Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rez (4.926-4.950)


  1.      pózitiven  in pozitíven -vna -o prid. (ọ̑; ȋ) 1. ki izraža, da je vrednost česa velika ali da je, obstaja: pozitivna kritika filma; pozitivna ocena takega ravnanja ga je vznemirila / imeti pozitiven odnos do česa; o njej imam pozitivno mnenje 2. ki izraža, vsebuje pritrditev, strinjanje, pritrdilen: odgovor je bil pozitiven; pozitivna rešitev prošnje 3. dober, sprejemljiv: pozitivnih pojavov med mladimi noče videti; pozitivne in negativne lastnosti; podpirati pozitivne pobude; publ. odigrati pozitivno vlogo / imeti pozitiven vpliv na koga / publ. pozitivni junak romana 4. ki prinaša koristi, ugodnosti: pozitivne posledice dežja v tem času / knjiž. pozitivne, svetle strani življenja dobre, prijetne 5. med. ki izraža, da iskano je: izid preiskave je pozitiven / izmeček je bil pozitiven 6. ki ga je mogoče dokazati, preveriti: pozitivno znanje / opirati se na pozitivna dejstva ◊ bot. pozitivni fototropizem pojav, da se rastlinski organi obračajo k svetlobi; ekon. pozitivna trgovinska bilanca trgovinska bilanca z manjšim uvozom kot izvozom; elektr. pozitivni pol elektroda za dovajanje električnega toka; pozitivna elektrina primanjkljaj elektronov na telesu; fiz. pozitivni delec delec, ki se v magnetnem polju, prečnem na smer gibanja, odkloni v dani smeri; pozitivni ion pozitivno naelektren ion; fot. pozitivni film film s posnetki, na katerih so svetla in temna mesta taka kot v resničnosti; barvni pozitivni film barvni film s posnetki, na katerih so barve take kot v resničnosti; kem. pozitivni element element, ki se pri elektrolizi izloča na katodi; mat. pozitivni predznak predznak, ki izraža, da je število večje od nič; pozitivno število število, večje od nič; med. pozitivni Rh faktor; šol. pozitivni učni uspeh učni uspeh brez negativnih ocen; pozitivna ocena ocena, ki izraža, da učenec obvladuje učno snov; šport. pozitivna razlika v golih razlika med večjim številom danih in manjšim številom dobljenih golov pózitivno in pozitívno prisl.: odgovoriti pozitivno; to bo pozitivno vplivalo na njuno razmerje; pozitivno naelektreni delci; pozitivno rešena prošnja; pisati šolsko nalogo pozitivno; sam.: o njem vedo veliko pozitivnega ♪
  2.      pozívnica  -e ž (ȋ) knjiž. vabilo: pokazati pri vhodu pozivnico; prinesti s seboj pozivnico / poimenska pozivnica / sodna pozivnica // poziv: že prve dni vojne je dobil pozivnico ◊ ptt obvestilo klicani osebi brez telefona s podatki o naročenem telefonskem pogovoru na pošti ♪
  3.      pozlatár  -ja m (á) kdor se ukvarja s pozlatarstvom: rezbar in pozlatar ♪
  4.      pozlíti  -ím dov., pozlì (ȋ í) brezoseb., zastar. poslabšati se: bolniku je pozlilo / zaradi slabega zraka ji je pozlilo postalo slabo ♪
  5.      poznánstvo  -a s (ȃ) odnos med ljudmi, ki se poznajo: obnoviti staro, skleniti novo poznanstvo; poznanstvo med njima, z njim bi ga lahko obremenjevalo; minilo je leto dni njunega poznanstva / brez poznanstva ga ne bi sprejeli v društvo; to je dobil po poznanstvu / star. priti v poznanstvo s kom skleniti, vzpostaviti poznanstvo ● star. ima veliko poznanstva znancev, prijateljev ♪
  6.      pozoréti  -ím dov., pozôrel in pozorèl in pozorél (ẹ́ í) z zorenjem priti do popolne zrelosti: jabolka na kupu še pozorijo // doseči potrebno, ustrezno kakovost: pustiti meso pozoreti; vino mora še pozoreti ♪
  7.      pozvoníti  -ím dov., pozvónil (ȋ í) 1. krajši čas zvoniti: stekel je po stopnicah in pozvonil; ko je bil v zvoniku, je še malo pozvonil / dvakrat pozvoniti; na dolgo pozvoniti 2. z zvonjenjem sporočiti, naznaniti: pozvonil je pomočnici; pozvoniti k zajtrku; če boš kaj želel, pa pozvoni; brezoseb. pozvonilo je za konec odmora 3. dati zvonjenju, zvončkljanju podoben glas: pozvonil je telefon ♪
  8.      požerúh  -a m (ū) 1. slabš. kdor (rad) veliko jé: biti velik požeruh; trebušast požeruh / ta žival je velik požeruh / kot psovka požeruh požrešni 2. slabš. lakomen, pohlepen človek: ta požeruh bi hotel imeti vso dediščino 3. nar. požiralnik, ponor: Zemlja je začela kipeti v vedno večjem krogu in na obronkih so slinili novorojeni požeruhi (Prežihov) ♪
  9.      požéti  -žánjem dov., nam. požét in požèt (ẹ́ á) 1. končati žetev: letos so že poželi // s srpom ali strojem odrezati žito, travo: veliko so že poželi / požeti ječmen, pšenico / skoraj vso njivo so požele; pren., ekspr. zdaj je požel sadove svojega truda 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: ansambel je požel velik aplavz; požeti hvalo, občudovanje; delati noče, slavo bi pa rad požel / film ni požel pričakovanega uspeha dosegel ● ekspr. smrt ga je požela sredi dela umrl je; ekspr. v vojski mu je poželo obe nogi je izgubil obe nogi; publ. pri volitvah so socialisti poželi največ glasov dobili požét -a -o: pšenica je že požeta ♪
  10.      požirálec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor kaj požira: te viruse bi lahko imenovali požiralce bakterij ∙ požiralec mečev, ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča, gorečo palico ♪
  11.      požírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. spravljati iz ust v požiralnik, želodec: požirati hrano, tekočino; meso je požiral kar neprežvečeno; vročo pijačo je počasi požirala; gristi in požirati / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu 2. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal več ne požira; požiralnik sproti požira vodo / ekspr. ozka cesta je težko požirala toliko vozil // ekspr. sprejemati vase za obdelovanje, navadno hitro, v veliki količini: mlatilnica je požirala snop za snopom; žaga noč in dan požira les žaga // ekspr. sprejemati vase sploh, navadno v veliki količini: visoka stavba je požirala ljudi; brezno je požiralo enega za drugim eden za drugim so padali, se spuščali, izginjali v prepad / mesto je požiralo kmečko delovno silo; pren. trg proizvodnje ne požira 3. ekspr. ne izrekati, molčati: besede, ki so mu prihajale v razburjenju, je rajši požiral // ne odzivati se na kaj, zlasti z besedami: požirati očitke, žalitve; požirati sramoto / požirati krivico // obvladovati, zadrževati: požirati jezo, slabo voljo / požirati solze 4. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: motor je požiral bencin, elektriko / ogrevanje prostorov z električnimi pečmi je energijo kar požiralo / ta dejavnost požira veliko denarja // zmanjševati količino česa: bolezen mu je požirala prihranke / šport ji požira ves prosti čas / organizacijsko delo ga je požiralo zelo zaposlovalo / hrup z ulice je požiral njegove besede jih delal manj slišne // uničevati: plamen požira gospodarsko poslopje / vojne so požirale gozdove, ljudi / trnje požira njive ● artist požira meč, nož med nastopom si navidezno potiska v grlo rezilo meča, noža; pog. avto je požiral kilometre zelo hitro se premikal, vozil; ekspr. megla je požirala gozdove nad mestom jih zagrinjala, zakrivala; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. požirati sline ob pogledu na jedi zelo si jih želeti; ekspr. delal je dolge korake in hitro požiral strmino se hitro vzpenjal; ekspr. končne zloge požira jih ne izgovarja; ekspr. požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati požiráje: prisegali so, težko požiraje slino požirajóč -a -e: vse požirajoči plamen, vrtinec ♪
  12.      požívljati  -am nedov. (í) 1. povzročati, da postane kdo bolj živahen, dejaven: kava poživlja; prezebli potniki so se poživljali s čajem / njena pisma ga poživljajo / zaupanje v prihodnost je poživljalo človeški pogum 2. delati kaj bolj pestro, zanimivo: slike poživljajo stene; zelenje prostor poživlja / te barve jo poživljajo 3. povzročati, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: poživljati prosvetno delo na vasi poživljajóč -a -e: dobiti poživljajočo injekcijo; poživljajoča mokrota; prisl.: kava deluje poživljajoče ♪
  13.      požókati  -am dov. (ọ́ ọ̄) nar. podrezati, pobrskati: požokati s palico v duplino ♪
  14.      prádéd  tudi prádèd -déda m, im. mn. prádédje in prádédi (ȃ-ẹ̑; ȃ-ȅ ȃ-ẹ́) 1. stari oče očeta ali matere: ta del hiše je prezidal že njegov praded 2. nav. mn., ekspr. davni prednik: naši pradedje so se priselili sem z vzhoda ♪
  15.      pragmátičen  -čna -o prid. (á) ki se podreja praktični uporabnosti, koristi: pragmatična merila; brez teorije je vsaka reforma samo pragmatična pragmátično prisl.: pragmatično reševati probleme ♦ filoz. pragmatična filozofija pragmatizem; zgod. pragmatična sankcija zakon Karla VI. iz leta 1713, po katerem imajo pravico nasledstva na avstrijskem prestolu tudi ženski potomci ♪
  16.      prágózden  in prágôzden -dna -o prid. (ȃ-ọ̑; ȃ-ó) nanašajoč se na pragozd: pragozdne rastline, živali / pragozdni rezervat ♪
  17.      práksa  -e ž (ȃ) 1. dejavnost, namenjena neposrednemu zadovoljevanju človekovih potreb: približati znanost praksi; njegova zamisel je brez vrednosti za prakso; uporabiti znanje v praksi; sodelovanje teoretikov in strokovnjakov iz prakse / načela pedagoške prakse; nasveti iz šolske prakse / z oslabljenim pomenom: izboljšanje tehnologije v proizvodni praksi v proizvodnji; ukvarjati se z vzgojno prakso z vzgojo // dejansko stanje, ravnanje, dejanski potek česa zlasti glede na določena načela, zamisli: praksa je to ovrgla; njegova politična praksa; načela in praksa / praksa je pokazala, da ni imel prav izkazalo se je; v praksi je položaj popolnoma drugačen dejansko 2. knjiž., s prilastkom opravljanje poklica: v dolgoletni učiteljski praksi še ni srečal podobnega primera; arhitekt z večletno prakso / izvrševati, opravljati odvetniško, zdravniško prakso poklic / zaradi dolge prakse delo spretno opravlja 3. znanje, vedenje, pridobljeno zlasti z delom: iščemo natakarico z nekaj prakse; v tej dejavnosti ima že prakso; biti brez vozniške prakse 4. delo v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica: opraviti obvezno prakso; poslali so ga na prakso v tujino; biti na praksi v bolnišnici; trajanje prakse / organizirati strokovno prakso 5. publ. (ustaljen) način ravnanja, navada: če se bo taka praksa nadaljevala, ne bo uspeha; ne smemo odstopati od dosedanje prakse; s prakso, da se gradijo šole brez telovadnic, moramo končati / tako ravnanje je postalo praksa ● zdravnik splošne prakse zdravnik splošne medicine ◊ jur. privatna zdravniška praksa do 1974 zasebno opravljanje zdravniškega poklica; šol. počitniška proizvodna praksa delo v kaki delovni organizaciji med počitnicami kot posebna oblika strokovnega izobraževanja ♪
  18.      prakticíranje  -a s (ȋ) glagolnik od prakticirati: naveličal se je brezplačnega prakticiranja; prakticiranje v bolnici ♪
  19.      práktičen  -čna -o prid., práktičnejši (á) 1. nanašajoč se na prakso: izkoriščati kaj v praktične namene; praktični pomen poskusov; praktična uporaba zakonov; izdelati praktična navodila za učitelje / praktična dejavnost učencev; praktično in teoretično znanje // stvaren, predmeten: postavili so si nekaj praktičnih ciljev, nalog; hvalili so vsak njegov praktični dosežek / praktične koristi njegovega delovanja so majhne; praktično življenje je čisto nekaj drugega dejansko, vsakdanje 2. pri katerem kdo z opravljanjem določenih del, nalog uporabi, preizkusi kako znanje, vedenje: praktični in teoretični del izpita; praktični potek letenja; praktične vaje / pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje // ki je namenjen za neposredno uporabo kakega znanja, vedenja: praktični priročnik za navigacijo; praktični dvojezični slovarji / praktična veda uporabna 3. ki v veliki meri ustreza svojemu namenu: preprost in praktičen stroj; ta rešitev ni edina možna, je pa praktična; praktična oblačila; praktično pohištvo / dal jim je nekaj praktičnih nasvetov koristnih, uporabnih; ta obleka ni praktična za službo // ki se uporablja v vsakdanjem življenju: praktični predmeti; kupiti komu kako praktično stvar / praktično darilo 4. ki daje prednost temu, kar prinaša stvarne, predmetne koristi: praktičen človek je; ženske so po naravi bolj praktične 5. iznajdljiv, spreten: praktičen fant; obrtnik je zelo praktičen; praktična gospodinja ◊ filoz. praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost; lingv. praktična stilistika veda o čimbolj ustrezajočih in priporočljivih zlasti jezikovnih značilnostih navadno neumetnostnih besedil; šol. praktični pouk učni predmet, pri katerem se učenci z opravljanjem določenih del, nalog, navadno v šolskih delavnicah, strokovno izobražujejo práktično prislov od praktičen: praktično dokazati trditev; praktično so se lotili naloge; praktično oblečen moški; praktično vzgojeno dekle // ekspr. izraža rahlo omejitev: naloga je praktično že opravljena; praktično sem vam že vse povedal // ekspr. poudarja trditev: tako ravnanje praktično samo škoduje; beg iz zapora je praktično nemogoč; nimajo praktično nobene možnosti za rešitev; sam.: za rojstni dan mu je kupila nekaj praktičnega ♪
  20.      prálnica  -e ž (ȃ) prostor za pranje: v kleti je bila pralnica in drvarnica // podjetje, delavnica za pranje, čiščenje: oddati perilo v pralnico; pralnica avtomobilov / samopostrežna, servisna pralnica ♦ mont. obrat za ločevanje koristnih rudnin ali premoga od jalovine z vodo ♪
  21.      práprot  -i ž (á) rastlina brez cvetov, z velikimi pernato deljenimi listi, ki raste navadno v gozdu: žeti praprot; jasa, porasla s praprotjo; hoditi med visoko praprotjo / drevesasta praprot ki ima deblo; sobna praprot primerna za gojenje v sobi / skriti se v praprot; hoditi po praproti ♦ bot. orlova praprot z dolgopecljatimi, do 2 m dolgimi pernatimi listi, Pteridium aquilinum; praprot črnica ♪
  22.      práska  -e ž (ā) 1. manjša povrhnja poškodba kože v obliki črte: iz praske se je pocedila kri; v pretepu je dobil le nekaj prask; praska na čelu; praske in rane; pren., ekspr. moralna praska // temu podobna poškodba sploh: praske na pohištvu 2. ekspr. spopad, zlasti vojaški: časopisi poročajo o krajevnih praskah; pogoste praske na meji; praska s sovražnikom; bitke in praske / praske med šolarji / besedne praske; praske med strankami ● pog., ekspr. pri trčenju jo je odnesel brez praske ni bil ranjen, poškodovan; nar. vzhodno psi in pure so obiskovalca sprejeli z veliko prasko hrupom, truščem ♪
  23.      praskálce  -a s (ā) manjšalnica od praskalo: praskalca in rezila ♪
  24.      práskati  -am nedov., tudi praskála (á) 1. potegovati po čem a) z nohti, kremplji: praskati boleče mesto; pes praska po vratih; ušive opice so se praskale; praskati se po glavi, tilniku b) s kakim (ostrim) predmetom sploh: praskati z lopato po tlaku; otroci so praskali z žeblji po zidovih 2. rad napadati s kremplji: pazi, ta mačka praska / kadar je pobesnela, je praskala in grizla; petelina sta se praskala in kljuvala 3. s praskanjem odstranjevati: praskati madež; praskati rjo s pokrova; praskati si umazanijo s prsta 4. dajati ostre, neprijetne glasove: pero je praskalo in škrtalo / krogle so praskale // praskajoč se premikati: stara igla praska po plošči; pero je praskalo po papirju 5. povzročati neprijeten, pekoč občutek: drobir me praska po hrbtu; prah ga je praskal v grlu; brezoseb. prehlajen sem in v grlu me praska / pijača ga je prijetno praskala po grlu 6. pog., ekspr. iti, hoditi: kam jo pa praskaš; praskal sem po trdi, kamniti cesti ● ekspr. konj prha in praska v klanec kopajoč, drsajoč s kopiti gre, stopa; slabš. o tem je nekaj praskal po časopisih pisal; slabš. praskati po strunah igrati na glasbilo s strunami; star. ne praskam se rad s sosedi nisem rad z njimi v sovražnem, neprijaznem odnosu; ekspr. premalo nas je, da bi se praskali z njimi bojevali; boj se tistega, ki spredaj liže, zadaj praska zahrbtnega, hinavskega človeka; ne praskaj se, kjer te ne srbi ne vmešavaj se v stvari, ki se te ne tičejo práskati se z rahlim praskanjem zlasti za ušesi izražati to, kar določa sobesedilo: praskal se je po glavi, ne vedoč, kaj bi rekel; v zadregi se je praskal za ušesom praskáje: premišljeval je, praskaje se za ušesi praskajóč -a -e: v zadregi praskajoč se po nosu, je gledal v tla; praskajoč zvok ♪
  25.      praskèt  -éta m (ȅ ẹ́) kratek, rezek glas: prasket vžigalice / prasket ognja prasketanje / dračje gori s prasketom ♪

   4.801 4.826 4.851 4.876 4.901 4.926 4.951 4.976 5.001 5.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA