Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rila (1.601-1.625)


  1.      prôstor  -óra m (ó ọ́) 1. kar je nesnovno, neomejeno in v čemer telesa so, se premikajo: filozofi razlagajo prostor različno; prostor in čas / neskončen, vesoljski prostor 2. z najmanj eno točko, ploskvijo določen del tega: prostor okoli hiše je od tu dobro viden; prostor med zemljo in luno / hitro se orientira v prostoru / imeti strah pred odprtim, zaprtim prostorom; publ. letalo je kršilo zračni prostor 3. s stenami, ploskvami omejen del tega a) kot enota za določen namen, zlasti v zgradbi: ogrevati, opremiti, prezračiti prostor; preiskali so vse prostore od kleti do podstrešja; iz sosednjega prostora je bilo slišati razburjene glasove; kuhinja, soba in drugi prostori / bivalni, stanovanjski prostori; delovni, klubski, poslovni prostor; šolski prostori; prostori galerije so že premajhni; prostor za sestanke / z oslabljenim pomenom: stanuje v kletnih prostorih v kleti; sestanek bo v prostorih šole v šoli b) kot enota v čem sploh: podzemni rov se je razširil v visok prostor, poln kapnikov; prostor v valju meri pet kubičnih decimetrov 4. del zemeljske površine glede na prisotnost česa, kak namen: prostor meri nekaj hektarov; iskati nenaseljen, primeren prostor; na tem prostoru bo novo naselje / parkirni, tržni prostor / kupiti prostor na pokopališču / publ. razvoj umetnosti v srednjeevropskem prostoru v Srednji Evropi / kot ukaz psu prostor // del kake površine sploh glede na prisotnost česa, kak namen: položiti knjigo na prejšnji prostor; ostal je na svojem prostoru, skrit za zaveso 5. del površine z ustreznim pohištvom, predmetom, namenjen za začasno namestitev ene osebe: odstopiti komu svoj prostor v avtobusu; rezervirati dva prostora v gledališču; presesti se na prostor pri oknu 6. ed. potrebni del česa, ki komu, čemu omogoča nahajanje, bivanje kje: na polici, v avtomobilu je še dovolj prostora; prtljaga zavzema preveč prostora / dati, narediti komu prostor umakniti se mu / v hotelu je še nekaj prostora; zaradi pomanjkanja prostora šola ne more sprejeti vseh prosilcev; pren. v naši družbi ni prostora za take ljudi; v njenem srcu ni prostora za sovraštvo // za sporočanje potrebni, uporabljivi del površine: revija je ves prostor namenila obravnavi tega vprašanja; na razglednici ni dosti prostora 7. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom kar je določeno z obstajanjem tega, kar izraža prilastek: v naš gospodarski, idejni prostor segajo različni vplivi / ta dogodek je zelo razgibal slovenski kulturni prostor slovensko kulturo, kulturno življenje; pisatelj opisuje življenjski prostor meščanov življenje, življenjsko okolje ● publ. poskušali so razširiti manevrski prostor za sporazum povečati možnosti; ekspr. tudi on bi rad dobil svoj prostor na soncu primerno, ugodno mesto, položaj v življenju, med ljudmi ◊ biol. medcelični prostor; življenjski prostor v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah; fiz. breztežnostni prostor; prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; geom. evklidični prostor množica točk z lastnostjo, da je kvadrat razdalje katerihkoli dveh točk izražen z vsoto kvadratov razlik vseh istoimenskih koordinat točk v pravokotnem premočrtnem koordinatnem sistemu; mat. prostor skupnost elementov in odnosov med njimi; navt. ladijski prostor ladijska prostornina, namenjena za tovor, merjena v netoregistrskih tonah; rad. režijski prostor; strojn. kompresijski prostor najmanjši prostor v valju, ko je bat v skrajni legi; šport. kazenski prostor pri nogometu prostor, ki sega 16,5 m levo in desno od gola in 16,5 m v igrišče; teh. zgorevalni prostor prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin; um. dvoranski prostor; voj. brisani prostor kroglam in granatam popolnoma izpostavljen prostor pred obrambno linijo; manevrski prostor ozemlje, ki omogoča razporejanje in premikanje velikih vojaških enot; mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati ♪
  2.      prôšnji  -a -e prid. (ó) knjiž. nanašajoč se na prošnjo: narediti več prošnjih poti po uradih ◊ rel. prošnji dnevi trije dnevi pred vnebohodom; prošnja procesija procesija, navadno za dobro letino, 25. aprila in na prošnje dneve ♪
  3.      prótipól  -a m (ọ̑-ọ̑) knjiž., navadno s prilastkom pol v odnosu do nasprotnega pola: vrednostni protipol; duhovnost je protipol nagona, nagonu / ekspr. bil je pravi protipol očeta ♪
  4.      próžen  -žna -o prid., próžnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki začasno, dokler deluje sila, spremeni svojo obliko: prožen les; prožne stene žil / njena koža je bila sveža in prožna 2. ki se da upogibati, pregibati: prožni sklepi; prožne kosti 3. lahkoten, gibčen: hodila je vzravnano in s prožnimi koraki / ekspr. je bistre glave in prožnega duha 4. ekspr. sposoben prilagajati se času, razmeram: prožni predpisi; prožna poslovna politika; prožno stališče / prožen človek človek, ki se v vsaki situaciji znajde, se prilagodi ● ekspr. on ima prožno hrbtenico menja prepričanje v skladu z razmerami; poljud. prožno pero vzmet v obliki ploščate palice, strok. listna vzmet ◊ šport. prožna deska; prožna ponjava telovadno orodje, na katerem se poskakuje po močni tkanini, napeti na okvir próžno prisl.: prožno hoditi ♪
  5.      próžnost  -i ž (ọ́) 1. lastnost prožnega telesa ali snovi: prožnost jekla / s starostjo koža izgublja svojo prožnost 2. lastnost gibljivega dela telesa: prožnost prstov, sklepov; prožnost v kolenih 3. lahkotnost, gibčnost: prožnost hoje 4. ekspr. sposobnost prilagajati se času, razmeram: prožnost stališča ◊ fiz. meja prožnosti največja obremenitev, ki še ne spremeni trajno oblike telesa ♪
  6.      pršávica  tudi pŕšavica -e ž (ȃ; ŕ) padavina v obliki drobnih, navadno gostih vodnih kapelj: pršavica ji je močila obraz; megla se je zgostila v pršavico // drobne, razpršene kaplje sploh: nad slapom se je iskrila pršavica; pršavica valov ♪
  7.      pŕt  -a m (ȓ r̄) tekstilni izdelek za prekrivanje mize: pogrniti mizo z belim, čistim prtom; damasten, polivinilast prt; prt in prtički / namizni prt; pren., pesn. zima razgrinja svoj beli prt // navadno s prilastkom temu podoben izdelek za različne namene: prt za valjanje testa / mrtvaški prt prt, tkanina, s katero se pokrije ali v katero se zavije mrlič; reševalni prt cevasta ali žlebasta priprava iz močnega platna za reševanje ljudi iz višjih nadstropij ● star. srajca iz prta platna; nar. prekmursko prt za posteljo rjuha; star. brisala si je roke v prt v predpasnik ◊ rel. oltarni prt ♪
  8.      prvína  -e ž (í) 1. sestavni del, sestavina: glasovi, besede in druge prvine jezika; bistvene prvine obravnavanega problema / prvine osebnosti / obvladovati smučarske, telovadne prvine; prvine kvačkanja, pletenja // s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: glasbene, likovne prvine; združevati različne stilne prvine; okrasne prvine arhitekture 2. bistveni, osnovni del: spoznavati prvine življenja / prvine novega 3. knjiž. sorazmerno samostojen del celote; element: razstaviti pripravo na prvine 4. kem. snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi; element: radioaktivne prvine; spajanje prvin 5. knjiž. kar se prvo od posamezne vrste pridela v kakem letu: prvine poljskih pridelkov / v mnogoboštvu odliti od pijače prvino bogovom ● zastar. iz prvine je delal sam sprva, od začetka ♪
  9.      psíhosociolóški  -a -o prid. (ȋ-ọ̑) duševen in družben, družbosloven v medsebojnem odnosu: prilagajanje je psihosociološki proces / psihosociološka znanost ♪
  10.      psoglávec  -vca m (ȃ) 1. etn. bajeslovno bitje s človeškim telesom in pasjo glavo: pripovedke o psoglavcih 2. slabš., navadno s prilastkom hudoben, nasilen človek: izogibajte se teh psoglavcev / turški psoglavci so spet ropali po deželi ♪
  11.      ptíca  -e ž (í) 1. žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem: ptice čivkajo, pojejo, vreščijo; ptica je kljuvala, odletela; loviti ptice; jata ptic; živi kakor ptica pod nebom svobodno, brezskrbno / divja, domača ptica; gozdna, nočna, vodna ptica; mrtvaška ptica po ljudskem verovanju ptica, ki napoveduje smrt, zlasti sova, čuk; ptica pevka, selivka, ujeda; razstava ptic 2. ekspr., navadno s prilastkom iznajdljiva, prebrisana ženska: sosedovo dekle je prava ptica ● ekspr. jeklena, srebrna ptica letalo ♪
  12.      ptìč  ptíča m (ȉ í) 1. žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem: ptiči čivkajo, pojejo; krmiti, loviti ptiče; jata ptičev; biti vesel kot ptič; živeti kot ptič na veji svobodno, brezskrbno / divji, domači ptiči; močvirski, vodni ptiči; ptiči pevci; ekspr. kralj ptičev orel 2. ekspr., navadno s prilastkom iznajdljiv, prebrisan človek: sosed je šele pravi ptič / on je čuden ptič; postal je pravi nočni ptič (rad) dolgo bedi, dela; (rad) ponočuje ● ekspr. ni ne ptič ne miš nima izrazitih lastnosti, značilnosti; ekspr. jekleni ptič letalo; fant je gol kot ptič je brez kakršnegakoli imetja; enaki ptiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo ♪
  13.      púhniti  -em dov. (ú ȗ) 1. v sunku dati, oddati hiter, močen tok zraka, dima: meh je samo nekajkrat puhnil / puhniti dim, vroč zrak // pojaviti se, nastopiti v sunku: para puhne iz lonca; iz peči je puhnila vročina / ekspr. burja je mrzlo puhnila po dolini / v obraz mu je puhnil soparen zrak 2. izdihniti zrak tako, da se zaprte ustnice hitro, sunkovito odprejo: namesto da bi puhnil, je pihnil / puhniti v koga cigaretni dim 3. s sunkovitim izdihom izraziti nezadovoljstvo, sovražnost: mačka puhne proti psu in zbeži; medvedka jezno puhne / ekspr. ženska ni nič odgovorila, samo jezno je puhnila 4. ekspr. zdrveti, skočiti, da nastane močen, sunkovit premik zraka: mimo je puhnil avtomobil / žabe so puhnile v vodo ♪
  14.      púlt  -a m (ȗ) 1. mizi podobna priprava med prodajalcem in kupcem, na katero se daje blago: dajati, zlagati blago na pult; stati pred pultom, za pultom / prodajni, točilni pult // navadno s prilastkom temu podobna priprava z namenom, kot ga izraža prilastek: delovni pult v kuhinji; hladilni pult z vgrajeno hladilno napravo; receptorski pult 2. navadno s prilastkom priprava s poševno (vrhnjo) ploskvijo, na katero se med branjem položi knjiga, list: dirigentski pult; govorniški, pisalni pult ● pog. dobiti meso izpod pulta dobiti v mesnici meso po protekciji; publ. za dirigentskim pultom bo nastopil znan dirigent dirigiral bo ◊ muz. (notni) pult; rad. mešalni pult z vgrajenimi napravami za združevanje, sestavljanje posnetih zvokov, govorjenja ali slik v skladno, smiselno celoto; teh. komandni pult z vgrajenimi instrumenti za upravljanje in nadzorovanje strojnih naprav ali tehnoloških procesov ♪
  15.      púnkt  -a m (ȗ) žarg., navadno s prilastkom kraj, prostor, za katerega je značilno določeno dogajanje, dejstvo, točka: mladi imajo svoje punkte / kopalni, oskrbovalni, prometni punkt ∙ star. gostilna je na dobrem punktu na primernem kraju // med narodnoosvobodilnim bojem stalno mesto za sestajanje obveščevalcev in njihovih sodelavcev: v tej hiši so imeli partizani svoj punkt / določiti nov punkt ♪
  16.      pustíti  -ím dov., pústil (ȋ í) 1. s širokim pomenskim obsegom ne narediti določenega dejanja, katerega predmet je kdo ali kaj: pustil je deske pred vrati, čeprav ve, da so v napoto; pol kosila je pustil ni pojedel; pusti to, saj veš, da ni tvoje ne jemlji tega, ne prilaščaj si tega; vse so pustili, jaz naj pa pospravljam / pustiti njivo v ledini, v prahi / pustiti vrata nezaklenjena / pusti ga, ko veš, da ni kriv; pustiti koga brez odgovora ne odgovoriti mu; pustiti koga na miru, pri miru; pustiti koga pri življenju, v zmoti / pustiti kaj ob strani ne upoštevati, ne ozirati se na kaj; publ. pustiti vprašanje odprto ne odgovoriti nanj, ne rešiti ga / pripoved ga je pustila ravnodušnega 2. z nedoločnikom ne narediti določenega dejanja a) da se lahko uresničuje dejanje, kot ga izraža dopolnilo: pustiti testo vzhajati; pustiti si rasti brado b) da kdo neha delati, biti v stanju, kot ga izraža dopolnilo: pustiti koga spati do devetih; pusti otroke, naj se igrajo / pusti ga, naj gre; pusti mu oditi; pustiti se fotografirati, ujeti / pog. tega si ne pustim reči ne dovolim / straža ga ni pustila na drugo stran 3. ne narediti komu določenega dejanja, zaradi česar mu kaj ostane: pustili so mu obleko in knjige, vse ostalo so mu pa zaplenili / pustiti komu svobodo, življenje 4. nezavedno ne narediti določenega dejanja, zaradi česar osebek nima, ne more uporabiti, kar izraža dopolnilo: ni mogel plačati, ker je pustil denar doma; le kje sem pustil dežnik 5. z določenim namenom narediti, da je, ostane kaj kje: pustiti ključ pod predpražnikom / pustiti komu, za koga pismo; pustiti naslov pri stricu 6. narediti, da ostane kdo ali kaj na mestu, kjer je bil pred tem tudi osebek: pustiti družino v domovini; pustil je psa pred vrati in vstopil / bolnika ne moremo pustiti samega 7. narediti, povzročiti, da kje je, ostane, kar izraža dopolnilo: tat ni pustil prstnih odtisov, sledov / bolezen lahko pusti hude posledice / pog. predstava je pustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala // s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da ostane zaradi določenega delovanja, dogajanja za osebkom, kar izraža dopolnilo: okupator je pustil za seboj požgane domove; nevihta je pustila veliko opustošenje / vojna pusti v ljudeh strah 8. s prislovnim določilom zaradi premikanja, napredovanja priti glede na koga ali kaj v položaj, kot ga izraža določilo: pustili smo mesto za seboj in prodirali dalje proti jugu / pog. pustiti koga pri učenju daleč zadaj 9. zapustiti: vsi so ga pustili, le pes mu je ostal zvest / pustil je ženo in se poročil z drugo / umrli je pustil ženo in dva otroka / pustiti sinovoma lepo premoženje 10. nehati biti v dejavnem odnosu s tem, kar izraža dopolnilo: pustiti delo, kajenje, službo; pusti žogo in pojdi z nami / pustimo burke, šale začnimo (govoriti, ravnati) resno; pustimo to, raje nam povej kaj bolj veselega nehajmo se pogovarjati o tem, ne mislimo na to / pusti to delo drugemu prepusti ● pog. zmeraj me pusti čakati nikoli ne pride točno; pog. reci mu, da ga pustim pozdraviti da ga pozdravljam; pog. zmeraj se pusti prositi zmeraj ga je treba pregovarjati, da naredi, kar se prosi; ekspr. tu sem pustil svojo mladost preživel; pog. le kje si pamet pustil, fant le kaj si mislil, da si bil tako nespameten; ekspr. pustiti domišljiji prosto pot sanjariti, izmišljati si; pustiti komu proste roke ne ga ovirati, onemogočati; dovoliti mu, da ravna po svojem preudarku; pog. pustimo to ne govorimo več o tem; ekspr. pustil ga je že iz misli pozabil je nanj; ekspr. ves čas ga ni pustil izpred oči ga je opazoval, nadzoroval; publ. pustiti tovarno v obratovanje narediti, da začne obratovati, delati; pog. njen mož pusti ves denar v gostilni ga zapravi, zapije; pog. ta pa ne pusti do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered pustívši zastar.: odhitela je, pustivši otroka samega puščèn -êna -o: na vrtu puščeno orodje ♪
  17.      puščáva  -e ž (ȃ) 1. obširen suh svet z malo ali brez rastlinstva: potovati skozi puščavo; zelenice v puščavi / kamnita, peščena puščava; knjiž., ekspr. ladja puščave velblod; ekspr. sinovi puščave puščavski nomadi, beduini // ekspr., navadno s prilastkom pust, nerodoviten svet: še kozo je težko prehraniti v tej puščavi 2. ekspr., navadno s prilastkom pust, odmaknjen kraj: kazensko so ga premestili v hribovsko puščavo; v tej puščavi ni nobene zabave 3. ekspr., s prilastkom kar je, se zdi zaradi odsotnosti določenih lastnosti, stvari pusto, prazno: morska puščava / puščava misli, srca; puščava življenja ● ekspr. spremeniti mesto v puščavo opustošiti, porušiti ga; bibl. glas vpijočega v puščavi razširjanje kakega nazora, prizadevanje, ki nima uspeha ♪
  18.      pútto  -a [puto] m (ȗ) um. kip ali podoba navadno golega in krilatega majhnega otroka: izklesati putta / baročni putto ♪
  19.      rába  -e ž (á) 1. opravljanje funkcije pripomočka, sredstva: po dolgi rabi je kožuhovina izgubila neprijeten vonj; ponev je bila zaradi pogoste rabe črna / dati navodila za rabo slovarja; prepovedati rabo pšenice za krmo uporabo; šele raba tega zdravila bo pokazala njegovo primernost uporabljanje / izročiti skakalnico v rabo; na Nizozemskem je bilo tedaj v rabi še dosti mlinov na veter je delovalo; ta zakon ni več v rabi v veljavi // v zvezi biti za rabo biti sposoben opravljati svojo funkcijo: ta sod ni več za rabo / perje na farmah vzrejenih živali ni za rabo ni uporabno / ko ni bil več za rabo, so ga odpustili ko ni mogel več delati; ekspr. ta fant ni za nobeno rabo nobene stvari ne naredi uspešno 2. nastopanje, pojavljanje kje, pri kom v funkciji pripomočka, sredstva: ni mogel dokazati rabe tega orodja že v navedenem času; sklicevati se na dosedanjo rabo znaka / nekatera škropiva so vzeli iz rabe jih ne uporabljajo, delajo več; to gnojilo prihaja v rabo se začenja uporabljati; spiralni grelci so bolj v rabi kot drugi so bolj razširjeni // lingv. nastopanje, pojavljanje v sporočilu: raba te besede narašča, peša / napačna raba veznikov; pravila o rabi predlogov / brezosebna raba glagola; samostalniška raba pridevnika 3. s prilastkom, v zvezi z za potreba, namen: narediti violino za domačo rabo; prirediti knjigo za šolsko rabo; predmeti za vsakdanjo rabo / ekspr. ta pesem ni za današnjo rabo primerna za današnje razmere / publ. predmeti osebne rabe za osebno rabo ● zastar. vsaka doba ima svoje rabe navade, običaje; zastar. zapustil je igralsko rabo igralski poklic, igralstvo ♪
  20.      rabíti  in rábiti -im nedov. (ȋ á) 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga; uporabljati: stroj dosti rabijo; plug je zarjavel, ker se ni rabil / to orodje še danes rabijo po hribovitih kmetijah; to zdravilo se že dolgo rabi proti malariji / pri prevajanju ni smel rabiti slovarja; dereze se rabijo pri hoji po ledenih strminah / pšenico rabijo za kruh; kavčuk se rabi za izolatorje / lahkomiselno rabiti denar trošiti, zapravljati; preudarno rabiti naravna bogastva izkoriščati / videlo se je, da zna rabiti sekiro delati z njo // delati, da kaj nastopa v sporočilu: govornik je rabil same domače besede; ta izraz rabimo le v strokovnih besedilih; ta zveza se ne rabi več / vsak ima pravico rabiti svoj materni jezik imeti za sredstvo sporazumevanja 2. knjiž. biti koristen, dober pripomoček: partizani so uničevali vse, kar je rabilo sovražniku; ti članki so mu rabili pri sestavljanju knjige; nahrbtnik mu je dobro rabil / ta knjiga bo rabila njegovim namenom koristila, pomagala; to mu je rabilo za napredovanje, pri napredovanju // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bo olimpijski kompleks rabil tudi kasneje / noge mu ne rabijo več ne more več hoditi 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta del hiše rabijo za skladišče; lubje te rastline se rabi kot dišava / kot orožje so jim rabili kiji so uporabljali kije // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, ki jo določa samostalnik: kamen so rabili za obtežitev; stole rabimo za sedenje; ta ključ se rabi za odpiranje vhodnih vrat / elipt. te skodelice rabimo za čaj so za serviranje čaja 4. pog. potrebovati: za gradnjo hiše bi rabil še veliko cementa; da bi delo opravila, rabi čas in prostor; za to pecivo rabite moko, sladkor in maslo / otroci rabijo vitaminsko hrano; te rože rabijo veliko vode / za v šolo rabi novo obleko / kadar ga rabi, ga pokliče / tovarna rabi nove delavce 5. zastar., s prislovnim določilom delati, ravnati: slabo rabiti z ujetniki / grdo rabijo z jezikom ● pog. posestva nimam za kaj rabiti mi ni potrebno; bal se je, da bo moral rabiti silo ravnati s silo; prisiliti koga, da kaj stori; ekspr. še ne zna rabiti svoje pameti samostojno misliti; ekspr. zna spretno rabiti jezik govoriti; pog., ekspr. ničesar ne rabim od vas ne maram, ne želim; pog., ekspr. zdaj se ne da pomagati, drugič pa pamet rabi ravnaj, misli pametno, preudarno; pog. dolgo (časa) si rabil, da si se spomnil nisi se hitro spomnil; žarg. avtomobil veliko rabi porabi veliko goriva ◊ lingv. pridevnik rabimo, se rabi v stavku za prilastek ali povedkovo določilo je v stavku prilastek ali povedkovo določilo rabíti se in rábiti se navadno s prislovnim določilom postajati poškodovan, obrabljati se: pri pisanju se svinčnik rabi; avtomobilske gume se na slabih cestah hitro rabijo; tkanina se na komolcih zelo rabi rábljen -a -o 1. deležnik od rabiti: pogosto rabljene besede; splošno rabljeno ime 2. ki se je že uporabljal, uporabil: kupim rabljen avtomobil; prodaja rabljenega pohištva / rabljena znamka ♪
  21.      račún 1 -a m (ȗ) 1. skupek med seboj povezanih števil, znakov, s katerimi se po določenem postopku ugotavlja novo število: izračunati, rešiti, sestaviti račun; rezultat računa je pravilen / preveriti račun; v računu je napaka / pomožni račun // nav. mn., publ. rezultat računanja: računi kažejo, da je tak način gradnje najcenejši / ekspr. vse se je končalo po računih na papirju 2. pismeno sporočilo dolžnega zneska za kupljeno blago ali naročeno storitev: izdati, pisar. izstaviti, napisati račun / brez računa blaga ne zamenjamo; pog. račun za elektriko, vodo // tak dolžni znesek: račun je visok, ekspr. masten; plačati, povedati račun // v zvezi na račun izraža, da dolžni znesek plača oseba, kot jo določa prilastek: piti na prijateljev račun; delati na račun soseda; stroški na račun podjetja so veliki / živeti na tuj račun // pog., v zvezi dati, vzeti na račun dati, vzeti del plačila vnaprej: dati, vzeti petsto dinarjev na račun / na račun jim je dal avtomobil // pog., v zvezi vzeti v račun vzeti, upoštevati kot del plačila: pri nakupu novega šivalnega stroja vzamejo starega v račun 3. ekon., v zvezi zaključni račun prikaz prihodkov, odhodkov in poslovnega izida v določenem razdobju ter sredstev in obveznosti do njihovih virov: sestavljati, sprejeti zaključni račun 4. v zvezi na račun izraža a) predmet glagolskega dejanja, kot ga določa prilastek: smejati se na svoj, tuj račun; zavrniti očitek na račun direktorja b) odvisnost glagolskega dejanja od njegovega, po vrednosti nasprotnega določila: obogateti na račun tujega dela; na račun pritrgovanja kupljeno stanovanje / publ. pomota na račun naglice zaradi naglice 5. nav. mn., ekspr. načrt, cilj, zlasti glede na koristi: ljudje imajo pri tem svoje račune; prekrižati komu kake račune / ne mešaj se v moje račune ● pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; ekspr. polagati račun za kako dejanje zagovarjati se, odgovarjati; ekspr. poravnati medsebojne, osebne, stare račune obveznosti, spore, zadeve; pog. v trgovini jemati na račun tako, da se dolžni zneski zapisujejo ter plačajo pozneje skupaj; ekspr. to mi ne gre v račun ni v skladu z mojimi načrti, mislimi, koristmi; ekspr. to niso čisti računi ni vse v redu, pravilno; pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose ◊ adm. račun je plačljiv v osmih dneh; ekon. ekonomski račun račun gospodarnosti, po katerem morajo biti stroški manjši od prihodkov ali vsaj kriti z njimi; fin. obremeniti račun vknjižiti v breme; odpreti tekoči račun prevzeti izpolnjevanje vplačil in izplačil na tekoči račun za določeno osebo; bančni račun v bančnih knjigah vpisana evidenca imetja in plačilnega prometa posamezne stranke; čekovni, devizni račun; knjigovodski račun sistematičen pregled spreminjanja premoženjskega stanja; tekoči račun ki ga odpre banka ali kaka druga organizacija za medsebojne obračune s strankami; bančni račun, s katerega izplačuje banka tudi na kredit; žiro račun bančni račun, s katerega izplačuje banka samo toliko, kot je vloženo; mat. diferencialni račun računanje, ki temelji na odvajanju funkcij; infinitezimalni račun ki sestoji iz diferencialnega in integralnega računa; integralni račun računanje, ki temelji na integriranju funkcij; obrestni, obrestnoobrestni račun; sklepni račun pri katerem se računa iz treh znanih količin četrta količina ♪
  22.      rágljast  -a -o prid. (ȃ) slabš. ki hitro in mnogo govori: ragljasta ženska / govorila je z ragljastim glasom ♪
  23.      rajón  -a m (ọ̑) 1. navadno s prilastkom (manjše) območje, področje: pomagati gospodarsko nerazvitim rajonom / miličniška patrulja je obšla svoj rajon; delovni, dostavni rajon; monterjev, natakarjev rajon 2. med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 upravna enota, večja od terena: razdeliti mesto na rajone; razprave po rajonih / dela na rajonu // organi te enote: pritožil se je na rajon / poslali so ga na rajon na sedež teh organov ♪
  24.      ráng  -a m (ȃ) publ. mesto, položaj koga glede na naslov, ugled: ljudje različnega ranga / biti po rangu prvi, zadnji / umetnik najvišjega ranga najvišje kakovostne skupine ♦ soc. razvrstitev glede na višjo ali nižjo stopnjo, količino // navadno s prilastkom stopnja, enaka stopnji, določeni s prilastkom: ta šola ima rang fakultete / dvigniti diplomatsko predstavništvo na rang veleposlaništva na stopnjo; neskl. pril.: rang lestvica priljubljenosti; rang lista in ranglista najboljših strelcev ♪
  25.      raníca  -e ž (í) rabi se samostojno ali kot prilastek rastlina, ki zgodaj dozori, ali njen sad: ranica že cveti / češnja, hruška ranica ♪

   1.476 1.501 1.526 1.551 1.576 1.601 1.626 1.651 1.676 1.701  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA