Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Red (8.309-8.333)


  1.      mehkôten  -tna -o prid. (ó) knjiž., redko nekoliko mehek: mehkotno telo kače / ne bodi tako mehkoten občutljiv, mehkužen ♪
  2.      mehkúžec  -žca m (ȗ) 1. nav. mn., zool. živali z mehkim telesom brez notranjega ogrodja, Mollusca: polži, školjke in drugi mehkužci 2. redko mehkužen človek: debeluharji in mehkužci so omagali že na pol poti ♪
  3.      mehkúžen  -žna -o prid. (ú ū) ekspr. ki se zaradi navajenosti na udobje, pretirane občutljivosti boji ali ni sposoben prenašati (večjih) telesnih naporov, neprijetnosti: mehkužni otroci so kar naprej bolni; predobro se jim godi, zato so vsi mehkužni; ne bodi tako mehkužen in len / v mestih je življenje vedno bolj mehkužno ♪
  4.      mehníca  -e ž (í) nar. 1. medna hruška: v vrhu se je odtrgala tepka .. in se naposled razčesnila pred Žefovimi nogami. Žef se je sklonil, pobral mehnico .. in snedel (C. Kosmač) 2. neodločen, bojazljiv človek: kakšen fant neki, prava mehnica je ♪
  5.      mehúr  -ja m (ú) 1. okrogla tvorba s tankimi stenami, katere notranjost je napolnjena s plinom ali tekočino: mehur se je naredil; predreti mehur; milni mehur; napet mehur / na hrbet si je privezal plavalni mehur / zračni mehurji se dvigajo iz globine vode; pren., knjiž. mehurji luči 2. polkrožna tvorba, ki se napravi na površju tkiva, zlasti kože, zaradi bolezni ali poškodbe: na koži so se napravili mehurji zaradi sončnih opeklin; gnojni mehurji // tej podobna tvorba sploh: obleka se slabo prilega, na hrbtu se delajo mehurji 3. organ za zbiranje seča: prehladil si je mehur; bolečine v mehurju / izprazniti bolniku mehur; vulg. odcediti si, pog., ekspr. olajšati si mehur opraviti malo potrebo / napihniti (svinjski) mehur / sečni mehur // nekdaj vrečki podobna priprava iz tega organa, navadno svinjskega, za nošenje tobaka: mehur s tobakom je šel iz rok v roke; v pipo je tlačil tobak iz obrabljenega mehurja / tobačni mehur / mehur tobaka ◊ anat. žolčni mehur mehur ob jetrih, kjer se zbira (odvečni) žolč; bot. plavalni mehur z zrakom napolnjeni del steljke; metal. plinski mehur droben mehurček plina v ulitkih kot livarska napaka; zool. črnilni mehur črnilna žleza; vzdušni ali ribji mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi; zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih ♪
  6.      mêja  -e stil. -é ž, rod. mn. mêj in mejá (é) 1. črta, ki ločuje, razmejuje države ali ozemlja: meja poteka, teče po vrhovih gor; označiti mejo; državna, občinska meja / Jugoslavija in Madžarska imata zelo dolgo skupno mejo; prestopiti mejo / ta meja je strateška, utrjena / publ. položaj na meji je napet mejni državi sta na meji pripravljeni za morebiten spopad // črta, ki ločuje, razmejuje zemljišča, parcele: kositi čez mejo; meje po katastrski mapi / soseda se tožita zaradi meje / meje igrišča so slabo označene 2. s prilastkom kar ločuje, razmejuje kaj sploh: jezikovne, pojmovne meje; meja med poezijo in prozo; meja med vzdrževalnimi in obnovitvenimi stroški je bolj ali manj premična / knjiž. meja ločnica 3. mn., publ., s prilastkom področje, območje: država je po vojni razširila svoje meje / z oslabljenim pomenom: Slovenci zunaj meja Jugoslavije v tujini, tujih državah; meje znanja se širijo / pisar. delati, ukrepati v mejah predpisov po predpisih 4. navadno s prilastkom določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa: meja se je premaknila navzdol, navzgor; prekoračiti predpisano starostno mejo / kritična, spodnja meja / določiti meje, v katerih občine predpisujejo višino prispevkov / poslovati na meji rentabilnosti komaj še rentabilno 5. nezoran, travnat del med njivami: sosed je tudi letos preoral mejo; na mejah je nakosil za kopico sena 6. navadno v zvezi živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev: negovati, zasaditi živo mejo; drenova, gabrova živa meja ● odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; ekspr. to presega vse meje izraža nedopustnost česa; ekspr. brez meje razpravljajo, ne naredijo pa nič zelo veliko, dolgo razpravljajo; ekspr. biti do skrajne meje pošten zelo pošten; to je res le do določene, neke meje le deloma, delno; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino ◊ fiz. meja elastičnosti največja obremenitev, ki še ne spremeni trajno oblike telesa; geogr. datumska meja na kateri se spremeni datum za en dan; zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; gozd. drevesna meja nadmorska višina, do katere še raste drevje; zgod. borci za severno mejo udeleženci bojev za priključitev slovenske Koroške in Štajerske k Jugoslaviji od 1918 do 1919 ♪
  7.      mejáč  -a m (á) 1. redko lastnik zemljišča, parcele, ki ima s kom isto, skupno mejo; mejaš: mejača sta se sprla zaradi poti 2. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže: tihotapec je mejačem ušel ♪
  8.      mejáš  -a m (á) 1. lastnik zemljišča, parcele, ki ima s kom isto, skupno mejo: mejaša se tožita zaradi poti / bil je mejaš z njenim bratom 2. knjiž., redko prebivalec države, ozemlja, ki ima s kako državo, ozemljem isto, skupno mejo; sosed: vzhodni mejaši Slovencev so Hrvati in Madžari 3. knjiž., redko obmejni prebivalec: mejaš z narodnostno ogroženega področja; psihološke posebnosti mejašev // nekdaj kmet vojak ob avstrijsko-turški meji: četa hrvaških mejašev; brambovci in mejaši ◊ zgod. mejaš v fevdalizmu lastnik, zakupnik vinograda, ki ni podložen gorskemu gospodu, zlasti na Dolenjskem ♪
  9.      mejášinja  -e ž (ā) 1. lastnica zemljišča, parcele, ki ima s kom isto, skupno mejo: spreti se z mejašinjo zaradi gozda 2. knjiž., redko sosednja država; soseda: Francija in njena mejašinja Nemčija ♪
  10.      mejášiti  -im nedov. (á ȃ) knjiž., redko imeti s kom isto, skupno mejo: na zahodu mejašimo z Italijani ♪
  11.      mèjdúnaj  in méjdúnaj medm. (ȅ-ū; ẹ̑-ū) pog. izraža podkrepitev trditve: mejdunaj, ali nam je trda predla ♪
  12.      méjen  -jna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na mejo: a) mejna pokrajina; nemiri na mejnem področju / mejni spor / mejni jarek, kamen; mejni prehod / mejna črta b) revija je objavljala iz vzgojnih razlogov tudi mejne proizvode pesniškega ustvarjanja; preseči mejno hitrost, težo c) to je mejni primer iz sodne prakse; mejno področje med zdravstveno, socialno in pedagoško službo ● mejna znanost znanost, ki sega na področje drugih samostojnih znanosti ◊ ekon. mejna korist korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga; filoz. mejna situacija po eksistencialistični filozofiji položaj, v katerem se človek zave omejenosti svojih možnosti; geom. mejna ploskev površje kakega geometrijskega telesa ali del tega površja; mat. mejna vrednost limita; strojn. mejna mera največja ali najmanjša mera, ki jo sme imeti izdelek, da je še uporaben; mejna plast plast tekočine, plina, ki se giblje tik ob steni; zgod. mejni grof grof, ki je imel v lasti obmejno pokrajino ♪
  13.      mejíšče  -a s (í) knjiž., redko 1. navadno s prilastkom kar časovno ločuje, razmejuje kaj; mejnik: to je važno mejišče v razvoju modernega pesništva 2. meja: mejišče med poezijo in prozo / preorati mejišče ♪
  14.      mejíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. imeti isto, skupno mejo: Slovenija meji na Avstrijo, Hrvatsko, redko z Avstrijo, s Hrvatsko / tu meji dolenjsko narečje na gorenjščino / soba meji z eno steno na dvorano / v gozdu meji s sosedom 2. knjiž. omejevati, zapirati: visoke skale so mejile globel / črta dreves je mejila obzorje 3. redko deliti, ločevati: obzidje je mejilo mesto od predmestja / ekspr. ta dva dogodka mejijo mnoga leta 4. ekspr., navadno v zvezi z na biti zelo podoben: njegovo pisanje meji na reportažo / to meji že na blaznost ♪
  15.      mejník  -a m (í) 1. kar označuje črto, ki ločuje, razmejuje zemljišča, države, navadno kamen: postaviti, premakniti mejnik / to drevo je mejnik med travnikoma / O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje, Celovec, Maribor, Gorica, Trst? (O. Župančič) // redko obcestni kamen: sesti na mejnik ob cesti 2. navadno s prilastkom kar časovno ločuje, razmejuje kaj: ta dogodek je zgodovinski mejnik; rojstvo otroka je bilo pomemben mejnik v njenem življenju 3. knjiž., redko določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa; meja: z vajami in vztrajnostjo je presegel mejnike svoje sposobnosti ♪
  16.      Méka  -e ž (ẹ́) knjiž., ekspr., s prilastkom mesto, kraj, v katerem je središče kake dejavnosti: gledališka Meka ga je razočarala; Pariz, Meka slikarjev ♪
  17.      meketáti  -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. oglašati se z glasom me ali mekeke: lačne koze, ovce meketajo v staji / kadar so ga hoteli otroci razdražiti, so začeli meketati 2. slabš. govoriti, pripovedovati z zategnjenim, jokavim in pretrganim glasom: kaj bo z nami, kaj bo z nami, je ves v strahu meketal starec / kaj bi toliko meketal, naredi, pa je govoril, pripovedoval meketáti se ekspr. z zategnjenim, pretrganim glasom se smejati: oglasi se vesel smeh, še stric se meketa meketáje: kozel je meketaje bežal pred psi in otroki meketajóč -a -e: meketajoč glas; meketajoč smeh ♪
  18.      melafír  -ja tudi -a m (ȋ) petr. drobnozrnata temna predornina: melafirji in diabazi ♪
  19.      melíniti se  -im se nedov. (í ȋ) knjiž., redko zaradi drobljenja, krušenja usipati se, drseti: pesek se melini z brega / snežne plasti se melinijo ♪
  20.      meliorácija  -e ž (á) izboljšanje zemljišč z osuševanjem, namakanjem, dodajanjem manjkajočih snovi: povečati donos z melioracijo; melioracija kmetijskih zemljišč; sredstva za melioracijo so zagotovljena / melioracija gozdov izboljšanje gozdov z gojitvijo ustreznejših drevesnih vrst, skrbnejšim vzdrževanjem ♪
  21.      melíti se  -ím se nedov., tudi méli se (ȋ í) knjiž., redko zaradi drobljenja, krušenja usipati se, drseti: kamenje, pesek se meli s strmin / obrežje se meli ♪
  22.      meljáč  -a m (á) redko kočnik: korenina meljača ♪
  23.      meljáva  -e ž (ȃ) 1. mletje: meljava bo kmalu končana; meljava žita / meljava rude 2. redko žito (za mletje): pripeljati meljavo v mlin ♪
  24.      melódičen  -čna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na melodijo: melodična stran glasbe / imeti izreden ritmični in melodični čut / melodični interval zaporedno zvenenje dveh tonov; melodična linija potek melodije 2. ki ima izrazito, prijetno melodijo; peven, speven: ta pesem, skladba je zelo melodična / melodičen jezik / melodična lepota njenega glasu ◊ lingv. melodični naglas tonemski naglas ♪
  25.      melodíja  -e ž (ȋ) 1. muz. glasbena prvina, ki temelji na zaporednih odnosih med toni: v tej skladbi je melodija glavni nosilec izraza; ritem, melodija in harmonija // s prilastkom oblikovno in vsebinsko urejena skupina tonov, določenih po višini in trajanju: ta melodija je otožna, zategla / enoglasna, vodilna melodija; pren. melodija dolenjskega narečja 2. publ., s prilastkom krajša, navadno zabavna skladba: igrati, predvajati melodije / pevci zabavnih melodij 3. pesn., s prilastkom glasovi, zvoki sploh: melodija gozdov, vetra / slavčkove melodije ◊ lingv. stavčna melodija stavčna intonacija ♪

   8.184 8.209 8.234 8.259 8.284 8.309 8.334 8.359 8.384 8.409  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA