Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Red (6.484-6.508)


  1.      kêgelj  tudi kégelj -glja m (é; ẹ́) kiju podoben predmet, uporabljan pri kegljanju: postavljati keglje / žarg. premagali so jih za štirinajst kegljev ♪
  2.      kêgeljen  tudi kégeljen -jna -o [gǝl] prid. (ȇ; ẹ̑) šport., v zvezi kegeljni križ kvadratast predmet z železnimi podstavki za keglje ♪
  3.      kegljánje  -a s (ȃ) (športna) igra, pri kateri se mečejo krogle proti kegljem, postavljenim v določenem redu: gojiti kegljanje / mednarodni turnir, prvenstvo v kegljanju / kegljanje na ledu ♪
  4.      kegljáti  -ám nedov. (á ȃ) igrati (športno) igro, pri kateri se mečejo krogle proti kegljem, postavljenim v določenem redu: kvarta in keglja ♪
  5.      kegljávec  -vca m (ȃ) redko kegljač: bil je izvrsten kegljavec ♪
  6.      kegljávka  -e ž (ȃ) redko kegljačica: mednarodno tekmovanje kegljavk ♪
  7.      kehljáti  -ám nedov. (á ȃ) oglašati se z grgravim glasom: svinje kehljajo kehljáti se ekspr., redko smejati se, hahljati se: kehljal se je na ves glas ♪
  8.      kélih  -a m (ẹ́) 1. rel. dragocena obredna posoda, zožena proti podstavku: zlat kelih; pren., pesn. kelih trpljenja 2. boljši kozarec s tankim, navadno visokim podstavkom: kristalni kelihi; kelihi in navadni kozarci / kelih vina 3. knjiž. kar je po obliki podobno kelihu: rože so dvigale svoje težke kelihe proti soncu / cvetni kelih ♪
  9.      kémbelj  -blja tudi -na [bǝl] m (ẹ́) 1. podolgovat, proti koncu odebeljen kovinski predmet, gibljivo pritrjen v zvon: slišali so se le udarci kemblja 2. pog. (gibljiva) utež: tehtnica s kembljem ♪
  10.      kémičen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na lastnosti in spremembe snovi: kemičen pojav; kemična sestava tal, vode; kemična zgradba; fizikalne in kemične spremembe / kemične lastnosti snovi / kemična energija / kemično gnojilo; kemična sredstva / kemična industrija, tovarna / kemični svinčnik svinčnik s kroglico in cevko, napolnjeno s posebnim barvilom; kemično črnilo / kemična čistilnica ♦ kem. (kemična) analiza ugotavljanje elementov ali atomskih skupin v spojinah ali zmeseh; kemični element snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi; element; kemični proces proces, pri katerem se spremeni kemična sestava snovi; kemična prvina snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi; prvina; (kemična) reakcija reakcija, pri kateri se snov bistveno spremeni // kemijski: kemični inštitut; kemični laboratorij; varuh kemične zbirke / pog. kemični inženir inženir kemije kémično prisl.: kemično čistiti; kemično razstaviti; kemično aktiven; kemično čista snov snov brez kakršnihkoli primesi ♪
  11.      kémoterapévtičen  -čna -o (ẹ̑-ẹ́) pridevnik od kemoterapija: kemoterapevtično sredstvo ♪
  12.      kémoterapíja  -e ž (ẹ̑-ȋ) med. zdravljenje s kemičnimi sredstvi: kemoterapija raka, tuberkuloze ♪
  13.      kéntumski  -a -o prid. (ẹ̑) lingv., v zvezi kentumski jeziki zahodna skupina indoevropskih jezikov, pri katerih so se prvotni srednjenebni zaporniki spremenili v mehkonebne ♪
  14.      képiti se  -im se nedov. (ẹ́ ẹ̑) redko sprijemati se (v kepe): sneg se kepi / zemlja se kepi ♪
  15.      ker  vez., v vzročnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: ker resnice ni smel povedati, je rajši molčal; ker ga je doma zeblo, je šel v kavarno; nanj sem se obrnil zato, ker vem, da je pošten / zdelo se jima je zelo zabavno, ker sta ušla od doma da // ekspr., raba narašča za vzročno pojasnjevanje prej povedanega: skrb je odveč, ker delavci so zanesljivi kajti, zakaj, saj ♪
  16.      kerámičarka  -e ž (á) izdelovalka predmetov iz žgane gline: je spretna keramičarka ♪
  17.      kerámičen  -čna -o prid. (á) nanašajoč se na keramike ali keramiko: keramični delavci; keramična industrija / keramična barva; (keramične) ploščice / keramični predmeti keramika ♪
  18.      kerámik  -a m (á) izdelovalec predmetov iz žgane gline: keramiki in steklarji ♪
  19.      kesánje  -a [kǝs] s (ȃ) neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega, nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega: muči ga kesanje; globoko, iskreno kesanje zaradi česa / čutiti, imeti kesanje / knjiž. tekle so mu solze kesanja ♦ rel. kesanje čustvo zaradi lastnega greha, združeno s sklepom poboljšanja; zmoliti kesanje molitev, navadno na koncu spovedi ♪
  20.      kesón  -a m (ọ̑) 1. grad. spodaj odprta velika, navadno armiranobetonska posoda za dela pod vodo: kopati v kesonu / del predora bodo zgradili s pomočjo kesonov 2. teh. zgoraj odprta, zaboju podobna priprava za tovor na vozilu, zlasti tovornem avtomobilu: napolniti keson; stranica kesona ♪
  21.      késteljski  tudi késtheljski -a -o prid. (ẹ̑) arheol., v zvezi kesteljska kultura avarska in slovanska materialna kultura zgodnjega srednjega veka s središčem v Panoniji ♪
  22.      ketlaški  tudi kötlaški -a -o [két-] prid. (ẹ̑) arheol., v zvezi ketlaška kultura materialna kultura zgodnjega srednjega veka s središčem v jugovzhodnih Alpah ♪
  23.      ki  zaim., v vezniški rabi, v odvisnih sklonih se mu dodaja ustrezni osebni zaimek, v oziralnih odvisnih stavkih 1. za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku a) v nepredložni rabi: to je (tisti) človek, ki me je rešil hude zadrege; drobna bitja, ki jih odkriva mikroskop; govoriš o stvareh, ki jih ne poznaš / tako se bo zgodilo vsakemu, ki ji bo ugovarjal / ekspr. to je najlepši kraj, ki sem ga kdaj videl / ekspr. ne pozabi name, ki te imam najrajši; elipt. molči, ki nič ne veš b) raba peša, v predložni rabi: dobil bo službo, ki se zanjo poteguje; prašne ulice, ki se je deček potepal po njih po katerih / zastar. govoriš s človekom, ki veš, da je podlež o katerem veš 2. raba narašča za dopolnjevanje, opredeljevanje vsebine nadrednega stavka: besedo je dobil delegat, ki je govoril dobro uro; tedaj je pripeljal avto, ki je dečka podrl in dečka podrl 3. star. za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem; ker: to imaš, ki si ji dajal potuho; sram naj te bo, ki nam kruh odjedaš ● star. ki so ga poznali, ga niso obsojali tisti, ki; nar. bedak, ki si! zelo si nespameten, neumen; nar. zagleda nekaj črnega, ki se plazi med zelenjem kar ♪
  24.      kibítka  -e ž (ȋ) 1. v ruskem okolju pokrit, navadno daljši kmečki voz: potovati v kibitki 2. pri srednjeazijskih nomadih (kožnat) šotor ♪
  25.      kíč  -a m (ȋ) nav. slabš. okrasni predmet brez umetniške vrednosti: doma ima polno kiča // delo brez umetniške vrednosti: filmski, literarni kič / to je navaden propagandni kič ♪

   6.359 6.384 6.409 6.434 6.459 6.484 6.509 6.534 6.559 6.584  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA