Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rez (2.251-2.275)


  1.      hrstéti  -ím nedov. (ẹ́ í) dajati kratke, rezke glasove: sneg hrsti in se udira / suho seno hrsti pod nogami; skorja je bila zapečena, da je kar hrstela pod prsti hrstèč -éča -e: čoln je podrsal po hrstečem pesku ♪
  2.      hŕstniti  -em dov. (ŕ ȓ) dati kratek, rezek glas: v mrazu je hrstnila veja; brezoseb. pretrgal je časopis, da je glasno hrstnilo ♪
  3.      hrúp  -a m (ȗ) 1. močni, med seboj pomešani neskladni glasovi, navadno različnega izvora: bil je tak hrup, da še samega sebe nisi slišal; iz gostilne se je razlegal hrup; delati hrup; oglušujoč, ekspr. peklenski hrup; hrup motorjev; hrup na cesti; v tovarni je veliko hrupa / praznovali so s hrupom glasno, hrupno / ekspr. ženske so zagnale strašanski hrup so začele kričati; pren., ekspr. v samostanu ga ni motil posvetni hrup 2. ekspr. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje: skušajte to urediti brez hrupa; njegove pesmi so povzročile veliko hrupa ● ekspr. bojni hrup boj, vojna; ekspr. bilo je mnogo hrupa za (prazen) nič mnogo nepotrebnega razburjanja ♪
  4.      hrustánčevje  -a s (á) um. okras v podobarstvu 17. stoletja v obliki narezanega hrustanca: izrezljano hrustančevje zlatih oltarjev ♪
  5.      hrústanje  tudi hrustánje -a s (ú; ȃ) glagolnik od hrustati: od mize se je slišalo hrustanje in cmokanje; hrustanje bonbonov / prisluškoval je rezgetanju konj in hrustanju snega ♪
  6.      hrústati  -am nedov. (ú) 1. drobiti z zobmi kaj trdega ali krhkega, tako da se slišijo kratki, odsekani glasovi: hrustati kekse, lešnike; pes hrusta kosti; konji hrustajo oves, seno // ekspr. jesti (kaj tršega): hrustal je pečeno piško, da ga je bilo veselje gledati; hrustati pogačo 2. dajati kratke, odsekane glasove pri drobljenju česa trdega ali krhkega z zobmi: žemlja je sveža, da hrusta / zapečena skorja hrusta med zobmi 3. dajati hrustanju podobne glasove: led na lužicah je hrustal, ko je stopal po njem / zmrzli sneg hrusta pod kopiti; brezoseb. pod nogami je hrustalo hrustajóč -a -e: hrustajoč glas; hrustajoča skorja svežega kruha ♪
  7.      hrústniti  -em dov. (ú ȗ) 1. dati kratek, odsekan glas pri drobljenju česa trdega ali krhkega z zobmi: pri vsakem grižljaju je presta hrustnila; jabolko hrustne 2. dati hrustanju podoben glas: oreh je hrustnil pod čevljem; brezoseb. stisnil ga je, da je kar hrustnilo ● ekspr. odlomil si je kos hlebca in hrustnil vanj ugriznil ♪
  8.      hŕzanje  -a s (r̄) rezgetanje: nestrpno hrzanje žrebcev ♪
  9.      hŕzati  -am tudi hŕžem nedov. (r̄) oglašati se z visokimi, tresočimi se glasovi; rezgetati: konji hrzajo in nestrpno kopljejo s kopiti hrzajóč -a -e: konji hrzajoč oddirjajo; pognal je hrzajočo kobilo ♪
  10.      hŕzniti  -em dov. (ŕ ȓ) oglasiti se z visokimi, tresočimi se glasovi; zarezgetati: spočiti konji so hrznili in stekli po cesti ♪
  11.      hudík  -a m (í) evfem. hudič: hudik ga skuša / hudik, da je res / kateri hudik si je le upal to narediti / namesto nageljna je zrastel pritlikavi hudik / meso ima, pa hudika brez zob ne more jesti / »Saj vendar ve.« »Hudika ve!« / vedel je, da je od hudika mojster ♪
  12.      hudôbec  -bca m (ó) evfem. hudič: to misel mu je vdihnil hudobec; zli duhovi in hudobci / zapisati se hudobcu / ekspr. črn hudobec / ta človek je brezsrčen hudobec ♪
  13.      hudôbnost  -i ž (ó) lastnost hudobnega človeka: vse to je počel iz same hudobnosti; dogodek je opisoval z neko hudobnostjo; hudobnost in sovraštvo / v tem tiči vsa hudobnost tega človeka / dovtip brez hudobnosti // zlobno, hudobno dejanje; hudobija: odpustil ji je vse njene hudobnosti ♪
  14.      humór  -ja m (ọ̑) 1. sposobnost za duhovito, šaljivo prikazovanje česa: biti brez humorja; imeti smisel za humor / on je človek humorja // kar se ustvari s to sposobnostjo: ljubil je šalo in razumel humor; črtica je brez humorja; pripovedovati s humorjem; naraven, trpek, zdrav humor / črni humor katerega predmet je lastna ali obča tragika; obešenjaški humor šale, dovtipi človeka v brezizhodnem položaju; suh humor brez osebne čustvene prizadetosti 2. zastar. veselo razpoloženje, dobra volja: v njem sta se lepo družila resnost in humor ♪
  15.      hvalíti  in hváliti -im nedov. (ȋ á) 1. izražati hvalo, priznanje: druga drugo sta hvalili; gostje hvalijo dobro kuhinjo in postrežbo; vsaka mati hvali svojega otroka; svatje so hvalili nevestino lepoto; hvaliti vestno opravljeno delo; neupravičeno, pretirano, zelo hvaliti; hvaliti koga čez mero, na ves glas zelo; ekspr. hvaliti koga na vsa usta zelo, navdušeno // zastar. zahvaljevati se: za to pa res ni treba hvaliti 2. v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo: hvali boga, da smo končali; hvali usodo, da ti je prihranila ta udarec ● delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje ◊ rel. hvaliti Boga slaviti, poveličevati hvalíti se in hváliti se z govorjenjem ali vedenjem izražati, poudarjati svoje pozitivne lastnosti ali ugodno stanje: hvali se, da ima vsega; hvaliti se z bistrostjo, z junaštvom ∙ ekspr. ne da bi se hvalil, jaz bi to bolje naredil nočem, nimam namena poudarjati svoje sposobnosti; preg. dobro blago se samo hvali hvalèč -éča -e: pripovedovala je o sebi, hvaleč se s svojimi vplivnimi znanci; ne mara hvalečih kritik hváljen -a -o: to je najbolj hvaljen zdravnik v mestu; zelo hvaljena knjiga, predstava / v krščanskem okolju, kot pozdrav (duhovniku) Hvaljen (bodi) Jezus (Kristus)! ♪
  16.      íba  -e ž (í) nar. iva: urezal si je šibo z ibe; mačice ibe ♪
  17.      iblájtar  -ja m (á) nav. slabš. 1. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže: iblajtarji so prežali na tihotapce // mitničar: pred mitnico mu je iblajtar pregledal voz in premetal vso kramo 2. osovražen predstavnik oblasti: preslepil je pisarje, iblajtarje in drugo gosposko drhal ♪
  18.      idealizíranje  -a s (ȋ) glagolnik od idealizirati: kmeta opisuje pisatelj brez idealiziranja / lažno idealiziranje slovanske zgodovine ♪
  19.      ideálnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost idealnega človeka: idealnost in požrtvovalnost zdravnikov; poln idealnosti; človek brez idealnosti / idealnost njegovega ravnanja ♪
  20.      idéja  -e ž (ẹ̑) 1. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa, zamisel: njegova ideja o ustanovitvi tiskarne je bila splošno sprejeta; dobra, drzna, slaba ideja; dati (originalno) idejo za rešitev problema / uresničevati idejo o samoupravljanju / ta človek ima veliko idej / bil je navdušen zagovornik nove ideje ∙ ekspr. to je bila tvoja ideja ti si se spomnil tega; ekspr. priti na idejo spomniti se česa novega; idejo za akcijo je dobil pri njih bistveno pobudo // nav. mn., navadno s prilastkom misel: njegove ideje so popolnoma zmedene / imava iste ideje; vsiljevati svoje ideje drugim / širiti prevratne ideje 2. navadno v zvezi z o rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje človekov odnos do materialnega ali duhovnega sveta: njegova ideja o lepoti, pravičnosti se je v tem delu lepo izrazila / ideja o kmetskem življenju je pri njem neprepričljiva / opredeliti idejo o nasprotju med umetnikom in družbo 3. v zvezi fiksna ideja bolezenska predstava, blodna misel, ki se je človek ne more otresti: imel je fiksno idejo, da ga preganjajo / ekspr. to je samo tvoja fiksna ideja 4. ed., navadno z rodilnikom rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel a) umetniškega ali znanstvenega dela: osnovna ideja drame; umetniška in hkrati moralna ideja romana / ideja in oblika umetnine / vodilna ideja teksta b) različnih znanstvenih, umetniških smeri: seznaniti se z idejo impresionizma; ideja marksizma c) različnih področij človekove družbene dejavnosti: ideja razrednega boja; ideja liberalizma; velik vpliv ideje samoupravljanja // kar se kaže kot bistvo, smisel česa sploh: ideja dobrote, lepote; zavreči idejo pravičnosti 5. mn., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek: antifašistične, demokratske ideje; liberalne ideje so ga čisto prevzele; privrženec francoskih revolucionarnih idej / nekritično je sprejemal ekstremistične ideje; nove politične ideje ◊ filoz. ideja v idealističnih filozofijah transcendentna objektivna tvorba, ki je pravzor, vzrok, bistvo posamičnega; v marksistični filozofiji odraz objektivne stvarnosti v zavesti ♪
  21.      idéntičen  -čna -o prid. (ẹ́) 1. ki se po lastnostih, značilnostih ujema z drugim, ne razlikuje od drugega; istoveten, enak: gre za identične pojave, pojme; številne podobnosti so sorodne, včasih celo identične; imata skoraj identično stališče o tem vprašanju; imeti kaj za identično / identična barvna kombinacija // navadno v povedni rabi, navadno v zvezi s s, z ki po vrednosti, moči ni ne večji ne manjši: splošna metoda znanstvenega dela je identična s splošno sociologijo / s takšnimi trditvami postaja identičen s svojimi kritiki / ta tekst je identičen s tem 2. isti: šlo je za identično osebo ◊ geom. identični tvorbi tvorbi, ki imata enako obliko in velikost; mat. identična enačba enačba brez neznanke ♪
  22.      idíla  -e ž (ȋ) 1. lit. lirsko-epsko delo, ki opisuje mirno, zadovoljno življenje, povezano z naravo: rad je prebiral idile / avtor pastirske, ribiške idile 2. nav. ekspr. mirno, zadovoljno življenje, navadno povezano z naravo: vojna je uničila idile; vaška idila; iron. hribovske idile ob petrolejki se je kmalu naveličal / sanjal je o družinski idili; preživljal je čudovito ljubezensko idilo ljubezen / idila kmečkega življenja idiličnost 3. navadno s prilastkom stanje v naravi, ki izraža mir, ubranost: zimska idila ob Dravi / čudovita večerna idila / idila gorskega sveta idiličnost ◊ muz. manjša, preprostejša skladba, ki deluje pomirjujoče ♪
  23.      idiomátika  -e ž (á) lingv. 1. nauk o idiomih: utemeljitelj idiomatike 2. idiomi v celoti: prevajalec je dal tuji idiomatiki ustrezno domačo obliko ♪
  24.      ídrijski  -a -o prid. (í) nanašajoč se na Idrijo: idrijski rudnik ♦ gastr. idrijski žlikrofi kuhana jed iz mehkega testa za rezance, napolnjena z nadevom; obrt. idrijska čipka klekljana čipka z značilnim vijugastim trakastim vzorcem ♪
  25.      ígla  -e ž (ȋ) 1. podolgovat, tanjši, na enem koncu ošiljen predmet a) za šivanje; šivanka: vbosti iglo v blago; prebosti z iglo; tanek kot igla / blazinica za igle / krznarska igla; lesena igla za šivanje mrež; igla za dreto, volno; igla za krpanje nogavic b) za pletenje; pletilka: nabirati petlje na iglo; plesti z debelimi, tankimi iglami; kovinske, lesene, plastične igle / pletilne igle c) za spenjanje in okras: klobuk si je pritrdila z iglo / biserna kravatna igla ∙ ekspr. biti, sedeti (kakor) na iglah biti zelo nestrpen, nemiren // tak predmet, navadno kot sestavni del kake priprave, naprave: gramofonska igla; igla pletilnega, šivalnega stroja / igla brzinomera kazalec / izžiganje tkiva z iglo 2. teh. kar se uporablja za spajanje sestavnih delov kake naprave, priprave: zatakniti iglo v pesto kolesa; lesena, železna igla 3. nav. mn. zelo podolgovat, koničast list, navadno zimzelen; iglica: borove igle 4. um., v zvezi suha igla grafična tehnika, pri kateri praskanje v bakreno ploščo omogoča neostro risbo: ukvarjati se s suho iglo / tehnika suhe igle // odtis v tej tehniki: razstavil je več del, zlasti suhih igel ◊ avt. zaporna igla ki uravnava dotok goriva v uplinjač; fiz. magnetna igla droben paličasti magnet, navadno v kompasu, ki kaže smer sever-jug; med. injekcijska igla votla igla, ki se pritrdi na brizgalko; min. igla tanek, v eni smeri daljši kristal, ki ima na koncih pravilne ploskve; obrt. igla za mreženje ki je na obeh koncih viličasto razcepljena; obrt., tisk. gravirna, risalna igla; kopirna igla; teh. igla ostanki kovine vzdolž ostrine rezila, nastali pri brušenju; voj. udarna igla del orožja, ki s svojim udarcem aktivira naboj; zool. (morska) igla zelenkasta, vitka morska riba s podaljšanim gobcem, Belone belone; vodna igla podolgovata roparska žuželka z dolgimi nogami, Ranatra linearis ♪

   2.126 2.151 2.176 2.201 2.226 2.251 2.276 2.301 2.326 2.351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA