Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rez (3.963-3.987)


  1.      obój  -a -e zaim. (ọ̑) 1. poudarja skupnost, povezanost dveh vrst, skupin: mladina obojega spola; oboje vino / oboji otroci, naši in sosedovi; oboji predstavniki / raba peša: oboja družina ga ima rada; oboja moka je presejana obojna 2. pri množinskih samostalnikih poudarja skupnost, povezanost dveh enot: oboje hlače si zamazal; oboja vrata se težko zapirajo / oboji čevlji ga tiščijo oba para; sam.: Grki in Rimljani, oboji so imeli sužnje; to je pri njem prirojeno ali priučeno ali oboje; občutil je žalost in veselje, oboje hkrati; prereži na dvoje, a obojega mu ne dajaj; zjutraj ima kruh z obojim, z maslom in marmelado ♪
  2.      obojestránski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na obe strani: obojestranska obarvanost papirja / obojestranski napadi so se ponovili; obojestranska obveznost, pogodba / obojestranska privlačnost, sreča / obojestranska sirota otrok brez staršev ♦ med. obojestransko vnetje pljuč; num. obojestranski kov obojestránsko prisl.: obojestransko koristni pogovori ♦ grad. obojestransko vpeti nosilec ♪
  3.      obòk  tudi obók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) izbočena nosilna konstrukcija nad prostorom, odprtino v zidu: delati obok; zidati oboke; stati pod obokom; sajast, zakajen obok; obok cerkve, hodnika; obok nad vrati; prečni lok v oboku; oboki in kupole / baročni obok; opečni obok; polkrožni, šilasti obok // prostor pod tako konstrukcijo: visoki obok je bil poln mesa // navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: veje dreves delajo zelen obok nad potjo; obok lobanje; pred dežjem se je zatekel pod obok skale / nadočesni obok; nebesni obok nebo; pesn. osvajalec zvezdnega oboka neba, vsemirja ◊ anat. nožni obok srednji vbočeni del stopala; arhit. banjasti obok polkrožni obok nad četverokotno talno ploskvijo; križni obok ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem sečišču; kupolasti obok v obliki kupole; mrežasti obok rebrasti obok v obliki križa; rebrasti obok s kamnitimi rebri; zvezdasti obok rebrasti obok v obliki zvezde; um. gotski obok ♪
  4.      obotáva  -e ž (ȃ) zastar., v zvezi brez obotave brez obotavljanja: brez obotave odgovoriti, oditi ♪
  5.      obotávljanje  -a s (á) glagolnik od obotavljati se: zaradi obotavljanja so zamudili vlak; po krajšem obotavljanju je vstopil / brez obotavljanja narediti, odgovoriti / moti ga njegovo obotavljanje ♪
  6.      obračálnik  -a m (ȃ) agr. 1. priprava za obračanje, ki se priključi traktorju: delati z obračalnikom; obračalnik in grabeljnik / vprežni obračalnik 2. obračalni plug: orati z obračalnikom ♪
  7.      obráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. spreminjati izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer ali usmerjenost: na tej cesti je prepovedano obračati; obračati ladjo; ko so letala priletela do gozda, so (se) začela obračati / pog. avtobus bo obračal za železniško postajo bo imel obračališče // navadno s prislovnim določilom spreminjati smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obračati glavo nazaj; konja obračata ušesa na vse strani; obračati vozilo na levo; obračati se stran zaradi smradu; obračati se na petah, s celim telesom / otroci so se med poukom kar naprej obračali pogledovali nazaj, okoli / veter se obrača 2. spreminjati lego, položaj česa tako, da se premika okoli daljše osi ali v krogu: obračati ključ v ključavnici / obračati zajca na ražnju / obračati gumb na radijskem sprejemniku; obračati krmilo / bolnika je moral obračati s hrbta na bok; v spanju se je vročično obračal z ene strani na drugo // navadno s prislovnim določilom spreminjati lego, položaj česa sploh: z okornimi prsti je obračal poročni prstan; obračati zavoj na vse strani / v rokah je obračal popisan list papirja 3. delati, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obračati snope / obračati seno; z lopato obračati zemljo / obračati liste v knjigi 4. navadno s prislovnim določilom delati, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obračati kaj na bolje, na slabše, v svojo korist / obračati pozornost ljudi nase vzbujati pozornost ● ekspr. ne obračaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; pog. znati pametno obračati denar uporabljati, nalagati ga; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; obračati oči gledati tako, da se vidi beločnica; knjiž. spogledljivo obrača oči gleda, pogleduje; ekspr. hitro obračati pero hitro pisati; ekspr. obračati koga na svojo stran pridobivati ga za svoje načrte, zamisli; ekspr. obračati plašč po vetru zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram; ekspr. v glavi obrača že nov načrt premišlja o njem; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obračati sredstva delati, da se spreminja oblika njihove vrednosti; fin. obračati denar delati, da menjuje lastništvo obráčati se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehajanje v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: položaj se obrača v našo korist / vreme se obrača spreminja 2. v zvezi z na izraža, da osebek prihaja s kom v stik z določenim namenom: obračati se na koga za nasvete, s prošnjami; pismeno se obračati na koga / kot vljudnostna fraza obračam se nate s prošnjo, da mi pomagaš 3. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se ne zna hitro obračati; leze, obrača se kot polž zelo počasi ● kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; ekspr. želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. fant se že obrača po dekletih, za dekleti kaže zanimanje zanje; knjiž. sin se obrača po očetu mu postaja podoben po ravnanju, videzu; bolniku se obrača na bolje bolnik se počuti bolj zdravega obračáje star.: hitela je, obračaje glavo na vse strani obračajóč -a -e: brati, obračajoč liste; obračajoče se vozilo ♪
  8.      obračílen  -lna -o prid. (ȋ) fot., v zvezah: obračilni film film s posnetki, na katerih svetla in temna mesta ustrezajo resničnosti; barvni obračilni film barvni film s posnetki, na katerih barve ustrezajo resničnosti; obračilni postopek postopek razvijanja filma, ki da pozitiv ♪
  9.      obračúnati  -am dov. (ȗ) 1. narediti obračun: dam ti tisoč dinarjev, bova že obračunala, ko bo delo končano / obračunati potne stroške 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z izraža, da se odklonilen odnos konča z neprijetnim izidom za nasprotno osebo: partizani so obračunali z belogardisti; obračunati z izdajalci, uporniki / brezobzirno, krvavo obračunati s kom; s sinom bo že doma obračunal ga bo kaznoval, natepel ● ekspr. obračunati z lastnimi napakami kritično razmišljati o njih z namenom ne jih več delati; ekspr. obračunati s samim seboj kritično presoditi svoje delo, življenje obračúnan -a -o: stroški so obračunani ♪
  10.      obrámba  -e ž (ȃ) 1. odbijanje sovražnikovega, nasprotnikovega napada: vdati se brez obrambe; preiti iz obrambe v napad; pripraviti se na obrambo; potisniti sovražnikove čete v obrambo; onesposobiti koga za obrambo; obramba države / koncepcija splošne ljudske obrambe; svet za ljudsko, narodno obrambo; v nekaterih državah minister za obrambo 2. varstvo, zaščita: biti brez obrambe; vzeti koga v obrambo; obramba ladij pred minami; obramba proti mrazu 3. dokazovanje pravilnosti ideje, mnenja: obramba resnice, stališča 4. šport. faza športne igre, ko si moštvo prizadeva ohraniti določen rezultat: povezati obrambo in napad / preiti v obrambo / conska obramba pri kateri brani vse moštvo določen prostor // žarg. obrambni igralci pri nekaterih igrah z žogo: gostje so razbili domačo obrambo; slaba igra obrambe 5. jur. zagovor, zagovarjanje obdolženca: pripraviti, sprejeti obrambo; obrambo vodi znan odvetnik / čakali so, kaj bo povedal v svojo obrambo / žarg. na predlog obrambe so obravnavo preložili branilcev ● ekspr. napad je najboljša obramba s tem, da človek očita napake drugim, prepreči, da bi mu drugi očitali njegove ◊ med. obramba organizma proti bolezni; šah. indijska obramba otvoritev igre, pri kateri črni fianketira enega ali oba lovca; šol. obramba disertacije zagovor disertacije pred komisijo; obramba in zaščita učni predmet, pri katerem se poučujejo osnovne oblike obrambe in družbene samozaščite; voj. protiletalska, protiraketna obramba; teritorialna obramba ♪
  11.      obráti  obêrem dov., stil. oberó; obrál (á é) 1. s trganjem odstraniti sadeže, plodove z drevesa, rastline: obrati češnje, jabolka, ribez / sadje so že obrali in pospravili // odstraniti nepotrebne mladike, stare liste: obrati pesi zunanje liste // s trganjem narediti, da na drevesu, rastlini ni več sadežev, plodov: obrati drevo, jablano; obrati vinograd 2. odstraniti, spraviti s česa: obrati gosenice z zelja; obrati si uši // z grizenjem, rezanjem odstraniti meso s kosti: obrati kurje bedro, gnjat / obrati kosti / ekspr. piščanca je kar sam obral pojedel 3. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: družba ga je popolnoma obrala; sproti me obere za vsak dinar; obrali so ga pri kartanju / pri kupčiji me je obral za dva tisoč // izropati, oropati: vlomili so v trgovino in jo obrali 4. ekspr. obiti, obhoditi: na poti domov je obral vse gostilne; vso vas je obral, pa ga ni našel / ta avtobus obere vsako vas ● ekspr. soseda obere vsakega človeka pove o njem veliko slabega; ekspr. obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali obrán -a -o: obran sadovnjak; obrana kost; obrana jabolka ♪
  12.      obràz  -áza m (ȁ á) 1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo; skrbno si je obrisal obraz; pokriti obraz z dlanmi, rokami; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani; potegnil si je z roko čez obraz; padel je na obraz; udariti koga v obraz; pot mu je lil po obrazu; ves umazan je po obrazu; bled obraz; brazgotinast, kozav, mozoljast obraz; izredno fotogeničen obraz; grd, lep obraz; ljubek otroški obraz; okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz; od bolečin spačen obraz; obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel; slabš. človek s konjskim obrazom; imenovati dele obraza; gube obraza so se ji poglobile; skrbeti za nego obraza; značilne poteze obraza; vesel, žalosten izraz na obrazu; krema za obraz / klobuk mu ne pristaja k obrazu / postaral si se v obraz; ostala je mladega obraza; videti je bil siv, voščen v obraz / ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je // nav. ekspr., navadno s prilastkom z mimiko a) izraženo razpoloženje, stanje: z boječim, plahim obrazom je vprašal; prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza; sprejel ga je s kislim obrazom nerazpoložen, nejevoljen; odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom; s pogumnim obrazom je stopil predenj; sijoči, veseli obrazi; sedeli so zapetih obrazov nesproščeni, brezizrazni / obraz se mu je v trenutku zresnil b) izražena lastnost: gledal je v njegov dobri, pošteni obraz; imel je zelo inteligenten obraz; deško predrzen obraz; presenetil ga je strog profesorski obraz; obraz ima še kar človeški 2. ekspr., navadno s prilastkom človek: ta obraz mi je znan iz avtobusa; zbralo se je veliko neznanih obrazov; v množici sem iskal njen obraz; na dopustu bi rad spoznal nove obraze / srečujem vedno ene in iste obraze / publ. najlepši obraz jugoslovanskega filma 3. ekspr., navadno s prilastkom oblika pojavljanja a) glede na zunanjost, videz: ti ljudje so dali kraju dokončen obraz; zemlja spreminja svoj obraz; spremeniti obraz časopisa; mesto ima veliko obrazov / sonce je skrilo obraz / obraz našega časa, dobe / vloga z nešteto obrazi z veliko možnostmi izražanja b) glede na vsebino, bistveno značilnost: ugotoviti obraz oblasti; spoznati vse obraze življenja / njegov duhovni obraz / literatura si prizadeva najti nov obraz / z oslabljenim pomenom prikrival je obraz preteklosti preteklost 4. lit., zlasti v drugi polovici 19. stoletja kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave: pisati obraze / Jenkovi Obrazi ● ekspr. ob tej novici se mu je obraz podaljšal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje; ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. obraz se ji je omehčal z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj; ekspr. obraz se mu je zmračil z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo; ekspr. kakšne obraze je delal od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; ekspr. pokazal je svoj pravi obraz storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj; ekspr. v obraz mi laže predrzno, nesramno; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. nikomur ne more pogledati v obraz čuti se krivega; je kriv; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; ekspr. kri mu je udarila v obraz zelo je zardel; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; ekspr. človek z dvema obrazoma ki se kaže drugačnega, kot je ♪
  13.      obrázdati  -am dov. (ā ȃ) redko narediti brazdi podobne zareze; nabrazdati: obrazdati kamen ♪
  14.      obrázec  -zca m (ȃ) 1. list z okvirnim tekstom in rubrikami za ustrezne podatke: izpolniti obrazec; tiskan obrazec; blok obrazcev / davčni obrazec; obrazec za osebne podatke 2. z dogovorjenimi znaki izraženi odnosi, zakonitosti med stvarmi ali pojmi: izpeljati obrazec; svojo ugotovitev je zapisal v obliki obrazca // mat. v matematični obliki podano pravilo za računanje: obrazec za ploščino lika / matematični obrazec 3. predpisano ali ustaljeno besedilo za določene namene: izgovarjati čarovne obrazce; zarotitveni obrazci; obrazec za prisego // ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa: obrazec obrednih pesmi ● zastar. v knjigi so obrazci iz vaškega življenja podobe, slike ◊ geom. distančni obrazec za računanje razdalje med dvema točkama v koordinatnem sistemu; lit. metrični obrazec; rel. molitveni, spovedni obrazec ♪
  15.      obrédje  -a s (ẹ̑) 1. etn. skupek obredov, šeg ob kaki priložnosti: plesno obredje; ženitovanjsko obredje; jurjevanje, koledovanje in druga obredja 2. knjiž. verski obredi, bogoslužje: cerkveni prostor dobro ustreza obredju / ta aktivnost je bila v davnini del obredja ♪
  16.      obrénkati  -am dov. (ẹ̑) ekspr. ošteti, ozmerjati: obrenkala ga je zaradi njegove brezbrižnosti; pošteno jih je obrenkal ♪
  17.      obrêsti  -i ž mn. (ẹ̑) v odstotkih ali v znesku izraženo denarno nadomestilo za začasno uporabo denarja: obresti naraščajo, tečejo; obresti znašajo toliko in toliko; izplačati, obračunati, plačati obresti; glavnica mu prinaša precej obresti; pripisati obresti h glavnici; nizke, visoke obresti; slabš. oderuške obresti; znižanje obresti; posojilo brez obresti; pren., ekspr. njegov uglajeni nastop je glavnica, ki mu prinaša visoke obresti ∙ ekspr. povrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati ♦ fin. kapitalizirati obresti pripisati jih h glavnici; aktivne obresti ki jih kdo kot upnik dobi; eskontne, interkalarne obresti; obrestne obresti od glavnice in prištetih tekočih obresti; pasivne obresti ki jih kdo kot dolžnik plača; pogodbene zakonske obresti; tekoče obresti od enega do drugega obračuna; zamudne obresti ki se plačujejo za nepravočasno izpolnitev obveznosti; mat. navadne obresti ki se ne pripisujejo h glavnici ♪
  18.      obrís  -a m (ȋ) navadno s prilastkom 1. nejasno, neostro vidna meja, rob česa: razločiti v daljavi obrise mesta; obrisi oddaljujočih se predmetov; gore različnih obrisov / ugotoviti obrise nekdanjih gradov velikost; temen obris drevesa silhueta; skozi dež je videl le obrise ljudi; pren., ekspr. kažejo se prvi obrisi resnice // črta, risba, ki prikazuje zunanji rob, robove česa: izpolniti obris z oljnato barvo; narediti obris stopala; odtis in obris 2. nav. mn. kar kaže, nakazuje kaj brez podrobnosti: v deklaraciji so nakazani obrisi poti za zagotovitev miru / publ., z oslabljenim pomenom: odtujenost je dobivala določnejše obrise je postajala določnejša; argumentacija se je gibala v meglenih obrisih je bila neprepričljiva, nejasna // v prislovni rabi, v zvezi v obrisih brez podrobnosti: stvar je povedal le v obrisih / v glavnih obrisih razložiti načrt; problem so prikazali le v grobih obrisih 3. redko opis, oris: bežen obris sodobnega filozofskega dogajanja ◊ geom. navidezni obris črta, ki omejuje projekcijo telesa; pravi obris črta na telesu, katere projekcija je navidezni obris ♪
  19.      obrísati  obríšem dov., tudi obrisála (í ȋ) narediti kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino: obrisati mizo, posodo; obrisati se z brisačo; obrisati si nos; obrisati si čevlje ob travo; roke si obrisati v predpasnik / obrisati do suhega // odstraniti kaj z drgnjenjem, zlasti s tkanino: obrisati prah; obrisati si solze; obrisati si pot s čela / evfem. obriši si nos usekni se; pren. burja je obrisala sneg ● ekspr. daj, obriši ga po nosu udari ga; ekspr. nebo se je obrisalo zjasnilo; pog., ekspr. pod nosom se lahko obriše za to ne bo dobil tega; ekspr. ni vreden, da bi si čevelj obrisal obenj zelo malo, nič; vulg. s tem spričevalom si lahko zadnjico obrišeš je brez vrednosti, pomena obrísan -a -o: obrisana posoda ♪
  20.      obríti  obríjem dov., obrìl in obríl (í ȋ) odrezati dlake tik ob koži: brivec ga je obril in ostrigel; obriti z brivskim aparatom, britvijo; gladko obriti; danes se še ni obril; obriti si brado, brke, glavo obrít -a -o: obrit moški; obrit obraz; lepo je obrit in počesan ∙ ekspr. do golega obriti travniki pokošeni ♪
  21.      obróbnica  -e ž (ọ̑) les. letev navadno trikotnega prereza za zaključevanje poda ob steni: pribiti obrobnice ♪
  22.      obróčast  -a -o prid. (ọ̑) ki ima obliko obroča: obročasta tesnilna guma; obročaste zareze / ploskev obročaste oblike ◊ astr. obročasti sončni mrk kolobarjasti sončni mrk; fiz. obročasti magnet; obl. obročasto krilo krilo, podprto z obroči obróčasto prisl.: gube tečejo obročasto okrog oči ♪
  23.      obróčen 2 -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na obroč: obročni prerez / obročne vitre; obročno železo ◊ elektr. obročno magnetno jedro magnetno jedro v obliki obroča; strojn. obročno mazanje mazanje vodoravnih drsnih ležajev z oljem, ki ga dovaja nanj nataknjen obroč ♪
  24.      obróčkar  -ja m (ọ̑) 1. zool. metulj, katerega gosenice uničujejo sadno drevje, Malacosoma neustria: zalega obročkarja 2. nav. mn., zool. nižji raki brez koša, Arthrostraca: telo obročkarjev ◊ alp. klin z obročkom ♪
  25.      obrodíti  -ím dov., obródil; obrodèn in obrojèn (ȋ í) navadno s prislovnim določilom dati sadeže, plodove: krompir je letos dobro obrodil, pšenica pa slabo; sadje je obrodilo, da so se veje kar šibile / polje je dobro, lepo obrodilo / preh. drevje ni obrodilo sadu; pren. spremembe v metodi dela so kmalu obrodile dobre rezultate ∙ ekspr. prizadevanja niso obrodila sadu niso bila uspešna ♪

   3.838 3.863 3.888 3.913 3.938 3.963 3.988 4.013 4.038 4.063  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA