Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ren (3.076-3.100)


  1.      jézditi  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) 1. premikati se s pomočjo živali, na kateri se sedi: jezditi konja; jezditi čez travnik, v mesto; jezditi na kameli, na konju; jezditi v diru, v koraku; pren., ekspr. čoln je jezdil na velikem valu proti obali 2. sedeti na čem tako, da je vsaka noga na drugi strani tega; jahati: jezdil je brv in pomakal nogi v vodo; pren., ekspr. klobuk mu jezdi ušesa jezdèč -éča -e: star. bližal se jim je hitro jezdeč neznanec ♪
  2.      jezíčen 1 -čna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na jezik 1: jezične mišice / jezična konica / redko opazovati jezično barvo jezikovo 2. zastar. jezikoven: jezični pouk ● ekspr. jezični dvoboj besedni dvoboj ◊ anat. jezični koren skrajni zadnji del jezika; lingv. (zgornja) jezična ploskev zgornji del jezika med konico in korenom; muz. jezična piščal piščal, ki ima jeziček ♪
  3.      jezíčen 2 -čna -o prid. (ȋ) 1. ekspr. ki (rad) neumestno, gostobesedno izraža nejevoljo, nesoglasje: nevzgojeni in jezični otroci; celo najbolj jezične ženske so ji prizanesle 2. star. zgovoren, klepetav: jezičen in uren kramar ● star. jezični dohtar odvetnik, advokat ♪
  4.      jêzik  -íka m (é í) 1. gibljiv mišičnat organ v ustni votlini: jezik je volu molel iz gobca; dvigniti, premikati jezik; položiti tableto na jezik, pod jezik; ugrizniti se v jezik; ima rdeče pike na jeziku; tleskati z jezikom; otekel, raskav, razcepljen, rdeč, vlažen jezik; zgornji del jezika / konica jezika / česen peče na jeziku; na jeziku pozna, koliko alkohola ima vino / goveji, svinjski jezik / prekajeni jezik; jezik v omaki // kar je po obliki podobno jeziku: med obuvanjem je poravnal jezik pri čevlju; usnjen jezik pri denarnici / v morje se zajeda jezik kopnega / ekspr.: iz topov so švigali krvavi jeziki; jeziki gorečih sveč; ognjeni jeziki so lizali streho plameni 2. ta organ pri človeku glede na pomembnost pri govorjenju: od strahu ji je jezik otrpnil; ekspr.: kaj nimaš jezika; si izgubil, slabš. požrl jezik; imaš primrznjen, prirasel, zavezan jezik, da ne odgovoriš; ne utihne, pa če bi mu na jezik stopil; raje se v jezik ugrizni, kot da o tem komu kaj poveš / kot podkrepitev: naj se mi jezik posuši, če sem to rekel; raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal / knjiž., ekspr. videti je bilo, da to, kar govori jezik, čuti tudi srce / ekspr. govoriti s predrznim predrzno, težkim jezikom težko / pooseb., slabš. vprašal je, pa noben jezik ni nič zinil // ekspr. kar kdo govori, pove: jezik ga razodeva; malo bolj pazi na svoj jezik; soditi koga po jeziku / bojevati se za kaj z jezikom s (spretnim) govorjenjem; pregovorila ga je s svojim sladkim jezikom govorjenjem / kot nasprotje dejanju: sam jezik ga je; on bo to naredil, seveda, z jezikom / ne more krotiti njenega jezika klepetavosti, opravljivosti // nav. mn., pog. klepetulja, opravljivec: ob tem dogodku so imeli jeziki dosti dela; boji se jezikov; se bo že našel kak jezik, ki bo povedal / kot psovka tiho bodi, jezik (grdi); kot nagovor no jeziki, zdaj pa govorite / on je pa jezik je zelo odrezav 3. