Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Resnica (51-75)

51.      kresníčka  -e ž (í) nav. ekspr. majhna žuželka s svetilnim organom na spodnji strani zadka; kresnica: nad travo so letale kresničke ◊ rib. riba, ki se v svetlobi rdeče svetlika, Hemigrammus erythrozonus ♪
52.      krút  -a -o prid., krútejši (ȗ ū) ki v svojem ravnanju, dejanju zlasti v odnosu do ljudi, živali uporablja nepopustljivo nasilje, nepopustljiv pritisk: krut človek, sovražnik; krut in sebičen je / krut odnos do ujetnikov; kruta strogost / to so bili kruti časi / ekspr. kruta resnica // knjiž., ekspr. zelo hud: krut mraz / kruta kazen / živi v kruti revščini krúto 1. prislov od krut: kruto ravna z njim 2. ekspr. izraža visoko stopnjo, močno obliko česa: vse se mu kruto maščuje; kruto se varaš ♪
53.      ljúb  -a -o stil. -ó prid., ljúbši (ȗ ū) 1. do katerega ima kdo zelo pozitiven čustveni odnos: vsi otroci ji niso enako ljubi / na sliki je ljubi obraz njegove matere / prodati je moral najljubšega konja; slovo od ljubih krajev / v povedni rabi, z dajalnikom: vedno ljubši ji je bil; ta spomin je vsem ljub; domača hiša mu je bila ljuba; resnica nam je ljuba in draga / v nagovoru: srečno hodi, ljubi otrok, je rekla mati; ljuba mama; knjiž. ljuba duša, jaz ti ne morem pomagati; iron. ljubi fantje, tako pa ne bo šlo / v osmrtnicah zapustil me je moj ljubi mož // ki ugaja, je všeč: žganci so njegova najljubša jed / glas ptic mu je ljub; vedno mi je bil ljub spremljevalec; to je njegova najljubša pesem // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: kdaj bo prišla ljuba pomlad; spet sije ljubo sonce / ves ljubi dan sedi; boj za ljubi kruhek; iron.: taka je naša ljuba mladina; za samo ljubo napoto si / v vzkliku ljubi bog, ali je to mogoče 2. knjiž. prijeten, prijazen: to je res ljub otrok; bila je ljuba in dobra / ljub pogled / ljubo šumenje potoka ● ekspr. zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre da me ne bi več nadlegoval, prosil; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; ekspr. molči, če ti je življenje ljubo če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; preg. ljubo doma, kdor ga ima ljúbo tudi ljubó 1. prislov od ljub: ljubo se nasmehniti; vetrič ljubo pihlja; ljubo ga je pogledala 2. v povedni rabi, z dajalnikom izraža zadovoljstvo: ljubo mi bo, če me boste obiskali; ljubše mi je, če sem sam kot z njim; najljubše bi mu bilo, če bi smel oditi; ni ji bilo ljubo, da so se sprli / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju ljubo mi je ● knjiž. če ti je ljubo, grem s teboj če hočeš, če ti je prav; knjiž. stavka ali — če je komu tako ljubše — prekinitev dela uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; stori, kakor ti je ljubo kakor hočeš, želiš ljúbi -a -o sam.: izgubil je svoje ljube; rad je zapel svojo najljubšo; stori to meni na ljubo, zastar. za ljubo ker jaz želim; kot podkrepitev resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati; nar. starše za ljubo imeti rad; star. vzemite moj skromni dar za ljubo bodite prepričani, da sem ga dal z dobrim namenom; uničiti hoče vse, kar je ljubega njenemu srcu; prim. ljuba, ljubi ♪
54.      luciferín  -a m (ȋ) biol., kem. snov, ki pri kresnicah ob oksidaciji povzroča svetlikanje: izmeriti količino luciferina ♪
55.      mansárda  -e ž (ȃ) podstrešno stanovanje, podstrešnica: stanovati v mansardi; majhna mansarda ◊ grad. del strehe, zlomljen pod topim kotom navzdol; stanovanje ali stanovanjski prostor, urejen neposredno pod mansardno streho ♪
56.      maskírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. s prenarejanjem videza delati, da se resnica, prava podoba česa ne opazi, ne vidi; prikrivati, skrivati: maskirati jamo; vse delo je bilo treba maskirati pred agenti; ekspr. žalost maskirati s smehom / ekspr. reklama je maskirala pomanjkljivost izdelka // voj. delati kaj podobno okolici in s tem neopazno: spretno je maskiral svojo strojnico; vojak se zna dobro maskirati / maskirati priprave za napad 2. s šminko in drugimi pripomočki vlogi primerno urejati igralčev obraz: navadil se je hitro in dobro maskirati ◊ šah. s figuro preprečiti napad na drugo lastno figuro maskírati se z uporabo maske spreminjati svoj videz: maskira se za maškarado; maskirati se v huzarja / se boš za pusta kaj maskiral maskíran -a -o: maskiran bunker; igralci so že maskirani; razbojniki so bili maskirani; maskiran je v dimnikarja; svetohlinsko maskirana razuzdanost ♪
57.      mórati  -am nedov. (ọ̑) 1. z nedoločnikom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje a) zaradi določenih okoliščin: na starost je moral beračiti; morali so delati, če so hoteli živeti; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec mora dobiti izdatno hrano b) zaradi lastne potrebe, dolžnosti: tega človeka moram še danes najti; moram jih videti / skrbeti mora za tri otroke / nav. ekspr.: moram priznati, da ste zelo pridni; ta časopis redno berem in moram reči, da mi je všeč c) ker kdo tako zahteva: ob štirih moraš biti tukaj; danes moram odpotovati / silil jo je, da mora redno obiskovati razstave / oče se razjezi in reče: Moraš // elipt., s prislovnim določilom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: moral je (iti) od doma; v Zidanem mostu mora z vlaka; moral je v bolnico / čimprej moraš stran / ta resnica mora na dan 2. z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost, da osebek a) ima določeno lastnost, značilnost: zavora mora biti dobra; blago bi moralo biti drugačno; človek mora biti pošten / ti možje bi morali biti naš ponos b) je v določenem stanju: za tako dejanje nas mora biti več; moral bi biti srečen po tolikem času / moramo si biti na jasnem, kaj hočemo c) ima določeno obveznost: morate paziti na svoje zdravje; v podjetjih morajo imeti za to posebno službo / za to delo moram imeti poseben les potrebujem 3. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža verjetnost, da osebek a) ima določeno lastnost: ta človek mora biti zelo dober; to mora biti velik lump, tepec; morata si biti velika prijatelja / ta s predpasnikom mora biti kuharica / to mora biti pomota b) je v določenem stanju: profesor mora biti bolan; pijan mora biti, ker se tako smeje; kako srečen mora biti ta človek / rano ima, pasti je moral verjetno je padel / mora imeti okoli petdeset let // s prislovnim določilom izraža verjetnost, da je osebek na mestu, kot ga nakazuje določilo: žena mora biti na njivi; keltske utrdbe so morale stati na tem hribu; tu so nekoč morala stati mestna vrata 4. ekspr., z nedoločnikom izraža podkrepitev trditve: povsod mora biti zadnji; pa ravno sedaj si moral priti / komu se mora plačati članarina 5. star. siliti, prisiljevati: birič ga je moral na tlako / mraz jih je moral, da so hitro delali ● ekspr. zato bi ga morali zato bi moral biti tepen, kaznovan; ekspr. moraš h knjigi moraš se začeti učiti, začeti študirati; ekspr. naj se zgodi, kar se mora izraža vdanost, sprijaznjenje s čim; ekspr. še to ga je moralo doleteti poleg drugih težav je doživel še to; ekspr. njegova mora veljati ne dovoli, da bi obveljalo drugo mnenje; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora narediti; hočeš, nočeš, moraš izraža podkrepitev nujnosti ♪
58.      nàdčásen  -sna -o prid. (ȁ-á) knjiž. nadčasoven: nadčasne vrednote / nadčasna lepota, resnica brezčasna ♪
59.      namàh  tudi namáh in na màh tudi na máh prisl. (ȁ; ȃ) 1. v trenutku, v hipu: namah razumeti položaj, se strezniti, utihniti; prejšnji način je zavrgel, pa ne namah / kar namah se mu razkrije resnica 2. ekspr. hkrati: zavpila sta oba namah / gospodarske skrbi in toliko drugih opravkov, vse namah je navalilo nanj ♪
60.      náuk  -a [nau̯k] m (á) 1. s prilastkom sistem spoznanj o kakem pojavu, predmetu ali na kakem področju: priznati, sprejeti nov nauk; filozofski, naravoslovni, verski nauk; nauk o življenjskih pogojih, ki vplivajo na zdravje / razvojni nauk; nauk o celicah, dednosti, grbih, toploti, valovanju, zvoku; nauk o človeku // ta sistem spoznanj, vezan na določeno osebo, na določeno področje: Kopernikov heliocentrični nauk; to je dogmatični nauk cerkve 2. nav. ekspr. pouk, nasvet: izpolniti, upoštevati nauke staršev; hvaležen mu je za ta nauk / dati komu dober, koristen nauk; deliti nauke vsem ljudem / ravnati se po naukih vzgojiteljev / lepi, zlati nauki / moralni nauk / ta neuspeh naj ti bo nauk za bodočnost 3. nav. mn., zastar. šola, študij: dokončati nauke / obesiti nauke na kljuko / sprejeti koga v nauk v uk ● nar. iti k nauku popoldanskemu cerkvenemu opravilu; ekspr. za svoje ravnanje je dobil pošten nauk je bil ostro opomnjen, kaznovan; raba peša oznanjevati, širiti, učiti krive nauke kar vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno ◊ lit. nauk kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati; rel. krščanski nauk pouk o krščanskih resnicah ♪
61.      nèdognán  -a -o prid. (ȅ-á) ki ni dognan: nedognana resnica / to je še nedognana skrivnost / knjiž. jezikovno nedognano delo / star. nedognane kupčije ♦ jur. nedognana krivda ♪
62.      nèdorečèn  -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) ki ni dorečen, ni povedan do konca: nedorečena beseda, misel / pogovor je ostal nedorečen / knjiž. nedorečena resnica; sam.: v njenih besedah je ostalo marsikaj nedorečenega ♪
63.      nèdvójben  -a -o prid. (ȅ-ọ̑) zastar. nedvomen: nedvojbena resnica nèdvójbeno prisl.: to ga nedvojbeno ne bo prepričalo ♪
64.      nèdvómen  -mna -o prid. (ȅ-ọ̄) ki ne vzbuja dvoma, pomislekov: nedvomen dokaz; nedvomni znaki bolezni; nedvomna resnica / ekspr. čaka ga nedvomen uspeh / knjiž. pisateljeve biografske poteze v tej črtici so nedvomne očitne, jasne nèdvómno 1. prislov od nedvomen: nedvomno dokazati 2. publ. gotovo: novi ukrep bo nedvomno pripomogel k izboljšanju razmer; to je nedvomno velika skrb ♪
65.      nèizkrívljen  -a -o prid. (ȅ-ȋ) publ. nepopačen, neizmaličen: vse, kar je povedal, je bila neizkrivljena resnica / neizkrivljena podoba napredka ♪
66.      nèizmalíčen  in nèzmalíčen -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni izmaličen: kljub hudemu udarcu je ostal obraz neizmaličen / neizmaličena resnica; neizmaličeno poročilo ♪
67.      nèizpodbíten  -tna -o prid. (ȅ-ȋ) ki se ne da izpodbiti: neizpodbitni dokazi; neizpodbitna resnica; ekspr. nanj se ne moremo zanesti, to je neizpodbitno dejstvo / ekspr. neizpodbitna pravica delavcev do samoupravljanja nèizpodbítno prisl.: neizpodbitno dokazati ♪
68.      nèolépšan  -a -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki ni olepšan: neolepšana resnica ♪
69.      nèoporekljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) star. neoporečen: neoporekljiv dokaz; neoporekljiva resnica / njegovo vedenje je neoporekljivo / neoporekljiv človek nèoporekljívo prisl.: neoporekljivo dokazati ♪
70.      nèotipljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki se ne da otipati: zrak je neotipljiv / ekspr. otipljivi in neotipljivi svet / ekspr. neotipljivi dokaz; sam.: resnica je nekaj neotipljivega ♪
71.      nèovrgljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki se ne da ovreči: to je neovrgljiv dokaz; neovrgljiva domneva, trditev; neovrgljivo dejstvo / neovrgljiva pravica; neovrgljiva resnica // nav. ekspr. ki se ne da zanikati, zatajiti: njegov vpliv na kulturni razvoj je neovrgljiv nèovrgljívo prisl.: neovrgljivo dokazati, potrditi ♪
72.      nèovŕžen  -žna -o prid. (ȅ-ȓ) star. neovrgljiv: neovržen dokaz; neovržna domneva / neovržna resnica nèovŕžno prisl.: neovržno dokazati ♪
73.      nèpobíten  -tna -o prid. (ȅ-ȋ) knjiž. neovrgljiv, neizpodbiten: nepobiten dokaz; to je nepobitno dejstvo / nepobitna resnica nedvomna nèpobítno prisl.: nepobitno dokazati; napovedi so nepobitno držale / ekspr., v povedni rabi nepobitno je, da so doživeli neuspeh ♪
74.      nèponarejèn  -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) ki ni ponarejen: dokazali so, da je listina neponarejena / neponarejeni biseri // redko nepopačen, neizmaličen: čista, neponarejena resnica; neponarejena dejstva ♪
75.      nèpreklícen  -cna -o prid. (ȅ-ȋ) ki se ne da preklicati, spremeniti: nepreklicen sklep; nepreklicna odločba; njegova odločitev je nepreklicna // knjiž., ekspr. nedvomen, gotov: to je nepreklicen konec; nepreklicna resnica nèpreklícno prisl.: nepreklicno se odločiti, veljati; to je nepreklicno zadnja uprizoritev ∙ publ. ostal je nepreklicno sam popolnoma, čisto ♪

   1 26 51 76 101 126