Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rez (7.201-7.225)


  1.      vónj  -a m (ọ̑) 1. hlapi, ki jih oddajajo hlapljive snovi: vonj se širi, ekspr. plava po prostoru; ekspr. vonj se razpuhti, sili, udarja v nos; dajati, oddajati vonj; puščati za seboj neprijeten vonj // značilnost snovi, teles, ki se zaznava z vohom: navzeti se vonja; vsaka roža ima svoj vonj; zaznati vonj po dimu; kiselkast, ekspr. opojen, oster vonj; močen, prijeten, zoprn vonj; vonj akacij, žganja; vonj po parfumu, svečah; plin brez vonja // občutek, ki ga povzroča ta značilnost: še zdaj čutim, ekspr. imam v nosu vonj po smrekovih gozdovih 2. redko voh: razvitost vonja; okus, vonj in drugi čuti 3. ekspr., z rodilnikom značilnost v majhni, komaj opazni stopnji, ki vzbuja, povzroča predstavo, zavest česa: vonj domače govorice / vonj spominov, svobode ♪
  2.      vónjati  -am nedov. (ọ̑) 1. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: cvetje močno, prijetno vonja; iz kuhinje vabljivo vonjajo jedi; vonjati po vrtnicah; brezoseb. v sobi vonja po kavi // oddajati, dajati vonj sploh: vonjati po dimu, gnoju; neprijetno, prijetno vonjati ∙ nar. prekmursko pokvarjena hrana vonja smrdi 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: besede rojaka vonjajo po domači pokrajini / vse vonja po porazu 3. preh. zaznavati vonj: on ni vonjal smradu, drugi pa so si zatiskali nosove / že v predsobi smo vonjali ribe 4. biti sposoben zaznavati vonj; vohati: ta človek nenavadno dobro vonja 5. knjiž. vohati, duhati: pes vonja po smetišču / vonjati nevarnost, ugodno priliko predvidevati, slutiti vonjajóč -a -e: vrnil se je, vonjajoč po žganju ♪
  3.      vóz  -á m, daj., mest. ed. vôzu in vózu; im. mn. vozóvi stil. vozjé; rod. mn. vozóv tudi vóz (ọ̑) 1. vozilo z navadno štirimi kolesi za prevoz ljudi in tovora, ki ga vleče vprežna žival: voz pelje, ekspr. drdra, škriplje po cesti; naložiti voz; napreči, zapreči voz; ustaviti voz; zmetati z voza; vpreči konja v voz; peljati se, sedeti na vozu; lahek, težek voz; lestve, zavora pri vozu / nagrabili so šest voz listja; voz sena / gnojni voz; kmečki voz; lojtrski voz z lestvi podobno pripravo na straneh; mrliški voz voz, vozilo za prevoz mrličev; seneni voz; vprežni voz; voz na volovsko vprego; pren. voz časa je obtičal 2. knjiž. vagon: voz je iztiril / jedilni, poštni, živinski voz 3. žarg. avtomobil: kupil je nov voz / rešilni voz 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom kar izraža potek, spreminjanje tega, kar določa prilastek: usmeriti gospodarski, znanstveni voz; potegniti voz razvoja naprej razvoj ● publ. ob tem vprašanju se je razbil vladni voz je vlada morala odstopiti; star. tako govori, da ni ne za na ramo ne za na voz nesmiselno, neumno; ekspr. vpregla ga je v svoj voz naredila, da dela za njene koristi; ekspr. vpreči se v politični voz začeti se ukvarjati s politiko; bojni voz pri starih narodih dvokolesni vprežni voz, ki se uporablja v boju; mali voz ozvezdje v obliki voza, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; poštni voz nekdaj za prevoz pošte in potnikov; veliki voz ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; ekspr. že dolgo je, kar sta začela vleči zakonski voz sklenila zakonsko zvezo ◊ adm. voz v levo in desno premikajoči se del pisalnega stroja z valjem in drugimi pripravami; agr. pod voza; ročica pri vozu; voj. municijski voz nekdaj vprežno vozilo za prevažanje streliva; žel. motorni voz železniški vagon, ki ima pogonski motor in prostor za potnike ♪
  4.      vozárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na vozarje ali vozarstvo: vozarski konj, voz / spotoma so se ustavili v vozarski gostilni; vozarska pot ◊ voj. vozarska enota enota z vprežno živino in vlečnimi vozili za prevoz potrebščin po ozemlju, kjer ni mogoče uporabljati motornih vozil ♪
  5.      vozárstvo  -a s (ȃ) nekdaj dejavnost voznikov (s konjsko vprego): preživljal se je z vozarstvom ♪
  6.      vôzel  -zla [ǝu̯] m (ó) 1. kar nastane s prepletom in zategnitvijo koncev, delov niti, vrvi, traku: vozel drži, popusti; delati vozle na vrvi; naredila je vozel in začela šivati; razvezati, zadrgniti, zategniti, zrahljati vozel; okrasni vozli; trden vozel / vozel na robcu ga je spomnil na dano obljubo / ambulantni vozel ploščat vozel pri zasilnem obvezovanju; dvojni vozel; mrtvi vozel pri katerem je vrv v enojni zanki ovita okrog predmeta; skrajševalni vozel s katerim se skrajša vrv 2. nav. ekspr. kar je vozlu podobno: veje so pokrite z vozli; njegovo gibčno telo je polno mišičnih vozlov // lasje ali kita, zviti na tilniku ali temenu: nositi vozel / v grški vozel zaviti lasje v visoko, vozlu podobno pričesko / vozel črnih las 3. ekspr., s prilastkom zapletena zadeva, težko rešljivo vprašanje: ni odnehal, dokler ni razrešil težkega, zadnjega vozla; jezikovni, prevajalski vozel; drama s psihološkimi vozli 4. s prilastkom kraj, prostor, kjer se prepleta, stika več prometnih poti: cestni, železniški vozel / to je eden najpomembnejših prometnih vozlov // publ. kraj, prostor, kjer se prepleta, stika kaj sploh: z njegovo aretacijo so prenehali delati pomembni obveščevalni vozli / ob neurju je bil poškodovan telefonski vozel telefonska centrala 5. ekspr., s prilastkom središče: na svoji poti se je ustavil v tem velikem vozlu evropske kulture / ta kraj je bil vozel upora / vozel dramskega dogajanja / vozel problema bistvo, težišče 6. aer., navt. dolžinska mera, 1.852 m: ladja je plula s hitrostjo dvajset vozlov ● ekspr. prerezal je družinske vozle vezi, stike; knjiž. gordijski vozel zapletena, težko rešljiva zadeva ali vprašanje; ekspr. v njej se nabira vozel grenkobe grenkoba; ekspr. imel je, naredil se mu je vozel na jeziku ni si upal povedati, kar je mislil; ekspr. vozel v grlu, želodcu neprijeten občutek zaradi strahu ◊ alp. varovalni vozel ki se uporablja kot dodatni varnostni ukrep na preostalem delu vrvi; anat. živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; astr. vozel presečišče tira nebesnega telesa z ekliptično ravnino; etn. živi vozel po ljudskem verovanju ki se razveže z enim potegom in obvaruje človeka urokov; fiz. valovni vozel točka v stoječem valovanju, ki ne niha; geom. vozel prebodišče dane ravnine z osjo uporabljanega koordinatnega sistema; navt. ladijski vozli ki se uporabljajo pri delu na ladji; obrt. mrežni vozel ki se uporablja za izdelavo mrež; tkalski vozel s katerim se priključi nova nit h koncu porabljene niti; rib. ribiški vozli ki se uporabljajo pri vezavah vrvice; teh. sanitarni inštalacijski vozel celotna inštalacija na enem mestu v stavbi, vezana na sanitarije ♪
  7.      vôzeln  -a -o [zǝl] prid. (ȏ) nanašajoč se na vozel: vozelna debelina ◊ fiz. vozelna črta, ploskev črta, ploskev, v kateri v stoječem valovanju mirujejo deli nihajočega telesa; ptt vozelna centrala telefonska centrala v medkrajevnem avtomatskem omrežju, na katero je vezanih več končnih medkrajevnih central; vozliščna centrala ♪
  8.      vozíček  -čka m (ȋ) 1. manjšalnica od voz: napreči voziček; peljati se na vozičku, z vozičkom / enovprežni voziček; štirikolesni voziček 2. vozu podobna priprava za prevažanje a) stvari, tovora: nakladati premog na vozičke; vso zelenjavo z vrta je zvozil na vozičku; gospodinja je šla na trg z vozičkom / jamski voziček ozkotirni rudniški voziček za prevažanje tovora, zlasti premoga; ročni voziček; samopostrežni voziček ki se uporablja v samopostrežnih trgovinah; servirni voziček; sladoledarski, smetarski voziček b) oseb: mati je vzela otroka iz vozička / invalidski voziček; mrliški voziček za prevažanje mrličev, ki ga potiskajo ljudje; otroški voziček 3. igrača, ki predstavlja voz, otroški voziček: delati otrokom vozičke; deklice so vozile vozičke s punčkami ◊ elektr. akumulatorski voziček transportni voziček, ki ga žene energija iz akumulatorjev; les. vpenjalni voziček priprava pri polnojarmeniku za vpenjanje hlodov; teh. dvigalni voziček transportni voziček, s katerim se breme lahko tudi dvigne; žel. prtljažni voziček akumulatorski voziček s prikolicami za prevoz prtljage od skladišča do službenega vagona ♪
  9.      vozílo  -a s (í) prevozno sredstvo: vozilo ovira promet; vozilo prehiteva, zavija v križišču; vozili sta čelno trčili; vozila vozijo, ekspr. drvijo, švigajo po cesti; parkirati, ustaviti vozilo; hitra, počasna vozila; lahko, luksuzno, veliko vozilo; kolo, luči, vrata, zavore vozila; nosilnost, preobremenjenost vozila; registrska tablica vozila; nadomestni deli za vozila / bojno, oklepno vozilo; cestno, tirno, vodno, zračno vozilo; dostavno, gasilsko, službeno, šolsko vozilo; električno, motorno vozilo na električni, motorni pogon; intervencijsko vozilo za prevoz priprtih ali prijetih oseb; osebno, tovorno, vojaško vozilo; priklopno vozilo brez lastnega pogona, ki se pripne, priključi k vlečnemu vozilu, zlasti za prevažanje tovora; rešilno vozilo za prevoz ponesrečenca, bolnika; terensko vozilo z močno konstrukcijo in pogonskim motorjem, visokim podvozjem in pogonom na vsa štiri kolesa za neasfaltirane, strme ceste; vesoljsko vozilo namenjeno za vesoljske polete; vlečno vozilo ki vleče drugo vozilo ∙ ljudsko vozilo glede na uporabnost, ceno najbolj pogosto vozilo v državi ♦ teh. vozilo na zračno blazino motorno kopensko in vodno vozilo, ki drsi na zračni blazini ♪
  10.      vozíti  vózim nedov. (ȋ ọ́) 1. voditi, usmerjati avtomobil, vozilo: eden je vozil, drugi so gledali skozi okno; ob nesreči so skušali ugotoviti, kdo je vozil / na starost je prenehal voziti / brez izpita je vozil avtomobil / otrok že zna voziti kolo // upravljajoč vozilo premikati se: voziti v ovinek s preveliko hitrostjo; vozil je pravilno po desni strani; voziti v koloni; dobro, hitro, previdno, zanesljivo voziti; ekspr. po polževo voziti; vzvratno voziti; voziti sto kilometrov na uro 2. s prevoznim sredstvom spravljati kam: voziti drva na žago, gnoj na njivo, pridelke na trg; voziti vino v sodih; voziti tovor z avtomobilom, vozom / voziti koga v kočiji; voziti otroka v vozičku / v tovarno hrano vozijo dovažajo 3. premikati se v določeno smer: brod vozi čez reko / avtobus vozi vsako uro; vlak vozi od Ljubljane do Celja; s parkirišča do planinskega doma vozi tovorna žičnica 4. opravljati določeno pot: koliko časa si vozil do tja; srečno vozi / voziti iz kraja v kraj 5. uporabljati za vprego: vozijo z voli, orjejo pa s konji // vleči voz kot vprežna žival: učiti junca, konja voziti // nepreh. biti usposobljen za vprego: telici še ne vozita 6. pog., navadno s prislovnim določilom shajati, živeti: sam ne boš mogel voziti; v službi dobro vozi; z ženo lepo vozita 7. pog., v medmetni rabi izraža ukaz po odstranitvi: ti pa, je pokazal z roko, vozi ● barko voziti pijan se opotekati; popivati; ekspr. pav, puran je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom; ekspr. veter vozi oblake po nebu povzroča, da se enakomerno drseč premikajo; nar. koklja vozi piščeta vodi; žarg., šport. voziti slalom, smuk tekmovati v slalomu, smuku; ekspr. kolesar je vozil slalom po cesti vijugal; publ. s svojimi izjavami spretno vozi slalom se izogiba kočljivih dejstev; avtomobil vozi kot za stavo zelo hitro ◊ avt. voziti v tretji prestavi vozíti se premikati se s prevoznim sredstvom: voziti se na kolesu, v kočiji; voziti se po cesti; rad se vozi po morju; voziti se z avtomobilom, s čolnom / v službo se vozi z vlakom ∙ ekspr. jastreb, kragulj se vozi po zraku leti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili vozèč -éča -e: uživa, vozeč se s kolesom; počasi vozeča ladja ♦ fot. vozeči posnetek posnetek, narejen s filmsko kamero, ki drsi po tračnicah vóžen -a -o: prodam malo vožen avtomobil ♪
  11.      vozláti  -ám nedov. (á ȃ) 1. delati vozel, vozle na čem: vozlati nit, trak, vrv / vozlati konjem repe zavezovati v vozle 2. obrt. delati tekstilni izdelek iz niti z oblikovanjem vozlov: vozlati čipko, prt / vozlati robove oblačil ● ribič je vozlal mrežo jo z vozlanjem delal; ekspr. spretno je vozlal besede jih povezoval, prepletal vozláti se dobivati obliko vozlov: trak, vrv se vozla ● ekspr. pamet se mu je začela vozlati ni več sposoben premišljeno, razsodno ravnati; ekspr. na križišču se vse smeri vozlajo križajo; ekspr. življenjske usode se vozlajo prepletajo, zapletajo; ekspr. počasi se je začela zgodba vozlati zapletati vozlán -a -o: vozlan izdelek, vzorec ♦ tekst. vozlane preproge preproge, pri katerih so lasne niti pritrjene na osnovne niti z vozlom ♪
  12.      vozlíščen  -čna -o prid. (ȋ) knjiž. ključen, osnoven: vozliščna točka problema; vozliščno vprašanje ◊ grad. vozliščna pločevina pločevina, s katero se okrepi stik dveh konstrukcijskih delov ali zagotovi varen stik dveh ali več (gradbenih) elementov; ptt vozliščna (telefonska) centrala telefonska centrala v medkrajevnem avtomatskem omrežju, na katero je vezanih več končnih medkrajevnih central ♪
  13.      vozníkov  -a -o prid. (í) nanašajoč se na voznika: voznikov sedež / usesti se na voznikovo stran / potniki naj ne vstopajo brez voznikovega dovoljenja ♪
  14.      vozóvnica  -e ž (ọ̑) pravokoten kos papirja, kartona, navadno z okvirnim besedilom, ki daje imetniku pravico do vožnje s prevoznim sredstvom: kupiti vozovnico; pokazati vozovnico sprevodniku; rezervirati vozovnico / avtobusna, letalska, železniška vozovnica; delavska vozovnica mesečna vozovnica za delavce; dijaška vozovnica mesečna vozovnica z znižano ceno za dijake; mesečna vozovnica ki velja za eno osebo en mesec na določeni progi z navadno neomejenim številom voženj; povratna vozovnica za vožnjo od izhodišča do cilja in nazaj / ob nakupu vozovnice dve vozovnici do Celja, prosim ♪
  15.      vôžnja  -e ž (ó) 1. glagolnik od voziti: vožnja je trajala več ur; upočasniti vožnjo; avtobusna vožnja; drzna, hitra, počasna, ekspr. divja vožnja; nočna vožnja je zelo naporna; ekspr. polževa vožnja po mestnih ulicah počasna; varna vožnja; vzvratna vožnja; omejena hitrost vožnje; smer vožnje; obvladati tehniko vožnje / ekspr. bila je vsa trda od vožnje / vožnja po desni strani; vožnja v ovinek; vožnja v koloni; vožnja z avtomobilom, s kolesom, z ladjo; vožnja z dvigalom, žičnico / do mesta je pol ure vožnje; sani so pripravljene za vožnjo / za vožnjo goden junec 2. krajevno, časovno omejeno voženje: dnevno opravi štiri vožnje; brezplačna vožnja / žarg.: voznik je šel na vožnjo; preživljati se z vožnjo s prevažanjem, prevozništvom / črna vožnja nedovoljena uporaba službenega vozila v svojo korist; izredna, poskusna vožnja; avtomobil za službene vožnje ● pog. vožnja je za otroke znižana voznina; pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje ◊ avt. defenzivna vožnja pri kateri voznik v največji meri upošteva cestnoprometne predpise, razmere na cesti in se etično vede do drugih udeležencev v prometu; film. vožnja gibanje kamere med snemanjem; šport. hitrostna, izločilna vožnja; spretnostna vožnja s kolesom, motornim vozilom, ki zaradi umetnih ovir zahteva veliko spretnosti; žel. dvovprežna vožnja z dvema lokomotivama na čelu vlaka; koristna vožnja z natovorjenimi vozili ♪
  16.      vpêči  vpêčem dov., tudi vpekó; vpêci vpecíte; vpékel vpêkla (é) s pečenjem narediti, da kaj postane sestavni del česa: vpeči v kolač narezane orehe ♪
  17.      vpénjanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od vpenjati: vpenjanje hlodov; vpenjanje žaginih listov, rezil ♪
  18.      vpétje  -a s (ẹ̑) glagolnik od vpeti: vpetje novega rezila ♪
  19.      vpíliti  -im dov. (í ȋ) s piljenjem narediti v kaj: vpiliti zarezo v ključ ♪
  20.      vpísati  in vpisáti vpíšem dov., vpíšite (í á í) 1. narediti, da je kaj napisano, zapisano v čem: vpisati osebne podatke v matično knjigo; vpisati rezultate v rubriko; ime se vpiše levo, priimek desno / vpisati se v spominsko knjigo / vpisati nove naročnike 2. narediti, da kdo postane član kake organizacije, društva: vpisati otroka v šolo; vpisati se v društvo / vpisati se na pravno fakulteto, gimnazijo / vpisal se je v tretji letnik ● publ. vpisati posojilo obljubiti dajati določen čas posojilo za skupne potrebe; publ. igralec se je vpisal v listo najboljših je bil med najboljšimi vpísan -a -o: priprave na kongres so zajele desetino vpisanih članov; biti vpisan v seznam; vpisana je pod številko sto; sam.: uradni seznam daje vpisanemu določen pravni položaj ♪
  21.      vplív  -a m (ȋ) 1. tako delovanje na koga, da se to kaže, izraža v njegovem delu, ravnanju, mišljenju: preprečiti vpliv delomrznežev na pridne delavce; proučevati vpliv družine, okolja; učiteljev vpliv na učence / priti pod vpliv koga; spraviti koga pod svoj vpliv; biti pod vplivom prijateljev / ravnati pod vplivom mamil; vozil je pod vplivom alkohola vinjen // tako delovanje na kaj, da to poteka drugače, kakor bi sicer: truditi se za vpliv na odločanje v podjetju; spodbujevalni, zaviralni vpliv kake snovi na rast / gospodarski, politični vpliv // tako delovanje na kaj, da se to spreminja: vpliv na javno mnenje / vpliv sonca in vode na kožo / na tem področju se križajo različni podnebni vplivi 2. sposobnost koga, da deluje na koga tako, da se to kaže, izraža v njegovem delu, ravnanju, mišljenju: njegov vpliv narašča, upada; biti brez vpliva; publ. zastavil je ves svoj vpliv, da bi ga rešil / imeti, izgubiti vpliv na koga // kar je posledica delovanja na koga, kaj tako, da se to kaže, izraža v njegovem delu, ravnanju, mišljenju: podleči vplivu radia, televizije; dober, negativen, slab vpliv; notranji, zunanji vplivi / v kiparstvu se kaže grški vpliv; kulturni vplivi ♪
  22.      vplívati  -am nedov. (í) 1. delovati na koga tako, da se to kaže, izraža v njegovem delu, ravnanju, mišljenju: ona je vplivala nanj, da je to naredil; vplivati na koga, da začne misliti drugače; vplivati z besedo, zgledom; dobro, pomirjevalno vplivati; nezavedno, zavestno vplivati / novica je slabo vplivala na ljudi; vreme je ugodno vplivalo na turiste 2. delovati na kaj tako, da poteka drugače, kakor bi sicer: rezultati gospodarske reforme so vplivali na družbeni razvoj; ta snov vpliva na proces zaviralno / dogodek ni vplival na naše ravnanje; na njegovo odločitev je vplivalo več stvari / vplivati na izbiro poklica; s propagando vplivati na izid volitev / slabo vreme je vplivalo na zmanjšanje pridelka // delovati na kaj tako, da se to spreminja: vplivati na javno mnenje / morje, sonce vpliva na človekovo zdravje / italijansko slikarstvo je vplivalo na slovensko vplivajóč -a -e: slabo vplivajoč film; usodno vplivajoči nauki vplívan -a -o: kritika je bila vplivana od ideologije ♪
  23.      vpréči  vpréžem dov., vprézi vprézite in vprezíte; vprégel vprégla; nam. vpréč in vprèč (ẹ́) 1. pripeti vprežno žival z vprežno opremo k vozu: vpreči konja; vpreči in izpreči / vpreči v plug, vitel, voz / vpreči vole v jarem / vpreči voz 2. ekspr. vključiti zlasti v kako težje delo, težjo dejavnost: ob žetvi vpreči vso družino; vpreči ljudi v delo / vpreči koga v politiko / vpreči vse svoje moči, sile za uresničitev kakega cilja ● publ. industrija je vpregla tudi reke začela izkoriščati njihovo moč; ekspr. delo ga je vpreglo za ves dan zaposlilo tako, da ni imel nič prostega časa; publ. kapital je vpregel priseljence v svoj jarem jih podredil svojim zakonitostim, koristim; ekspr. vpregla ga je v svoj voz naredila, da dela za njene koristi vpréžen -a -o: v plug vpreženi konji; biti vprežen od jutra do večera ♪
  24.      vpréga  -e ž (ẹ̑) 1. vprežena žival, skupina živali: priganjati, voditi vprego; orati, voziti z vprego; voz in vprega / levi, desni konj v vpregi / konjska, pasja, volovska vprega / vprego vse bolj nadomeščajo traktorji vprežne živali // žival, skupina živali z vozilom, pripravo, v katero je vprežena: ceste so bile polne vpreg // vozilo, priprava, v katero je vprežena žival, skupina živali: vola sta počasi vlekla vprego 2. oprema, s katero se žival, skupina živali vpreže: dati vprego na konja / vol je stopil čez vprego zaprežnico 3. glagolnik od vpreči: biti vešč vprege / vprega društva v propagando / junec za vprego primeren za vleko, vožnjo kot vprežna žival ♪
  25.      vprégati  -am nedov. (ẹ̄) 1. pripenjati vprežno žival z vprežno opremo k vozu: vpregati konja / vpregati v plug, voz / vpregati v jarem, komat 2. ekspr. delati, da kdo dela, sodeluje pri čem napornem, dalj časa trajajočem: vpregati otroke v delo ● ekspr. vpregati koga v jarem svoje ideologije podrejati ga njenim zakonitostim, koristim ♪

   7.076 7.101 7.126 7.151 7.176 7.201 7.226 7.251 7.276 7.301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA