Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rez (4.713-4.737)


  1.      pólzavést  -i [u̯z] ž (ọ̑-ẹ̑) 1. stanje nepopolne, zmanjšane zavesti, zavedanja: zbuditi se iz polzavesti; ekspr. pogrezniti se v polzavest; spanec se je spremenil v megleno polzavest 2. navadno s prilastkom nejasna, neizrazita zavest o čem: podobna narodna polzavest kot pri Izraelcih se kaže tudi pri starih Grkih ♪
  2.      pólž  -a [u̯ž] m (ọ̄ ọ́) 1. žival z mehkim telesom, s tipalnicami na glavi, navadno s hišico: polž leze, se slini; polž se je skril v hišico; polži in školjke; hodi, leze, obrača se kot polž zelo počasi / goli polž brez hišice; kopenski, morski polži / jesti, naročiti polže 2. ekspr. kdor hodi, dela počasi: s tem polžem ne grem več v hribe / kot nagovor pohitite, polži 3. obrt. daljši spiralno zavit šop las: razčesati si polža; lase ob ušesu si je počesala v polža / v polža zaviti lasje ● pog. on je v nogah polž zelo počasi hodi, teče; star. povest o jari kači in steklem polžu povest, ki je ni ◊ anat. polž del notranjega ušesa s slušnimi čutnicami; muz. polž spiralno zavit končni del vratu pri godalih; obrt. polži klekljana čipka, katere vzorec ima obliko spiralno zavitega traku; teh. polž vijak za sukanje zobnika pri velikih prenosnih razmerjih; transportni polž vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej; um. polž arhitektonski okrasni element v obliki spirale; voluta; zool. veliki vrtni polž polž s precej visoko in široko rjavkasto hišico, Helix pomatia; podplatasta noga polža ♪
  3.      pólžast  -a -o [u̯ž] prid. (ọ́) ki ima obliko spirale: polžasti kodri / polžasti arhitektonski okraski / polžaste stopnice stopnice, ki se vzpenjajo spiralno ● ekspr. ne bodi tako polžast počasen ◊ fiz. polžasta vzmet spiralna vzmet; strojn. polžasto kolo kolo z izrezom na obodu, ki se prilega polžu pólžasto prisl.: polžasto zavit ♪
  4.      pólžev  -a -o [u̯ž] prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na polže: polževa hišica ♦ strojn. polževo kolo polžasto kolo 2. ekspr. ki ima majhno hitrost; počasen: polževa vožnja po mestnih ulicah / v tej gostilni je postrežba polževa pólževo prisl.: (po) polževo lesti, se premikati; čas mineva po polževo ∙ polževo počasi zelo ♪
  5.      pólžji  -a -e [u̯ž] prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na polže: polžja hišica / polžja sled 2. ekspr. ki ima majhno hitrost; počasen: polžja vožnja; polžje premikanje avtomobilov v koloni / voziti s polžjo hitrostjo zelo počasi ● ekspr., redko ne umikajte se v svoje polžje hišice v svoje ozke, zasebne kroge; knjiž. polžje življenje nerazgibano, brezciljno; prisl.: vrsta se premika po polžje; zadevo rešujejo po polžje; po polžje zviti ostružki ♪
  6.      pomálem  in po málem prisl. (ā) 1. izraža ponavljanje dejanja v majhnih količinah, stopnjah: hrane mu daje pomalem; pomalem dežuje že ves teden; zmeraj se pomalem jezi; pomalem nalagati na ogenj / ves čas me pomalem zebe // malo, nekoliko: pomalem mu je podoben; steza je pomalem uhojena / v mladosti sem bil tudi jaz pomalem tak 2. počasi: pritisk pomalem popušča; pomalem se te začenjam bati; pomalem se je nebo zmračilo ● ekspr. pohištvo je pomalem vredno milijon dinarjev najmanj milijon dinarjev; star. kako vam gre? Hvala, bo že pomalem bo že (kako), še kar málo pomálem in málo po málem ekspr.: malo pomalem srka kavo; malo pomalem je začelo deževati / malo pomalem se je le dal omečiti; prim. mali ♪
  7.      pomémben  -bna -o prid., pomémbnejši (ẹ̄) 1. ki je sam po sebi ali v odnosu do drugega tak a) da ga je treba upoštevati, nanj misliti: pomemben dogodek; pomemben podatek; pomembna novica; sporočilo je pomembno b) da lahko vpliva na določena dejstva: pomembna odločitev; pomembna odkritja; vojaško pomembni objekti; prehrana je zelo pomembna; ta slikar je pomemben za razvoj umetnosti / ta tekma je pomembna za uvrstitev v finale / za sestavo moštva so pomembni rezultati // redko nujen, pereč: rešitev pomembnih problemov; stvar je zelo pomembna, zato je ne odlašajmo 2. ki ima tak položaj, funkcijo, da lahko vpliva, odloča: pomemben funkcionar; v podjetju se čuti pomembnejšega, kot je v resnici / biti na pomembnem položaju; opravljati pomembne politične funkcije / publ. ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev 3. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: pomemben pisatelj; Prešeren je najpomembnejši slovenski pesnik; pomembna cesta, elektrarna; pomembno turistično središče / pri avtomobilu je najpomembnejši motor / pomemben praznik; pomembna obletnica / pomembna oseba romana glavna, osrednja // ki se mu zaradi pozitivnih lastnosti, kakovosti njegovega dela izkazuje velika čast, spoštovanje: pomembni Slovenci 4. publ. (precej) velik: ujeti pomembno število sovražnih vojakov / poneveriti pomemben znesek / organizacija je doživela pomembne spremembe pomémbno 1. prislov od pomemben: pomembno se držati; pomembno preseči povprečje 2. v povedni rabi izraža primernost, koristnost česa: pomembno je, da pridejo vsi / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati ♪
  8.      pomèn  -éna m (ȅ ẹ́) 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu ♦ lingv. dopustni, pogojni pomen veznika; izhodiščni, osnovni, prvotni pomen besede; leksikalni pomen besede ki označuje njeno vsebino; oslabljeni pomen ki izraža, da beseda, besedna zveza nima polnih pomenskih značilnosti; preneseni pomen ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom; slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose // navadno s prilastkom kar kaka jezikovna enota sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: simbolisti so trdili, da imajo glasovi samostojne pomene; čeprav razumem vse besede, mi pomen stavka ni jasen // navadno s prilastkom kar kaj sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: pomen te kretnje mi ni znan; razlagati pomen sanj / z oslabljenim pomenom prstan ima pomen zvestobe pomeni zvestobo 2. ekspr., s prilastkom, v zvezi v pomenu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: Prešeren je pesnik v najvišjem pomenu besede; on je prijatelj v pravem pomenu / on je vojak v dobrem, slabem pomenu (besede) 3. navadno s prilastkom pozitivne lastnosti, značilnosti česa a) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: ta način dela vedno bolj izgublja svoj pomen, publ. na pomenu; pripisovati čemu pretiran pomen; razpravljati o pomenu kongresa, sklepa / publ.: cesta je za razvoj področja velikega pomena; to je za človeštvo življenjskega pomena / publ. odbor bo imel pri tem odločilen pomen vlogo, vpliv b) glede na področje, dejavnost, kot jo določa prilastek: gospodarski, turistični pomen kraja / šolstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena / publ. to je podjetje republiškega pomena 4. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez pomena izraža nepotrebnost česa: brez pomena je govoriti o tem, ker je že vse odločeno; nima pomena še enkrat začeti / vsaka beseda je brez pomena: ostal bo pri svojem ● knjiž. delo daje življenju pomen smisel, vrednost; knjiž. ploščice imajo olepševalni pomen namen, vlogo; pomen njegovih pesmi je zgodovinski vrednost, pomembnost; to znamenje ima že pomen simbola je že simbol ♪
  9.      pomendráti  -ám [mǝn] dov. (á ȃ) 1. s hojo, stopanjem pritisniti k tlom, navzdol in pri tem poškodovati ali uničiti: pomendrati sadike; konji so pomendrali travo, žito / pomendrati gredo, polje / pomendrati na tleh ležeči klobuk / pomendrati s kopiti, nogami / pomendrati klasje v zemljo / ekspr. vrgel je sliko na tla in jo pomendral // ekspr. s hojo, stopanjem po kom povzročiti (hude) telesne poškodbe, smrt: pomendrali so ga konji / bežeča množica je pomendrala več ljudi / tank, tovornjak jih je pomendral povozil 2. ekspr. s hojo, udarci nog pogasiti: pomendrati ogenj 3. ekspr. brezobzirno pokoriti, uničiti: sam si in če jim boš ugovarjal, te bodo pomendrali / sovražnik je hotel pomendrati našo domovino / pomendrati svobodo 4. ekspr. povzročiti, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave: pomendral je njeno ljubezen / pomendrati svoje ideale ● ekspr. pomendrati komu srce brezobzirno, hudo ga (čustveno) prizadeti pomendrán -a -o: kdor je ugovarjal, je bil pomendran; pomendrana greda ♪
  10.      pomériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. ugotoviti, določiti, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: pomeriti prostor, zemljišče / hoteli so pomeriti globino vodnjaka // ugotoviti, določiti razsežnost telesnih delov za izdelavo oblačila: pomeriti dolžino obleke / pomeriti rokav 2. ugotoviti, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost: pomeriti čevlje, klobuk, obleko / pomerila je več puloverjev, a z nobenim ni bila zadovoljna 3. oceniti lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem: lovec je pomeril in ustrelil; pomeriti s puško; dobro, slabo pomeriti / pomeriti v glavo / on je prvi pomeril name streljal 4. star. premeriti (z očmi): tujca je pomeril od nog do glave / sovražno jo je pomeril / pomeriti koga s prijaznimi očmi, pogledi ● šalj. pes mu je pomeril hlače mu je raztrgal hlače; šalj. pomeriti komu hlače natepsti ga; pog., ekspr. zamrmra in jo pomeri proti vratom gre, odide; šalj. spotaknila se je in pomerila pot padla pomériti se ekspr. tekmovati, nastopiti: na turnirju so se pomerili naši najboljši igralci; pomeriti se v alpskem smučanju / na tekmovanju so pomerili svoje moči tudi plavalci ∙ ekspr. pridi sem, da se pomeriva ugotoviva, kdo je močnejši pomérjen -a -o: dobro pomerjen strel; krilo je bilo hitro pomerjeno ∙ ekspr. hlače ti stojijo, kakor bi bile tebi pomerjene zelo dobro ♪
  11.      pomérjati  -am nedov. (ẹ́) 1. večkrat meriti: lovec je pomerjal, ustrelil pa ni / pomerjati dolžino krila, rokava 2. ugotavljati, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost: pomerjati obleke, plašče; pomerjati si čevlje; dolgo si je pomerjala, preden je kupila / pomerjati (si) prstan, uhane ♪
  12.      pomêsti  -mêtem tudi -mêdem dov., pomêtel in pométel pomêtla tudi pomêdel in pomédel pomêdla, stil. pomèl pomêla (é) 1. očistiti z metlo, omelom: pomesti dvorišče, sobo, stopnice; dobro, temeljito pomesti; pomesti po kotih; pomesti in poribati tla / pomesti z brezovo metlo; pren., ekspr. burja je pometla cesto // s pometanjem odstraniti: pomesti ogorke, smeti / z roko je pometla drobtine z mize 2. ekspr. s svojim delovanjem odstraniti: burja je pometla avtomobil s ceste; vihar je pometel sneg, da so se pokazala gola pobočja 3. ekspr., navadno v zvezi z z povzročiti, narediti, da kaj ne obstaja več: družbeni razvoj bo pometel take ljudi; oblast je neusmiljeno pometla z nasprotniki; pomesti z zastarelim pojmovanjem, predsodki ● ekspr. pometel je skledo žgancev (hitro) pojedel; ekspr. pomesti nasprotnike z železno metlo odločno, neprizanesljivo, s silo jih odstraniti s kakega položaja pometèn tudi pomedèn -êna -o: pometen hodnik; vse je čisto in pometeno; nebo je kakor pometeno ♪
  13.      pometáč  -a m (á) delavec, ki pometa: preživlja se kot pometač / cestni pometač ♪
  14.      pométarica  -e ž (ẹ̑) ekspr. pometačica, pometalka: preživljala se je kot pometarica ♪
  15.      pomfrít  -a in pomfrí -ja m (ȋ) na rezine narezan krompir, pečen na olju ali masti, ocvrti krompir: naročil je zrezek in pomfrit; kozica za pečenje pomfrita ♪
  16.      pomík  -a m (ȋ) glagolnik od pomikati ali pomakniti: pomik proti vratom / vsak pomik fronte za nekaj metrov je zahteval mnogo človeških žrtev ♦ strojn. dolžina, za katero se pomakne obdelovanec ali rezilno orodje pri odrezovanju na obdelovalnih strojih ♪
  17.      pomilováti  -újem nedov. (á ȗ) čutiti, izražati čustveno prizadetost, žalost a) ob nesreči, trpljenju koga: pomilovati otroke, ki jim je umrla mati; pomilovati vdovo / ubožec, so ga pomilovali b) ob neprimernem, nespametnem ravnanju koga: pomilovati mlade zanesenjake; ni ga preziral, ampak pomiloval pomilováje stil. pomilujé: žal vam ne morem pomagati, je pomilovaje dejal; izkušen človek pomilovaje gleda na take stvari pomilujóč -a -e: pomilujoč nesrečnika, so odšli naprej; pomilujoč nasmeh, pogled ♪
  18.      pomiríti  -ím dov., pomíril (ȋ í) 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da se kdo preneha razburjati, vznemirjati: prijatelj ga je skušal pomiriti; pomiriti bolnika; fantje so se sprli, pa so se kmalu pomirili; pomiri se, saj ni tako hudo / pomiriti javnost; publ. pomiriti razburjene duhove / pomiriti svojo jezo; pomiriti si vest, živce 2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga: pomiriti sprte sosede; le s težavo ju je pomiril; pomiriti se brez pravde; pomiril se je z očetom / pomiriti prepire, spore / pomiriti demonstrante 3. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: delo ga je pomirilo; šel je na deželo, da bi se pomiril // povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: kamilični čaj pomiri krče; želodec se mu je pomiril / bolečina se je pomirila / razburkano morje se je pomirilo umirilo pomiríti se 1. postati miren, umirjen: otroci se okrog sedmega leta pomirijo 2. publ. sprijazniti se: ni se mogel pomiriti s porazom; pomiriti se z usodo, življenjem pomírjen -a -o: pomirjen človek; pomirjena vest; prisl.: pomirjeno se je ozrl po domačih ♪
  19.      pomírjati  -am nedov. (í) 1. delovati, vplivati na koga tako, da se manj razburja, vznemirja: sin je pomirjal mater; pomirjati jeznega človeka, ponesrečenca 2. delovati, vplivati na koga tako, da svojega odklonilnega odnosa ne izraža, kaže v preveliki meri, preveč izraziti obliki: pomirjati sprte sosede / pomirjati demonstrante 3. povzročati stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: čutil je, da ga njena bližina pomirja; glasba pomirja; duševno pomirjati / zeleni gozdovi pomirjajo oči pomírjati se postajati miren, umirjen: fant se pomirja // postajati manj intenziven, manj izrazit: jeza se pomirja / morje se je počasi pomirjalo umirjalo; pren. vihar v njegovem srcu se pomirja pomirjajóč -a -e: spregovoriti s pomirjajočim glasom; pomirjajoče barve; pomirjajoča kopel; prisl.: odgovarjal mu je pomirjajoče ♪
  20.      pomíslek  -a [lǝk] m (ȋ) 1. kar izraža (delno) omejitev, nesoglašanje s kako trditvijo, mnenjem, ravnanjem: ta pomislek je upravičen; imeti pomisleke; glede tega je izrazil, izrekel, povedal svoje pomisleke; ekspr. otresti se, znebiti se pomislekov / moralni, načelni pomisleki; iz verskih pomislekov tega ni storil predsodkov 2. glagolnik od pomisliti: ob pomisleku na otroke se je še z večjo vnemo lotil dela / brez pomisleka je skočil v vodo in rešil deklico ♪
  21.      pomíšljanje  -a s (í) glagolnik od pomišljati: zaradi pomišljanja tega ni storil / brez pomišljanja mu je to obljubila / tako si je pridobil čas za pomišljanje ♪
  22.      pomladíti  -ím dov., pomládil (ȋ í) 1. narediti kaj mlado: čudežni napoj je v starko začarano princeso spet pomladil / duševno pomladiti 2. narediti, da dobi kdo mlad, mladosten videz: frizura, obleka jo je pomladila; pomladiti koga z lepotno operacijo; v zadnjem času se je kar pomladila / masaža mu je pomladila obraz / ekspr. to ga je pomladilo za deset let / ekspr. s temi popravili so ladjo pomladili ji dali nov, modernejši videz 3. narediti, da sestavljajo kako skupino a) ljudi (tudi) mlajši ljudje: pomladiti moštvo, odbor; nogometna reprezentanca se je pomladila b) rastlin (tudi) nove, mlade rastline: pomladiti drevored, gozd, vinograd ♦ agr. pomladiti sadno drevje odstraniti, skrajšati sadnemu drevju vrhove in ogrodne veje, da poženejo novi poganjki in dobi krošnja zaželeno obliko c) ekspr. vozil (tudi) nova, sodobnejša vozila: pomladiti ladjevje, avtobusni park 4. publ. posodobiti, modernizirati: ta slovničar je skušal pomladiti jezik; režiserju je uspelo pomladiti predstavo klasičnega dela pomladíti se dobiti nove, mlade dele: grm, hrast se je spet pomladil / ekspr. vsa narava se je pomladila ● ekspr. luna se je pomladila nastopil je prvi krajec pomlajèn -êna -o: z dopusta se je vrnil ves pomlajen; moštvo je nastopilo v pomlajeni postavi ♪
  23.      pomóček  -čka m (ọ̑) star. 1. izhod, rešitev: ni bilo drugega pomočka, kot da se skrije 2. pripomoček: proti voluharjem imamo več pomočkov; delal je čisto brez vseh pomočkov 3. pomoč: prosila ga je za pomoček ♪
  24.      pomókati  -am dov. (ọ̄) potresti z moko: pomokati prt za valjanje testa; zrezke potolčemo, posolimo, nato pa pomokamo / ko je zelenjava dovolj mehka, jo pomokamo pomókan -a -o: pomokan prt; hlebčke testa zložimo na pomokano desko ♪
  25.      pomóta  -e ž (ọ̑) 1. dejstvo, da dejanje ali stanje ni v skladu s hotenim, nameravanim: poklicali so ga k telefonu, pa je bila pomota; prišlo je do pomote; huda, velika pomota; ekspr. neljuba, očitna, usodna pomota / pri opozarjanju na določeni pomen povedanega da ne bo pomote: govorim v starih dinarjih; kot vljudnostna fraza oprostite, pomota // nav. ekspr. napaka: ta knjiga ima precej pomot / tiskovna pomota 2. v prislovni rabi izraža, da se dejanje (z)godi brez določenega namena: po pomoti je izpadel zadnji odstavek; po pomoti odpreti pismo / po pomoti vpisan račun ♪

   4.588 4.613 4.638 4.663 4.688 4.713 4.738 4.763 4.788 4.813  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA