iskrivi utrinki hudomušnosti / zapisal je pomembnejše utrinke s potovanja doživetja 5. ekspr. krajše, zlasti priložnostno glasbeno, pripovedno delo: glasbeni utrinki za klavir; rad prebira utrinke s počitnic ♪
  11.      varílka  -e [u̯k in lk] ž (ȋ) ženska oblika od varilec: zaposlena je kot varilka ♪
  12.      várnosten  -tna -o prid. (á) nanašajoč se na varnost: varnostna meja; varnostno področje / varnostni ukrepi; varnostna naprava / varnostni predpisi / varnostni inženir, tehnik inženir, tehnik, ki skrbi za varnost pri delu; varnostni organi države organi, ki skrbijo za državno, javno varnost; varnostni pas pas ozemlja, ki zagotavlja varnost; elektronski varnostni sistem; varnostna ključavnica ključavnica, ki s tem, da se lahko odpira samo z določenim ključem, zagotavlja večjo varnost; varnostne sile milica, vojska; varnostna služba služba, ki skrbi za javno, državno varnost; varnostna verižica verižica na notranji strani vrat, ki se za večjo varnost pred nezaželenim obiskovalcem pritrdi tako, da se odprta vrata ne morejo na široko odpreti; varnostne vžigalice vžigalice, ki se vžgejo le pri drgnjenju ob ploskev, ki vsebuje rdeči fosfor; knjiž. varnostna zapona del strelnega orožja, ki varuje pred slučajnim, nehotenim sproženjem; varovalka; varnostna zaponka zaponka v obliki upognjene igle, katere konica se zatika v žlebiček ● Varnostni svet organ Organizacije združenih narodov za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti ◊ aer., avt. varnostni pas pas za pripenjanje potnikov na sedeže med vožnjo, letenjem zaradi večje varnosti ob nenadnem sunku; avt. varnostni trikotnik prometno znamenje v obliki trikotnika, ki se postavi na cesto ob zadrževanju vozila na njej, navadno zaradi okvare, ali s katerim se označita vozili med vleko; varnostna razdalja razdalja med voziloma, potrebna za zaustavitev vozila, da ne bi trčilo v spredaj vozeče vozilo; varnostno ogledalo ogledalo na slabo preglednem cestišču za večjo prometno varnost; elektr. varnostni stik stik električne naprave, namenjen zaradi večje varnosti za zvezo z zaščitnim vodnikom; varnostna vtičnica vtičnica z varnostnim stikom; jur. varnostni ukrep ukrep sodišča, da se zaradi varnosti odpravi stanje ali odstranijo okoliščine, ki bi lahko vplivale, da bi storilec ponavljal kaznivo dejanje; varnostni ukrep izgona tujega državljana iz države; kem. varnostno razstrelivo razstrelivo, ki zaradi nizke eksplozijske temperature pri eksploziji ne povzroča eksplozije metana; mont. varnostni stebri deli nahajališča premoga, rude, ki se zaradi varnosti površinskih objektov, rovov ne smejo odkopati; varnostna proga proga v premogovniku, rudniku, v kateri se zaradi večje varnosti redno ugotavlja možnost vdora vode, pojavitve plinov; varnostna svetilka svetilka, katere plamen z velikostjo, jakostjo kaže koncentracijo metana v zraku in s tem zagotavlja večjo varnost; strojn. varnostna sklopka sklopka, ki se ob preobremenitvi stroja izklopi; šport. varnostna vez vez, ki se smučarju zaradi večje varnosti pred poškodbo ob padcu odpne; teh. varnostni faktor število, ki pove, kolikokrat mora biti kak pojav močnejši od dejanskega, normalnega, da se kaj poškoduje, uniči; varnostni ventil ventil, ki se avtomatično odpre, ko tlak tekočine, plina preveč naraste; varnostna podložka podložka, ki varuje, da se matica zaradi tresenja ne odvije; varnostno steklo proti udarcem odporno navadno večplastno steklo, ki se ob razbitju zdrobi v drobce brez ostrih, nevarnih robov; zgod. Varnostno-obveščevalna služba [VOS] med narodnoosvobodilnim bojem do 1944 služba Komunistične partije Slovenije in Osvobodilne fronte, ustanovljena za varnost narodnoosvobodilnega gibanja zlasti pred notranjimi sovražniki in za obveščanje o sovražniku ♪
  13.      vdôvec  -vca m (ó) mož, čigar žena je umrla in se ponovno ne poroči: biti, postati vdovec; mlad, prileten vdovec; vdovec s tremi otroki ∙ šalj. slamnati vdovec mož, čigar žena je dalj časa odsotna ♪
  14.      vesláti  -ám nedov. (á ȃ) 1. z veslom poganjati plovilo: čolnar, ribič vesla; veslati k bregu, čez reko; veslati po jezeru; veslati s krepkimi zamahi; sede, stoje veslati / veslati z veslom / ležeč na blazini, je kopalec veslal z rokama // delati kot veslač: veslati pri turističnem društvu / nekdaj veslati na ladji // gojiti veslanje, ukvarjati se z veslanjem: vesla že več let; veslati pri klubu 2. plavati, premikajoč noge s plavalno kožico med prsti: labod, raca vesla po jezeru / bober vesla z zadnjima nogama 3. ekspr. z nesunkovitimi, počasnimi gibi kril leteti, letati: visoko nad skalami vesla orel 4. ekspr. krileč z rokami, držeč jih od sebe, iti, hoditi: veslala je po temni sobi; pijanca sta veslala proti klopi 5. ekspr. delati dolge, nesunkovite gibe: igralec preveč vesla z rokami vesláje: veslaje so zavili v zaliv veslajóč -a -e: hoditi veslajoč z rokami; veslajoči ribiči; veslajoča hoja hoja, pri kateri noga opiše rahel lok ♪
  15.      vetríti  -ím nedov., vétri in vêtri (ȋ í) 1. zračiti: vetriti stanovanje 2. s premikanjem povzročati gibanje, premikanje česa v obliki vetra: pahljače so vetrile zrak 3. ekspr. povzročati, da se določeno neprimerno, neurejeno stanje spreminja: napredne ideje so vetrile ozračje ♪
  16.      vézen  -zna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vez ali vezanje: vezni deli, kosi; vezna prečka / vezni hodniki, rovi / bil je vezni člen med skupinama / vezno besedilo / grudice veže vezna tekočina vezivna ◊ alp. vezni greben; biol. vezno tkivo vezivno tkivo; fiz. vezna posoda skupina posod, ki so med seboj pretočno povezane; lingv. vezni naklon v nekaterih jezikih naklon, ki izraža odvisnost enega glagolskega dejanja od drugega ali razmerje govorečega do povedanega; konjunktiv; vezni samoglasnik samoglasnik, ki veže sestavini zloženke; obrt. vezni list prvi ali zadnji list knjige, ki je do polovice prilepljen na notranjo stran platnic; šport. vezni igralec igralec, ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu; teh. vezni čep, element; tekst. vezna osnova osnova, ki v svilenih tkaninah z dvojnim licem veže, povezuje zgornjo in spodnjo tkanino; vezna točka mesto, kjer se križata dve niti ♪
  17.      vézica  -e ž (ẹ̑) 1. obrt. prečno na hrbet knjige nalepljena vrvica, na katero se knjiga prišije: prilepiti vezice 2. anat. sluznična guba, ki omejuje gibanje organa: vezica ustnice ♪
  18.      viháriti  -im nedov. (á ȃ) 1. z veliko silo, intenzivnostjo pihati: burja vihari nad hribi; brezoseb. najbolj je viharilo na oceanu; začelo je močno deževati in vihariti; pren., ekspr. stara čustva so spet viharila v njej 2. ekspr. hitro in hrupno iti, hoditi: viharil je okrog pogorišča; viharil je proti hiši; viharil je po stanovanju 3. preh., ekspr. delati, povzročati, da se kaj visečega neurejeno, vijugajoče giblje; vihrati: veter vihari zastave / burja vihari vrhove smrek / vihariti morje valoviti 4. preh., ekspr. vznemirjati, razvnemati: pisatelji so viharili bralce / čudne misli so jo viharile ves dan ● ekspr. viharil je skozi življenje, kakor je vedel in znal prebijal se je ♪
  19.      vijáčen  -čna -o prid. (ā) nanašajoč se na vijak: vijačni navoj, utor; vijačna glava / vijačni ključ; vijačna matica ◊ fiz. vijačna vzmet; geom. vijačna ploskev ploskev, ki jo popiše črta, enakomerno se vrteča okrog določene premice in enakomerno se gibajoča v smeri te premice; navt. vijačni pogon pogon, pri katerem daje ladji potisno silo ladijski vijak; rad. vijačna antena antena v obliki vijačnice; strojn. vijačno kolo kolo z izrezom na obodu, ki se prilega vijaku; (vijačno) vreteno palici podoben vrtljiv del naprave, stroja z navoji za premikanje kakega drugega dela; teh. vijačni mehanizem; vijačno dvigalo dvigalo z (vijačnim) vretenom vijáčno prisl.: vijačno zavit ♪
  20.      vlóžen 2 -žna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vlogo, listino: sestaviti vložno besedilo ◊ filat. vložni album album z vložljivimi listi; fin. vložni listek obrazec, ki ga izpolni stranka za vložitev denarja; jur. vložna številka številka vložka v zemljiški knjigi; lit. vložna pesem vložnica; teh. vložna zagozda zagozda, ki se vloži v prilegajoči se utor ♪
  21.      vrátnik  -a m (ȃ) knjiž. podboj: vrata se prilegajo vratniku ♪
  22.      vŕten  -tna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na vrt: vrtna ograja / vrtni pridelek / vrtni škodljivec / vrtni nagelj; vrtne jagode gojene jagode, z debelejšimi sadovi; vrtna uta; vrtna miza; vrtne škarje / vrtna veselica ◊ bot. vrtni mak mak, iz mlečka katerega se pridobiva opij, Papaver somniferum; vrtni ognjič; vrtna brogovita okrasni grm z belimi cveti v socvetjih, podobnih kepam, Viburnum opulus sterile; vrtna kreša enoletna, navadno kulturna rastlina z belimi ali rdečimi cveti v socvetju, Lepidium sativum; vrtna loboda kulturna ali divja rastlina z užitnimi listi, Atriplex hortensis; vrtna sadrenka pajčolanka; vrtn. rumeni vrtni rman vrtna rastlina s pernatimi listi in zlato rumenimi cveti v socvetjih, Achillea filipendulina; vrtna črnika vrtna rastlina z drobno narezljanimi listi in bledo modrimi cveti, Nigella damascena; zool. veliki vrtni polž polž s precej visoko in široko rjavkasto hišico, Helix pomatia ♪
  23.      všítek  -tka m (ȋ) klinasto zašita guba, ki omogoča prileganje oblačila telesu: narediti, označiti všitek; dolg, poševen všitek; globina všitka / prsni, ramenski všitek; všitek v pasu ♪
  24.      vulkanizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. krpati s prilepljenjem krpe iz kavčuka s segrevanjem: vulkanizirati pnevmatiko, zračnico 2. navadno v zvezi s kavčuk obdelovati z žveplom ali njegovimi spojinami, navadno pri višji temperaturi: vulkanizirati kavčuk vulkanizíran -a -o: vulkanizirano mesto na zračnici ♦ obrt. vulkanizirana obutev obutev z gumijastim podplatom, prilepljenim z vulkanizacijo ♪
  25.      vzbúh  -a m (ȗ) 1. močen, nenaden sunek zraka: vzbuh nas je vrgel po tleh / zaradi vzbuha eksplozije so popokale šipe // zamolkel glas ob takem sunku: najprej se je slišal vzbuh, potem je priletelo kamenje 2. glagolnik od vzbuhniti: vzbuh ognja; eksplozija je povzročila vzbuhe zemlje in kamenja / vzbuhi jeze in sovraštva / vzbuh razstreliva ● knjiž., redko sredi ščita je jeklen vzbuh vzboklina, izboklina ♪

   318 343 368 393 418 443 468 493 518 543  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA