Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Red (5.701-5.725)
- iznenádenost -i ž (ȃ) knjiž., redko presenečenje: od iznenadenosti ni vedela, kaj naj reče ♪
- izníčiti -im tudi zníčiti -im dov. (í ȋ) 1. povzročiti prenehanje materialne ali duhovne navzočnosti v stvarnosti: brezdušna tehnika izniči človekovo osebnost; skušal se je popolnoma izničiti / knjiž. izničiti človeštvo uničiti; publ. izničiti nasprotja odpraviti, odstraniti 2. vzeti pomen, veljavo, vrednost: ta umetnost izniči človeka; ekspr. izniči ga tako, da se bo sramoval sebe / izničiti smisel življenja // redko razveljaviti: inflacija je izničila valuto; s to karto si izničiš vse pridobljene točke izníčen tudi zníčen -a -o: izničena predmetnost; prim zničiti ♪
- izníhati se -am se dov. (ȋ) redko prenehati nihati: nihalo se je iznihalo in obstalo ♪
- iznosíti -nósim dov. (ȋ ọ́) 1. z nošenjem spraviti iz česa: iznositi zemljo iz rova 2. star. nositi plod v telesu do popolne zrelosti; donositi: zaradi bolezni ni mogla iznositi 3. redko ponositi, izrabiti: škornje je že čisto iznosil iznóšen -a -o: iznošen otrok; iznošena obleka; prim. znositi ♪
- izobések -ska m (ẹ̑) redko izvesek ♪
- izobílica -e ž (ȋ) redko izobilje: revščina in izobilica ∙ redko imeti vsega v izobilici zelo veliko ♪
- izoblíka -e ž (ȋ) knjiž., redko izoblikovanost: obrambna vloga gradov je vplivala na njihovo tlorisno izobliko / izoblika glavnih oseb v romanu ♪
- izoblikováti -újem tudi zoblikováti -újem dov. (á ȗ) 1. dati čemu dokončno obliko: izoblikovati glavo kipa / izoblikovati načrt; metode dela so se že izoblikovale / izoblikovati lastno mnenje; njegov značaj se je že popolnoma izoblikoval; izoblikovati si svetovni nazor 2. dati čemu določeno obliko: ledenik je svojsko izoblikoval dolino; izoblikovati klobuk po modi // dati čemu bistvene značilnosti: izoblikovati demokratične družbene odnose; v tem času se je država izoblikovala; izoblikovati se kot narod // narediti, ustvariti: izoblikovati iz besed stavke / igralka je izoblikovala vrsto značajev 3. povzročiti nastanek, razvoj česa: premikanje v vodi je ribam izoblikovalo hrbtenico 4. z vzgojo povzročiti pozitiven razvoj osebnosti: šola izoblikuje mlade ljudi; življenje ga je izoblikovalo / izoblikovati osebnost; izoblikovati v človeku socialno zavest izoblikováti
se tudi zoblikováti se z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža, da osebek dobi vsebino, obliko, kot jo določa določilo: zgornja plast kože se je izoblikovala v luske / misel se je izoblikovala v trden sklep izoblikován tudi zoblikován -a -o: izoblikovan kip; izoblikovan značaj; izoblikovana država ♪
- izobrázba -e ž (ȃ) 1. kar se pridobi z izobraževanjem: imeti pomanjkljivo izobrazbo; pridobivati si izobrazbo s šolanjem in branjem / manjka mu glasbena, jezikovna izobrazba; humanistična izobrazba ki obsega področje kulture in umetnosti; klasična izobrazba ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture; politehnična izobrazba ki obsega teoretično in praktično poznavanje osnov tehnike; splošna izobrazba ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti; strokovna izobrazba / njegova vsestranska izobrazba ni bila dovolj upoštevana izobraženost, razgledanost // stopnja glede na opravljeno šolanje v določenem šolskem sistemu: navesti v prošnji izobrazbo; stopnja izobrazbe; predpis o minimalni izobrazbi za določena delovna mesta / nižja ali osnovnošolska, srednja ali srednješolska, visoka ali
visokošolska izobrazba; ima nepopolno srednjo izobrazbo / šolska izobrazba 2. glagolnik od izobraziti ali izobraževati: a) naloga zavoda je izobrazba kadrov za gospodarstvo; skrbeti za izobrazbo žensk; pravica do izobrazbe / vzgoja in izobrazba v predšolski dobi izobraževanje b) potrebna je izobrazba okusa c) izobrazba zemeljskih plasti ● redko ljudje renesanse niso priznali druge izobrazbe razen antične kulture ◊ šol. formalna izobrazba ki jo izkazuje spričevalo določene šole; priznana izobrazba ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja ♪
- izobráziti -im dov. (ā ȃ) 1. načrtno razviti sposobnosti in seznaniti z dosežki različnih področij človekove dejavnosti: izobrazil je cele generacije; izobrazil se je v šoli in z branjem; glasbeno se izobraziti 2. star. razviti, kultivirati: izobraziti jezik 3. zastar. izoblikovati, napraviti: jame so bile take, kot bi jih bila izobrazila človeška roka izobrážen -a -o 1. deležnik od izobraziti: izobražen je bil v najboljši šoli / ima izobražen okus 2. ki ima izobrazbo: daleč naokoli ni bilo bolj izobraženega človeka; je vsestransko, zelo izobražen / glasbeno, jezikovno, literarno izobražen / akademsko izobražen z visokošolsko izobrazbo // redko kulturen, civiliziran: živel je daleč od izobraženega sveta 3. ki opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljen zanj: pripraviti govor za izobražene ljudi / izobraženi sloji ♪
- izobráženka -e ž (ȃ) ženska, ki opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljena zanj: zbrale so se izobraženke in predstavnice različnih slojev ♪
- izobraževálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izobraževanje: izobraževalni tečaji; izobraževalne oddaje po radiu; izobraževalno društvo / izobraževalni postopek; izobraževalna učinkovitost šole / izobraževalna politika / izobraževalni center; vzgojno-izobraževalna ustanova ♦ ped. izobraževalna vrednost pouka; splošno izobraževalna šola šola, ki daje splošno izobrazbo ♪
- izobraževálnica -e ž (ȃ) knjiž., redko izobraževalna ustanova: večerna gimnazija je izobraževalnica odraslih ♪
- izobraževánje -a s (ȃ) glagolnik od izobraževati: a) skrbeti za vzgojo in izobraževanje mladine; oblike izobraževanja odraslih / dopolnilno izobraževanje ki dopolnjuje redni šolski pouk s fakultativnimi predmeti, tečaji, seminarji; ideološko, strokovno izobraževanje delavcev / področje izobraževanja in znanosti ♦ ped. formalno izobraževanje ki razvija učenčeve telesne in duševne, zlasti miselne sposobnosti; materialno izobraževanje ki obsega seznanjanje z dosežki z vseh področij prirodnih in družbenih ved b) izobraževanje jezika ♪
- izobraževáti -újem nedov. (á ȗ) načrtno razvijati sposobnosti in seznanjati z dosežki različnih področij človekove dejavnosti: izobraževati mladino; izobraževati strokovnjake za določena delovna mesta; izobraževati se z branjem; vsestransko se izobraževati / knjiga izobražuje / redko dal ga je v mesto izobraževat študirat // star. razvijati, kultivirati: izobraževati jezik / izobraževati estetski čut ♪
- izogíb -a m (ȋ) redko glagolnik od izogniti se: pri izogibu sta vozova trčila / pisar. v izogib posledicam da se izognemo posledicam ♪
- izogibalíšče -a s (í) kraj, prostor za izogibanje: urediti izogibališča; ker je cesta preozka, se je moral umakniti na izogibališče ♦ žel. postaja za srečanja ali prehitevanja vlakov na enotirni progi ♪
- izolátor -ja m (ȃ) snov, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka: uporabljati asfalt za izolator v gradbeništvu; toplotni, zvočni izolator / steklo in porcelan sta dobra (električna) izolatorja // elektr. predmet iz izolirne snovi za izoliranje vodnikov: izdelovati, nameščati izolatorje; jantarni, keramični, porcelanasti, stekleni izolatorji / jajčasti, kapasti, paličasti izolator; nizkonapetostni izolator ◊ agr. priprava za izoliranje rastlin ♪
- izolírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi, osamiti: izolirati bolnike z nalezljivimi boleznimi; izolirati osumljenca // onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi: izolirati otroka; nasprotne države so jih hotele izolirati; posameznike so poskušali izolirati / publ. izolirati intelektualce od množic ločiti, odtrgati; pren., publ. problema ne smemo izolirati 2. obdati, premazati s snovjo, z materialom, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka: izolirati električno napeljavo; izolirati prostore pred hrupom; izolirati stene z bitumenom; toplotno, zvočno izolirati 3. biol., kem. dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki: izolirati bakterije; izolirati element iz minerala ◊ šah. izolirati kmeta ločiti ga od drugih kmetov iste barve; voj. izolirati bojišče onemogočiti oskrbovanje
bojišča izolírati se pretrgati stike, povezavo z drugimi: na starost se je popolnoma izoliral / publ. izolirati se od življenja izolíran -a -o: izoliran jetnik; izoliran telefonski kabel; s plutovino izolirani stropi / publ.: pri tem prizadevanju ni bil izoliran osamljen, sam; ne gre za izoliran dogodek posamezen, osamljen ♦ voj. izoliran napad napad z omejenim ciljem, ki ga napravi samo določena vojaška enota; prisl.: gledati na pojave izolirano ♪
- izolíren -rna -o prid. (ȋ) s katerim se izolira: izolirna obloga; pred visoko temperaturo ga je varovala posebna izolirna plast v obleki; izolirna snov / izolirni postopek; izolirna lepenka tanek ploščat izdelek, navadno lepenka, prepojen, premazan z bitumenom ali katranom ◊ elektr. izolirni trak trak za izoliranje zlasti spojev (električnih) vodnikov; izolirna cev cev za električno napeljavo; izolirne klešče klešče z ustrezno izolacijo za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; izolirne rokavice rokavice za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; izolirno olje; med. izolirna soba soba za izolacijo bolnikov z nalezljivo boleznijo ♪
- izoráti -ôrjem in -órjem dov., izôrji izorjíte; izorál (á ó, ọ́) 1. z oranjem spraviti iz zemlje: izorati kamenje, kosti / krompir so že izorali 2. z oranjem narediti: izorati brazdo; pren. skrb mu je izorala gube na obrazu izorán -a -o: vrane stikajo za izoranimi črvi; izorana brazda; prim. zorati ♪
- izostrênost -i ž (é) lastnost, značilnost izostrenega: izostrenost konice / knjiž. idejna izostrenost opredeljenost, izdelanost ♪
- izostríti -ím tudi zostríti -ím dov., izóstril tudi zóstril (ȋ í) 1. narediti kaj (bolj) ostro: izostriti kopju konico ∙ ekspr. jedek smeh ji je izostril obraz dal ji je bolj ostre, stroge poteze 2. narediti kaj bolj razločno: večerna svetloba izostri grebene gor; z naravnavanjem daljnogleda je izostril sliko // knjiž. narediti kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: izostriti kriterije za presojo literature; slovensko vprašanje se je takrat izostrilo / podoba glavnega junaka se je izostrila 3. napraviti bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev: neprestana nevarnost mu je izostrila čute; izostriti sluh, voh // knjiž. napraviti bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: študij mu je izostril duha; izostriti občutek za lepoto, pravico; izostriti si kritični čut
izostrèn tudi zostrèn -êna -o: imeti izostren čut za lepoto; izostren posluh; konflikt v drami ni dovolj izostren ♪
- izpàd -áda m (ȁ á) 1. glagolnik od izpasti: a) izpad las, zob / izpad polglasnika b) izpad tekmovalca; izpad iz lige c) izpad generatorja; izpad proizvodnje zaradi redukcije električne energije / izpad slike na televiziji 2. ekspr. izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov: njen izpad ga je presenetil; ogorčen izpad; živčni izpadi / izpadi ministra proti vladi // prekoračenje dovoljenega v ravnanju ali vedenju: v teh krajih pogostoma prihaja do šovinističnih izpadov; nacionalistični, ustaški izpadi 3. voj. akcija, pri kateri se obkoljena vojaška enota prebije iz utrjenih položajev: napraviti izpad; odločiti se za izpad; izpad iz trdnjave ◊ med., vet. izpad organa, dela organa pojav, da organ, del organa zaradi določenih okoliščin preneha biti v normalnem položaju; šport. izpad stoja, pri kateri je ena noga nekoliko skrčena v kolenu, druga pa
iztegnjena ♪
- izpádek -dka m (ȃ) 1. redko izpad: izpadek črke / izpadek naročil je občuten 2. zastar. primanjkljaj, izguba: imeti, kriti izpadek ♪
5.576 5.601 5.626 5.651 5.676 5.701 5.726 5.751 5.776 5.801