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje: jezik se razvija, spreminja; bogatiti jezik z novimi izrazi; govoriti, naučiti se, obvladati, opisati, razumeti, znati kak jezik; prevajati iz slovanskih jezikov; predavati v tujem jeziku; italijanščina je blagoglasen jezik; klasični, moderni jeziki; skrbeti za enotnost jezika; uporabniki jezika; besedni zaklad kakega jezika; zgodovina jezika; zvrsti jezika; ljubezen do jezika / pog.: jeziki učencem ne delajo težav ti kot učni predmet; uči se, zna jezike tuje jezike; knjiž. zbrali so se ljudje najrazličnejših jezikov jezikovnih pripadnosti / angleški, češki, slovenski jezik; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; kulturni jezik ki ima izrazne možnosti tako razvite, da se v njem lahko izrazijo tudi najbolj zapletena doživetja, zaznave, spoznanja; materni jezik ki se ga otrok nauči od svojega okolja, zlasti od matere; mednarodni jezik ki ga za medsebojno sporazumevanje uporablja več narodov; narodni jezik; svetovni jezik ki je zelo razširjen // navadno s prilastkom uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja: pisatelj ima barvit, bogat, čist, gladek, jasen, lep, slikovit jezik; knjiga, pisana v težkem jeziku / časopisni, govorniški, odrski, pesniški, poslovni, tehniški, umetniški, znanstveni jezik; jezik ekspresionistov; jezik protestantskih piscev / otroški jezik; jezik izobražencev, kmetov / sodobni jezik / preštudirati jezik in vsebino romana; Cankarjev jezik stil 4. s prilastkom kar omogoča sporazumevanje sploh: človeški jezik; čebelji, ptičji jezik; pogovarjati se z opicami v njihovem jeziku / z oslabljenim pomenom: jezik formul formule; jezik grbov grbi // knjiž. kar omogoča nebesedno izražanje: preliti zgodbo v filmski jezik; povedati v slikarskem jeziku / ekspr. jezik ljubezni 5. knjiž., navadno s prilastkom način izražanja, vezan na določeno pojmovanje, razumevanje česa: v kulinaričnem jeziku bi se reklo, da televizija skrbi za kulturno hrano; povedati kaj v marksističnem jeziku; pri govorjenju o električnem polju je uporabljal matematični jezik / njegovega jezika ne bodo razumeli misli, pojmovanja, stališča; publ.: organizacija ne najde vselej adekvatnega jezika načina, metode; govoriti v jeziku reforme ● ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. od žeje se ji jezik kar lepi na nebo zelo je žejna; ekspr. jezik ga je srbel, vendar ni rekel čutil je veliko željo, da bi kaj rekel, povedal; ekspr. jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan izraža se spretno, z lahkoto; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; jezik se mu zapleta, zatika ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. toliko časa bo brusila jezik, da ji bo dovolil iti govorila, si z govorjenjem prizadevala doseči; ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govori mnogo; pog., slabš. jezik za zobe, star. za zobmi molči, ne ugovarjaj; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; slabš. ona ima jezik je opravljiva, predrzno govori; pog., ekspr. ta pa ima jezik spretno, z lahkoto se izraža; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; ekspr. vsemu svetu kaže jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ekspr. lomi si jezik s slovenščino s težavo jo govori, izgovarja; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; ekspr. pijača jim je odtajala, odvezala, razmajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; ekspr. pristriči komu jezik zmanjšati njegovo odrezavost, pikrost; nizko pazi, da ne iztegneš jezika ne izdaš, ne poveš česa; nizko takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to povedal, rekel; nizko ko se bo razvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; pog., ekspr. kar naprej suka, vrti jezik govori; ekspr. zna sukati jezik spretno govoriti; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ničesar ni mogel spraviti z jezika reči, povedati; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; ekspr. beseda mu je kar ušla, zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. besede mu kar vro z jezika veliko in z lahkoto govori; besedo mi je vzel z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog., ekspr. niti kapljice ga ni dal na jezik ni popil niti malo alkoholne pijače; knjiž. te misli polaga avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; položiti komu besedo na jezik pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; vprašanje mu sili na jezik rad bi ga postavil, izgovoril; pog., ekspr. stopiti komu na jezik ukreniti kaj, da preneha negativno govoriti o čem; star. priti v jezike postati predmet opravljanja, obrekovanja; pog., ekspr. zadnji hip se je ugriznil v jezik ni povedal, rekel, kar je hotel; pog., ekspr. že večkrat se je v jezik ugriznil se mu je zgodilo to, kar je prej obsojal pri drugih; pog., ekspr. prijeti koga za jezik zahtevati, da izrečeno mnenje dokaže ali prekliče; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; pog., ekspr. na jeziku imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati; pog. imeti kaj neprestano na jeziku omenjati, izgovarjati; sklicevati se na kaj; pog., ekspr. imeti, nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; publ. samo na jeziku priznavajo njihovo samostojnost samo v izjavah, ne pa v dejanjih, odnosih; pog., ekspr. pazi, da jih ne boš dobila po jeziku da ne boš zaradi odrezavosti, pikrosti kaznovana; ekspr. kar naprej miga z jezikom govori; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; nar. jezik v zvonu se maje kembelj; pog. imeti dober jezik spretno govoriti; pog., slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; govoriti, najti isti, skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; pog., ekspr. imeti nabrušen jezik biti odrezav; pog., ekspr. imeti namazan jezik biti spreten v izražanju; ekspr. biti ostrega biti odrezav, napadalen, strupenega jezika biti zelo opravljiv, obrekljiv; ekspr. ta pa nima priraščenega jezika spretno in veliko govori; ima jezik kot kača, kot krava rep je zelo odrezav, piker; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost ◊ anat. podraščen jezik; koren jezika skrajni zadnji del jezika; bot. jelenov jezik praprot s celorobimi, do pol metra dolgimi listi, Phyllitis scolopendrium; kačji jezik praprot vlažnih travnikov s samo enim listom, Ophioglossum; pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; navadni volovski jezik dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa officinalis; elektr. programski jezik umetni jezik za izražanje računalniških pragramov; programski jezik fortran; etn. jezik premični del trlice; geogr. ledeniški jezik spodnji del ledenika; geol. jezik del kamnin, ki se klinasto zajeda v druge; jur. občevalni jezik ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih; uradni jezik ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; lingv. fleksijski jeziki; govorjeni jezik kot je zvočno uresničen z govorilnimi organi; govorni jezik ki ni uresničitev vnaprej pripravljenega besedila; kentumski jeziki; knjižni jezik kodificirani jezik jezikovne, narodnostne skupnosti; ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; mrtvi jezik ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; naravni jezik ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; pogovorni jezik prostejša, navadno govorna varianta knjižnega jezika; umetni jezik; živi jezik ki ga kak narod, ljudstvo še govori; družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; med. obložen jezik z belkasto plastjo na površini; šol. učni jezik v katerem poteka pouk; vet. leseni jezik bolezensko otrdel jezik pri govedu; zool. morski jezik ploščata morska riba z nesimetrično razporejenimi očmi in usti, ki leži na morskem dnu; morski list ♪
  5.      jezikánje  -a s (ȃ) glagolnik od jezikati: naveličal se je njenega jezikanja; jezikanje na račun šole je prenehalo / odvaditi otroka jezikanja ♪
  6.      jezikávost  -i ž (á) ekspr. lastnost jezikavega človeka: ni mogel prenašati njene jezikavosti ♪
  7.      jezíkov  -a -o prid. (í) nanašajoč se na jezik: a) jezikova barva ♦ anat. jezikov koren jezični koren; jezikova konica jezična konica b) jezikova zgodovina / zastar. jezikovi zakoni jezikovni ♪
  8.      jezíti 2 -ím nedov., jêzi in jézi (ȋ í) 1. delati, tvoriti oviro, jez, ki preprečuje, ovira odtekanje: jeziti reko; skali sta jezili narasli tok; pren. barikade mu jezijo pot // delati oviro, pregrado vodi, usmerjati jo: z delavci je jezil naraslo vodo; jeziti povodenj 2. delati, da se kaj ne širi, narašča: jeziti inflacijo jezíti se nabirati se zaradi ovire, ki preprečuje, ovira odtekanje: voda v strugi se zaradi kamenja in lesa jezi ♪
  9.      jezljívost  -i ž (í) lastnost jezljivega človeka: skušal je premagovati svojo jezljivost; težko prenaša njegovo sitnost in jezljivost ♪
  10.      jezuít  -a m (ȋ) član reda sv. Ignacija Loyola, za katerega je značilna trdna organizacija in zahteva po visoki versko-moralni izobrazbi: skrb jezuitov za šolstvo // slabš. zvijačen, neiskren človek: parlamentarni jezuiti ♪
  11.      jezuitízem  -zma m (ȋ) knjiž. miselnost, delovanje jezuitov: vloga jezuitizma v šolstvu // slabš. zvijačnost, neiskrenost: razkrinkavati jezuitizem ♪
  12.      jezuítstvo  -a s (ȋ) knjiž. miselnost, delovanje jezuitov: značilnosti jezuitstva // slabš. zvijačnost, neiskrenost: očital mu je jezuitstvo ♪
  13.      jéževka  -e ž (ẹ̄) avt. zimska guma z žebljički: vozila z ježevkami ◊ bot. ježevke gobe z mehkimi bodicami na spodnji strani klobuka, Hydnaceae; etn. ježevka debela palica, ovita na enem koncu z ježevo kožo, ki jo nosi kurent in prekmurski pozvačin; zool. ježevka večja rdeča riba tropskih morij z bodicami, Diodon hystrix ♪
  14.      jóckey  tudi džókej -a [džokej] m (ọ̑) poklicni jahač na galopskih dirkah: trenerji in jockeyi ♪
  15.      jókati  tudi jokáti -am, in jókati tudi jokáti jóčem, in jókati se tudi jokáti se -am se, in jókati se tudi jokáti se jóčem se nedov., jókajte (se) tudi jokájte (se) in jóčite (se) (ọ́ á ọ́) 1. izražati veliko čustveno prizadetost, zlasti žalost, ali telesno bolečino s solzami in glasovi: otrok je jokal in se oklepal matere; jokati ob slovesu; ekspr. jokati dan in noč; jokati iz usmiljenja, od ganjenosti, jeze, veselja, žalosti; joka zaradi hude bolečine; pog., ekspr. jokati za vsako figo; ekspr. jokati za prazen nič; joka, ker je bil tepen; glasno, silovito, tiho jokati; ekspr. bridko, krčevito, milo jokati; rad joka; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja; ekspr. jokala je, da bi se je kamen usmilil zelo, da bi si skoraj oči izjokala zelo, veliko, da bi skoraj utonila v solzah močno, silovito / jokala je brez solz / knjiž., z notranjim predmetom jokati bridke, debele, grenke solze / krilila je z rokami in jokala: Vrnite nam ga; pren., ekspr. njegovo srce joka ∙ ekspr. včeraj je jokala, danes se pa smeje je bila žalostna; ekspr. obraz imajo veder, na dnu srca pa jokajo čutijo žalost, bolečino; ekspr. tak dim je, da vsi jokajo imajo solzne oči; knjiž., ekspr. jokajo krvave solze zelo trpijo // ekspr. žalovati, tožiti, tarnati: joka po izgubljeni sreči; še zmeraj joka za starimi časi; nikar ne jokaj več za njim / kar naprej joka, čeprav mu ni nič hudega; jokala je pred njim, da je otroci ne ubogajo / joka nad domovino, nad svojo hčerjo izraža bolečino zaradi njene nesrečne usode, položaja 2. knjiž., ekspr. dajati joku podobne glasove: zunaj je jokala burja; harmonika, violina joka / preh., pesn. dež joka monotono pesem 3. knjiž., ekspr. cediti se, solziti (se): v peči so jokala drva / trta joka na obrezanih mestih; preh. drevesa jokajo smolo / pesn. v dežju so jokale veje jokáje: jokaje govoriti; jokaje je pritekel domov; pozdravil ga je, jokaje od veselja jokajóč -a -e: jokajoč ga je objela; jokajoč glas; jokajoči otroci; prisl.: jokajoče govoriti ♦ muz. jokajoče označba za izraz izvajanja lagrimoso; sam.: bibl. veseliti se z veselimi in jokati z jokajočimi ♪
  16.      júdežev  in Júdežev -a -o prid. (ȗ) v zvezah: ekspr. judežev denar ali judeževi groši denar, pridobljen z izdajo, lažjo; ekspr. judežev poljub hinavski, neiskren ♪
  17.      jugovzhódnik  -a m (ọ̑) veter, ki piha z jugovzhoda: enakomeren jugovzhodnik ♪
  18.      junák  -a m (á) 1. kdor je storil izredno pogumno, junaško dejanje: neznani ljudje so v boju postali junaki; slaven junak; zgodbe o srednjeveških junakih; padel je kot junak / narodni junak zgodovinska oseba, ki se je odlikovala v boju za svoj narod; grob neznanega junaka grobnica s posmrtnimi ostanki vojaka, narejena v spomin na padle v boju za domovino // nav. ekspr. kdor prenaša, opravlja stvari, za katere je potreben velik napor, požrtvovalnost: junak je, da vzdrži v takih razmerah; v bolezni se je pokazal junaka // nav. ekspr. izredno pogumen, neustrašen človek: iskali so junaka, ki bi si upal preplavati reko; iron. junaki pa taki, vsi so zbežali 2. nav. ekspr., s prilastkom moški, ki se odlikuje v kaki stvari ali ob kakem dogodku: junak olimpijskih iger, Planice / junak dela; bil je junak dneva najpomembnejša osebnost / iron. junak v pitju; revolverski junak 3. kdor zaradi kake lastnosti vzbuja občudovanje in željo po posnemanju: vsaka doba ima svoje junake; mladina hitro menja svoje junake / salonski junak 4. ekspr. postaven, krepek moški: drevo, da ga trije junaki ne obsežejo; udarec, ki bi celo junaka pobil na tla / poglejte no, kakšen junak je že 5. glavna, osrednja oseba v literarnem delu: junak drame, romana; junaki nemega filma / Shakespearovi junaki / glavni junak // ekspr. oseba, o kateri se pripoveduje: drugo jutro je naš junak odpotoval ♪
  19.      junákinja  -e ž (á) 1. ženska, ki je storila izredno pogumno, junaško dejanje: pokloniti se junakinjam, ki so padle v boju za svobodo // nav. ekspr. ženska, ki prenaša, opravlja stvari, za katere je potreben velik napor, požrtvovalnost: peš ste prišli tako daleč, ste pa res junakinja // nav. ekspr. zelo pogumna, neustrašena ženska: ko je branila otroke, se je pokazala junakinjo 2. nav. ekspr., s prilastkom ženska, ki se odlikuje v kaki stvari ali ob kakem dogodku: junakinja tekmovanja 3. glavna, osrednja ženska v literarnem delu: Alenčica je junakinja naših ljudskih pesmi; junakinja filma, romana / Cankarjeve junakinje ♪
  20.      junáški  -a -o prid. (á) 1. ki je storil izredno pogumno, junaško dejanje: junaški borci; junaški narod; junaška četa / junaški čas // izredno pogumen, neustrašen: zbral je same junaške fante / junaški boj; junaški govor; junaško dejanje // nav. ekspr. ki prenaša, opravlja stvari, za katere je potreben velik napor, požrtvovalnost: junaška mati 2. značilen za junake: umreti junaške smrti / prelita junaška kri kri junakov / ekspr. tolče se po junaških prsih ◊ lit. junaški ep ep, ki govori o velikih in slavnih dejanjih; junaška epika; junaška pesem ljudska pesem, ki govori o velikih in slavnih dejanjih; muz. junaški tenor tenorski glas, navadno nekoliko nižji od liričnega tenorja junáško prisl.: junaško se bojevati; junaško prenašati bolečine ♪
  21.      júriš  -a m (ȗ) 1. nenaden silovit vojaški napad iz neposredne bližine: po obstreljevanju se je začel juriš; preiti v juriš / pošiljati na juriš četo za četo; padel je pri jurišu na bunker / kot povelje v strelce, juriš! / ekspr. na juriš zavzeti uporniško ladjo s kratkim, silovitim napadom; pren., publ. napovedati juriš na svetovni rekord; juriš na vrh gore 2. publ., ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na juriš v zelo kratkem času, zelo hitro: na juriš so si ogledali vse mestne znamenitosti / v tej predstavi si je na juriš osvojila občinstvo ♪
  22.      júrišati  -am in juríšati -am nedov. in dov. (ȗ; ȋ) delati juriš: za tanki so jurišali pešci; jurišati na bunker / ekspr. dva meseca so jurišali na trdnjavo jo napadali, naskakovali; pren., publ. brigade so jurišale na zadnje kilometre nedograjene ceste ♪
  23.      júrišen  -šna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na juriš: jurišna skupina / žarg., voj. dobiti jurišni rum / jurišni bataljon bataljon, sestavljen iz posebej izbranih in izurjenih borcev za poseganje v boj v odločilnih trenutkih ♦ voj. jurišni čoln čoln za prevoz jurišnih oddelkov in za izvidniške naloge ♪
  24.      k  predl., pred k in g h, z dajalnikom 1. za izražanje cilja, ki (naj) ga gibanje doseže: iti k oknu; izlet k Savici / prestaviti stol od mize k postelji / privezati h kolu; sesti k peči / iti k brivcu; pog. hoče (iti) k železnici v železniško službo; pren. iti k izpitu, k poroki; prisiliti k pokorščini // za izražanje splošne usmerjenosti: obrniti se k oknu; steza pelje k vodi; pren. nagnjenje k jezi 2. za izražanje dodajanja, dopolnjevanja: dokupiti njivo k posestvu / pripombe k osnutku; prispevek k utrditvi samoupravljanja; elipt. k točki 2 zakona / pripisati obresti (h) glavnici; priključitev Primorske (k) Sloveniji 3. za izražanje pripadnosti: zajec spada h glodavcem; prištevajo ga k modernistom 4. za izražanje namena: zbrati se k posvetovanju; iščemo delavca (za) k stroju / napravlja se k dežju; star. pripravljati se k odhodu na, za odhod; star. zaigrati k plesu za ples // za izražanje primernosti: kakšne rokavice nosiš k temu kostimu? 5. za izražanje vzroka: čestitati k diplomi, uspehu 6. redko za izražanje bližine časovni meji; proti: napad pričakujejo k jutru / obišči nas k novemu letu ● ne bo ga več k nam v našo hišo, v naš kraj; k sebi klic živini na levo; pog. ne da k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; nižje pog. iti k nogam peš; star. vrne se k letu čez eno leto; star. to mu ne bo k pridu v prid; zastar. obsoditi k smrti na smrt; star. k prvemu, k drugemu in tretjemu pri licitaciji prvič; pog. iti k vojakom služit vojaški rok; zastar. k zadnjemu te vprašam zadnjič ♪
  25.      kabinéten  -tna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na kabinet: kabinetno pohištvo / kabinetna zbirka / razprava je plod terenskega in kabinetnega študija / kabinetna pisarna / kabinetni minister 2. slabš. nepovezan z življenjem, neživljenjski: kabinetni učenjaki; kabinetna znanost / kabinetno reševanje javnih zadev nedostopno večjemu številu ljudi 3. ekspr., redko imeniten, izbran: glavni junak drame je prav kabinetna figura / kabinetna umetnina ◊ agr. kabinetno sadje izbrano namizno sadje; ped. kabinetni pouk pouk, pri katerem se vsak učni predmet poučuje v posebej za določeno stroko opremljeni učilnici kabinétno prisl.: kabinetno zasnovan študij ♪

   2.951 2.976 3.001 3.026 3.051 3.076 3.101 3.126 3.151 3.176  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA