Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rep (2.444-2.468)


  1.      obtrkávati  -am nedov. (ȃ) 1. s trkanjem preiskovati: z železnimi palicami so obtrkavali rešetke, če ni katera prepiljena // med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem: zdravnik ga je dolgo obtrkaval 2. otrkavati: obtrkavati sneg s čevljev ♪
  2.      obúpati  -am dov. (ȗ) priti v stanje, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: prehitro je obupal; zato še ni treba obupati; ekspr. nikar obupati // nav. ekspr. izgubiti upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo: obupala je, da ga bo še kdaj videla / starši so nazadnje obupali nad sinom; vojaki so obupali nad zmago, zastar. o zmagi obúpan -a -o: obupan človek; imel je obupan obraz; bil je ves, zelo obupan; prisl.: obupano se držati, gledati ♪
  3.      obupávati  -am nedov. (ȃ) biti v stanju, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: ne obupavaj, vse se bo še uredilo; obupavati pred težavami // nav. ekspr. izgubljati upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo: obupaval je že, da se bo še kdaj vrnil domov / obupavati nad kom; večkrat je obupavala nad delom obupavajóč -a -e: obupavajoči ljudje ♪
  4.      obupováti  -újem nedov. (á ȗ) biti v stanju, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: ne obupuj, vse bo še dobro // nav. ekspr. izgubljati upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo: obupovala je že, da bo še kdaj zdrava / obupovati nad kom obupujóč -a -e: obupujoča vdova ♪
  5.      obvaroválen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. zaščiten, preventiven: obvarovalni ukrepi proti nalezljivi bolezni; obvarovalno sredstvo / obvarovalno cepljenje ♪
  6.      obvézen  -zna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ki se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: obvezno zaščitno cepljenje; obvezno socialno zavarovanje; pravno obvezen predpis / prezrl je znak: obvezna smer; zvišati število obveznih ur; obvezno šolanje // ki se po določenih predpisih mora obiskovati: obvezen pouk tujega jezika / udeležba na predavanjih in vajah je obvezna / obvezni učni predmeti // v zvezi obvezna oddaja, zlasti prva leta po 1945 obvezna prodaja državi določene količine pridelkov, živine, lesa po predpisani ceni: izogniti se obvezni oddaji 2. ki mora biti, se izpolniti: opozarjali so na obvezno molčečnost 3. ekspr. reden, vsakdanji: sit je že teh obveznih nedeljskih sprehodov; popila je obvezno kavico ◊ biblio. obvezni izvod izvod, ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom; ekon. obvezna rezerva z zakonom določena količina finančnih sredstev za kritje večjih nepredvidenih obveznosti; obvezno posojilo posojilo, ki ga odredi organ federacije ali republike za kreditiranje gospodarskega razvoja; jur. obvezna moč zakona; obvezna obramba obramba, pri kateri obdolženec mora imeti zagovornika; ped. enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor; šol. obvezno berilo, čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma; šport. obvezni liki liki umetnostnega drsanja, ki so glede na težavnost, izvajanje in število ponovitev natančno predpisani obvézno prisl.: za prvi maj je na mizi obvezno potica; obvezno zavarovani avtomobilisti ♪
  7.      obviséti  -ím dov., obvísel (ẹ́ í) navadno s prislovnim določilom ostati v visečem položaju: veja se je odlomila in obvisela; obleka je obvisela na vrvi / obvisel je nad prepadom / nezavestna ji je obvisela na rokah / roke so mu obvisele ob telesu / ekspr. njen pogled je obvisel na očetovi sliki; pren., ekspr. zahajajoče sonce je obviselo v vejah ● ekspr. na licih mu je obvisel zadovoljen smehljaj je bil viden, opazen; redko taki trenutki obvisijo v spominu ostanejo; ekspr. vprašanje je obviselo v zraku nihče ni odgovoril nanj; ekspr. njegovo življenje je obviselo na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan; pog., ekspr. če bo ostal doma, mi bo obvisel na vratu bom moral skrbeti zanj; ekspr. glej, da ne boš obvisel v gostilni se predolgo zadržal, ostal ♪
  8.      obvládati  -am dov. (ā) 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: v napadu je napadalca obvladal; v šahu ga obvlada / z velikim naporom so obvladali sovražnika premagali / konja je z lahkoto obvladal 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: ta človek zna obvladati svoja čustva; obvladati jezo, strah / obvladati položaj 3. nedov. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: obvladati plavanje, risanje, tipkanje / obvladati tehniko, teorijo česa; aktivno, pasivno obvladati tuji jezik; to področje dobro obvlada; snov temeljito obvlada zna, pozna 4. dobiti, doseči nad kom oblast, gospostvo: sovražnik je obvladal vso deželo / nedov.: obvladati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvlada uvoz in izvoz ima v oblasti 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladal ga je nemir; starko je obvladal spanec je zaspala // ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: hrepenenje ga je popolnoma obvladalo ● publ. Jugoslavija obvlada najvažnejši del Podonavja ima, ji pripada; publ. voznik ni mogel več obvladati krmila ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. domovina je obvladala njegove misli mislil je samo nanjo; ekspr. on obvlada teren do zadnje kmetije zelo dobro pozna ◊ ekon. obvladati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno; šah. obvladati polje imeti na polju možnost uspešno nadaljevati igro obvládati se ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: ta človek se zna obvladati; dobro se je obvladala obvládan -a -o: premišljen in obvladan človek; obvladani gibi; v kretnjah je bila skladna, obvladana ♦ gozd. obvladano drevje drevje, ki ga je preraslo sosednje drevje ♪
  9.      obznána  tudi óbznana -e ž (ȃ; ọ̑) zgod. vladna uredba iz leta 1920, ki prepoveduje delovanje Komunistične partije Jugoslavije: režimi predvojne Jugoslavije so se ohranjali z obznano in terorjem ♪
  10.      ocenítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od oceniti: ocenitev premoženja / kritična ocenitev umetniškega dela / ukrepati po ocenitvi nastalega položaja / približna ocenitev pridelkov, razdalje ♪
  11.      ocenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. določati denarno vrednost: ocenjevati posest, premoženje 2. ustvarjati, izražati mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: ocenjevati umetniško delo, film; ocenjevati nastop, sposobnosti; kritično, slabo, strogo ocenjevati; ocenjevati z enakimi merili / ocenjevati vina // knjiž. presojati: ocenjevati dokaze, izjave; pravilno ocenjevati položaj; ocenjevati pomen česa / redko ocenjujejo, da se bo razvoj tehnike še stopnjeval menijo, sodijo 3. ugotavljati veljavo ali vrednost: moža ocenjuje po besedah, ne po dejanjih / gledal je prihajajoče in jih ocenjeval 4. približno določati količino: ocenjevati zaloge; na pogled, s pogledom ocenjevati / približno ocenjuje razdaljo 5. šol. dajati ocene: ocenjevati učence; strogo ocenjevati ocenjujóč -a -e: ocenjujoč nastali položaj, so se odločili za nove ukrepe; premeril ga je z ocenjujočim pogledom ocenjeván -a -o: ocenjevanega dela sploh prebral ni; pravično ocenjevana prizadevanja ♪
  12.      océpek  -pka m (ẹ̑) star. krepelce, krepelec: pobral je ocepek in ga vrgel za njim; zapodil ga je z ocepkom v roki / kot psovka ti ocepek, ti mevža ♪
  13.      očákovski  -a -o prid. (á) ekspr. tak kot pri očakih: očakovsko dostojanstvo / imel je očakovsko brado dolgo in sivo očákovsko prisl.: živi očakovsko preprosto ♪
  14.      očárati  -am dov. (ȃ) nav. ekspr. vzbuditi pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe: igralec je očaral občinstvo; razstavljene slike so vse očarale; očaral jih je s svojim znanjem / očarala ga je njena lepota in preprostost očáran -a -o: bil je očaran od lepote; gledala ga je vsa očarana ♪
  15.      očésce  -a s (ẹ̑) manjšalnica od oko: mežikati z očesci; prikazala se je glavica z zelenimi očesci; ekspr. njena mala živa očesca / ekspr. modra očesca jezer pod gorami / očesca pri trti ● prepeljati vrv skozi očesca šotora obšite ali s pločevino zaščitene luknjice; mreža z gostimi očesci okenci, zankami ◊ tekst. zanka ali luknjica na nitnici; zool. (rdeča) očesna pega ♪
  16.      očíten  -tna -o prid., očítnejši (í ȋ) 1. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je očiten dokaz, da smo imeli prav; očiten primer medsebojne nesloge; to je več kot očitno 2. lahko ugotovljiv, zaznaven: očitna laž; podobnost med njima je očitna; te stvari so še bolj očitne v drugi knjigi // ekspr. zelo velik, hud: storil ji je očitno krivico; gre za očitno pomoto; nova zamisel je bila v očitnem nasprotju s tedanjimi razmerami 3. zastar. javen: zasliševali so ga pred vsemi in na očitnem kraju / očitna dražba ● star. očitna grešnica vlačuga, prostitutka ◊ rel. očitna spoved molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo očítno 1. prislov od očiten: očitno se ga izogiba; zaslišali so ga očitno pred ljudstvom / v povedni rabi očitno je, da to ni mogoče // izraža precejšnjo verjetnost, prepričanost: očitno sta tujca; očitno je zamudil avtobus 2. v primerniku izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja; bolj: njegove pripombe to še očitneje poudarjajo; publ. to je vedno očitneje prihajalo do izraza ♪
  17.      očivíden  -dna -o prid. (í ȋ) star. očiten: to je očividen dokaz, da smo prav ravnali / njegov namen je bil očividen / očividen neuspeh ga je potrl zelo velik, hud očivídno prislov od očividen: očividno kazati odpor / v povedni rabi očividno je, da hoče govoriti z njim // izraža precejšnjo verjetnost, prepričanost: očividno se s tem še ni sprijaznila ♪
  18.      očvrstíti  -ím dov., očvŕstil; očvrščèn in očvrstèn (ȋ í) redko utrditi, okrepiti: življenje na kmetih ga je očvrstilo; otrok se na svežem zraku očvrsti / narodna zavest se je očvrstila ♪
  19.      odbíjati  -am nedov. (í) 1. z udarcem, udarci odstranjevati: odbijati žebljem konice; steklenicam je odbijal vratove, namesto da bi jih odpiral; odbijati s kladivom / odbijati sodom čepe izbijati 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročati spremembo smeri: odbijati žogo z glavo, roko / lokomotiva odbija vagone; krogli sta se odbijali / skala odbija valove // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbijati svetlobo, zvok; zvok se odbija // fiz. delovati na drugo telo z odbojno silo: odbijati delce z enakim nabojem; enaka električna naboja se odbijata 3. s svojo aktivnostjo preprečevati uspeh nasprotne aktivnosti: odbijati napade; odbijati udarce / odbijati sovražnika / odbijači odbijajo sunke blažijo 4. vzbujati negativen, odklonilen odnos: tak način pouka učence odbija; njegov hladni nastop jo odbija 5. ekspr. odklanjati, ne sprejemati: njegova darila odbija / vsa vabila dosledno odbija / publ. odbijati misel na izpit izogibati se je 6. zmanjševati vsoto za določen znesek: odbijati davek od honorarjev; odbijati prispevke od osebnih dohodkov 7. bleščati se, svetiti se od nase padajoče svetlobe: jezerska gladina odbija svetlobo; kapljica odbija sončne žarke 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas; biti: ura odbija dvanajst / nihalo odbija svoj tiktak odbíjati se 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spreminjati smer premikanja: dežne kaplje se odbijajo od tal; zrnca peska se odbijajo od blatnika; valovi se odbijajo od skal 2. svetiti se, kazati se na površini česa: svetloba lune se odbija na vodni gladini // ekspr. izrazito se odražati, kazati: obrisi tovarne se temno odbijajo v mraku; stolp se ostro odbija od neba ● klici so se odbijali od skal so odmevali odbijajóč -a -e: odbijajoč udarce, so se umikali; njena odbijajoča hladnost ga je žalila; odbijajoče vzdušje; prisl.: odbijajoče nastopati, se vesti; sam.: v izrazu ima nekaj odbijajočega ♪
  20.      odbíti  -bíjem dov., odbìl (í ȋ) 1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove; odbiti s kladivom, polenom; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti; odbil mu je nož iz rok ♦ lingv. odbiti končnico // z udarcem, udarci odstraniti del česa: udarec mu je odbil zob; sekira se mu je odbila; krava si je odbila pol roga 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri: odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / redko avtomobil jo je z bokom odbil po cesti zbil // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbiti svetlobo, zvok; zvok se odbije od stene // fiz. oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile: odbiti delce z enakim nabojem; elektrona se odbijeta 3. s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti: odbiti napad; odbiti udarec / odbiti sovražnika 4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos: izraz na njegovem obrazu jo je odbil; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica odvrnil 5. ekspr. odkloniti, ne sprejeti: njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč odreči; odbiti posojilo ne dati ga; publ. odbil je, da bi potoval z njimi ni hotel potovati z njimi 6. zmanjšati vsoto za določen znesek: odbiti stroške od izplačila; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe 7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe: morska gladina je odbila svetlobo 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznaniti čas: ura je odbila enajst; brezoseb. polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile prenehale biti ● star. hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili preprečili; ekspr. zadnja ura mu je odbila umrl je; ekspr. izkoriščevalcem je odbila zadnja ura konec je njihovega izkoriščanja; vznes. odbila je ura ločitve morali so se ločiti; slabš. odbiti glavo komu ubiti ga, umoriti ga; ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. komaj je čakal, da je odbil uradne ure opravil; ekspr. na vprašanje mu je ostro odbil odgovoril odbíti se 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja: avtomobil se je odbil od ograje; val se odbije od skale; žoga se je odbila od droga 2. zasvetiti se, pokazati se na površini česa: prva jutranja svetloba se je odbila v reki; sončni žarek se je odbil v rosi 3. ponoviti se kot odmev: njegov klic se je odbil od skal odbít -a -o: odbit davek, napad, predlog; odbit kos kamnine; odbiti zvok, žarek, val; prošnja je bila odbita ♪
  21.      odcèp  -épa m (ȅ ẹ́) 1. cesta, proga, ki se odcepi: odcep pelje mimo gostišča; dovoliti po odcepu enosmerni promet // kraj, prostor, kjer se cesta, proga odcepi: hiša stoji blizu odcepa; ustavili so se na odcepu; cestni, železniški odcep / cev pušča na odcepu na mestu, kjer je odcepljena // kar se odcepi sploh: črta na dlani ima več odcepov 2. odcepitev: preprečiti odcep od matične države / kretnica omogoča odcep enega tira od drugega ◊ anat. odcep arterije; grad. odcep (zida) mesto, kjer se od enega zida odcepi drug zid; teh. cevni odcep ♪
  22.      oddáleč  in od dáleč prisl. (á) 1. izraža, da izhaja dejanje iz velike oddaljenosti: krogla je priletela oddaleč / obleka že oddaleč razodeva premožne ljudi // izraža usmerjenost iz velike oddaljenosti: oddaleč se oglaša lajanje; streljati na gol oddaleč 2. izraža, da se dejanje dogaja v veliki oddaljenosti: oddaleč opazovati; oddaleč slediti komu; že oddaleč se je ogiba; pren. na naše prepire gleda zelo oddaleč ● ekspr. samo oddaleč mu je bil podoben zelo malo; ekspr. še oddaleč ne popustim nikakor ne, sploh ne ♪
  23.      oddaljeváti se  -újem se nedov. (á ȗ) 1. premikajoč se večati razdaljo med seboj in določeno osebo, stvarjo: poskušal je ugotoviti, če se vozilo oddaljuje ali približuje; neslišno, tiho se oddaljevati; ladja se počasi oddaljuje od brega / glasovi, koraki se oddaljujejo postajajo bolj oddaljeni 2. prihajati glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: dogodki se oddaljujejo / časovno se oddaljevati 3. navadno v zvezi z od postajati drugačen po lastnostih, značilnostih: njegova miselnost se je začela oddaljevati od miselnosti preprostega ljudstva; oddaljevati se od tradicije // prenehavati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: oddaljevati se od norm / oddaljevati se od teme pogovora 4. prenehavati imeti naklonjena, prijateljska čustva: po tem dogodku se mu je sin začel oddaljevati; čutil je, da se oddaljujeta oddaljujóč se -a -e: oddaljujoči se glasovi, koraki; oddaljujoča se ladja ♪
  24.      odéti  odénem dov., odêni odeníte (ẹ́) namestiti zlasti odejo na ležečo osebo zaradi zaščite pred mrazom: položila je otroka v posteljo in ga odela; odeti s prešito odejo, rjuho; odeti se čez glavo; premalo, toplo se odeti / redko odeti stopnice s preprogo pokriti, pogrniti; ekspr. sneg je odel gozd // knjiž. obleči: odeti plašč; odeli so jo v zlato in škrlat; praznično se odeti ● knjiž. kar je čutil, je težko odel v besede izrazil z besedami; knjiž. odeti preteklost s slavo poveličati jo odéti se knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se je odela v mir, molk; odeti se v lahen sen zaspati; odeti se s ponosom postati ponosen odevèn -êna -o zastar.: odevena v drag plašč odét -a -o: v črno čipkasto obleko odeto telo; zebe ga, ker je premalo odet ♪
  25.      odévka  -e ž (ẹ̑) knjiž., redko odeja: postelja z raztrgano odevko / sedeli so na preprogah in barvastih odevkah pregrinjalih ♪

   2.319 2.344 2.369 2.394 2.419 2.444 2.469 2.494 2.519 2.544  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA