Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ren (4.951-4.975)



  1.      otròk  -ôka m, mest. ed. otrôku in otróku, mn. otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki ( ó) 1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal; negovati, pestovati, previjati otroka; vzgajati otroke; posvojiti otroka; rada je pri otrocih, z otroki; lažnivi, razvajeni otroci; lep, zanemarjen, zapuščen otrok; duševno nerazvit otrok; cepljenje otrok proti davici; vzgoja in varstvo otrok; skrb za otroke; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja / otrok že hodi zna hoditi; pog. vzeti otroka za svojega posvojiti ga; ekspr. pusti ga, saj je še napol otrok / ekspr. čudežni otrok ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost; delavski, kmečki, mestni otroci; domski otrok v domu vzgojen in odrasel otrok; predšolski, šoloobvezni otroci 2. človeški potomec v odnosu do staršev: dati otroka v rejo, varstvo; dobiti, roditi otroka; imata dva otroka; bila jima je dober, ubogljiv otrok; to je njun edini otrok; ima tri nepreskrbljene otroke; nezaželen otrok; ekspr. otrok ljubezni spočet iz ljubezni, želje staršev; to so otroci iz prvega zakona, od prve žene; vabljeni so bili starši z otroki; družina brez otrok; ekspr. ostala je sama s kopo otrok; skrbi zanj kakor za svojega otroka / nezakonski otrok ki ni rojen v zakonski zvezi // nav. ekspr. (človeški) plod: pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča; odločila se je, da bo otroka odpravila povzročila izzvani splav / nedonošen otrok 3. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja, značilnosti, kot jih določa samostalnik: on je otrok fantazije; otrok revščine / on je otrok narave / otroci luči, svetlobe veseli, vedri otroci 4. knjiž., redko, z rodilnikom rezultat, sad: uspeh je otrok truda in vztrajnosti ● evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo; ekspr. razumi vendar, saj nisi otrok si odrasel človek; ekspr. ne bodi tak otrok tako otročji, neumen; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; knjiž. dati, darovati življenje otroku roditi ga; nižje pog. nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela; star. otroka ima pri prsih doji ga; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; knjiž. žena mu je dala, podarila otroka rodila; ekspr. odstaviti otroka prenehati dojiti; ekspr. štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda mladiča; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; nar. levi otroci ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. on je velik otrok otročji, naiven; ekspr. to ve, zna vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; veliko babic — kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha; preg. majhni otroci — majhne skrbi; preg. kakršni starši, taki otroci ◊ jur. legitimirati otroka pozakoniti; med. debilen otrok lahno duševno nerazvit; defekten otrok telesno ali duševno nerazvit; ped. razvojno moten otrok oviran v normalni rasti, vzgoji
  2.      otróštvo  -a s (ọ̄) 1. doba v človeškem življenju od prvih let do mladostne dobe: poznata se že iz otroštva; veselo otroštvo; doživetja otroštva ♦ ped. zgodnje otroštvo doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v šolo // ta doba pri posameznem človeku: otroštvo je preživljal na deželi / v otroštvu je imel mnogo lepih trenutkov 2. kar je značilno za to dobo: bili so polni otroštva / ekspr. to spoznanje mu je ubilo otroštvo v duši
  3.      otŕpel  -pla -o [ǝ] prid. (ŕ) negiben, tog, manj občutljiv: od mraza ima otrpel obraz; otrpli prsti / ekspr. vsa otrpla je čakala do jutra / te živali otrple počakajo pomladi / otrplo stanje; pren., knjiž. otrpla tišina, žalost ♦ med. težje in počasneje gibljiv; manj občutljiv; prim. otrpniti
  4.      otŕpniti  -em dov.) postati negiben, tog, manj občutljiv: od mraza mu je otrpnil obraz; prsti so mu otrpnili / ekspr. otrpniti od strahu; pren., knjiž. čas je nekako otrpnil; njene misli so otrpnile v bridkem spoznanju otŕpnjen -a -o star. otrpel: govoril je, kakor bi imel otrpnjen jezik; od mraza otrpnjene roke; prim. otrpel
  5.      output  -a [át-] m () elektr. 1. rezultat računalniške obdelave podatkov: prikaz outputa; input in output 2. del računalniškega sistema, ki prenaša podatke iz procesne enote, izhod: zaslonski output
  6.      ovédeti se  ovém se dov. (ẹ́) knjiž. 1. spoznati kaj, zavedeti se česa: ovedeti se dejanja, misli, resničnosti; šele zdaj se je ovedel velikega pomena tega dogodka; nekaj časa se ni ovedel, da je ranjen; v trenutku se je ovedela, za kaj gre / ovedeti se samega sebe // kritično presoditi, spoznati svoja in tuja dejanja, mnenja ali čutiti odgovornost zanje: idejno, narodnostno se ovedeti 2. zbuditi se iz nezavesti, zavedeti se: tri dni je bila v omedlevici, šele četrti dan se je ovedela / ko so se malo ovedeli, so nadaljevali si opomogli 3. zastar. znajti se, vživeti se: kar dobro se je ovedel v tujem mestu ovédeti zastar. izvedeti: nikoli niso ovedeli, kdo ga je ubil
  7.      ovél  in ovèl -éla -o [e] prid. (ẹ̄ ẹ́; ẹ́) nekoliko (u)vel: ovel šopek, venec; ovela trava / koža na obrazu je bila ovela; ovela roka; pren., ekspr. ovela ljubezen; prim. oveniti
  8.      ovênčati  -am in ovénčati -am dov. (; ẹ̑) 1. knjiž. okrasiti z vencem, rožami: ovenčati sliko / glavo so ji ovenčali z belim venčkom; pren. ovenčali so ga s slavo 2. vznes. zelo uspešno končati kaj: boj so ovenčali z zmago ∙ knjiž., ekspr. čas jo bo ovenčal z lovorom, slavo postala bo slavna ovênčan in ovénčan -a -o: ovenčane glave deklic ∙ ekspr. vrnil se je ovenčan z lovorom, slavo kot zmagovalec
  9.      ovenéti  -ím dov. (ẹ́ í) postati nekoliko (u)vel: rože so hitro ovenele; vrtnice rade ovenijo; pren., ekspr. dekle je od žalosti ovenelo // knjiž. prenehati obstajati (v veliki meri): njegova slava je sčasoma ovenela; njuno tovarištvo je ovenelo ovenèl in ovenél -éla -o: ovenel cvet; starček z ovenelim obrazom; ovenelo listje
  10.      ovéniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̄) navadno sedanji čas postati nekoliko (u)vel: ta roža hitro ovene; pren., ekspr. dekle od žalosti ovene // knjiž. prenehati obstajati (v veliki meri): nenadna ljubezen največkrat hitro ovene ovénjen -a -o ovenel: ovenjen cvet; prim. ovel, oveneti
  11.      ovéšati  -am nedov. (ẹ́) 1. z obešanjem česa pokrivati, prekrivati, navadno v veliki, preveliki meri: ovešati stene s slikami / ekspr. ovešati se z medaljami / sneg oveša smreke; pren. resnico ovešajo s praznimi frazami ∙ ekspr. trte se ovešajo z grozdki jih dobivajo 2. redko nalagati, naprtovati: oveša mu skrbi
  12.      ovévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. z vetjem obdajati: oveval ju je hladen veter / soparen zrak je oveval poslušalce v dvorani ● knjiž. ovevali so jo spomini obhajali, prevzemali
  13.      ovínek  -nka m () 1. del poti, ceste, kjer se spremeni prvotna smer: avtobus je pripeljal izza ovinka; oster, nepregleden ovinek / na poti domov je naredil ovinek šel je po daljši poti, ne naravnost / zvoziti ovinek / pog. rezati ovinek; ekspr. njegova senca je izginila za ovinkom / pot se v ovinkih spušča v dolino / ovinek na, v desno na, v desno stran; pren., ekspr. srečno je prevozil vse ovinke v življenju 2. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi brez ovinkov izraža, da se kaj napravi brez prikrivanja, odkrito: govoriti, povedati brez ovinkov; brez kakršnihkoli ovinkov se mu je izpovedala 3. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi po ovinkih izraža, da se kaj napravi posredno, indirektno: svoj cilj je dosegel po ovinkih; po ovinkih ga je izpraševala o dogodkih na vasi; po ovinkih je napeljeval temo za pogovor ● ekspr. ognil se je je v velikem ovinku nikakor je ni hotel srečati; ekspr. kaj bi hodil po ovinkih, kar naravnost povej ne pripoveduj tako, da se da le sklepati, kaj je glavni namen povedanega, govorjenja
  14.      ovíra  -e ž () 1. predmet, naprava, ki otežuje ali preprečuje gibanje, premikanje: skala, ki je padla s pobočja na cesto, je bila voznikom ovira; odstranjevati, postavljati ovire; naravne, umetne ovire; prenosna ovira; ovira iz betona // v zvezi žična ovira ogrodje, navadno leseno, prepleteno z bodečo žico: na cestah so postavili žične ovire / taborišče je obdajala žična ovira ograja 2. kar povzroča, da se kako delo težje, počasneje opravlja: biti ovira komu; delati, premagati, premostiti ovire; naleteti, zadeti na ovire; hude, velike ovire; moralne, objektivne, subjektivne ovire; ekspr. kljub vsem oviram je uspel / palica mu je bila pri hoji navzdol v oviro v napoto / publ. tehnične ovire manj pomembne nevšečnosti, težavejur. dilatorne ovire ki povzročajo časovno odložitev česa; šport. tek z ovirami tek s preskakovanjem za to postavljenih ovir
  15.      ovladováti  -újem nedov.) star. obvladovati: ovladovati položaj / dobro ovladuje francoščino ovladujóč -a -e: imel je prodoren in ovladujoč pogled
  16.      ovòj  -ôja m ( ó) 1. kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: sneti ovoj s časopisa; celofanski ovoj; ovoj iz svilenega papirja / s police je vzel v ovoj zavito preprogo; pren., knjiž. ovoj megle, somraka 2. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, zlasti seme: ovoj semena / ovoj sviloprejke; pren., knjiž. do takrat smo živeli zaviti v ovoj 3. redko paket, zavoj: pod pazduho je držal velik ovoj 4. knjiž. kuverta, ovojnica: zalepiti ovoj / iz žepa vzame pisemski ovoj z denarjem ● zastar. ogrnila si je ovoj okrog ramen ogrinjalo, ogrinjalko; knjiž., redko mavčni ovoj mavčni povojelektr. ovoj osnovni del navitja; fiz., kem. elektronski ovoj skupek vseh elektronov, ki obdajajo atomsko jedro
  17.      ozánkati  -am dov. () dati, privezati zanko na kaj: ribi je ozankal rep // knjiž. nastaviti zanke: šel je k ovcam in ozankal skrita mesta v ogradi; pren. vse je ozankala s svojo ljubeznivostjo ozánkan -a -o: v roki je imel ozankan cepin
  18.      ozko...  prvi del zloženk nanašajoč se na ozek: ozkoličen, ozkonos, ozkosrčnost, ozkotiren
  19.      oznanílo  -a s (í) knjiž. sporočilo, obvestilo: prejeti oznanilo o čem; oznanilo o smrti / objavili so oznanilo repertoarja za prihodnje leto napoved; pren. gozdovi so zabučali v pomladnem oznanilu ♦ rel. duhovnikovo sporočilo, obvestilo ob koncu maše o svetniških godovih in mašah v prihodnjem tednu
  20.      ozón  -a m (ọ̑) brezbarven plin značilnega vonja, ki ima zelo veliko oksidacijsko sposobnost: v gozdu je dišalo po vlagi in ozonu; zrak v dvorani osvežujejo z ozonom; pren. taki medklici so ozon za ozračje debate
  21.      ozráčje  -a s () 1. zračna plast, ki obdaja zemljo: raketa je ponesla satelit nad ozračje; plasti ozračja; prozornost, valovanje ozračja; sevanje, vlaga v ozračju // zračna plast, zrak nad delom zemeljske površine: ozračje se je nenadoma ohladilo; razgreto, soparno, ekspr. težko ozračje; tistega dne je bilo ozračje jasno in mirno; onesnaženost ozračja / narediti, ustvariti umetno ozračje v satelitu; pren. ozračje v dvorani je bilo napeto, ekspr. naelektreno ♦ meteor. labilno ozračje v katerem nastajajo vzponski tokovi, ki lahko povzročajo nevihte 2. navadno s prilastkom kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do drugega: zna ustvarjati domače, prijetno ozračje; živi v mirnem, prijateljskem, sovražnem ozračju / delovno, ustvarjalno ozračje ∙ ekspr. začel je zastrupljati ozračje okrog njega ustvarjati take razmere, okoliščine, da bi mu škodoval, ga onemogočil // kar nastane zaradi nazorov, dogajanja na določenem področju: izčistiti ozračje javnega življenja; duhovno, kulturno, politično ozračje; ozračje moderne dobe / v romanu je dobro prikazano zgodovinsko ozračje // publ. razmere, okoliščine: zdaj je ozračje za sporazum najbolj ugodno; politično razgibano ozračje
  22.      ozréti se  ozrèm se dov., ozŕl se (ẹ́ ) 1. usmeriti kam pogled z obratom glave v drugo smer, kot je obrnjeno telo: klicala ga je, pa se ni ozrl; ozrl se je in videl, da gleda za njim // upreti, usmeriti pogled kam; pogledati: ozrl se je proti hribom; molče se je ozrla nanj, vanj; ozreti se skozi okno; ozrla sta se drug drugemu v oči; ozreti se proč, stran; pren., ekspr. ozreti se v preteklost; ozreti se bo treba po naši zgodovini 2. ekspr., v zvezi s po, za začeti iskati, poiskati: zdaj se bo pa moral ozreti po službi; ozreti se za delom, zaslužkom / za odškodnino se bo moral ozreti sam poskrbeti, potruditi; ko je prišel domov, se je najprej ozrl po novicah povprašal po njihknjiž., ekspr. v nesreči se je ozrl nanjo ji pomagal; knjiž., ekspr. čas je, da se ozrejo na njegovo revščino mu začnejo pomagati iz nje; ekspr. ozrl se je za sosedovo hčerjo pokazal zanimanje zanjo ozŕši se in ozŕvši se zastar.: ne ozrši se nanj, odide iz sobe; ozrši se po ljudeh, začne govoriti
  23.      ozvézditi  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž., redko narediti, da so kje zvezde: umetno nebo mora še ozvezditi; pren. s svojim prihodom si ozvezdila mojo mračno noč ozvézditi se postati zvezdnat: počasi se je nebo ozvezdilo ozvézden -a -o: ozvezden nebesni svod
  24.      ozvézdje  -a s (ẹ̑) astr. del nebesne krogle s skupino zvezd v določeni razvrstitvi: ozvezdja živalskega kroga; največja zvezda v ozvezdju Lire // knjiž. skupina zvezd, zvezde sploh: komet je zasijal, nato pa za vedno izginil v neskončnem ozvezdju; pren., pesn. njune oči so bile novo, tisti trenutek odkrito ozvezdje
  25.      ožéti  ožmèm tudi ožámem dov., ožmì ožmíte in ožêmi ožemíte; ožél; nam. ožét in ožèt (ẹ́ , á) 1. s stiskanjem, vitjem odstraniti tekočino iz česa: ožeti gobo, krpo, perilo; tako je bil premočen, da je obleko kar ožel / ožeti limono; kumare je treba rahlo ožeti; pren., ekspr. misel na ločitev mu je ožela oči // knjiž. stisniti: ožela je ustnice in umolknila 2. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: fant je očeta čisto ožel; turiste v sezoni kar dobro ožmejo / oželi so ga za precejšnjo vsoto 3. ekspr. izčrpati, oslabiti: ujetnike so do kraja oželi // izrabiti, izkoristiti: gospodar je hlapce pošteno ožel ožét -a -o: ožeto perilo

   4.826 4.851 4.876 4.901 4.926 4.951 4.976 5.001 5.026 5.051  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA