Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rez (6.963-6.987)


  1.      uspéti  uspèm dov. (ẹ́ ȅ) 1. s svojim delom, prizadevanjem doseči tak rezultat, kot se želi, pričakuje: bil je vesel, da je uspel; uspeti v poklicu / uspeti pri delu; uspeti v prizadevanju urediti kaj / podjetje je z novimi izdelki uspelo; s komedijo so na gostovanju zelo uspeli; finančno, gospodarsko uspeti 2. uresničiti se tako, kot se želi, pričakuje: zamenjava stanovanja je uspela; stvar je delno, v celoti uspela / izlet je uspel; od več posnetkov bo eden gotovo uspel 3. z nedoločnikom izraža uresničitev hotenega, zaželenega dejanja: nismo ga uspeli rešiti; komaj jo je uspela prepričati; hiše še ni uspela pospraviti / s smiselnim osebkom v dajalniku uspelo mu je pobegniti uspèl in uspél -éla -o: uspel film; uspela uprizoritev; umetniško uspelo delo ♪
  2.      uspévati  -am nedov. (ẹ́) 1. s svojim delom, prizadevanjem dosegati take rezultate, kot se želi, pričakuje: na univerzi je uspeval; uspevati v poklicu, šoli; kot prevajalec uspeva / podjetje dobro uspeva; gospodarsko uspevati 2. uresničevati se tako, kot se želi, pričakuje: posli uspevajo; trgovina dobro uspeva / posnetki mu uspevajo 3. z nedoločnikom izraža uresničevanje hotenega, zaželenega dejanja: ne uspeva mi vzdrževati reda v hiši 4. imeti ustrezne pogoje za rast, razvijanje: v teh krajih pšenica ne uspeva; te rastline uspevajo na vlažnih tleh // s prislovnim določilom rasti, razvijati se, kot izraža določilo: dojenček lepo uspeva; postrvi najbolj uspevajo v čisti vodi uspevajóč -a -e: dobro uspevajoč otrok; slabo uspevajoče rastline ♪
  3.      usposóbljenost  -i ž (ọ̑) sposobnost za opravljanje določenega dela: dokazati, pokazati svojo usposobljenost; nezadostna usposobljenost strežnega osebja / usposobljenost za poučevanje; poklicna, strokovna usposobljenost ♪
  4.      usráti se  usérjem se dov., usêrji se userjíte se (á ẹ́) vulg. iztrebiti se: otrok se je usral; usrati se v hlače; usrati se od strahu ● vulg. userjem se na njegove nasvete ne cenim jih, ne upoštevam jih; vulg. usrati se pred kom zbati se, izgubiti pogum in zato popustiti, odnehati usrán -a -o 1. deležnik od usrati se: otrok je bil po nogah ves usran; usrane hlače 2. umazan, nečist: kaj si delala, da imaš tako usrano obleko; ne jej z usranimi rokami / ne hodi po sobi z usranimi čevlji blatnimi; do kolen usran / to je usrano delo 3. nepomemben, ničvreden: to je naredil za nekaj usranih fickov; zaradi te usrane kupčije se pa res ne bomo prepirali / kot psovka molči, reva usrana ● vulg. pa prideš v takle usran hotel neugleden, slab; vulg. tebe bodo hvalili, jaz bom pa usrana brez ugleda, osramočena; vulg. danes je pa res usrano vreme deževno, oblačno ♪
  5.      ústa  úst s mn. (ú ū) 1. odprtina na spodnjem delu obraza za sprejemanje hrane in za govorjenje: odpreti, zapreti usta; vzeti cigareto iz ust; obrisati se okrog ust; nesti kozarec k ustom; dati robček, roko na usta; nastaviti steklenico, trobento na usta; nesti žlico v usta; od začudenja imeti odprta usta; usta s tankimi ustnicami; gube okrog ust // odprtina na glavi živali za sprejemanje hrane: krokodil lahko zelo odpre usta; usta polža, ribe 2. del obraza okrog te odprtine: kremžiti, šobiti usta; smeh mu je izginil z ust / usta so se mu nabrala v nasmešek / kisli, trpki sadeži vlečejo usta skupaj // ustnice: poljubiti na usta; bleda, rdeča usta / položiti prst na usta dati kazalec prečno na ustnice kot znamenje, naj se molči; udariti koga po ustih 3. votlina za to odprtino: moleti jezik iz ust; iz ust mu zaudarja; imeti grižljaj v ustih / ne govori s polnimi usti / iz ust mu prihajajo nerazločni glasovi / imeti grenka, suha usta 4. ekspr. ta odprtina, votlina kot govorilni organ: slavčka z usti ni mogoče oponašati; z usti se smeje, v srcu pa joka / to sem slišal iz dedovih ust od deda, to je rekel ded; vznes. njihova usta govorijo bahavo oni; vznes. beseda njegovih ust ima veliko veljavo beseda, ki jo izreče on; to so besede iz njegovih ust to so njegove besede, te besede je izrekel on 5. ekspr., s prilastkom človek glede na potrebo po hrani: lačna usta bodo to že jedla; pri hiši je veliko ust 6. ekspr., navadno s prilastkom odprtina, v katero kaj gre ali iz katere kaj prihaja: usta blagajne, gašperčka; čebele so se gnetle na ozkih ustih panjev žrelih / usta podzemne železnice vhod, izhod / okrogla usta kitare zvočnica ● ekspr. kar usta so se jim odpirala, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ves večer ni odprl ust ni nič (spre)govoril, rekel; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); ekspr. veselo je raztegnil usta se zasmejal; pog., ekspr. zamašiti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. učiti se jezika iz ust kmeta iz govorice, govorjenja; te besede so mu šle, jih je spravil težko iz ust nerad, težko je to povedal; ekspr. besede mu kar vrejo iz ust veliko in z lahkoto govori; ekspr. besedo mi je vzel iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; ekspr. trobentač ni dal trobente od ust ni nehal trobentati; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi; ekspr. steklenica je šla od ust do ust drug za drugim so pili iz nje; ekspr. od ust si pritrgovati prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin; ekspr. polagati komu odgovore na usta, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; knjiž. pisatelj govori skozi usta glavnega junaka izraža lastne misli tako, da jih izreka, govori glavni junak; ekspr. nima kaj v usta dati je reven, strada; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. kje bi dobil kaj za v usta kaj hrane; ekspr. ne valjaj, vlači njegovega imena po ustih ne govori o njem, ne omenjaj ga, zlasti slabo; ekspr. ime rešitelja je bilo v ustih vseh vaščanov vsi so govorili o njem; pog. danes še nisem imel nič v ustih še nisem nič jedel, zaužil; ekspr. to meso se vam bo v ustih kar raztopilo je zelo mehko in okusno; ekspr. v ljudskih ustih se je pesem spremenila v ljudskem pripovedovanju, petju; ekspr. imeti medena, nesramna usta pretirano prijazno, nesramno govoriti; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. njega so polna usta junaštva, v resnici pa je bojazljivec veliko govori o svojem junaštvu; ekspr. ljudje imajo tega polna usta veliko govorijo o tem; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; ekspr. imeti široka usta (rad) se hvaliti, bahati; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. na vsa usta se smejati zelo glasno; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. sama usta so ga zelo veliko govori; zelo veliko jé; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno ◊ les. usta odprtina za rezilo na spodnjem delu skobljiča; med. umetno dihanje usta na usta umetno dihanje, pri katerem se ponesrečencu skozi ustni nastavek, masko vdihuje v usta svoj izdihani zrak ♪
  6.      ustalíti  -ím in ustáliti -im dov., ustálil (ȋ í; á ȃ) narediti, da se kaj več ne spreminja, ne menjava a) glede na položaj, stanje: ustaliti meje / ustaliti notranji položaj države / ustaliti gospodarstvo b) glede na količino, vrednost: ustaliti cene; ustaliti temperaturo v prostoru / ustaliti vrednost denarja c) glede na rabo: ustaliti strokovne izraze; ustaliti pisavo; poimenovanje literarnih tokov se je ustalilo / tako ravnanje skušajo zdaj ustaliti; ta način se je že ustalil č) glede na vsebino, obliko: ustaliti svoje življenje; ustaliti določene oblike vedenja ustalíti se, in ustáliti se 1. prenehati se spreminjati: njegov značaj se še ni ustalil / vreme se je ustalilo // postati trajen: te navade so se ustalile že pred stoletji 2. knjiž. (za stalno) se naseliti: ustalila sta se v dolini ● ekspr. fant je priden delavec, ni se pa še ustalil umiril, uravnovesil; star. v njej se je ustalil nemir postala je stalno nemirna, vznemirjena ustaljèn -êna -o in ustáljen -a -o: ustaljeni izrazi, pojmi; dnevni red je ustaljen; ustaljena navada; ustaljena pravila vedenja ∙ ekspr. življenje je teklo po ustaljenem tiru vsakdanje, brez večjih sprememb ♦ lingv. ustaljena raba besede ♪
  7.      ustávljanje  -a s (á) glagolnik od ustavljati: ustavljanje tovornjakov, voz / ustavljanje vlakov na postaji / ustavljanje krvi / ustavljanje prodaje, proizvodnje / voziti brez ustavljanja; tu je ustavljanje prepovedano / ustavljanje po gostilnah, v hotelih ♦ avt. črta za ustavljanje neprekinjena prečna črta, pred katero mora voznik vozilo ustaviti; pot ustavljanja pot od trenutka, ko voznik zazna določen signal, nevarnost, do trenutka, ko se vozilo ustavi ♪
  8.      ústnica  -e ž (ȗ) 1. vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine a) pri človeku: ustnice so mu drhtele od vznemirjenja; barvati, ličiti ustnice; v zadregi si je grizel ustnico; oblizovati si ustnice; stisniti ustnice; zmočiti bolniku ustnice; okrog ustnic so se ji naredili izpuščaji; poljubiti na ustnice; blede, brezkrvne, rdeče ustnice; čutne, debele, mesnate, naprej potisnjene, štrleče, velike ustnice; od mraza pomodrele, razpokane ustnice; spodnja, zgornja ustnica; robovi ustnic; črtalo, rdečilo za ustnice / skriviti ustnice v posmeh; odhajali so s pesmijo na ustnicah pojoč / zajčja ustnica prirojena preklana zgornja ustnica ∙ ekspr. le pomočila je ustnice v vino vino je le pokusila; ekspr. v takem položaju ne kaže drugega kot stisniti ustnice se obvladati, potrpeti; ekspr. beseda, prošnja mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedal b) pri nekaterih sesalcih in ribah: konjska, pasja ustnica 2. muz. posebno oblikovana odprtina cevi, kjer se pod vplivom zračnega toka tvori zvok: ustnice pri orgelskih piščalih ◊ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; male, velike sramne ustnice ♪
  9.      ustolíčenje  -a s (ȋ) glagolnik od ustoličiti: ustoličenje novega vladarja / obred ustoličenja koroških vojvod na Gosposvetskem polju / slovesno ustoličenje predsednika v Ameriki / ustoličenje režima ♪
  10.      ustoličeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. podeljevati, priznavati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličevati škofe, vladarje ♦ zgod. ustoličevati koroške vojvode // ekspr. uradno postavljati, uvajati na službeno mesto: ustoličevati novega predsednika, urednika 2. ekspr. uveljavljati, utrjevati: ustoličevati humanizem / ustoličevati nov politični režim ♪
  11.      ustréči  ustréžem dov., ustrézi ustrézite in ustrezíte; ustrégel ustrégla (ẹ́) z dajalnikom izpolniti komu željo, zahtevo: njemu ni mogoče ustreči; bolniku naj vse, v vsem ustrežejo; z nobeno stvarjo bi ji ne mogla bolj ustreči; rad jim ustreže / ustregel je njeni radovednosti / ustreči pritožbi, prošnji ugodno jo rešiti / ustregel je vsaki njeni zahtevi, želji ∙ star. te besede mu niso ustregle mu niso bile všeč, mu niso ugajale; ekspr. drevesu najbolj ustrežemo, če ga dobro pognojimo za drevo je najbolje ustréžen -a -o: ustrežena prošnja / v povedno-prislovni rabi: njegovi zahtevi je bilo ustreženo; vsem bo ustreženo ♪
  12.      ustrojíti  -ím tudi ustrojíti ustrójim dov., ustrójil tudi ustrôjil (ȋ í; ȋ ọ́) usnj. obdelati surovo živalsko kožo s strojili: ustrojiti kožo / ustrojiti usnje ● ekspr. trpljenje človeka ustroji ga naredi neobčutljivega, utrjenega; ekspr. temu so pošteno ustrojili hrbet, kožo ga zelo pretepli; ga naredili pohlevnega; ekspr. s tem si je precej ustrojil roke utrdil ustrojèn -êna -o tudi ustrójen -a -o: ustrojena koža; ustrojeno usnje za čevlje ∙ ekspr. imel je ustrojen obraz obraz s trdimi potezami; ekspr. ta zgodba je ustrojena čisto po njegovi koži zgodba je taka, da ustreza njegovim sposobnostim, značaju ♪
  13.      ustváriti  -im dov. (á ā) 1. s svojo dejavnostjo narediti, da kaj nastane: ustvariti robota / v različnih religijah človeka, svet je ustvaril bog / ustvariti velik industrijski kompleks / ustvariti dohodek; ustvariti si veliko premoženje / ustvariti novo filozofijo / ustvariti modo; take zakone so si sami ustvarili / ustvariti državo; hoteli so ustvariti novo družbo / ta igralska skupina je ustvarila gledališče / ustvarila mu je topel dom; ustvariti si družino; ustvariti si trden položaj / ustvariti možnosti za delo; ustvariti osnovo za različne gospodarske dejavnosti / zanima ga vse, kar je ustvaril človeški duh; ekspr. vse to je ustvaril človekov razum / organizem je ustvaril dovolj protistrupov // narediti, povzročiti, da kaj nastane sploh: ustvariti prijateljske stike; ustvariti medsebojne vezi / s tem je ustvaril napačno predstavo o sebi; ustvariti videz srečne družine; ustvariti vtis, da je vse v redu / uspeh je v njem ustvaril pretirano samozavest 2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju narediti, da kaj nastane: ustvariti kip, opero; pesnitev je ustvaril po ljudskih motivih; ustvariti roman v modernem slogu; ljudstvo je ustvarilo veliko bajk in legend // uresničiti določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: igralka je ustvarila trden odrski lik; v tej drami je ustvaril eno svojih najboljših vlog 3. narediti, povzročiti, da se začne kako stanje: glasba je ustvarila veselo razpoloženje; ustvariti red in mir / publ. ustvariti ozračje napetosti ● ekspr. ustvariti iz nič z zelo majhnimi sredstvi; ekspr. pred njo je stopil tak, kot ga je bog ustvaril nag, gol; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase ustváriti si na osnovi določenih dejstev priti do česa: ustvariti si svoj pogled na svet / ustvariti si pravo, približno, splošno predstavo o razmerah; ustvariti si o kom svojo sodbo ustvárjen -a -o 1. deležnik od ustvariti: razdeliti ustvarjene dohodke; novo ustvarjena družina; ustvarjene so možnosti za normalno delovanje društva; ustvarjeno bitje; pokvariti s težavo ustvarjeno dobro razpoloženje 2. ki ima veliko mero lastnosti, značilnosti, potrebnih, ustreznih za to, kar izraža določilo: ni bil ustvarjen za težko delo; bil je kot ustvarjen za igralca; konj je kot ustvarjen za jahanje / fant je kot ustvarjen zanjo; sam.: zanikanje ustvarjenega ♪
  14.      ustvarjálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor ustvarja: ustvarjalec materialnih dobrin / ustvarjalci nove mode / pesniki, pisatelji in drugi ustvarjalci; režiser ustvarjalec / filmski, glasbeni, gledališki, likovni, literarni ustvarjalec; umetniški ustvarjalec ♪
  15.      úš  -í ž (ȗ) 1. majhen zajedavec z zelo sploščenim telesom in brez kril, ki živi na sesalcih in ptičih: uši grizejo; dobiti, imeti uši; obirati, odpravljati, uničevati uši; denarja ima kot berač, cigan uši zelo veliko; fant jé kot uš ima velik tek / naglavna uš / listne uši zajedavske žuželke, ki sesajo rastlinske sokove ∙ ekspr. uši so jih nosile, ne noge zelo so bili ušivi; ekspr. saj ga bodo uši pojedle zelo ušiv je; star. pri tej hiši so večkrat pasli uši imeli uši; ekspr. sedel je v zaporu in redil uši imel ♦ zool. bela uš zajedavec na človeku, ki se zadržuje v obleki, Pediculus humanus; krvava, ščitasta uš; prave uši ki pijejo, sesajo kri sesalcev skozi kožo, Siphunculata; ribja uš zajedavski rakec na koži rib, ki sesa kri, Argulus foliaceus; sramna uš zajedavec na močneje poraslih delih človeške kože, navadno v obraslem delu osramja, Phthirus pubis 2. nizko malovreden, izkoriščevalski človek: ta uš nas že ne bo goljufala; pusti to pisarniško uš pri miru / kot psovka tiho, uš ušiva ♪
  16.      uščípniti  -em dov. (í ȋ) 1. s stiskom manjše površine kože s konci (prvih treh) prstov povzročiti bolečino: potresel ga je in uščipnil, da bi ga zbudil; deklica je uščipnila svojo sosedo; večkrat se je uščipnil, da ne bi zaspal / uščipnil jo je v lice // stisniti med prilegajoča se dela: s pokrovom, z vrati uščipniti; uščipniti se s kleščami / mravlja me je uščipnila ugriznila 2. ekspr. povzročiti duševno bolečino, trpljenje: njegove besede so jo uščipnile; brezoseb. uščipnilo jo je pri srcu, ko je to videla // s premišljeno besedo, izjavo prizadeti: kadar more, ga uščipne ● ekspr. le kaj te je uščipnilo, da že odhajaš kaj je vzrok; ekspr. ni prav, da ravnajo, kakor jih uščipne muhasto, samovoljno ♪
  17.      utajeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti: utajevati napake pri delu / več let je utajeval davke ni dajal ustreznih podatkov, po katerih bi se odmerila prava višina davkov // delati, da kdo česa ne more opaziti: komaj je utajevala smehljaj ♪
  18.      utajíti  -ím dov., utájil (ȋ í) 1. uspeti v tajenju tega, česar je osebek obdolžen: utajiti tatvino, umor; utajil je, da jih je izdal 2. narediti, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti: utajil je svoje odkritje; utajiti komu resnico / utajiti dolg / utajiti denar / utajiti davke ne dati ustreznih podatkov, po katerih bi se odmerila prava višina davkov / utajiti nezakonskega otroka // narediti, da kdo česa ne more opaziti: poskušal je utajiti kašelj, smeh; ni mogla utajiti velikega razburjenja utajèn -êna -o: utajeni podatki; dvajset arov zemlje je bilo utajene ♦ fiz. utajena toplota latentna toplota ♪
  19.      utečênost  -i ž (é) stanje, ko se (nanovo uvedena) dejavnost na kakem področju, mestu opravlja redno, brez zastojev: pravilna utečenost motorja / utečenost proizvodnje ♪
  20.      utêči  utêčem dov., utêci utecíte; utékel utêkla (é) 1. (nezaželeno) tekoč se odstraniti od kod, iz česa: obvezal si je rano, da bi mu kri ne utekla / vino je uteklo iz soda izteklo // odteči: voda je s poplavljenih področij kmalu utekla; povodenj se uteče 2. knjiž. uiti, pobegniti: ujetniki so utekli; uteči od doma / pes jim je utekel / z zagozdami zavarovati vagone, da ne utečejo // s tekom se umakniti pred kom, izmakniti se komu: ranjena srna ni mogla uteči pred zasledovalci / komaj so utekli pred nevihto // z dajalnikom uiti, izmakniti se: uteči sovražniku; tekel je, kolikor je mogel, pa mu ni mogel uteči / uteči padajočemu kamenju / uteči nesreči, usodi ∙ smrti nihče ne uteče vsakdo mora umreti 3. preh. z načinom vožnje ali delovanja narediti, da kaj novega doseže normalno stopnjo teka, delovanja: uteči avtomobil, motor utêči se 1. začeti potekati redno, brez zastojev: delo se je v kratkem času uteklo; serijska proizvodnja se je že utekla / te oblike dela se morajo šele uteči 2. ekspr. zmanjšati se, izginiti: počakaj, da se mu jeza uteče; tudi huda žalost se sčasoma uteče utečèn -êna -o: utečen način občevanja, življenja; avtomobil je pravilno utečen; podjetje z utečeno proizvodnjo ♪
  21.      utéha  -e ž (ẹ̑) kar deluje, vpliva na koga tako, da preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: sin mu je bil edina uteha; v tujini je misel na domovino velika uteha; v delu je iskala uteho / rad bi jim rekel še nekaj besed v uteho / mati je jokala brez utehe neutolažljivo, neutešljivo ♪
  22.      utesnjevánje  -a s (ȃ) glagolnik od utesnjevati: režiserjevo utesnjevanje igralca / nasprotovati utesnjevanju demokratičnih pravic ♪
  23.      utírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. z odstranjevanjem česa ovirajočega delati kaj: utirati gaz; s sekiro si je utiral pot skozi goščavo / reka si je sama utirala strugo 2. v zvezi utirati pot omogočati komu, da lahko kam gre, pride: utirali so mu pot skozi množico; brezobzirno si je utiral pot med ljudmi / vojakom utirajo pot minerji; avtomobil si utira pot med pešci // publ. omogočati nastop, uveljavitev: utirati pot napredku, moderni umetnosti; to spoznanje si s težavo utira pot ♪
  24.      utoníti  utónem dov. (ȋ ọ́) 1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča: deček bi utonil, če ga ne bi rešil neki kopalec; utoniti v ribniku 2. ekspr. izginiti pod (vodno) gladino; potoniti: vedro se je utrgalo in utonilo / ves prah je utonil v lužah 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: gledala je za njim, dokler ni utonil v gozd, v gozdu; prijatelja sta utonila v noč; utoniti v množici / njegove besede utonejo v splošnem trušču 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: utonil je v trden spanec; utoniti v spomine / ti dogodki so že utonili v pozabo / taborišče je utonilo v nočni tišini ● ekspr. grmovje je utonilo v snegu grmovje je prekril sneg; ekspr. v vinu mu utonejo vse skrbi pozabi nanje; ekspr. sonce je utonilo za gore je zašlo; ekspr. brez njega bi utonila v blatu bi se moralno pokvarila; ekspr. utoniti v dolgovih zelo se zadolžiti; propasti zaradi dolgov; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi skoraj utonila v solzah močno, silovito ♪
  25.      utoplíti  -ím dov., utóplil (ȋ í) knjiž. ogreti, segreti: sonce je utoplilo vodo utoplíti se postati toplejši: soba se je utoplila; brezoseb. proti koncu tedna se je utoplilo ♪

   6.838 6.863 6.888 6.913 6.938 6.963 6.988 7.013 7.038 7.063  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA