Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ren (2.551-2.575)


  1.      grebén  -a m (ẹ̑) 1. podolgovata, ozka izboklina ali vzpetina: na sredi kolovoza se dela greben; odlitki so bili slabi in polni grebenov // izbokli del vala: na vodi so se delali grebeni; morski greben / ladja se ziblje na grebenih valov 2. podolgovata, strma gorska vzpetina: vzpeti se na greben; krenili smo po grebenu; gozdni, skalnati grebeni; vznožje grebena / gorski greben / koralni greben nadvodni ali podvodni greben, ki so ga zgradile korale 3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave: petelin z rdečim, pravilno zobčastim grebenom ∙ ekspr. greben se mu je povesil ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav; ekspr. mu že raste greben postaja domišljav, prevzeten 4. vet. sprednji, izbočeni del hrbta: pobožati psa po grebenu; jezdec se je naslonil konju na greben viher ◊ anat. nosni greben vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; lopatični greben izboklina na hrbtni ploskvi lopatice; arheol. greben ojačeni del oglavja čelade; grad. greben rob, stik strešnih nagibov; meteor. greben del anticiklona, ki je raztegnjen v eno stran; greben visokega zračnega pritiska slabi; teh. greben daljša, ozka enakomerna izboklina na strojnem delu za preprečevanje vzdolžnega premika; vtirjevalni greben kolobar na robu platišča, ki drži kolo na tirnici; tekst. greben del bila, ki drži osnovne niti v določenem razporedu; zool. grodnični greben izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam ♪
  2.      grebeníca  -e ž (í) 1. agr. veja, mladika (matične) rastline, ki, pokrita z zemljo, požene korenine: grebenica se je kmalu ukoreninila; trto razmnoževati z grebenicami 2. na zunanji strani bodičast ovratni pas za pse; gradanica: ovčjaku so nataknili grebenico ♪
  3.      grêbsti  grêbem nedov., grébel grêbla (é) 1. premikati prste, kremplje v čem sipkem: kokoši grebejo; otrok grebe po pesku / konji nestrpno grebejo s kopiti / njeni prsti so krčevito grebli po odeji; pren. grebsti po preteklosti // izkopavati, navadno z rokami, s kremplji: s prsti je grebel gomolje iz zemlje; grebsti kamenčke iz zidu; pren. iz spomina je grebel prizor za prizorom 2. spravljati na kup: cestar grebe blato 3. brezoseb. čutiti praskajoče bolečine: greblo ga je v grlu in ga sililo h kašlju 4. ekspr., redko vznemirjati, mučiti: vem, kaj grebe njenega moža; srce je grebla zavist ♪
  4.      gréd  -í ž, daj., mest. ed. grédi (ẹ̑) 1. strojn. palici podoben del stroja za prenašanje vrtilnega gibanja: na motorju je počila gred; gred se vrti tudi z osem tisoč obrati v minuti; jeklena gred; premer gredi / delovna gred glavna gred delovnega stroja; gnana, gonilna gred menjalnika; kardanska gred dvodelna, s kardanskim zgibom v sredi; krmilna gred; motorna gred kolenasta, na katero so vezane ojnice motorja; odmična gred ki odmika ventile s sedežev; pogonska gred glavna gred pogonskega stroja 2. palica, na kateri prenočuje, počiva perutnina: na gredi ni bilo niti ene kokoši / kokošja gred / v gozdu so zakasnele ptice iskale gredi 3. redko vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna; gredelj: ladijska gred; gred razbitega čolna 4. štirikotno obtesano ali obžagano deblo, zlasti v gradbenih konstrukcijah; tram: pritisnilo ga je med gredi, da je negibno obležal ◊ šport. vodoravno položen tram za telesne vaje, zlasti v ravnotežju ♪
  5.      grêda  -e ž (é) 1. štirikotno obtesano ali obžagano deblo, zlasti v gradbenih konstrukcijah; tram: vzdolžne in prečne grede stropa 2. palica, na kateri prenočuje, počiva perutnina; gred: kokoši so že šle na gredo; kokošnjak z gredami in vališči 3. vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna; gredelj: ladijska greda ◊ anat. debela plast živčnih vlaken, ki povezuje obe poluti velikih možganov; obrt. glavni prečni nosilec v strešnem povezju ♪
  6.      grêda  -e stil. -é ž, rod. mn. grêd (é) oddeljena ploskev obdelane zemlje na vrtu: gredo opleti, prekopati; cvetlična greda; grede za zelenjavo / topla greda pokrita s steklom in ogrevana; zaprta greda ograjena in navadno pokrita s steklom; pren., ekspr. pisatelj je rasel v topli gredi kulturnega izročila // oddeljena ploskev na solinah: tam je solarna in na stotine gred, ločenih z nasipi in kanali ◊ alp. poševno potekajoča polica v skalovju ♪
  7.      gredé  prisl. (ẹ̄) nar. 1. spotoma, gredoč: grede smo se oglasili tudi pri sorodnikih 2. v trenutku, takoj: Sezul si je čevlje, kar oblečen legel in že grede spal (J. Jalen); prim. iti ♪
  8.      gredóč  prisl. (ọ̄) 1. izraža, da kdo kaj opravi medtem, ko kam gre: ko boš šel domov, se gredoč ustavi še pri stricu; na poti iz tovarne je gredoč obiskal še vse gostilne 2. nar. v trenutku, takoj: tak je: obrne se in gredoč pozabi na žalost; legel je in gredoč zaspal // z lahkoto, brez težav: ne bojim se ga, gredoč ga premagam 3. nar. na hitro, bežno: samo gredoč ga je ošinila s pogledom 4. star. izraža, da se kaj posebej ne poudarja; mimogrede: toliko (pripomnim) samo gredoč; prim. iti ♪
  9.      gréti  gréjem nedov. (ẹ́ ẹ̑) 1. oddajati, dajati toploto: peč dobro greje; sonce že greje / kožuh, odeja greje varuje, ščiti pred mrazom / brezoseb. zunaj zelo greje je toplo, vroče // preh. povzročati občutek toplote: ogenj nas je prijetno grel; sonce ga greje v hrbet / vino ga je grelo; pren. greje nas zavest, da smo prav storili 2. preh. delati kaj toplo, segrevati: greti večerjo, vodo; z rokami greje kozarec; greti si roke / greti prostore z električno energijo ogrevati ● ekspr. greti gada na prsih izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; star. nenehno namigovanje ga je hudo grelo jezilo, dražilo gréti se dobivati toploto: greti se pri ognju, za pečjo; ves dan se greje na soncu / stroj se preveč greje prehitro postaja vroč; pren., ekspr. greje se v njegovi slavi in moči grét -a -o: bazen z greto vodo ♪
  10.      grézen  -zna -o prid. (ẹ̄) redko razmočen, močviren: noga se mu je udrla v grezno ilovico; grezna zemlja ♪
  11.      gréznat  -a -o prid. (ẹ̑) redko razmočen, močviren: greznat travnik; voda se je nabirala na greznatih tleh ♪
  12.      grezovína  -e ž (í) redko razmočen, močviren svet: spremeniti grezovino v rodovitno zemljo ♪
  13.      grìl  tudi gríl gríla m (ȉ í; ȋ í) 1. nižje pog. temno rjava žuželka iz družine murnov, ki živi v hišah; ščurek: po bajti je kar mrgolelo grilov; drži se, kot bi grile jedel 2. nar. temno rjava žuželka, ki živi na travnikih; muren ♪
  14.      grílček  -čka m (ȋ) 1. nar. temno rjava žuželka, ki živi na travnikih; muren, murenček: zbezal je grilčka iz luknjice 2. zool. majhna ptica pevka z rumeno zelenim perjem in kratkim kljunom, Serinus canaria serinus ♪
  15.      grísti  grízem nedov. (í) 1. drobiti z zobmi: gristi bonbone, meso, orehe; nič ne grize, kar celo požira; težko grize, ker ima slabe zobe // zasajati zobe v kaj, zlasti v zadregi, jezi: premišljal je, kaj bi napisal, in grizel svinčnik; grizel si je ustnice / dušila je solze in si grizla nohte 2. rad napadati z zobmi: sosedov pes grize / konji so hrkali in se grizli / bolhe me grizejo pikajo; pren., ekspr. žena ga neprestano grize, zakaj je to storil; še vedno se grizejo med seboj zaradi dediščine 3. povzročati neprijeten, pekoč občutek: cestni prah je grizel v oči / ekspr. mraz me je vedno huje grizel 4. ekspr. vznemirjati, mučiti: grize ga ljubosumnost in negotovost; vem, da jo nekaj grize; skrb ga neprestano grize; grizel se je zaradi sinovega neuspeha 5. ekspr. prodirati v kaj trdega: sveder grize v beton; reka se grize v živo skalo / tovornjak se je grizel v klanec s težavo pomikal naprej ● ekspr. vest ga grize ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde; ekspr. rad grize besede rad išče v govorjenju, pripovedovanju drugačen smisel, kot v njem je; ekspr. dve uri smo grizli kolena hodili v hudo strmino; preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega grizóč -a -e: grizoč travno bilko, je stopal po stezi; zbudil ga je grizoč mraz ♪
  16.      gríva  -e ž (í) 1. dolga žimasta dlaka na vratu nekaterih živali, zlasti pri konju: česati, striči konjem grivo; črna griva; konjska, levja griva / potapljati konja po grivi; pren., ekspr. vlak s plamenečo grivo; grive oblakov // ekspr. dolgi, gosti, navadno neurejeni lasje: grivo bi si pa že lahko malo pristrigla; fant s črno grivo / stresala je grivo rumenih las 2. knjiž. zavihan, razpenjen vrh vodnega grebena: valovom se delajo grive; bele grive valov 3. nar. strmo travnato pobočje: streha bajte se je skoraj dotikala grive; pasel je ovce na zeleni grivi // travnat rob, vzpetina: namestiti mitraljez ob grivi; griva ob poti / dekleta so posedla po mehki grivi travi // nezoran, travnat del med njivami; meja: kupil je zelnik ob svoji njivi in zoral vmesno grivo ◊ bot. rumena griva užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, Clavaria flava ♪
  17.      gríža 1 -e ž (ȋ) 1. nalezljiva črevesna bolezen s krči v trebuhu in drisko: dobiti, imeti grižo; siten ko griža ♦ čeb. griža bolezen čebel zaradi prenapolnjenosti črevesa z neprebavljivimi snovmi; med. amebna griža ki jo povzroča grižna ameba; krvava griža 2. slabš. siten ali slaboten človek: v šoli sedi zraven prave griže; kaj boš s to gosposko grižo / kot psovka le kdo te bo prenašal, griža sitna ♪
  18.      grížast 1 -a -o prid. (ȋ) 1. slabš. slaboten, bolehen: tak grižast človek ni za delo / v sadovnjaku je bilo samo nekaj grižastih dreves // siten, čemeren: ne bodi tako grižast 2. ki ima grižo; grižav: grižasti otroci ♦ čeb. grižasta čebela ♪
  19.      grížav  -a -o prid. (ȋ) 1. ki ima grižo: grižav bolnik ♦ čeb. grižava čebela 2. slabš. slaboten, bolehen: vsa družina je bolj grižava / vesel je bil še tako kislih in grižavih jabolk nezrelih, slabih // siten, čemeren: kdo le mara tako grižavega človeka ♪
  20.      grižljáj  stil. grížljaj -a m (ȃ; ȋ) 1. količina hrane, ki se da naenkrat v usta: majhen, velik grižljaj; grižljaj kruha // količina hrane, ki se naenkrat pogoltne: grižljaj mu je zastal v grlu ∙ ekspr. privoščil si ni niti grižljaja niti malo, nič; ekspr. očital mu je vsak grižljaj kar je pojedel; jedla je po grižljajih počasi, brez teka 2. ekspr. kos jedila: mati mu je polagala na krožnik najslastnejše grižljaje; pren. pri tej kupčiji je dobil masten grižljaj // z rodilnikom majhna količina hrane: naprosil si je kruha, tu in tam celo grižljaj mesa ◊ lov. zadnji grižljaj smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne, jelena ♪
  21.      grléti  -ím nedov. (ẹ́ í) ekspr. oglašati se z grlenim glasom: golobi, grlice grlijo; pren. deklice so veselo grlele ♪
  22.      gŕlica  -e ž (ŕ) golobu podobna ptica z rdečimi nogami: grlice grulijo; drobna grlica; smeje se kot grlica; pren., ekspr. v prvih klopeh so sedele same mestne grlice ♪
  23.      grmáda  -e ž (ā) 1. velik kup lesa, določen za gorenje: iz suhih vej je zložil grmado in jo zažgal / grmade po gorah so naznanjale, da se bliža sovražnik kresovi, stražni ognji // v srednjem veku smrtna kazen s sežigom na takem kupu: obsojen je bil na grmado / proglašena je bila za čarovnico in sežgali so jo na grmadi 2. velik kup, navadno nametanih, neurejenih stvari: na mizah so ležale grmade blaga / oblaki so se kopičili v grmado // ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prebral je grmado knjig; pojedel je celo grmado tort in piškotov ♪
  24.      gròb  grôba m, mest. ed. grôbu in gróbu; mn. grobóvi tudi grôbi, mest. mn. stil. grobéh (ȍ ó) prostor v zemlji za pokop mrliča: pokopati, položiti koga v grob; spustiti krsto v grob / pesn. črni, hladni grob; molči kot grob; bilo je tiho kakor v grobu / skupen grob / kopati grob / ekspr. le malo ljudi ga je spremilo do groba šlo za pogrebom; govoril je ob odprtem grobu // pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan: vsak dan je nosila rože na njegov grob; oskrbovani, zapuščeni grobovi; njihov grob je čisto zarasel; grobovi talcev / grob neznanega junaka // ekspr. konec življenja, smrt: tako slab še nisem, da bi na grob mislil; vznes. bil ji je zvest do groba; prerani, prezgodnji grob / od zibelke do groba od rojstva do smrti; pren. revščina je grob ljubezni ● ekspr. sam sebi grob koplje nič ne pazi na zdravje; ekspr. sin ga bo še v grob spravil povzročil njegovo smrt; vznes. skrivnost je nesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. ta človek je pobeljen grob se kaže boljšega, kot je ◊ arheol. žarni grob z žaro s pepelom mrliča; rel. božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike ♪
  25.      gróbanica  -e ž (ọ̑) agr. veja, mladika (matične) rastline, ki, pokrita z zemljo, požene korenine: grobanice dobro uspevajo ♪

   2.426 2.451 2.476 2.501 2.526 2.551 2.576 2.601 2.626 2.651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA