Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Red (4.576-4.600)


  1.      gomíliti  -im nedov. (í ȋ) ekspr. kopičiti, množiti: vse življenje je gomilil kapital; dokazno gradivo se mu gomili v predalu / gomiliti les / otroci so se gomilili v svojem kotu stiskali, gnetli ♪
  2.      gomóljčast  in gomôljčast -a -o prid. (ọ̑; ȏ) redko gomoljast: gomoljčasta rastlina ♪
  3.      gomólje  in gomôlje -a s (ọ̑; ȏ) redko več gomoljev, gomolji: krompirjevo gomolje ♪
  4.      gondráč  -a m (á) ekspr., redko godrnjavec, godrnjač: bil je nepomirljiv gondrač ♪
  5.      gonìč  -íča m (ȉ í) 1. kdor goni, vodi živino: postal je gonič pri karavani; goniči s čredami 2. večji lovski pes, navadno lisast: gojiti goniče / istrski gonič // lov. pes, ki ob zasledovanju divjadi laja: ta pes je dober gonič ♪
  6.      gonílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. ki dela, povzroča, da se kaj giblje, premika: gonilni stroj; gonilna naprava, priprava; gonilna sila / gumijast gonilni jermen; gonilna veriga 2. ki povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: gonilni motiv drame; gonilna sila napredka ◊ elektr. gonilna napetost napetost, ki povzroča v električnem krogu električni tok ♪
  7.      gónja  -e ž (ọ́) 1. glagolnik od goniti: gonja živine na pašo / uporabiti moč potoka za gonjo mlinskih koles / le kako zmore vse to delo pri taki naglici in gonji 2. močno, organizirano delovanje proti čemu: končati, začeti gonjo; časopisna, politična gonja; gonja proti novemu zakonu / ekspr. proti škodljivim ptičem so uprizorili pravo gonjo 3. ekspr., v zvezi z za pretirano prizadevanje za dosego česa: gonja za dobičkom, za materialnimi dobrinami; gonja za uživanjem 4. lov. skupen lov, pri katerem gonjači ali psi gonijo divjad pred stojišče lovca; pogon: gonja se je pričela / lovska gonja / tiha gonja 5. nar. severovzhodno pot, steza, po kateri hodi živina na pašo: čez potok so vodile stare, zaraščene gonje ♪
  8.      gonjáč  -a m (á) 1. kdor goni, vodi živino: gonjači konj; slišalo se je pokanje bičev in vpitje gonjačev / bil je za gonjača / orali so brez gonjača 2. lov. kdor goni divjad pred stojišče lovca: za lov so najeli veliko gonjačev; lajanje psov in vpitje gonjačev 3. lov., rabi se samostojno ali kot prilastek brak, gonič: na vrvici je vodil pse gonjače ♪
  9.      gónjenje  -a s (ọ́) glagolnik od goniti: gonjenje živine na pašo / gonjenje sovražnika / redno gonjenje živine ♪
  10.      gôr  prisl. (ó) izraža gibanje ali smer proti višjemu kraju, ant. dol: hoditi po stopnicah gor in dol; tja gor poglej; gor splezaj; pot gre zdaj gor, zdaj dol / tanko gor, debelo dol / s prislovnim določilom kraja: naselil se je gor na hrib; veter piha od morja gor; ekspr. obleko ima zapeto gor do vratu prav do vratu // v medmetni rabi izraža ukaz, zahtevo: vina gor! ● pred hišo hodi gor in dol sem in tja; gor — dol pog. en dinar gor ali dol, kaj bi gledal na to naj te ne skrbi preveč, koliko plačaš; ekspr. prijatelj gor, prijatelj dol ne morem ti ustreči, čeprav sva prijatelja; ekspr. eden dol, drugi gor — je že tako na svetu sreča ni stalna; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro ♪
  11.      gôra  -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi góro góre (ó) 1. izrazita, visoka vzpetina zemeljskega površja: v daljavi so se videle gore; luna se je dvigala izza gore; priti na goro; sonce gre, zahaja za goro; vas leži pod goro; za gorami se bliska; daljne, strme, visoke gore; pobočje, višina, vrh gore; razgled z gore; jutranja zarja nad gorami; velik ko gora zelo / Šmarna gora / kot vzklik križana gora, je to mogoče / mn.: sneg je pokril gore in doline hribe; iti, hoditi v gore v hribe; redko živeti v gorah v hribih, na hribovitem svetu 2. nar. dolenjsko vinograd (v gričevnatem svetu): vinski hram v gori / vinska gora 3. zastar. gozd v hribovitem svetu: v goro je šel po hlode 4. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: preskrbeli so goro dokazov; v zvezi s tem vprašanjem so popisali že gore papirja; ima cele gore težav / na krožnik si je naložil celo goro krompirja velik kup ● ekspr. saj se ga kar bojim, ko je taka gora velik, močen človek; v pravljicah iti čez devet gorá in devet vodá zelo daleč; ekspr. tat je bil že zdavnaj za deveto goro zelo daleč; je izginil brez sledu; ekspr. on je naše gore list je našega rodu, naše narodnosti; šalj. če noče gora k Mohamedu, mora Mohamed h gori manj pomemben človek se mora podrediti, ukloniti pomembnejšemu ♪
  12.      górca  -e ž (ọ̑) nar. srednještajersko vinograd (v gričevnatem svetu): kupil je gorco ♪
  13.      gorčíčnica  -e ž (ȋ) redko posoda za gorčico ♪
  14.      gôrek  in gorák gôrka -o in -ó prid., gorkéjši (ó ȃ ó) 1. ki ima zmerno visoko temperaturo; topel: gorek čaj; gorka jed; juha je še gorka; splezal je na gorko peč; umil se je v gorki vodi / gorek dan; gorka južna sapa; gorko vreme / imeti gorke roke // ki vzbuja, povzroča občutek toplote: gorka postelja; gorka soba; gorko spomladansko sonce; pren. imel je prijazen, gorek dom 2. ki varuje, ščiti pred mrazom: bil je zavit v gorek plašč; mene ne zebe, imam gorko obleko 3. ekspr., v povedni rabi, z dajalnikom nenaklonjen, sovražen: gorek mi je; že dalj časa sta gorka drug drugemu; vsak dan so nam bolj gorki 4. star. ki se pojavlja z veliko intenzivnostjo: gorka prijateljeva prošnja; izpolnil je njegovo gorko željo / gorek poljub ● ekspr. precej gorke krvi je je temperamenten, živahen; ekspr. novico ji je še gorko nesla na ušesa takoj ji jo je sporočila; ekspr. ta bo šla gorka v nebesa je zelo poštena, pravična, pobožna; star. imel je gorko srce za reveže bil je dober, usmiljen gorkó in gôrko prisl.: gorko čutiti, obžalovati; sonce gorko sije; gorko zakurjena soba gôrki -a -o sam.: ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; pog., ekspr. prisolil mu je par gorkih dal mu je nekaj klofut; pog. še nič gorkega ni imel danes v želodcu še nobene tople jedi ni pojedel; tu smo na gôrkem in górkem ♪
  15.      goréti  -ím nedov., gôrel (ẹ́ í) 1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu in ga s tem vzdrževati: začelo je goreti; suha drva dobro, hitro gorijo; papir je gorel z močnim plamenom; po hribih gorijo kresovi; senik je gorel kot bakla; brezoseb. v štedilniku ves dan gori / ogenj v peči slabo gori / kot klic pri požaru gori 2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati svetlobo: luč je gorela vso noč; ob postelji so gorele sveče / žarnica ne gori več // ekspr. dajati močen sij, žar: nebo je gorelo v večerni zarji; pesn. zvezde gorijo / njene oči so kar gorele 3. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: otrok je bolan, saj ves gori; glava, čelo mu gori; telo ji je pričelo goreti / lica so ji gorela od zadrege 4. ekspr. biti, obstajati v veliki meri: v njem je gorela ljubezen, strast; v srcu je gorelo sovraštvo / še vedno je gorelo upanje v njej; ta želja že dolgo gori v njem // kazati se v veliki meri: z obraza mu je gorela jeza; v očeh ji gori radost; zaničevanje je gorelo v njegovih pogledih // v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: goreti od hrepenenja, ljubezni; ves je gorel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva / gori od želje, da bi jo videl 5. ekspr., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje: gorel je za domovino; goreti za resnico, svobodo / ves gori za šport ● ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. to dejanje mu bo gorelo na duši zmeraj si ga bo očital, trpel bo zaradi tega; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; pesn. na oknih gorijo nageljni cvetejo z rdečimi cveti; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. gori mu pod nogami, petami je v veliki stiski, nevarnosti; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami zelo hitro, kolikor more; preg. če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv ◊ etn. gori vzklik pri otroških igrah zdaj se bližaš skritemu predmetu gorèč -éča -e: goreč s svetlim plamenom, je bakla osvetljevala prostor; goreč od želje po maščevanju, je naredil ta usodni korak; prim. goreč ♪
  16.      gorgonzóla  -e m (ọ̑) mehki sir v obliki hlebčka z glivicami plesni, ostrega okusa: za predjed so imeli gorgonzolo; kruhki z gorgonzolo ♪
  17.      gorílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gorenje: gorilni plin, špirit; gorilne snovi; gorilno olje / gorilna vrednost lesa uporabnost lesa za gorenje ♦ fiz. gorilni element kos jedrskega goriva v reaktorju; teh. gorilna šoba šoba gorilnika ali gorilca ♪
  18.      gorílnik  -a m (ȋ) grelna priprava, ki omogoča nadzirano gorenje plinskih ali tekočih goriv: plin je začel uhajati iz gorilnika; plinski gorilnik; gorilnik na špirit ♦ teh. gorilnik za varjenje // del grelne naprave na taka goriva, ki oddaja toploto: prižgati gorilnik; kuhalnik z enim gorilnikom / redko električni gorilnik grelec ♪
  19.      goríšče  -a s (í) 1. prostor, kraj, kjer gori: na gorišče je naložil suhega dračja / očistil je gorišče v peči; pogasiti gorišče 2. fiz. presečišče vzporednih žarkov po njihovem lomljenju ali odboju: spreminjati gorišče leče; zbrati svetlobo v gorišču 3. geom. točka, ki skupaj z vodnico določa stožernico: gorišče elipse, krivulje, parabole 4. knjiž. središče, center: gorišče vprašanja; biti v gorišču zanimanja ♪
  20.      gorívo  -a s (í) gorljiva snov za pridobivanje toplote ali za pogon strojev: gorivo bo kmalu pošlo; gorivo je zgorelo do konca; nalagati gorivo na ogenj; oskrbeti se z gorivom; poraba goriva v motorjih; vnelo se je skladišče goriva; natočiti poln tank goriva / plinasto, tekoče, trdno gorivo v plinastem, tekočem, trdnem agregatnem stanju; pogonsko, raketno gorivo ♦ fiz. jedrsko ali nuklearno gorivo snov, katere atomska jedra se cepijo, pri čemer se sprošča energija; člen na gorivo naprava, v kateri se notranja energija goriva izkorišča neposredno za proizvajanje električne energije; geol. fosilno gorivo ♪
  21.      górnji  -a -e prid. (ọ̑) 1. ki leži, je višje; zgornji: potok je gnal gornji in dolnji mlin; gornji prostori; gornja čeljust / stanoval je na gornjem koncu vasi / Gornji Grad / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše / gornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje ∙ ekspr. gornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj ♦ geogr. gornji tok reke začetni del reke blizu izvira // redko povrhnji, vrhnji: gornje pleteno oblačilo / gornje usnje usnje za vrhnje dele obutve 2. ki je v dotakratnem besedilu že napisan; prej naveden, omenjen: iz gornjega pregleda je razvidno dosedanje stanje; to potrjujejo gornje ugotovitve; pisar. prosimo, da gornje obvestilo sprejmete z razumevanjem ♪
  22.      gôrski  -a -o prid. (ó) nanašajoč se na goro: gorski greben; gorski vrhovi; gorska skupina; strma gorska pobočja / gorski zrak; gorska cesta; gorske rastline, živali / gorski svet; gorska pokrajina / gorski reševalec kdor je usposobljen za reševanje ponesrečencev v gorah; gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah; gorska reševalna služba organizacija za pomoč ponesrečencem v gorah; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave ◊ bot. gorski brest; gorska sretena gorska rastlina z velikimi rumenimi cveti in pernatimi listi, Geum montanum; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu; med. gorska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; zgod. gorski gospod v fevdalizmu zemljiški gospod, ki daje vinograde v zakup po gorskem pravu; gorsko pravo v fevdalizmu pravila, ki urejajo pravna razmerja med gorskim gospodom in zakupniki ♪
  23.      górši  -a -e prid. (ọ̑) zastar. 1. slabši, hujši: znašel se je sredi najgoršega boja; bil je najgorši učenec v razredu 2. lepši: bila je zala, da ni bilo gorše od nje // boljši: njegovi konji so lepši in gorši; dober kosec je, a sosed je še gorši; prim. gorji ♪
  24.      góselnik  -a [sǝl] m (ọ̑) redko škatla za violino: črn goselnik ♪
  25.      gosénica  -e ž (ẹ̑) 1. drobna žival mehkega valjastega telesa, navadno poraslega z dlačicami: gosenica leze, se zabubi; gosenice žrejo listje; obirati gosenice z zelja; zelene gosenice 2. nizko škodljiv, ničvreden človek: on je zajedavska gosenica 3. nav. mn., teh. brezkončna jeklena veriga iz plošč, ki se premika okrog vrste koles pri terenskih vozilih, gradbenih strojih: po cesti so ropotale gosenice; tankovske gosenice; sledovi traktorskih gosenic; škripanje gosenic ◊ vet. bolezen med parklji pri govedu in ovcah; zool. ličinka metulja ♪

   4.451 4.476 4.501 4.526 4.551 4.576 4.601 4.626 4.651 4.676  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA