Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Red (5.234-5.258)


  1.      indiferénten  -tna -o prid. (ẹ̑) 1. ki do določene stvari, pojava nima, ne kaže odnosa, neopredeljen: do tega vprašanja je indiferenten; kljub prigovarjanju je ostal indiferenten; narodno, politično indiferenten / indiferentna barva neizrazita, medla // ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj; ravnodušen, nezavzet: do vsega dogajanja je indiferenten; postal je top in indiferenten za vse 2. knjiž. nepomemben, postranski, nebistven: prizor je sicer zanimiv, za razplet drame pa indiferenten; problem je za nas popolnoma indiferenten ◊ bot. geotropično indiferenten ki raste ne glede na smer delovanja težnosti; farm. indiferentna snov snov brez zdravilnega učinka; fiz. indiferentna lega ravnovesna lega, pri kateri ob premikanju telesa težišče ne spremeni svoje višine; rel. versko indiferenten ♪
  2.      indiferentízem  -zma m (ȋ) knjiž. mišljenje ali ravnanje brez odnosa do določene stvari, pojava, neopredeljenost: indiferentizem v tako pomembni stvari bo imel slabe posledice; narodni, politični indiferentizem / taka literatura je v svojem indiferentizmu lahko škodljiva // ravnodušnost, nezavzetost: njegovo ravnanje izraža popoln indiferentizem do vsega ♪
  3.      indiferéntnost  -i ž (ẹ̑) lastnost indiferentnega človeka, neopredeljenost: njegova indiferentnost je vplivala na tako rešitev vprašanja; politična indiferentnost / zaradi njegove popolne indiferentnosti se stvar ni posrečila // ravnodušnost, nezavzetost: zbuditi koga iz indiferentnosti; zaskrbljujoča indiferentnost; indiferentnost do dela ♦ rel. verska indiferentnost ♪
  4.      indignácija  -e ž (á) knjiž., redko nejevolja, jeza, užaljenost: kazati nezadovoljstvo in indignacijo / z indignacijo reči, storiti kaj ♪
  5.      indigníran  -a -o prid. (ȋ) knjiž., redko nejevoljen, jezen, užaljen: zaradi njegovih besed so bili vsi indignirani indignírano prisl.: indignirano zavrniti koga ♪
  6.      índij  -a m (í) kem. redka, mehka kovina srebrno bele barve, element In: ležaji iz indija ♪
  7.      indijánarica  -e ž (ȃ) literarno delo iz življenja Indijancev: brati indijanarice / predvajati indijanarico ♪
  8.      indijánec  -nca m (ȃ) pri otroški igri kdor predstavlja, posnema Indijance iz pustolovskih filmov, povesti o Divjem zahodu: nikoli se ni naveličal biti indijanec / otroci se igrajo indijance in kavboje ♪
  9.      indijánski  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na Indijance: indijanski jeziki; indijanski poglavar; indijanska kultura / indijansko pleme / indijanske povesti 2. ekspr. tak kot pri Indijancih: kljub tesnemu prostoru so uprizorili pravcati indijanski ples / sprejeli so jih z indijanskim kričanjem izredno glasnim, hrupnim ◊ meteor. indijansko poletje na ameriškem severu doba lepega vremena v začetku jeseni; babje poletje indijánsko prisl.: indijansko rdeča barva ♪
  10.      indikácija  -e ž (á) 1. med., navadno s prilastkom bolezenska znamenja in okoliščine, ki nakazujejo določene medicinske ukrepe: pretehtati, ugotoviti indikacije in kontraindikacije za obsevanje / medicinska, socialna indikacija splava, za splav; vitalna indikacija za operacijo zdravstveni znaki, po katerih je operacija nujna za ohranitev življenja 2. nav. mn., knjiž. nakazovanje, napredovanje, opozarjanje: njihove indikacije temeljijo na statističnih podatkih; indikacija razvoja / za tako rešitev ni prepričljivih indikacij znakov / o svojem stališču niso dali nobenih indikacij izjav, pojasnil ♪
  11.      indikátorski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na indikator: indikatorska vrednost pojava / indikatorski papir z indikatorjem prepojen papir / indikatorski diagram diagram, ki kaže odvisnost tlaka v valju batnega stroja od lege bata ♪
  12.      indíkcija  -e ž (í) zgod., v srednjeveških listinah označevanje let po petnajstletnih ciklusih, računanih od leta 3 pred našim štetjem: datirati po indikcijah // število, ki označuje vrstni red določenega leta v petnajstletnem ciklusu, rimsko število ♪
  13.      ìndirékten  -tna -o prid. (ȉ-ẹ̑) ki je nasproten, drugačen od direktnega, posreden: indirekten kontakt, vpliv; to je bil indirekten odgovor / indirektna razsvetljava razsvetljava, pri kateri žarki svetila ne padajo naravnost na osvetljeno ploskev / indirektna pesniška izpoved izpoved, podana v metafori / lotiti se problema po indirektni poti ◊ biol. indirektna delitev delitev celice na dva enaka dela ob razpadu jedra na kromosome; jur. indirektni davek davek, ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga; indirektna volilna pravica pravica voliti po posredniku; lingv. indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; odvisni govor; indirektni objekt predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku; mat. indirektni dokaz dokaz, pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja; šol. indirektni pouk pouk, pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencev ìndiréktno prisl.: indirektno dokazati, priznati, vprašati; s tem je bil indirektno obdolžen ♦ lingv. indirektno prehodni glagol glagol s predmetom v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku ♪
  14.      ìndispozícija  -e ž (ȉ-í) knjiž. nerazpoloženje, slabo počutje: pri včerajšnji predstavi je bila opazna pevčeva trenutna indispozicija ♪
  15.      individuácija  -e ž (á) knjiž., redko individualizacija: individuacija in totalitarna struktura ♦ filoz. princip individuacije princip, po katerem nastaja posamezno bitje ali stvar ♪
  16.      individuálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na posameznika: akcija za individualne prispevke; individualna in družbena korist; individualna vzgoja; individualna in kolektivna zavest; individualno delo, mišljenje, ustvarjanje / individualni potni list; individualno zdravljenje 2. mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote, posamezen: v tem hotelu bodo stanovali individualni udeleženci kongresa, ne skupine / prodaja deviz za individualne turiste 3. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten, oseben: uporabljati individualni jezik, slog; individualni nazori, problemi; pevčev individualni repertoar; individualne lastnosti, posebnosti, značilnosti // ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od ljudi, stvari svoje vrste, poseben: človekovi individualni znaki; orisal je osebe po njihovih individualnih potezah ◊ agr. individualno kmetijsko gospodarstvo posestvo, kmetija, ki jo obdeluje kmet sam z družino ali z najeto delovno silo; ekon. individualni kapital kapital posameznikov; individualna vrednost blaga vrednost blaga, katere višino določa delo posameznikov; fin. individualna zadolžnica zadolžnica, za katero jamči posameznik ali posamezna gospodarska organizacija; grad. individualna gradnja gradnja enodružinskih hiš; jur. individualna odgovornost odgovornost posameznikov; ped. individualni pouk pouk, pri katerem se ukvarja učitelj s posameznimi učenci in upošteva pri tem njihove osebne, posebne lastnosti, sposobnosti; individualna pedagogika pedagogika, ki zahteva svoboden razvoj osebnosti učencev; psih. individualna psihologija po Adlerju psihologija, ki proučuje posameznika glede na težnjo po uveljavljanju, moči; soc. individualna privatna lastnina lastninska pravica posameznika do proizvajalnih sredstev; šport. individualno tekmovanje tekmovanje posameznikov individuálno prisl.: individualno delati, presojati, vzgajati; individualno utemeljene potrebe ♪
  17.      individualízem  -zma m (ȋ) 1. nazor, ki zelo poudarja pomen in interese posameznika, ne oziraje se na skupnost, družbo: izogibati se individualizma; pristaš individualizma // miselnost, ravnanje, ki izraža tak nazor: razširil se je nebrzdan individualizem; egoizem in individualizem / družinski, umetniški individualizem 2. individualno vodenje, upravljanje, zlasti proizvajalnih sredstev: gospodarski individualizem ◊ filoz. etični individualizem nazor, da je najvišji cilj, največja vrednota samo posameznik; filozofski individualizem nazor, da obstaja samo posamezno bitje ali stvar ♪
  18.      individualizíranje  -a s (ȋ) glagolnik od individualizirati: individualiziranje problemov / v individualiziranju jezika je šel nekoliko predaleč / kulturno, narodno individualiziranje ♪
  19.      individualizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. skupinsko, kompleksno obravnavanje česa spremeniti v individualno: individualizirati vzgojo / individualizirati družbeno zavest 2. knjiž. s poudarjanjem lastnosti, značilnosti orisati človeka kot posameznika: avtor je nosilca vodilne ideje prepričljivo individualiziral / individualizirati značaje // vnesti v kaj osebne značilnosti, posebnosti: individualizirati pesniški izraz, jezik, odrski lik, slog 3. družbeno, kolektivno, zlasti proizvajalna sredstva, spremeniti v privatno: individualizirati gospodarstvo ◊ ped. individualizirati pouk prilagoditi pouk sposobnostim, posebnostim ali interesom posameznih učencev individualizírati se knjiž. ločiti se, odcepiti se, osamosvojiti se: končno se je individualiziral v samostojnosti mišljenja / narod se je individualiziral šele v posebnih političnih in kulturnih razmerah individualizíran -a -o: individualiziran pesniški izraz; individualiziran odrski lik; individualizirana zemlja; osebe v drami so le rahlo individualizirane ♪
  20.      indivíduum  -dua tudi -a m (ȋ) 1. vsak, ki je mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote; posameznik: kolektiv je sestavljen iz individuov; boriti se za pravice človeka kot individua 2. knjiž. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti; človek: v pogovoru sodelujeta vselej vsaj dva individua; miselna prodornost je pri vsakem individuu drugačna // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: visoko moralen individuum; umetniški, vsestransko razviti individui 3. nav. slabš. človek, oseba sploh: ta individuum je kaj vem odkod; s takim individuom se nočem družiti / bil je v seznamu nevarnih individuov 4. knjiž., redko del večje celote, ki ima določeno samostojnost; enota: skladno zaokrožena skupina stavbnih individuov ◊ biol. (posamezen) organizem, osebek; filoz. posamezno bitje ali stvar, ki je ni mogoče deliti, ne da bi z delitvijo prenehal njen obstoj ♪
  21.      indolénca  -e ž (ẹ̑) knjiž. malomarnost, neprizadevnost: velika ovira za napredovanje je njegova indolenca; prirojena indolenca // ravnodušnost, brezbrižnost: zbuditi koga iz indolence; to je dokaz za indolenco v kulturnem življenju ♪
  22.      indosamènt  -ênta m (ȅ é) fin. izjava o prenosu pravic, ki izhajajo iz vrednostnega papirja, napisana na njegovi hrbtni strani: prenesti pravice z indosamentom / bianko indosament izražen samo s podpisom indosanta ♪
  23.      indosírati  -am dov. in nedov. (ȋ) fin. prenesti pravice, ki izhajajo iz vrednostnega papirja, z izjavo, napisano na njegovi hrbtni strani: indosirati komu menico ♪
  24.      inducírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. knjiž. sklepati iz posameznega na splošno: pravilno inducirati / iz nekaterih pojavov inducirati pravila, resnice // redko povzročati, vzbujati: dogodki so inducirali poseben razvoj; inducirati čustva 2. elektr. vzbujati električno napetost s spreminjanjem magnetnega pretoka: inducirati napetost v tuljavi inducíran -a -o: inducirani tok tok, ki ga povzroči inducirana napetost v električnem krogu; inducirana napetost; inducirane spremembe ♪
  25.      indúlt  -a m (ȗ) jur., v cerkvenem pravu pravica, ki jo podeli papež posamezniku ali kraju mimo sicer veljavnih predpisov: privilegiji in indulti ♪

   5.109 5.134 5.159 5.184 5.209 5.234 5.259 5.284 5.309 5.334  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA