Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rez (5.813-5.837)


  1.      samodéjen  -jna -o prid. (ẹ̄) knjiž. 1. ki opravlja delo sam, brez človekovega sodelovanja; avtomatičen: samodejni stroji; samodejna naprava / samodejna telefonska centrala; samodejne zavore ♦ elektr. samodejno prekinjalo avtomatsko prekinjalo; med. samodejno živčevje živčevje, ki deluje samostojno, neodvisno od volje; avtonomno živčevje; strojn. samodejni menjalnik avtomatski menjalnik 2. ki se zgodi sam od sebe, po lastnih zakonih: samodejen prehod pravic in dolžnosti // nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: samodejni gibi / samodejno podrejanje splošnemu razpoloženju / ob tem se je vzbujalo samodejno vprašanje, ali je to edina rešitev samodéjno prisl.: naprava deluje samodejno; hitro in samodejno je odgovoril; vse je potekalo bolj ali manj samodejno; roka je ves čas samodejno segala po ročici ∙ zastar. to si je pridobil samodejno samostojno, sam ♪
  2.      sámodisciplína  -e ž (ȃ-ȋ) 1. obvladanje samega sebe: pri tem delu je potrebna velika samodisciplina in vztrajnost; samodisciplina in samovzgoja / samodisciplina pri objavljanju novic 2. disciplina, ki izhaja iz človeka samega, brez spodbude, zahteve drugega: samodisciplina članov kolektiva, učencev; pokazali so visoko stopnjo samodiscipline ♪
  3.      sámodiscipliníran  -a -o prid. (ȃ-ȋ) 1. sposoben obvladati samega sebe: biti samokritičen in samodiscipliniran 2. ki se sam, brez spodbude, zahteve drugega podreja disciplini: samodiscipliniran kolektiv ♪
  4.      sámogíbanje  -a s (ȃ-í) filoz., po Heglu brezvzročno gibanje stvari v materialnem svetu: samogibanje materije ♪
  5.      samogíben  -bna -o prid. (í ȋ) knjiž. 1. ki opravlja delo sam, brez človekovega sodelovanja; avtomatičen: samogibne naprave / kupiti samogibni avtomobilček / samogibna sprožitev 2. nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: samogibne kretnje / to je samogibna reakcija na žalitev samogíbno prisl.: ta priprava deluje samogibno; hoditi brez misli, samogibno; samogibno je segel po pištoli ♪
  6.      samogóltnež  -a [u̯t] m (ọ̑) star. lakomnež, pohlepnež: bil je samogoltnež in brezsrčnež ♪
  7.      samohôten  -tna -o prid. (ó ō) knjiž. 1. spontan: zaslišalo se je samohotno ploskanje; veselje je bilo samohotno / te besede so bile samohoten odziv njenega čustva 2. hotèn: samohotna osamljenost; samohotno vplivanje na potek dejanja 3. svojevoljen, samovoljen: samohoten poveljnik / to je bila v marsičem samohotna praksa ● knjiž., redko samohotna pomoč v nesreči prostovoljna; knjiž. prepustiti mošt samohotnemu vrenju naravnemu vrenju samohôtno prisl.: samohotno so si lastili te pravice; poklical jo je samohotno, brez premišljevanja ∙ knjiž. priprava samohotno uravnava višino temperature avtomatično ♪
  8.      sámohvála  -e ž (ȃ-á) hvaljenje samega sebe: to je samohvala; nekritična samohvala / naveličala se je poslušati te samohvale ∙ ekspr. brez samohvale povem, da sem jim vsa ta leta pomagal nočem, nimam namena poudarjati svoje pomoči ♪
  9.      sámoizbíra  -e ž (ȃ-ȋ) izbira blaga brez pomoči prodajalca: v teh prodajalnah je mogoča samoizbira; poslovanje po sistemu samoizbire in samopostrežbe ♪
  10.      sámoizobrázba  -e ž (ȃ-ȃ) izobraževanje samega sebe brez šol: pomen samoizobrazbe; krožki za samoizobrazbo; samoizobrazba in samovzgoja ♪
  11.      sámoizobraževánje  -a s (ȃ-ȃ) izobraževanje samega sebe brez šol: strokovno samoizobraževanje; samoizobraževanje ljudskih množic; skrb za samoizobraževanje ♪
  12.      samokrílnik  -a m (ȋ) aer. letalo z enojnimi krili brez zunanje opore med njimi in trupom: brezrepec in samokrilnik ♪
  13.      sámolepílen  -lna -o prid. (ȃ-ȋ) prevlečen z lepilom, ki deluje brez ovlaženja: samolepilni trak; samolepilna nalepka; samolepilne tapete ♪
  14.      samoníkel  -kla -o [ǝu̯] prid. (í) 1. ki nastane, se razvije sam, brez pomoči, vpliva drugega: imajo lastno pisavo in samoniklo arhitekturo; samonikla kultura naroda ♦ agr. samonikla rastlina rastlina, ki (z)raste, ne da bi jo posejal, posadil človek // knjiž. izviren, originalen: pesmi niso samonikle niti po vsebini niti po obliki / biti samonikel kipar, pesnik // knjiž. samostojen, neodvisen: biti samonikla osebnost 2. značilen, tipičen za določen osebek: samoniklo doživljanje česa / samonikli nazori samoníklo prisl.: samoniklo rasti, se razvijati; sam.: v takem mišljenju ni nič samoniklega ♪
  15.      samopáš  in samopàš prisl. (ȃ; ȁ) star. oblastno, samovoljno: samopaš ravnati s kom ∙ star. niso ga pustili iti samopaš brez družbe, samega; star. samopaš razgrajati po vasi objestno, predrzno ♪
  16.      sámoprecenjevánje  -a s (ȃ-ȃ) knjiž. precenjevanje samega sebe: veliko je samoprecenjevanja namesto trezne samopresoje ♪
  17.      samorásel  -sla -o [ǝu̯] prid. (ā á) 1. ki (z)raste, ne da bi ga posejal, posadil človek: samorasla rastlina; samoraslo drevo 2. ki se oblikuje sam, brez pomoči, vpliva drugega: to so samorasli ljudje; samorasel rod; samorasel umetnik / samorasla kultura naroda ∙ knjiž. samoraslih misli ni imel izvirnih, originalnih; ker je bil samorasla osebnost, nanj ni bilo mogoče vplivati samostojna, neodvisna samoráslo prisl.: samoraslo ustvarjati ♪
  18.      samorástnik  -a m (ȃ) 1. ekspr. kdor mora zaradi neprimernih, težkih življenjskih razmer skrbeti za svoj obstoj sam, se vzgajati sam: ta človek je samorastnik; grenka mladost samorastnikov / tamkajšnja tovarna je pravzaprav samorastnik / Prežihov Voranc, Samorastniki 2. knjiž. umetnik, zlasti likovni, brez akademske, strokovne izobrazbe: v novi galeriji razstavljajo samorastniki; likovni samorastnik / pisatelj samorastnik 3. knjiž. samorasla rastlina, samoraslo drevo: to drevo je samorastnik; kislica, lapuh in drugi samorastniki ♪
  19.      sámorazvòj  -ôja m (ȃ-ȍ ȃ-ó) filoz. nastanek, razvoj, ki poteka sam od sebe: možnost samorazvoja in samogibanja / samorazvoj ideje ● publ. teorija o otrokovem samorazvoju razvoju brez bistvenih zunanjih vplivov ♪
  20.      samorôčen  in samoróčen -čna -o prid. (ō; ọ̄) zastar. lastnoročen: samoročne opombe samorôčno in samoróčno prislov od samoročen: samoročno napisana oporoka // sam, brez tuje pomoči: samoročno ga je želel premagati ♪
  21.      samoróden  -dna -o prid. (ọ̄) 1. ki (z)raste, ne da bi ga posejal, posadil človek: samorodna rastlina; samorodno drevo ♦ agr. samorodna trta križanka ameriške in evropske trte; samorodno vino vino iz grozdja samorodne trte 2. knjiž. ki nastane, se razvije sam, brez pomoči, vpliva drugega: samorodna kultura naroda // izviren, originalen: samorodne ideje 3. min. ki se dobi v naravi in je skoraj brez primesi: samorodno srebro, zlato, železo; samorodno žveplo ● knjiž. samorodni prebivalci in priseljenci avtohtoni prebivalci samoródno prisl.: rasti samorodno po gozdovih ♪
  22.      samostójen  -jna -o prid., samostójnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki dela, ravna po lastni presoji, brez vpliva, spodbude drugega: biti odločen in samostojen človek; lahko bi bila bolj samostojna / ta pesnik, pisatelj je samostojen duh // ki vsebuje, izraža tako presojo: imeti samostojne nazore; njegovo mišljenje je samostojno / samostojna pot v socializem 2. v povedni rabi sposoben skrbeti sam zase, se preživljati sam, brez pomoči drugega, zlasti staršev: trije otroci so že samostojni, četrti pa hodi še v šolo; pokazati hoče, da je tudi ona samostojna / odšel je od doma in začel samostojno življenje 3. ki pri svojem delu, dejavnosti odloča sam, ne da bi moral upoštevati voljo, zahteve drugega: v službi je že samostojen / zdaj je samostojen gospodar / samostojni obrtnik obrtnik z lastno obrtjo; samostojni raziskovalec // o katerem odloča kdo sam, ne da bi moral upoštevati voljo, zahteve drugega: samostojno delo; samostojno ukrepanje / samostojno delovno mesto / samostojni poklic poklic, ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju / te zadeve so v samostojni pristojnosti zbora združenega dela; pravica samostojnega odločanja 4. ki gospodarsko, politično ni vezan na drugega: samostojna družbena, gospodarska organizacija; ustanova je finančno samostojna / postali so samostojen narod na lastnem ozemlju / samostojno področje 5. ki je že sam zase celota, ki ni del česa drugega: paviljon je samostojna stavba / sestavljen je iz več samostojnih delov; samostojna enota; samostojno poglavje / pesmi so izšle v samostojni knjigi / to je bil njegov prvi samostojni nastop / samostojna jed jed, ki se jé brez drugih jedi; izdal je svojo tretjo samostojno pesniško zbirko zbirko, v kateri so le njegove pesmi // ki ni povezan, ni v sklopu z drugim: pri tem je imela slovenščina samostojno vlogo / te besede tvorijo samostojno skupino ◊ fin. samostojna valuta valuta, ki ni vezana na drugo valuto; fiz. samostojni tok električni tok, ki teče v plinu, ne da bi se dovajali naboji; jur. samostojna pritožba pritožba, ki ni združena s pritožbo zoper sodbo; samostojno osebno delo s sredstvi, ki so lastnina občanov; lingv. samostojni pomen besede, besedne zveze pomen besede, besedne zveze glede na mesto v jezikovnem sistemu; v slovarju so besede prikazane kot samostojna gesla ali pa kot podgesla; rad. mlada pevka je posnela prvo samostojno ploščo ploščo s pesmimi, ki jih poje le ona samostójno prisl.: narediti kaj samostojno; samostojno odločati, presojati, ravnati; samostojno živeče bitje ♪
  23.      samôta  -e ž (ó) 1. stanje, ko je kdo sam, brez stikov, povezave z drugimi: samota ga muči; želeti si samote; dnevi samote / duševna samota; pesn. samota srca / trpeti v samoti; na starost je živel v veliki samoti zelo osamljeno, samotno 2. oddaljen, odmaknjen kraj, predel: v to hribovsko samoto malokdo pride; njegova hiša je stala v divji samoti / kmetija leži na samoti / ekspr. hrepeneti po gozdnih samotah ● knjiž. prevzela ga je samota kraja samotnost; star. če se bova srečala kje na samoti, ne vem, kaj bom storil kje na samem; v samoti je še enkrat premislil svoj načrt ko je bil sam; knjiž. v občini je bilo takrat dvajset zaselkov in nekaj samot samotnih kmetij ♪
  24.      samotár  -ja m (á) 1. kdor hote živi sam, brez stikov, povezave z drugimi: fant je samotar in hodi navadno sam po hribih; odljuden samotar; živi kot samotar / te ribe so večinoma samotarji; gams, volk samotar // kdor živi v oddaljenem, odmaknjenem kraju, predelu: tako je bilo življenje samotarja v zapuščeni dolini 2. ekspr. kar okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: med drevesi je bil tudi hrast samotar ♪
  25.      samotáriti  -im nedov. (á ȃ) nav. ekspr. 1. hote živeti sam, brez stikov, povezave z drugimi: odkar mu je žena umrla, samotari / nič vas ne vidimo, kar samotarite v svoji sobi / podlasica najraje samotari 2. ne imeti okoli sebe, v bližini drugih stvari svoje vrste: tu in tam je samotarilo kako golo drevo; na koncu doline samotari troje hiš ♪

   5.688 5.713 5.738 5.763 5.788 5.813 5.838 5.863 5.888 5.913  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA