Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Red (76-100)


  1.      redovánje  -a s (ȃ) glagolnik od redovati: redovanje pismene naloge / redovanje učencev ♪
  2.      redováti  -újem nedov. in dov. (á ȗ) šol. dajati ocene; ocenjevati: redovati učence; dobro, slabo redovati / redovati domače naloge ♪
  3.      redóven 1 -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na samostanski, verski red: redovni predstojnik, sobrat / redovna obleka ♪
  4.      redóven 2 -vna -o prid. (ọ̄) zastar. reden, pravilen: redoven razvoj ♪
  5.      redóven  in rédoven -vna -o prid. (ọ̑; ẹ̑) šport., v zvezi redovne vaje vaje v enotnem korakanju, ravni in napeti drži in spreminjanju razporeditve za javno nastopanje ♪
  6.      redovít  -a -o prid. (ȋ) zastar. 1. redoljuben, reden: redovit človek / redovito življenje 2. reden, stalen: v teh krajih so poplave redovite 3. reden, pravilen: pojavljati se v redovitih presledkih / redovito gibanje nebesnih teles redovíto prisl.: redovito obiskovati; take stvari se redovito pozabljajo ♪
  7.      redovítost  -i ž (ȋ) zastar. 1. redoljubnost, rednost: zaradi sposobnosti in redovitosti je kmalu dobil drugo delo 2. rednost, stalnost: redovitost poplav / odkriti redovitost v navidezni zmedenosti red, urejenost ♪
  8.      redóvje 1 -a s (ọ̑) ekspr. redi, odlikovanja: redovje na prsih ♪
  9.      redóvje 2 -a s (ọ̑) nar. redi, vrste (trave): raztrositi redovje / trava leži v redovju ♪
  10.      redóvnica  -e ž (ọ̑) članica samostanskega, verskega reda: postati redovnica; obleke redovnic ♪
  11.      redovníca  -e ž (í) nar. zahodno red ž: raztrositi redovnice ♪
  12.      redóvnik  -a m (ọ̑) član samostanskega, verskega reda: postati redovnik; frančiškani, kartuzijani in drugi redovniki ♪
  13.      redóvniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na redovnike: redovniški poklic / redovniška obleka ♪
  14.      redóvništvo  -a s (ọ̑) 1. obstoj, dejavnost redovnikov: zgodovina redovništva // redovniški poklic: odločiti se za redovništvo 2. redovniki: dejavnost redovništva ♪
  15.      reducènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) kem. element ali spojina, ki oddaja elektrone drugemu elementu ali spojini: vodik, natrij, ogljikov oksid in drugi reducenti ♦ metal. snov, ki odvzema kisik kovinskim oksidom ♪
  16.      reducíranec  -nca m (ȋ) nekdaj delavec, odpuščen zaradi zmanjšanja števila zaposlenih: reduciranec išče službo ♪
  17.      reducíranje  -a s (ȋ) glagolnik od reducirati: reduciranje uvoza / reduciranje besedila / reduciranje pojavov na splošne zakone ♪
  18.      reducírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše a) glede na količino, število; zmanjšati, omejiti: reducirati izdatke, uvoz; reducirati na najmanjšo mero; tlak se reducira z ventilom / reducirati vojaštvo / reducirati besedilo skrajšati b) glede na možni razpon: reducirati moč, vpliv koga 2. narediti, povzročiti, da ima kdo česa manj; omejiti, odvzeti: reducirati elektriko, hrano 3. v zvezi z na narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo, omejiti: svoja raziskovanja je reduciral na žuželke / govornik je vseh pet problemov reduciral na enega samega; življenje se ne da reducirati na mehaniko 4. kem. oddati kakemu elementu ali spojini elektrone: ogljik reducira bakrov oksid; reducirati in oksidirati // metal. odvzeti kisik kovinskim oksidom: v plavžu reducirati železovo rudo / reducirati do železa, v železo ● nekdaj reducirati koga odpustiti ga zaradi zmanjšanja števila zaposlenih ◊ lingv. reducirati samoglasnike izgovoriti jih brez kake izgovorne prvine ali jih opustiti; mat. reducirati izraz, enačbo spremeniti izraz, enačbo v poenostavljeno obliko; meteor. reducirati vrednost pritiska na morsko gladino preračunati z merjenjem ugotovljeno vrednost pritiska v ustrezno vrednost glede na morsko gladino reducírati se kem. sprejeti elektrone od kakega elementa ali spojine: v tej reakciji se je žveplo oksidiralo in dušik reduciral // metal. z oddajanjem kisika preiti iz kovinskega oksida v kovino: reducirati se v železo reducíran -a -o: reducirani samoglasniki ♪
  19.      reducíren  -rna -o prid. (ȋ) 1. teh. s katerim se kaj reducira: reducirna naprava / reducirni ventil ventil, ki omogoča na odjemni strani stalno enak znižan tlak plina, pare 2. knjiž. redukcijski: reducirna atmosfera / pridobivati svinec iz oksidnih spojin z reducirnim praženjem ♪
  20.      redúkcija  -e ž (ú) glagolnik od reducirati: redukcija izdatkov; redukcija uvoza na najmanjšo mero / redukcija zaposlenih / zaradi redukcije električnega toka dela niso končali / upirati se redukciji človeka na kakršnokoli shemo / redukcija silicijevega dioksida; redukcija in oksidacija / redukcija rude; redukcija s koksom / redukcija samoglasnikov / moderna vokalna redukcija ● knjiž., redko predmeti na sliki niso posnetki stvari, temveč shematične redukcije reducirane oblike ♪
  21.      redukcíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na redukcijo: redukcijski ukrepi / redukcijska lista porabnikov elektrike / redukcijski proces; oksidacijski in redukcijski / pridobivati svinec iz oksidnih spojin z redukcijskim taljenjem ◊ biol. redukcijska delitev delitev celic, pri kateri se zmanjša število kromosomov na polovico; metal. redukcijska peč; teh. redukcijski kos kos, s katerim se priključi cev manjšega premera na cev večjega premera; redukcijski plamen plamen, ki preprečuje oksidacijo; redukcijski ventil ventil, ki omogoča na odjemni strani stalno enak znižan tlak plina, pare ♪
  22.      redukcionízem  -zma m (ȋ) knjiž. enostranska, ozka obravnava problemov: njegov redukcionizem me moti ♦ filoz. redukcionizem proučevanje in razlaganje pojavov z metodami in zakonitostmi ene vede; sociološki redukcionizem ♪
  23.      reduktibílen  -lna -o prid. (ȋ) knjiž. ki se da speljati na nižjo logično ravnino: to pravilo je reduktibilno ♪
  24.      reduktíven  -vna -o prid. (ȋ) kem. ki oddaja elektrone: reduktivni plini; ta atmosfera je reduktivna; reduktiven in oksidativen // metal. nanašajoč se na odvzemanje kisika kovinskim oksidom: reduktivne snovi / reduktivno taljenje ◊ teh. reduktivni plamen redukcijski plamen ♪
  25.      redúktor  -ja m (ú) strojn. naprava, ki omogoča spreminjanje števila vrtljajev gnane in gonilne gredi v nespremenljivem razmerju: vstaviti reduktor; zamenjati olje v reduktorju / enostopenjski, dvostopenjski reduktor ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA