Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ren (8.155-8.179)


  1.      zvenéti 2 -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati (u)vel: nageljni v vazi so zveneli; jeseni rože zvenijo in se osujejo / ekspr. lica so ji zvenela 2. ekspr. prenehati obstajati: upanje je zvenelo ♪
  2.      zvéniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̄) navadno sedanji čas 1. postati (u)vel: izruvane rastline zvenejo 2. ekspr. prenehati obstajati: lepota hitro zvene ♪
  3.      zvènk  zvénka in zvênka m (ȅ ẹ́, é) oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: ločiti zvenk od brenka; nož je z zvenkom padel na tla; kovinski zvenki; zvenki kozarcev, sekir ♪
  4.      zvér  -í ž, daj., mest. ed. zvéri (ẹ̑) 1. navadno velika štirinožna divja žival z močnim zobovjem, ki lovi, pobija druge živali za hrano: zveri so ga napadle, raztrgale; zver rjove, tuli; krotiti zveri; krvoločna zver; pobili so ga kot divjo zver; počuti se kot preganjana zver; slabši je od zveri; pren., ekspr. v vsakem človeku tiči zver // ed., star. zverjad: zver se skriva po jazbinah / ima srečo, k njemu zver kar tišči divje živali, divjad // ekspr. velika divja žival sploh: zveri si izbirajo kralja / kozlovska zver 2. ekspr., s prilastkom (človeku) nevarna stvar: mesto pustoši ognjena zver / z oslabljenim pomenom: paziti se pred zverjo lakomnosti pred lakomnostjo; zver vojne vojna 3. slabš. surov, okruten človek: to zver bi bilo treba zapreti / nacistične zveri / kot psovka kaj ga tepeš, zver ● ekspr. človek je čudna zver čudno bitje; ekspr. on je zver v človeški podobi zelo surov, zloben ♪
  5.      zverína  -e ž (í) 1. velika, navadno nevarna štirinožna divja žival: zverine v zverinjaku so rjovele; kriči kot zverina; bil je hud kot zverina / ekspr.: kakšno lepo zverino je ustrelil; pasja zverina je grozeče renčala pes; pren., ekspr. v njem se je skrivala zverina // ed., star. zverjad: ponoči sta se bala strahov in zverine; medvedi in druga zverina / zverina se skriva v gošči divje živali, divjad 2. slabš. surov, okruten človek: bali so se, da bi dobili za poveljnika kako zverino; ni dobro imeti opravka s tako sebično zverino / kot psovka zverina, nimaš nič srca 3. pog., navadno s prilastkom zelo pomembna, ugledna oseba: bil je velika zverina; pri njih so se zbirali advokati, politiki in druge visoke zverine ♪
  6.      zvést  -a -o tudi -ó prid., zvestéjši (ẹ̑ ẹ̄) 1. ki vztraja v ljubezenskem razmerju do koga: zvest zakonski par; zvesta žena; zvesto dekle / svoji ženi ni bil dolgo zvest; bila sta si zvesta vse življenje, ekspr. do groba // ki vztraja v naklonjenem razmerju do koga, česa: ima zveste prijatelje; generalu zvesti vojaki / zvest pes / ekspr. domovini zvesti sinovi // ki koga vedno spremlja, je pri njem: že dvajset let dela v podjetju, res je zvest; ekspr.: zvesta puška, torba; zvesta senca / mačka je zvesta hiši / ostal je zvest rodnemu mestu ni se odselil iz njega 2. ki zanesljivo, skrbno opravlja naloge: zvest pomočnik, sodelavec; dal mu je zvestega varuha; postaviti zveste straže // ki izraža, kaže zanesljivost, skrbnost: dobiti priznanje za zvesto službo; zvesto izpolnjevanje dolžnosti; zvesto sodelovanje 3. ki kaj vztrajno dela: zvesti bralci revije; imeti zveste poslušalce; njegova zvesta spremljevalka // v povedni rabi, z dajalnikom ki česa ne opusti, ne preneha upoštevati: biti zvest načelom, navadi, prepričanju; ostati zvest kaki dejavnosti; zvest veri staršev / ekspr. ostal je zvest mazilu še naprej ga je uporabljal 4. ki je dolgo iskreno usmerjen do koga: zvesta ljubezen; zvesto prijateljstvo, tovarištvo 5. popolnoma skladen, ujemajoč se s predlogo, stvarnostjo: zvest prevod pesmi; zvesta kopija slike; njegovo delo je zvesta podoba resničnosti; dokumentarno zvesto pričevanje / oči so zvest odsev razpoloženja ● ekspr. cigaretam je bil zvest vse življenje kadil je; ekspr. bil je zvest obljubi izpolnil jo je; ostal je zvest reviji ni je prenehal brati; ni prenehal sodelovati v njej; bil je zvest samemu sebi ravnal je v skladu s svojimi nazori, navadami; pesnik je bil zvest življenju spoštoval, upošteval je njegove zakonitosti; ostal je zvest njegovemu spominu ravnal, delal je tako, kot je on naročil, pokazal; zveste oči iskrene, vdane; ekspr. zemlja čaka zveste roke človeka, ki jo bo skrbno obdeloval; kdor je v malem zvest, temu daj veliko v pest kdor vestno izpolnjuje lažje obveznosti, naloge, temu se lahko zaupajo tudi bolj odgovorne ◊ jur. pogodbi zvesta stranka stranka, ki izpolnjuje pogodbene obveznosti zvésto tudi zvestó 1. prislov od zvest: zvesto čakati, ljubiti; zvesto hraniti spominke; zvesto mu je služil, stal ob strani; zvesto upoštevati navodila; zvesto varovati koga; vse si je zvesto zapomnil natančno, točno 2. ekspr. pozorno, zbrano: zvesto gledati, poslušati koga // vneto, vdano: zvesto obljubiti, priseči kaj; sam.: ni imel dosti zvestih ♪
  7.      zvéza  -e ž (ẹ̑) 1. pojav ali stanje, ko je kaj povezano s čim: mladi rastlini ni več potrebna zveza s staro trto; prizidek je brez zveze s tlemi; rahla, trdna zveza; zveza med kostema / trgati zveze s preteklostjo; naravna zveza med starši in otroki 2. kar omogoča, da se kam pride: voda je pretrgala vse zveze z mestom; most je edina zveza med vasema // možnost priti kam s kakim javnim prevoznim sredstvom: iz kraja je vsak dan več zvez z mestom; imeti dobre zveze za v mesto; na otok ni direktne, redne zveze; za Maribor ima zvezo šele zvečer / avtobusne zveze; cestna, letalska, železniška zveza / nove prometne zveze // javno prevozno sredstvo glede na možnost priti kam: najbolj zanesljiva in hitra zveza je vlak; na zvezo je moral dolgo čakati na avtobus, vlak za nadaljevanje poti // dejstvo, da se prihod enega prevoznega sredstva ujema z odhodom drugega: avtobus ima zvezo z vlakom 3. kar omogoča prenos informacij iz enega kraja v drugega, od enega človeka k drugemu: zveza deluje; sovražnik je uničil zveze / brezžična, radijska, telefonska zveza; direktna, medkrajevna zveza; podvodna, satelitska zveza // stanje, ko je mogoč tak prenos: zveza nastane, se pretrga; dobiti, imeti, vzpostaviti zvezo 4. skupnost organizacij ali posameznikov z enako dejavnostjo in skupnimi interesi: zveza ima več organizacijskih enot; pristopiti k zvezi; častni član zveze; dejavnost zveze / kmetje so ustanavljali kmečke zveze; mednarodna športna zveza; zveza telovadnih društev / Planinska zveza Slovenije; Zveza borcev // skupnost suverenih držav, ki so združene zaradi skupnih ciljev: zveza je razpadla; republike so ustanovile zvezo; pristojnosti zveze; države, združene v zvezo / zveza držav / Zveza sovjetskih socialističnih republik 5. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: odkriti, spoznati, ugotoviti zvezo; to nima zveze z resničnostjo; odgovoriti brez zveze z vprašanjem; spraviti kaj v zvezo s čim; potresi so v tesni zvezi z vulkani; to ni v medsebojni zvezi; knjiž. organska, živa zveza; zveza med teorijo in prakso / časovna, posledična, vzročna zveza; miselna, podzavestna, vsebinska zveza med dvema predstavama / dobiti obvestilo v zvezi z izletom / pripombe v zvezi s predavanjem; v zvezi z njegovo prošnjo se še nismo odločili 6. kar nastane kot posledica medsebojnih stikov, sodelovanja in omogoča medsebojno dogovarjanje, sodelovanje, spoznavanje: zveze med organizacijami so se utrdile; imeti zvezo z uporniškim gibanjem; gospodarske, kulturne, politične zveze / z njim noče imeti nobene zveze; z njo je pretrgal vsako zvezo 7. navadno s prilastkom odnos med dvema človekoma, kot ga določa prilastek: njuna zveza je samo prijateljska; med njima je prisrčna zveza; njuna zveza ni zakonita; homoseksualna, ljubezenska zveza; krvna, sorodstvena zveza; življenjska zveza med moškim in žensko // jur., v zvezi zakonska zveza z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske: zakonska zveza je trajala deset let; razveljaviti zakonsko zvezo / skleniti zakonsko zvezo poročiti se 8. nav. mn., ekspr. odnos, poznanstvo, ki ga ima kdo s kom in navadno omogoča kake koristi: imeti, iskati zveze; ljudje z dobrimi, vplivnimi zvezami / brez zvez ne boš uspel; dobiti službo po zvezah / zveze in poznanstva 9. žarg. človek, ki ima v kaki organizaciji zaupno povezovalno, obveščevalno nalogo: tako je naročila, želela njegova zveza; po skrivni zvezi je poslal sporočilo; ta tovariš je bil njena kurirska, partijska zveza 10. teh. kar nastane s spojitvijo, povezavo dveh ali več delov med seboj: zveza, ki se da razstaviti; gibljive in toge zveze strojnih delov / kovičena, lepljena, zagozdna zveza; lesna zveza 11. mn., voj. rod vojske, ki organizira in vzdržuje telekomunikacijske zveze med enotami: inženirstvo in zveze / oficir za zveze ● ekspr. govoriti brez zveze govoriti brez logične povezave glede na notranjo vsebino ali glede na pričakovano, predvideno; ekspr. brez zveze je to ponavljati nesmiselno, nepotrebno; stopiti v zvezo s kom povezati se ◊ ekon. monopolna zveza v kapitalistični ekonomiki združenje podjetij, ki ima namen odpraviti medsebojno konkurenco; elektr. izenačevalna zveza za izenačevanje potenciala; filoz. povratna zveza učinkovanje rezultata določenega procesa na vzrok procesa; geom. zveza med stranicami in koti; jur. kavzalna zveza med pravnim dejstvom in njegovo posledico; lingv. besedna zveza zveza dveh ali več besed; predložna, prislovna zveza; samostalniška zveza besedna zveza s samostalnikom kot jedrom; stalna zveza besedna zveza s samostojnim pomenom; zveza glavnih stavkov; polit. vojaška zveza dogovor med državami zlasti glede vojaškega sodelovanja; ptt neposredna brez posredovanja vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central, posredna zveza s posredovanjem vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central; zgod. sveta zveza zveza Rusije, Prusije in Avstrije leta 1815 proti revolucionarnim gibanjem ♪
  8.      zvézen  -zna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na zvezo, federacijo: zvezna ureditev / zvezna država / zvezni davki; zvezni organi; zvezni zakon; zvezna skupščina, vlada / zvezni sekretar za zunanjo trgovino; Zvezni izvršni svet / v nekaterih državah zvezni kancler 2. ki kaj veže, povezuje: zvezni rovi; zvezna cesta Ljubljana—Celje // vézen: zvezni deli cevi / bil je zvezni člen med organizacijama 3. ki je, poteka brez presledkov, prekinitev: zvezno opazovanje, premikanje / zvezna črta, vrsta / stene in strop v rudniku morajo biti zvezni ◊ fiz. zvezni spekter spekter, v katerem so sestavine s širokega frekvenčnega območja; mat. zvezna funkcija funkcija, katere graf je nepretrgan; šport. prva zvezna liga liga, ki združuje najboljša tekmovalna moštva iz vse države; zvezni kapetan, trener zvézno prisl.: razvoj poteka zvezno ♪
  9.      zvitorépiti  -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) ekspr. zvito, prebrisano ravnati, govoriti: ne zvitorepi, ne boš nas prevaral; zvitorepiti in spletkariti / povej, kaj zvitorepijo proti nam kaj slabega snujejo, pripravljajo; nekaj zvitorepi za njegovim hrbtom rovari, spletkari / dokler o tem samo zvitorepi, se ne bo nič spremenilo neodkrito, neiskreno govori ♪
  10.      zvóčnica  -e ž (ọ̑) muz. odprtina v pokrovu brenkal, godal: usmeriti mikrofon proti zvočnicam; elipsasta, okrogla zvočnica; zvočnica na violini ♪
  11.      zvón  -a tudi -á m, mn. zvonóvi (ọ̑) 1. spodaj odprt in razširjen votel kovinski predmet, ki ob udarcih, trkih obenj daje močne, zveneče glasove: zvon buči, doni, zvoni, ekspr. kliče, poje; narediti, uliti zvon; obesiti, sneti zvonove; udariti na zvon; zvoniti z vsemi zvonovi; bronast, železen zvon; kembelj, plašč zvona / stolp z zvonovi zvonik / cerkveni zvon; mali, srednji, veliki zvon // glas, ki ga daje ta predmet pri udarjanju po njegovi površini: zvon odmeva, se razlega po dolini / opoldanski, večerni zvon // ta predmet kot sredstvo za naznanjanje česa: zvon naznanja, da nekje gori; zvon je odbil, udaril poldne / ekspr. zvon mu bije z bitjem naznanja njegovo smrt; na pogrebu mu zvoni; biti plat zvoná z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo / dajati opozorila z ladijskim zvonom; mrliški zvon v krščanskem okolju navadno najmanjši zvon, ki naznanja smrt koga; vznes. poje mu večni zvon mrliški zvon; ekspr. zapeli so velikonočni zvonovi začeli so zvoniti slovesno kakor na veliko noč 2. navadno s prilastkom zvonu podobna priprava, del stroja: zamenjati zvon pihalnega stroja / gumijasti zvon za čiščenje zamašenih cevi s pomočjo tlaka; potapljaški zvon za opravljanje del pod vodo; stekleni zvon za shranjevanje živil, zlasti sira ● zvonovi gredo v Rim v krščanskem okolju na veliki četrtek prenehajo zvoniti; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obešati na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati; ekspr. bila je najlepše dekle pod našim zvonom v naši župniji; plat zvoná že bije plat zvoná zadnji čas je, da se kaj stori, ukrene; problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvoná da bi bilo treba opozarjati nanj; knjiž. treba je slišati še drugo plat zvoná drugo, nasprotno trditev, mnenje; hlače na zvon ki imajo hlačnice spodaj razširjene ◊ muz. zvonovi glasbilo iz visečih kovinskih palic ali cevi, na katere se udarja s tolkačem ♪
  12.      zvončást  -a -o prid. (ȃ) nar. gorenjsko, navadno v zvezi zvončasta krava krava, ki nosi zvonec in vodi čredo: zvončasta krava je hodila pred vsemi; sam.: za zvončasto je šla vsa čreda ♪
  13.      zvozíti  zvózim tudi izvozíti -vózim dov. (ȋ ọ́) narediti, da vozilo opravi določeno pot: z enim parom konj ni mogel zvoziti klanca; ovinek je komaj zvozil; zvoziti mimo kupov snega; zvoziti skozi križišče / redko zaradi poledice avtomobil ni mogel zvoziti speljati ● ekspr. četrti razred je komaj zvozil izdelal; ekspr. v matematiki je zvozil je dobil pozitivno oceno; ekspr. do prvega bomo že zvozili preživeli z denarjem, ki ga imamo na razpolago; pog., ekspr. zdravniki upajo, da jo bo zvozil ozdravel, ostal živ; pog., ekspr. ne boš je zvozil zadeve ne boš uspešno dokončal; pog., ekspr. dobro, srečno jo je zvozil nič hudega se mu ni zgodilo; pog., ekspr. poceni jo je zvozil ne da bi bil huje kaznovan ali poškodovan zvóžen tudi izvóžen -a -o 1. zaradi dolge, večkratne vožnje neprimeren, poškodovan: avtomobil z zvoženimi gumami / redko zvožena živina izčrpana od vožnje 2. zaradi večkratne vožnje dobro viden: zvožen tir; zvožene kolesnice / od sani zvožena cesta / zvožen sneg ∙ ekspr. hodijo po zvoženih kolesnicah živijo, delajo na ustaljen način; sam.: na zvoženem rado drsi; prim. izvoziti ♪
  14.      zvozláti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti vozel, vozle na čem: zvozlati nit, trak / ekspr. zvozlati si jopico okrog pasu zavezati // na tak način narediti: zvozlati ribiško mrežo; zvozlati lestev iz rjuh 2. ekspr. narediti kaj težko rešljivo, zapleteno: zvozlati zadevo zvozláti se dobiti obliko vozlov: volna v štreni se je zvozlala zvozlán -a -o: zvozlan jermen; zvozlana mreža ♪
  15.      zvŕha  prisl. (ȓ) zgoraj, na vrhu: zvrha je prst, v globini so pa skale; pren. ta materializem je materializem le zvrha ● gledati na ljudi zvrha zviška; vsega ima zvrha zvrhoma; prim. vrh ♪
  16.      zvrtéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. prenehati vrteti: zvrteti vse vrtavke // pog. prenehati predvajati: zvrteti film, gramofonsko ploščo 2. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi obdelati kaj: zvrteti lončarsko glino ● ekspr. zna zvrteti vsakega moškega podrediti svoji volji; ekspr. zvrteti komu glavo narediti, povzročiti, da postane nekritičen, nerazsoden zvrtéti se 1. prenehati se vrteti: boben, kolo se zvrti 2. ekspr., z dajalnikom dobiti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici: svet se mu je zvrtel pred očmi; brezoseb.: zaradi višine se ji je zvrtelo; zvrtelo se mu je in se je zgrudil / brezoseb. zvrtelo se mu je v glavi ♪
  17.      zvrtínčiti  -im dov. (í ȋ) 1. povzročiti, da se kaj premakne v spiralastih zavojih: veter zvrtinči listje, prah na cesti / ekspr. vihar zvrtinči gozd // s prislovnim določilom premikajoč kaj na tak način spraviti kam: sunek vetra zvrtinči uvelo listje v jezero / valovi zvrtinčijo blato z dna 2. povzročiti vrtince v čem: zvrtinčiti vodno gladino, zrak; pren. zvrtinčiti čustva, misli zvrtínčiti se 1. premakniti se v spiralastih zavojih: od časa do časa se snežinke zvrtinčijo / za ladjo se voda zvrtinči // s prislovnim določilom premikajoč se na tak način priti: ogenj se zvrtinči proti ostrešju; dim se zvrtinči nad polje 2. narediti vrtince: potok se ob skalah zvrtinči; voda se je nenadoma zvrtinčila in potegnila čoln vase; pren. misli se mu zvrtinčijo 3. ekspr. silovito se premakniti v obliki vrtinca, vrtincev: množica se vznemiri in zvrtinči; ob kriku se vse zvrtinči ● ekspr. zvrtinčiti se v glavi silovito se zvrteti zvrtínčen -a -o: zvrtinčena voda ♪
  18.      zz  [ź] medm. posnema visok glas pri brenčanju ali sikanju: osa mu obletava glavo: zz, zz / zzzzz, je zabrnela žaga ♪
  19.      žál 2 -a [tudi žau̯] m (ȃ) zastar. žalost: njegov žal izvira iz razočaranj / reči v tonu iskrenega žala obžalovanja ♪
  20.      žálost  -i ž (á) 1. čustvo, ki ga povzroča doživljanje česa duševno bolečega, smrt, izguba koga: obšla, prevzela ga je žalost; čutiti, izražati žalost; nositi v sebi žalost; ekspr. pregnati komu žalost iz srca; od žalosti se razjokati; novica ga je navdala z žalostjo; z žalostjo se spominjati koga; ekspr. brezupna, grenka, nepopisna žalost; žalost za minulimi časi; žalost in veselje / te žalosti mi menda ne boš naredil; včasih pije na žalost, včasih na veselje // duševno stanje, ki je posledica tega čustva: premagati žalost; ekspr. prebuditi se iz žalosti; dobiti, najti koga v globoki žalosti / v družini, državi je zavladala žalost / v osmrtnicah v neizmerni žalosti sporočamo // kar izraža, kaže to čustvo, stanje: opaziti žalost v glasu koga; ekspr. čez obraz se mu razlije žalost / pogledati koga z žalostjo 2. lastnost, značilnost žalostnega: žalost slovesa / žalost nasmeha, pogleda / ekspr.: žalost jeseni neprijetnost, sivina; žalost pokrajine enoličnost, pustost; žalost političnega življenja se je še povečala neuspešnost 3. žalovanje: nositi črno v času žalosti / zaradi žalosti vse javne prireditve odpadejo / dan žalosti 4. ekspr. žalosten dogodek: doživela sta veliko žalost, umrl jima je sin / ne spodobi se peti, ko imajo žalost v hiši smrt, nesrečo 5. ekspr. nedejaven, nezabaven človek: pusti to žalost in pojdiva sama / sedeti kot živa žalost // slaba, nekakovostna stvar: kaj si pa kupil to žalost; ta izdelek, odgovor je žalost; vse skupaj je ena sama žalost 6. v prislovni rabi, v zvezi na žalost izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: na žalost je to nemogoče; na žalost misli še dosti ljudi tako / ali je vrnil? Na žalost ne // ekspr., v medmetni rabi izraža pritrditev z obžalovanjem: ali ste ga izgubili? Na žalost ● v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti izpred hiše, v kateri je umrli živel; ekspr. kratko veselje — dolga žalost kratkotrajni prijetni stvari navadno sledi dolgotrajna žalostna, neprijetna ◊ um. podoba Marije Sedem žalosti Marije s sedmimi meči, zabodenimi v srce ♪
  21.      žalostíti  -ím nedov. (ȋ í) delati, povzročati, da je kdo žalosten: lahkomiselni otroci žalostijo starše; žalostiti koga z očitki / pogled na uničene gozdove človeka žalosti; ekspr. trpljenje nedolžnih me žalosti / žalostiti komu življenje greniti žalostíti se biti v stanju žalosti: žalostiti se zaradi neuspeha / žalostiti se nad čim / knjiž. žalostiti se z žalostnimi sočustvovati // knjiž. z žalostjo pričakovati: žalostiti se zime ♪
  22.      žáltav  -a -o [u̯t] prid. (á) 1. ki je zaradi razkrajanja maščobe ob stiku z zrakom neprijetnega vonja, pekočega in grenkega okusa: žaltava slanina; žaltavo maslo, olje / žaltavi orehi // značilen za maščobo, razkrajajočo se ob predolgem stiku z zrakom: žaltav duh, okus 2. ekspr. neprijeten, slab: naš položaj je žaltav / žaltavi časi hudi, težki / drug drugega se bojijo, žaltava reč žáltavo prisl.: žaltavo se počutiti / v povedni rabi: žaltavo je čakati na mrazu; brez vode bi bilo žaltavo; elipt. kako je pri vas? Žaltavo žáltavi -a -o sam.: če tega ne naredite, bo žaltava boste imeli težave; žaltava mu prede slabo se mu godi; okus po žaltavem ♪
  23.      žár  -a in -ú m (ȃ) 1. močna, zlasti rdečkasta svetloba: žar na zahodu ugaša; jutranji, večerni žar / knjiž. žar novega dne zarja, zora / lunin žar; žar bliska, požara je razsvetlil okolico; žar sonca, zvezd / knjiž. žar draguljev sijaj, lesk // knjiž. velika pripeka, vročina: umakniti se z opoldanskega žara v senco; poletni žar 2. goreča, tleča snov: pogasiti, razpihati žar; razgorevanje žara // svetloba, ki jo daje taka snov: žar dogorevajoče sveče je medlo osvetljeval prostor // toplota, ki jo daje taka snov, zlasti žerjavica: greti se ob žaru ognja; zažgati meso na premočnem žaru / peči jedi na žaru, nad žarom 3. priprava z rešetko, ploščo za pečenje navadno nad žerjavico; raženj: prenesti, prestaviti žar; stresti oglje na žar / na žaru pečene ribe / električni žar 4. visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: pesnika navdaja nenavaden žar; biti poln notranjega žara / imeti veliko žara za skupno stvar biti zelo zavzet zanjo / govoriti, peti z žarom; lotiti se dela z mladostnim žarom in navdušenjem // z oslabljenim pomenom izraža pomen samostalnika, na katerega se veže: žar ljubezni ugaša; žar upanja še tli v njem 5. glagolnik od žareti: žar segrete kovinske palice, žice / opazovati žar sonca / žar večernega neba / segreti do žara ● knjiž. tvoj pogled je v mojem srcu zanetil žar vzbudil močno ljubezensko čustvo; knjiž. žar njegove osebnosti je začel ugašati privlačnost, priljubljenost; knjiž. slepi ga žar svetlobe močna, slepeča svetloba ♪
  24.      žára  -e ž (á) posoda za shranjevanje pepela mrličev: žara s pepelom pokojnika / mrliška žara ♦ arheol. hišasta žara v obliki hiše, bivališča, znana v Evropi od pozne bronaste dobe do antike // žari podobna posoda: iz bakrenih žar se je širil vonj kadila; volilna žara ♪
  25.      žárek  -rka m (ȃ) 1. svetloba, ki izhaja iz vira v obliki tanke, ravne črte: žarek pade, posveti na steno; žarki presevajo skozi zaveso; ekspr. žarek se prikrade, šine v temo; vodna gladina, steklo odbija žarke; žarki zahajajočega sonca; blesk žarkov / lunini, sončni žarki; svetlobni žarki; žarki svetilke, žarometa; žarki zvezd / snov vpija žarke / zavarovati se pred žarki vročega avgustovskega sonca; poti so kakor žarki speljane na vse strani 2. ekspr., navadno s prilastkom vsak od iz česa v ravnih črtah na vse strani izhajajočih delov: imela je žarke gubic okrog oči / zvezda s petimi žarki kraki 3. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: znova ji je posijal žarek sreče; izgubiti zadnji žarek upanja // z oslabljenim pomenom izraža pomen samostalnika, na katerega se veže: iz oči ji lijejo žarki ljubezni; z obraza ji sijejo žarki sreče / mili žarki njenih oči pogledi 4. mn., nestrok. valovi, delci, ki jih oddaja vir in se širijo v prostor; sevanje: poškodbe zaradi žarkov; ob razpadu atomskih jeder nastali žarki 5. geom. usmerjena premica: narisati žarek / glavni žarek; povratni žarek svetlobni žarek, ki gre skozi sečišče odsebnih senc dveh mimobežnic na skupni prestrezni ravnini; projicirni žarek skozi projekcijsko središče in točko, ki je projicirana ● ekspr. žarki se igrajo na njenem obrazu na obrazu ji migota svetloba; ekspr. sončni žarki so ga ogreli sonce; ekspr. edini svetli žarek v njegovem enoličnem življenju so bila njena pisma edini lepi doživljaji ◊ fiz. žarek smer, v katero potuje energija v valovanju v izotropni snovi; infrardeči žarki infrardeča svetloba; kratkovalovni, radioaktivni, rentgenski žarki; snop žarkov skupina žarkov, ki gredo skozi dani presek ali dano točko; les. strženovi žarki ki potekajo radialno od stržena debla k skorji; min. izredni žarek ki se pri dvolomni snovi ne lomi točno po zakonu o lomu svetlobe; redni žarek ki ima v kristalu v vseh smereh isto hitrost ♪

   7.980 8.005 8.030 8.055 8.080 8.105 8.130 8.155 8.180 8.205  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA